MENU‎ > ‎In še kaj‎ > ‎Vena-objave‎ > ‎

Vena, velika dama, avtorica: Alenka Prelc, november 2016

objavljeno: 25. nov. 2016 18:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. nov. 2016 22:53 ]

Vena, velika dama 
Moja Vena je dama, velika gospa. Visoka je 65 centimetrov in dolga 100 centimetrov. Njena dlaka je dolga, barve gobice lisičke, ker je bolj oranžna kot oker. Na dekolteju ima daljšo, gostejšo, belo dlako, kot tisti škotski ovčar iz filma "Lesi se vrača". Gobček je bolj zaokrožen, podoben nemškemu, torej širši kot pri škotskem ovčarju. Rep je košat in ima črno piko na začetku repa in se resasto končuje v široko pahljačo. Vse štiri tačke imajo bele čeveljčke. 


Njena hoja je elegantna, z dvignjeno glavo in jasnim, ostrim pogledom. S svojo pojavo daje vtis ponosne, radožive starke z obilo dostojanstvenega obnašanja. Vena je uglajena psička, vredna dostojanstva in svobode!



Doma si v Izoli. Noben občinski odlok ti ne more prepovedati hoje po svojem domu. Nisi tujka. Imaš gospodarico, ki je vedno in vselej ob tebi, te opazuje, varuje in nadzoruje. Tudi moji sinovi so vestni tvoji varuhi in te imajo največkrat na povodcu, ker jim je tako lažje pred drugimi ljudmi. In doma je vsakdo svoboden. Vena ima svobodo ritma svoje hoje. Prilagaja se sama sebi. Moja starka se hitro zaguga, zanese jo, tudi pade, in se težko sama dvigne. Pametna je in se noče uleči, da bi si spočila. Njen veterinar pravi, da se izogiba, da bi legla, ker ne more vstati. Vedno je sedla in nato legla, ko je uvidela, da se dlje časa ne bom premaknila, ker klepetam. Uvidevna! Zdaj pa počasi hodi naprej, se ustavi, in pogleduje po meni. Opazuje vse naokoli, dokler ne pridem k njej, in ker se mi podre nit pogovora, stečem k njej. Včasih se je ona prilagajala meni in sinovom, tekala zdaj k enemu zdaj k drugemu in nas imela pod nadzorom. Vse je potrpežljivo prenašala. Pripovedovala je: "Ti kar delaj, kar ti paše! Mene ne boš prizadel. Vedi le, da imam mejo. Ne ugriznem, le šavsnem v opozorilo in nato odidem! Ko šavsnem, je dovolj tvojega nadlegovanja!" In nihče, razen soseda, direktorja Luke Koper, je ni udaril. Gospod je dosegel, da zanjo on in njegovi domači ne obstajajo več. Tudi njihova mačka nikakor ne sme več na naše dvorišče!


Prigovarjala sem ji: "Saj zmoreš, saj sama zmoreš vso pot do Simonovega zaliva. Tam pokličem Gašperja, ki naju pride iskat." Sama zase sem poslušala piš vetra, ki mi je dal občutek, da mi govori:"Vena je fantastična, Ti si ji dala toliko, kot malokdo daje psom. Veš, to je njena zadnja pot. Tako in drugače ne bo več možnosti, da bi hodili v vajinem raju. Tudi sama ne bo šla s tvojimi sinovi, ker ..." In zapihalo je močneje in sonce se je skrilo in zazeblo me je. Ničesar nisem mislila. Kot okamnela Sneguljčica sem bila v svoji sreči z nasmeškom na obrazu in iskricami v očeh. Bili so dragulji duše, solze v mojih očeh. V grlu me je stiskalo. Zdelo se mi je, da ne bom mogla več dihati. A vdih je bil globok in izdih dolg ...



In šla je, korakoma, izmenjaje leva sprednja, desna zadnja taca in desna sprednja in počasneje leva zadnja taca. Občasno se je zaslišalo podrsavanje desne, zadnje tace. Smejala se je. Ni je bolelo. Misli je imela drugje, ne pri bolečini. Gobec je bil zaprt, ni hlastala za zrakom. Stopala je počasi, umirjeno in varno, izogibala se je neravnim površinam.

Kot napeta struna sem nadzirala Venino okolico. Niti za trenutek je nisem izpustila iz vidnega polja. Tako ljubosumno sem jo čuvala zase, za lastno večnost. Večnost moje radosti! Uživala sem. Zavedala sem se, da prihaja konec najinega tuzemskega bivanja.

In svoje vidno polje sem ožila na Venin izraz obraza. Pomirila sem se. Dobro ji je bilo. Srček ji ne popušča. Ni žejna, ker ima moker smrček. Menila sem, da uživa. Pogled je imela svež, igriv, a miren. Ni bilo podočnjakov. Smrček primerno vlažen, brez izcedka. Ustni kot potegnjeni navzgor. Torej, to je nasmeh! Vena je srečna, blagoslovljena! To je radost!

In svoj pogled sem razširila na vse okoli Vene, vse do Izole. Obrnila sem se in imela sem v vidnem polju Veno in vse do rta Ronki. In Vena je bila v večnosti najine obale.

Obala Simonovega zaliva je bila le nekaj let tlakovana in urejena z razsvetljavo. Obala, ki se je starala z nama.


Pred leti je bila obala od Simonovega zaliva do Belvederja divja, neurejena, dostikrat zanemarjena z odpadki in naplavinami morske trave. Bila je nevarna. Po obilnem dežju so se sprožali plazovi, ki so spreminjali videz obale. Razgrinjali so nedrje zemlje, delček za delčkom preteklosti, ki je bila ujeta v fliš. Kolikokrat smo imeli v mislih domišljijski film o piratih na pridrčanem hlodu, morsko deklico z najlepšo ogrlico iz školjk, začarane ljubimce ... Dež je opral naravo, namočil flišnato steno in razprl del njene skrivnosti in spremenil najin 'SanSimon'. Moji otroci so imeli tu svoj svet obkrožen s kamioni, kopači, nakladači ... In vedno znova sem bila v objemu novega. Ni mi bilo treba odkrivati drugih dežel. Bila sem turist s stalnim prebivališčem.


Vena je tedaj skakala s skale na skalo, čofotala in škropili so se, otroci Veno, in Vena njih. Zavzeto je opazovala rakovice, morske kumare, morsko solato ... Nenehno pa me je opazovala. Gledala je moje sinove in prijatelje ali znance. Vedno je bila brez povodca in nikoli ni nikomur naredila nič žalega. Četudi so se jo prestrašili, jih je le milo pogledala in se umaknila. Znani in neznani otroci so jo lahko božali ali pa povlekli za dlake, pa jih ni šavsnila, le zacvilila je proseče.

Bila je vidno užaljena, če je niso pobožali. Najbolj sem jo prizadela s tem, da sem božala drugega psa, lastnik tega psa pa je ni pobožal. Trajalo je več let, da sem spoznala, zakaj tako hiti proč, ko se pogovarjam z njim. Ker je bila mirna, se je odmaknila. Na klic se je vrnila, sicer malo obotavljajoče. Torej, kako bi jo razumela? Potem, ko sem sama doumela in prosila, da jo pobožajo, je njen rep ostal visoko dvignjen in plapolal, uhlji pa so bili vedno vzravnani.

Vena nas je nadzirala, vsem in vsakemu posebej je izkazovala svojo radost, ljubezen in veselje.

Oho, tega je osemnajst let, kar se starava v objemu zaliva. To je za tvojo velikost 125 pasjih let, spoštovana starka! Vena je samostojno pokretna starka spoštljivih let. Res sem srečna, da sem ji omogočila dovolj dobre življenjske pogoje.

O, kako srečna sem, da zdaj Vena hodi po lepo tlakovani poti!


Spraševala sem se, ali bo zmogla, ali je pot vendarle predolga, sonce prevroče in zrak močno soparen. Če obnemore, kako jo bom nosila v naročju? Na pleča je ne morem dati, ker jo bolijo tace. Avto ne more do naju. Nikogar ni z ladjico ali gumonom, da bi naju prepeljal do pomola. Hmm, pa bo narobe ... A Vena gre in gre, počasi, korak za korakom, izmenično, zdaj po sprednjih, zdaj po zadnjih tacah. Ne bo klecnila zadnja desna taca? Bo legla? In če se uleže, koliko časa bo trajalo, da bo vstala? Bo sploh lahko vstala?



Napisala: Alenka Prelc
Fotografije in film: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015

Če želite prebrati tudi druge objave o Veni - Vena, škotska ovčarka


Nadaljevanje prihodnjič - Starec s klobukom in palico


Preberite še:


7. primorski pravljični festival, Spletni čas

Temačno in drugačno, avtorica, Dolores Peroša


Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak

Jadralske zgodbe, napisala: Mojca Zelenko


November 2016, napisala: Nika Korsič

Sevanje nenavadne energije, napisala: Dolores Peroša