In šla je, korakoma, izmenjaje leva sprednja, desna zadnja taca in desna sprednja in počasneje leva zadnja taca. Občasno se je zaslišalo podrsavanje desne, zadnje tace. Smejala se je. Ni je bolelo. Misli je imela drugje, ne pri bolečini. Gobec je bil zaprt, ni hlastala za zrakom. Stopala je počasi, umirjeno in varno, izogibala se je neravnim površinam.


In svoje vidno polje sem ožila na Venin izraz obraza. Pomirila sem se. Dobro ji je bilo. Srček ji ne popušča. Ni žejna, ker ima moker smrček. Menila sem, da uživa. Pogled je imela svež, igriv, a miren. Ni bilo podočnjakov. Smrček primerno vlažen, brez izcedka. Ustni kot potegnjeni navzgor. Torej, to je nasmeh! Vena je srečna, blagoslovljena! To je radost!

In svoj pogled sem razširila na vse okoli Vene, vse do Izole. Obrnila sem se in imela sem v vidnem polju Veno in vse do rta Ronki. In Vena je bila v večnosti najine obale.

Obala Simonovega zaliva je bila le nekaj let tlakovana in urejena z razsvetljavo. Obala, ki se je starala z nama.


Pred leti je bila obala od Simonovega zaliva do Belvederja divja, neurejena, dostikrat zanemarjena z odpadki in naplavinami morske trave. Bila je nevarna. Po obilnem dežju so se sprožali plazovi, ki so spreminjali videz obale. Razgrinjali so nedrje zemlje, delček za delčkom preteklosti, ki je bila ujeta v fliš. Kolikokrat smo imeli v mislih domišljijski film o piratih na pridrčanem hlodu, morsko deklico z najlepšo ogrlico iz školjk, začarane ljubimce ... Dež je opral naravo, namočil flišnato steno in razprl del njene skrivnosti in spremenil najin 'SanSimon'. Moji otroci so imeli tu svoj svet obkrožen s kamioni, kopači, nakladači ... In vedno znova sem bila v objemu novega. Ni mi bilo treba odkrivati drugih dežel. Bila sem turist s stalnim prebivališčem.


Vena je tedaj skakala s skale na skalo, čofotala in škropili so se, otroci Veno, in Vena njih. Zavzeto je opazovala rakovice, morske kumare, morsko solato ... Nenehno pa me je opazovala. Gledala je moje sinove in prijatelje ali znance. Vedno je bila brez povodca in nikoli ni nikomur naredila nič žalega. Četudi so se jo prestrašili, jih je le milo pogledala in se umaknila. Znani in neznani otroci so jo lahko božali ali pa povlekli za dlake, pa jih ni šavsnila, le zacvilila je proseče.

Bila je vidno užaljena, če je niso pobožali. Najbolj sem jo prizadela s tem, da sem božala drugega psa, lastnik tega psa pa je ni pobožal. Trajalo je več let, da sem spoznala, zakaj tako hiti proč, ko se pogovarjam z njim. Ker je bila mirna, se je odmaknila. Na klic se je vrnila, sicer malo obotavljajoče. Torej, kako bi jo razumela? Potem, ko sem sama doumela in prosila, da jo pobožajo, je njen rep ostal visoko dvignjen in plapolal, uhlji pa so bili vedno vzravnani.

Vena nas je nadzirala, vsem in vsakemu posebej je izkazovala svojo radost, ljubezen in veselje.

Oho, tega je osemnajst let, kar se starava v objemu zaliva. To je za tvojo velikost 125 pasjih let, spoštovana starka! Vena je samostojno pokretna starka spoštljivih let. Res sem srečna, da sem ji omogočila dovolj dobre življenjske pogoje.

O, kako srečna sem, da zdaj Vena hodi po lepo tlakovani poti!

Spraševala sem se, ali bo zmogla, ali je pot vendarle predolga, sonce prevroče in zrak močno soparen. Če obnemore, kako jo bom nosila v naročju? Na pleča je ne morem dati, ker jo bolijo tace. Avto ne more do naju. Nikogar ni z ladjico ali gumonom, da bi naju prepeljal do pomola. Hmm, pa bo narobe ... A Vena gre in gre, počasi, korak za korakom, izmenično, zdaj po sprednjih, zdaj po zadnjih tacah. Ne bo klecnila zadnja desna taca? Bo legla? In če se uleže, koliko časa bo trajalo, da bo vstala? Bo sploh lahko vstala?