 Uvidela je, da ne nameravam po tisti poti. Počasi se je, korak za korakom, odpravila proti rožnatemu oleandru. Mislila sem, da prihaja k meni, a se je skrila v oleander in mi pokazala zadnjico. Kaj naj naredim, ker je vbod oleandrove konice strupen? Vena pa se lahko zatakne obenj. Lahko pa s svojim posegom naredim razmere, da se ji zatakne. Torej, pomeni, da moram čakati. Bilo je napeto takole čakanje, kaj bo. Kar nekaj časa je trajalo. Sončni žarki so obsijali njen gobček, ko so plavali med oleandrovimi vejicami. Na smrčku je obstal oleandrov cvet. Njen porogljivi pogled me je predramil in pomiril, da je na varnem. Ritensko je sestopila in še danes ne vem, kaj je tam bilo tako zanimivega. Počasi se je usmerila k morju. Ob skali sem odložila obleko in brisačo. Nežen jutranji veter me je božal in kopalke so se svetile v jasnem jutru.    Vena ima lepše urejen obraz kot jaz Vena se ni hotela vleči, ker ji je bilo težko vstati. Nisem je zavezala, ker me je vedno počakala. "Daj, odpočij se, moja zlata. Tvoje bele tačke so toliko prehodile. Imaš tako čudovito črno obrobljene veke, kot jih jaz sebi nikoli ne znam namazati. Kljub starosti imaš še vedno črno barvo dlake okoli gobčka. Tako si lepo urejena. Jaz pa si ne utegnem našminkati ustnic. Imaš črno obrobljena zlata uhlja, kot jaz nimam dodelane frizure. Hm, dobra konkurenca si mi! Veš, zame si moje božansko dopolnilo. Tako ponosna sem nate, moja predraga mešanka! Ne morem imeti napuha, katere čistokrvne pasme si. Zame je napuh puhast kot jutranji čudež, ki sva ga bili deležni tisti trenutek na Belvederju. Ti ni prevroče? Tukaj je senca in tla še niso sparjena. Te bo bolelo na teh kamenčkih? So še sveži." Pobožam jo in božam jo celo večnost in uživam v mehkobi. Prsti se mi pogrezajo v globino kožuha in dovoli mi, prija ji. "Daj, saj veš, kako rada plavam, počakaj me tukaj. Ja, vem iskala me boš. Nisva se naučili ukaza 'čuvaj'. Vedno sem ti prizanašala. Ukazi niso moja vrlina. Nikogar ni bilo, ki bi te naučil. Ah, menim, da imaš razsodnost in narediš, kar je prav. Se spomniš kako je nona padla čez povodec, ker se je Žika nenadoma dvignil in ji nastavil povodec, ki ga ni videla pod nogami? Še danes ima težave z ramenom?"   Napisala: Alenka Prelc Fotografije: osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015 Nadaljevanje prihodnjič, zadnji del - Plavala si petnajst let. |
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
