MENU‎ > ‎In še kaj‎ > ‎Vena-objave‎ > ‎

Vožnja do plaže pod Belvederjem, avtorica: Alenka Prelc, september 2016

objavljeno: 17. sep. 2016 02:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. nov. 2016 02:26 ]

Vožnja do plaže pod Belvederjem 
Gašper je skušal prilagoditi vožnjo, da bi bilo čim manj ostrih sunkov med vožnjo, da bi te čim manj zanašalo. Pogledoval te je. Pobožal te je. Nato je, zbran na gost promet odhajajoče množice na delovno mesto, spremljal le promet. 

Vena ima častno mesto.

Poklicala sem triletno Kayo, rjavo boksarko, a se ni niti premaknila niti oglasila. S sedeža je nisem videla, bila je zavlečena v kletki v prtljažniku. Bilo je kot bi bila užaljena, ker je njen Gašper božal Veno. Ali pa je sprejela svoj položaj, da ima starka častno mesto in čas pri Gašperju? 

Unaj, ponosni, enoletni mladenič, argentinski pes, je iz kletke nadzoroval dogajanje, z bistrim, ostrim pogledom in hitrim odzivom lajanja z visoko dvignjeno glavo, ko sem klicala Kayo. 

Z Gašperjem sva modrovala, zakaj je Vena zapustila varno zavetje doma, zakaj je odšla v neznano pot. Čudila sem se, da je sprejela napor, ker se ga je do zdaj izogibala. Kako bi le vedela, kam gremo?

Spoznala sem, da sem odgovorna za Venino zdravstveno stanje v vročem dnevu. Dobro je prilagoditi razmere tako, da bo Vena zmogla. Zadnje dneve je bilo vroče do 31 stopinj celzija. Noči so se ohladile le na 28 stopinj. To pomeni, da si stara Vena ni mogla nabrati veliko moči preko noči s spanjem, ker se je hladila preko gobčka in je sopla. Ni mirno spala.

Neudoben prostor v avtu, sparina v avtu, in nedostopnost do vode je zamenjala za mehko ležišče doma. Toda Vena je bila odločena, z nami gre! Ni hotela biti sama. In tako je bilo vseh 18 let. Vena je sama vedela, kam grem in ali gre lahko poleg, sicer me je čakala doma in prosila domače le na WC.




Venino veselje ob prihodu na Belveder in čarobnost belo rumene koprene na vzhodu 
Na parkirišču Belvederja sem ti pomagala iz avta. Dvignila sem te, upognila sem koleni in čvrsto napela mišice križa. Previdno sem te položila na tla. Počakala sem te, da si se pripravila na hojo. Šla si pred menoj tudi čez prve stopnice. Dih mi je zastal, ko sem videla, kako se ob dostopu gugaš. Zbala sem se, da boš padla, ker te je zaneslo. Ujela si se. Stekla sem k tebi. Zazdelo se mi je, da te boli v križu, ker si zagodrnjala, ko sem te tam pobožala.

Z božanjem sem ti rekla :¨Pogumna si!"

Ustavila si se, pogledala na levo in tvoj pogled mi je govoril, da se čudiš lepoti trenutka, tega čarobnega sončnega vzhoda poletnega dneva, globoko v sebi pa sem čutila, kot bi mi prikrivala bolečino. Zdela si se mi gospa babica, ki vnučkom preusmeri pogovor na prijetno in ne jamra o svoji bolečini.


Vena in bele puhaste grudice topola. 

Izza Nanosa so se rojevali sončni žarki in plavali proti morju, a morja pri Izoli še niso dosegli. Na morju je bila še senca noči, ki je božala prebujajočo se Izolo. Svež vetrič je vel iz kopnega na morje in nežno božal morsko gladino. Bilo je prijetno sveže. Koder so sončni žarki pobožali kožo, se je čutilo toploto. Velika, ogromna, stara drevesa topolov so šumela pod pišem vetra v obilno krošnjo. Šelestenje lističev krošenj je plapolalo v širjavo neba. Odmev je odzvanjal tam v daljavi in dajal občutek polnosti neba, krošenj, trave, morja in mojega telesa s popolno harmonijo topolove simfonije.

Sončni žarki so prihajali z desne v višini oči in želeli slepiti pogled. Zaustavljalo jih je tisočero topolovih belih puhastih grudic, ki so skrbele za topolov naraščaj. Cvetenje topola se je preko noči poleglo na nežno, zeleno, sočno travo. Vetrič iz kosilnice je dvigoval to belo gmoto, ki se je trumoma kotalila, se vrtinčila v levo, drugi beli puhki v desno in navzgor in se zaletavali v zgornje gmote puhkov. In bilo je toliko tega, da se je zibalo samo s seboj, oblilo kosca, da ga ni bilo mogoče prepoznati. Naju ni ščemelo v očeh ali pa žgečkalo v nosu. Bila je rumenkasto žareče bela kosmičasta koprena, ki je zakrivala pogled na Izolo. Na levi strani pa je bilo nebo umito, obsijano z žarki zarje izza Nanosa, ki so poplesavali po flišnih plasteh rta Ronek. Sončni žarki so se umivali in bleščali v zalivu pred rtom. Morska gladina je bila gladka, mirna. Videl se je vsak kamenček v morju. Ni bilo naplavin morske trave. V daljavi pred menoj pesem obsijanih morskih valov potuje vse do Trbiža, ki je še v jutranji senci prebujajočega se dne. Kraški rob je metal senco in hlad na Tržaški zaliv ob obali Trsta. Miramarski svetilnik je neutrudno mežikal v pozdrav.



Gledala si v desno, opazovala umazane mize, točilni pult, razmetane sedeže, mogočna stara drevesa z gugajočimi vejami, in poslušala  glasbo lističev, v zibanju toplega vetra strmo priletelega iz vrha Belvederja, in hladnejšega valovečega se, iz Trsta. Bilo je čudovito jasno in navdihujoče jutro, brez oblačka na sinjem nebu. Nebo je bilo razpeto naravnost do Triglava, ki je pošiljal jasne pozdrave svojih dveh vrhov, ki sta se videla od tod. Napovedoval se je vroč, jasen, poletni, junijski dan.


Napisala: Alenka Prelc
Fotografije: Osebni arhiv Alenke Prelc, junij 2015


Nadaljevanje prihodnjič - Vena ne more po stopnicah. Stara je 125 človeških let.