MENU > Jadralno letenje >
Objave-Jadralno letenje
Muha v Vranskega, napisal: Niko Slana, maj 2017
Muha z Vranskega V Prekopi pri Vranskem si je Mitja Ribarič umislil letalsko oporišče RAF (Ranč air force), ki bi ga upravičeno lahko imenoval tudi ranč presenečenj. So na vsakem koraku, vsa pa izkazujejo domišljijo. V majhnem hangarju bi najmanj pričakoval jadralno letalo SZD 22c – Mucho standard.  Ranč iz zraka Naj začnem od začetka: na športnem letališču v Šoštanju je Mojca vprašala pilota, ki se je spravljal v svoje UL motorno letalo, kam je namenjen. »Kam neki, domov!« Med njima se je razpletel hitropotezni pogovor, kje, kako in … »Prisedi in boš videla,« ji je dejal.  Iz Šoštanja do Vranskega Tako je spoznala zasebno vzletišče v Prekopi pri Vranskem in vse kar spada poleg. Vozniki, ki potujejo po AC, lahko prav tam, ob cesti, opazijo rdeče belo vetrno klobaso, ki pilotu pripomore k varnemu pristanku. Tudi sam sem se zato znašel na Ranču, čeprav samo z avtomobilom. Lastnik je Mitja Ribarič, upokojen rudarski inženir, ki je bil eden od graditeljev tunelov na AC. Ko je začel naštevati, kaj vse se dogaja na njegovem zelo urejenem majhnem koščku zemlje, se mi je zazdelo, da je tukaj letalsko središče Slovenije za UL (ultra lahka) motorna letala. Kdo vse ni že tu pristal? Športni piloti dobijo s pristankom na Ranču neformalno potrdilo, da licence niso dobili s pogledom komisije skozi prste. Naštevanje vseh obiskovalcev bi bilo dolgočasno, med drugimi je na ozki stezi, ki se konča na travniku, ki je občasno tudi majhno golfišče, pristal tudi Matevž Lenarčič, svetovni UL letalski as.  Z letalom do vhoda v hangar Prva misel ob Ribaričevih inovacijah mi je skočila k znamenitemu doktorju Baltazarju, a sem takoj umaknil primerjavo, kajti vse, kar sem videl, je urejeno in ima smisel, ki bi ga lahko primerjali s starodavnim K&K (Kaiserliche und Königliche) sistemom. Od urejenega strelskega mesta za tekmovalno zračno puško, pa do majhnega ribnika s krapi in posebnim sistemom hranjenja, kontrolnega stolpa v krošnji oreha itd. Kje se je Mitja navdušil za letenje? Temeljno pilotsko jadralno znanje je dobil na letališču v Šoštanju (Velenju), velik del jadralnih izkušenj si je nabral tudi v Avstriji, na športnem letališču v Noetschu, kjer je deloval v okviru Aerokluba Beljak. Tu so ga prepričali, da so za jadralca bolj pomembni preleteni kilometri, kot ure v zraku. Tega načela se je držal tudi sam. Zatrjuje, da si je na Koroškem, čudovitem koščku nekoč slovenske zemlje, pridobil veliko pravih prijateljev.  Muha pod streho Kakšni so pravi prijatelji? Vrag si ga vedi, kaj bi to vse lahko pomenilo, a eden od njegovih avstrijskih prijateljev mu je na rojstnodnevno zabavo na Ranč pripeljal posebno darilo - jadralno letalo, češ, da za pilota, ki je po duši jadralec, ne more biti lepšega darila, še posebno, če to jadralno letalo dela dren v kakšnem hangarju in se z njim nihče več ne spusti v zrak, ker so na voljo pač boljša jadralna letala. Lesenjača, ki je dobila novo domovanje na Ranču, je znamenito poljsko jadralno letalo SZD-22c Mucha standard (Muha), ki so jo Poljaki naredili za svetovno prvenstvo leta 1958 v Lesznem na Poljskem in s kateri je zmagal domačin Adam Witek. Kasneje so jadralnega malčka, ki ima čez krila dva centimetra manj od 15 metrov, uporabljali za osnovno jadralno učenje. Zanimivo je, da so s tem letalom nekoč lahko delali tudi akrobacije, v krilih pa ima celo balona za vodno obtežbo. V Sloveniji jih nismo imeli prav veliko, od zadnje Muhe 100 iz Aerokluba Celje, ki so jo jadralci, pod vodstvom Franca Mirnika, naredili sami, je v nedavnem požaru ostalo le za nekaj lopat pepela.  Instrumenti starega kova Muha z Vranskega, ki je stara toliko kot njen novi lastnik (letnik 1959), še zmeraj je v letalni kondiciji, Mitja pa jo bo, tako zatrjuje, še letos spravil v zrak, kar pomeni, da jo bo registriral in postavil na vzletno stezo. Z njo želi za začetek opraviti let iz Velenja do Lesc in nazaj. Takšna je njegova prva jadralska želja. Seveda, nekaj posebnega je, če lahko jadralec sede v letalo, ki ima zgodovino, pa čeprav gre za starodobnika nad katerim večina viha nos. Za tekmovanja so Muho 22 c postavili na stranski tir, saj so bila novejša letala precej hitrejša. Kljub vsemu pa je simpatično starodobno letalo dobrodošlo na srečanjih letalskih veteranov.  Mitja in Muha Z Muho z Vranskega je Ferdinand Leiler, kot zatrjuje Mitja, opravil 500 km dolgo jadralno preizkušnjo. Ker je letalo počasno je bil to velik jadralski dosežek, a žal nimamo podatka o tem, koliko časa je pilot porabil za to nalogo. Zagotovo vsaj deset ur. Ferdinand je svetovni jadralski javnosti znan tudi po svojem zadnjem letu, ki ga je opravil z dvosedežnim kovinskim Blanikom nad letališčem v Borovljah, a se je pri tem ponesrečil. Izvrsten akrobatski pilot in učitelj letenja, ki je prijateljeval tudi z Mitjo, je enemu od kolegov želel dati kontrolni let za akrobacije, letalo pa je razpadlo, še preden se je lotil akrobacij. Zaradi omenjene nesreče so nekaj tisoč Blanikom po svetu začasno prepovedali letenje, aeroklubi pa so se po tej prepovedi usmerili na plastična dvosedežna letala, iz zaprašenih kotov pa so potegnili še zmeraj uporabna starejša lesena dvosedežna letala. Ker smo že pri Muhi pa moramo omeniti celjskega jadralca Nika Petelina, ki je leta 1975 z Muho-100 sodeloval na državnem prvenstvu. Takrat se je, v enem od tekmovalnih dni, med 31 tekmovalci uvrstil na 4. mesto, opravil pa je 260 km dolg let iz Celja v Novo mesto, od tam v Lesce in nazaj v Celje. Bil je eden redkih tega dne, ki se je v Lescah obdržal v zraku in v slabih vremenskih razmerah prek Krvavca in Velike Planine priletel do cilja. Kasneje mu je bilo žal, da ni leta še podaljšal in si v svojo letalsko knjižico zapisal 300 km dolg let in s tem izpolnil enega od pogojev za Zlati C.  Kontrolni stolp na drevesu Skratka, odslej bom na preži, kaj se bo dogajalo z Muho na Ranču. Obisk pri Mitji Ribariču se je končal s povabilom na kratek let z njegovim UL-letalom. Velikodušnemu vabilu sem se skušal ogniti, a ko me je povabil tretjič, sem ga sprejel. Priznam, da ne s posebnim veseljem, kajti ozko vzletišče ne vzbuja posebnega zaupanja, še posebno pri pristanku. A Mitja je pilot in pol. Toda ko bo postavil na stezo svojo Muho, takrat se bom za let z njo prerinil v prvo vrsto, tudi s komolci ... Malo tudi zaradi slavne preteklosti nenavadnega jadralnega letala, ki je s svojo kabino in sistemom za odpiranje, podobna je tistim majhnim mestnim avtomobilom, pri katerih je voznik vstopal kar od spredaj. Tudi ti so že zgodovina. Veselim se srečanja z njo, seveda, če me bo Mitja povabil. Takrat bom pozabil na omenjenega Blanika in Ferdinanda nesrečnega imena. Prepričan sem tudi, da bo Muha razveselila še marsikaterega jadralca. Niko Slana Preberite še: |
Nebo in kvartin vina, napisal: Niko Slana, april 2017
Nebo in kvartin vina – za 23. april Za pesem Istrijanski piloti je besedilo napisal Drago Orlič, muziko pa Franci Blašković. Izšla je na 30. plošči benda Gori Ussi Winnetou z naslovom »Is*tri*janci« Skupna imenovalca, ki nista prav nič pomembna, sta mesec april in številka 23. Za začetek in za boljšo prepoznavnost. Ljudje imamo radi, da se naključja seštevajo, kajti samo tako jim lahko pripisujemo usodnost. Ne vem ali spada poleg tudi 10. april, rojstni dan Cirila Križnarja-Cika, prodornega slovenskega jadralca (5. na SP 1965 South Cereny, VB), ki me še najbolj spominja na Franceta Štruklja. Oba sta bila jadralca in oba sta izstopala v svojem času. Štruklju pripada 23. april, dan v letu 1983, ko se je z jadralnim letalom ponesrečil pod Strožičem.  PADLI IKAR, Foto - osebni arhiv Matija Kodrič Letos bodo leški jadralci, v spomin nanj, pripravili obliko spominskega letenja, na katerega bodo povabili vse slovenske jadralce. Ciko in France sta bila poklicna pilota, oba sta končala tragično, Ciko celo brez nam znanega groba v Jemnu. Drugi 23. april, ki ga omenjam, je namenjen Branku Žigerju, saj je s svojim učiteljevanjem postavil temelje slovenskega (motornega) športnega letalstva po letu 1946. To je datum njegovega rojstva, letos pa bo praznoval 90 let. Zagotovo v Sloveniji ne bo nikogar od letalcev, ki bi mu uradno, denimo, v imenu Letalske zveze Slovenije, stisnil roko in rekel kaj takega, kar bi bilo podobno simbolični zahvali za vse, kar je naredil. A tega niti ne pričakuje in o tem ne razmišlja. Z Brankom se pogosto srečava ob kavi v bifeju Fontana v Ljubljani, kar ni pomembno, a njegova pripoved in pogled na minule dogodke pripovedujejo o življenju in spominjanju. Kajti, ko bomo pozabili vse, kar je bilo nekoč naše, nam bo žal, a takrat bo prepozno. Razveselil me je z novico, da se je njegov vnuk, ki bo letos maturiral na eni od ljubljanskih gimnazij, odločil, da bo napisal o njem knjigo. Morda so ga je navdušili tudi zapisi na Spletnem času. Branka rad poslušam. »Lahko sem zadovoljen, da se ti ljubi družiti z menoj, lahko bi zamahnil z roko in se zame niti zmenil ne bi,« mi pravi, ko se, do prihodnjič, posloviva na vratih bifeja. Na prvem aprilskem srečanju se je znova sprehodil po svojih spominih, a prav nič nostalgično, bolj anekdotično, kot spomin, ki sede kamor koli, kot potepuški pes v sposojeni prispodobi. »Včasih mi je nerodno, saj ugotavljam, da se je večina mojih letalskih učencev že poslovila. Veliki Manitu me še kar ne vzame k sebi,« se smeji. Le kje ga je našel - Manituja?  Z leve Srečo Pukl, Franjo Rožman in Branko Žiger Maks Arbeiter (4. na I. SP v Örebru na Švedskem), nekdanji upravnik AK Celje, je človek, ki ga zelo ceni in ga v svojih razmišljanjih pogosto omeni. Tudi Milana Boriška (3. na I. SP v Örebru na Švedskem). Razveselil sem se kratkega zapisa Nika Petelina, ki nam je na FB zaupal, da sta z Maksom nekega davnega poletja skupaj učila prihodnje vojaške pilote JLA jadralnega letenja. Lepo bi bilo, če bi še kaj več napisal o njem. Pogovarjala sva se o Marjanu Žerjalu, pilotu MIG-a iz Željave, kasnejšem članu AK Postojna in pilotu reševalnega helikopterja. Branko ne pozna nikogar, ki bi imel bolj razgibano letalsko življenje kot Marjan. Predvsem pa omenja ljudi, za katere je vesel, da jih je srečal v svojem letalskem življenju, tako vojaškem kot športnem.  France Štrukelj SP WAIKERIE  Ciril Križar, YU ŠPORTNIK Ciko je bil glasnik nove dobe, novih »klincev«, ki so neobremenjeno prihajali v letalstvo. Bil je rahlo nestrpen, kot je zanj nekoč pomislil Branko in neustrašen, zagotovo pa se ni zavedal vseh tveganj in posledic v svojem poklicnem letenju. Za slovenski jadralski šport je dodal veliko, najbrž bi lahko še več, a se je odločil za svojo pot. Usoda mu druge možnosti ni ponudila. Žigerjev spomin z velikim spoštovanjem oplazi tudi celjskega jadralca Srečka Pukla, ki ga poznamo po zgodbi o letenju z Vajo v nevihtnem oblaku, ko je pristal s prerešetanimi krili od izstrelkov ledu in do pasu v toči, ki jo je ulovila velika luknja v pleksiju kabine. Tudi on je odšel tiho. Veliko svojega letalskega navdušenja je prenesel na hči. Še bi lahko našteval imena in dogodke, ki jih je ujela usedlina v Brankovi kavni skodelici v Fontani. O vsem tem prepeva Franci Blašković. Potrdil bi, da se glasbeni in letalski svet ne razlikujeta veliko. Zato je refren Istrijanskih pilotov … »nebo i kvarat vina, to je naša domovina …« tako univerzalen. Niko Slana |
Jadralski svet Borisa Kožuha, napisal: Niko Slana, april 2017
Jadralski svet Borisa Kožuha – pa sledi Danila Kiša Spoznanja pogosto trkajo na vrata pozno, vendar se jih vselej razveselimo. Ko sem začel brati Danila Kiša, še nisem vedel, kaj pomeni v jugoslovanski literaturi, ko sem nadaljeval z bosanskimi pisatelji pa mi je postalo jasno, kako močno se jim je zavlekel v podzavest. Aleš Debeljak je to samo potrdil v svoji Balkanski brvi.  Olimpija - starodobnik Borisa Kožuha  Boris Kožuh Pravzaprav sem bil vesel, da sem prijatelju približal vsaj ime pisatelja, ki se je vse življenje srečeval in tudi trpel zaradi nacionalizmov. Ko še ni vedel, kaj je nacionalizem, je z družino, oče je bil madžarski Jud, mama pa Črnogorka, bežal iz Madžarske v Vojvodino. V plimi medvojnega antisemitizma je oče izginil v Auschwitzu, mama pa se je po vojni preselila v Cetinje. V Beogradu je diplomiral iz primerjalne književnosti, od leta 1979 je živel v Franciji. Vse življenje se je predstavljal za jugoslovanskega pisatelja, čeprav so ga skušali vtakniti v prisilni jopič srbstva. Kar se je zgodilo z Jugoslavijo je napovedal že zdavnaj. Jugoslovanski nacionalizmi so si, kot pravi Debeljak, ustvarili svoje majhne shirane nacionalne državice in še zmeraj jih napajajo nacionalizmi. Kiš je s svojimi prijemi dal misliti sodobnikom in sledilcem.  Utrinek z Grobnika Upravičeno se sprašujete, zakaj je za zgodbo o jadralnem letenju potreben takšen uvod? V Kiševi Enciklopediji mrtvih imajo svoje mesto mrtvi brezimneži, ki jih nihče nikjer ne omenja. Po Kišu so mrtvi povezani z živimi na vse strani, njegova enciklopedija, v kateri vlada enakost, pa je univerzalna. Tu imajo svoje mesto, nedvomno, tudi jadralci. Jadralno letenje je bila nekoč velika jugoslovanska zgodba, ki smo jo danes po malem zavestno pozabili. Seveda, v imenu novih časov in novih ideologij. A Kiševa enciklopedija ne pozna politike. Neposreden odgovor na zastavljeno vprašanje pa je: vendarle je v nekaterih jadralcih ostalo nekaj jadralskega, kar presega nacionalizme, pa čeprav je politična kuhinja v posameznih regijah še danes precej zapletena. Ti posamezniki imajo to srečo, da se jim ni treba spraševati kaj in kako je bilo še ne tako davno, ampak preprosto sodelujejo med seboj, njihova temeljna usmeritev je letenje. Nove državne meje jih ne zanimajo. Boris Kožuh je zagotovo človek, ki ga na letališčih v Sinju, v Livnem in Prijedoru ali pa na Reki, pa tudi na Češkem ali Poljskem zanimajo samo ljudje, ki so enako usekani za jadralno letenje, kot je sam.  Boris Kožuh Nimam fiksne ideje, da je jadralno letenje dejavnik, ki s posebno močjo združuje ljudi. Nekatere že, druge pa velika svetovna jadralska družina pušča hladne. Širša dogajanja v tem športu jih ne ganejo, morda niti ne vedo, kakšno letalo se skriva pod oznako JS1 in tudi to, da je bilo nedavno v Benalli v Avstraliji svetovno prvenstvo v jadralnem letenju, se jim je izmuznilo iz obsega njihove pozornosti. O tem mi je nedavno pripovedoval velenjski jadralec. Nesmiselno bi bilo zato pričakovati, da bi kaj vedeli o tem, kaj je nekoč pomenilo jugoslovansko jadralno letenje in da je bilo letalsko dogajanje v Jugoslaviji nekoč močno povezano, od vzhoda do zahoda, pa od severa do juga. Letalska zveza Jugoslavije je bila mogočna organizacija. A le zakaj bi naj vse to vedeli danes, če pa je dovolj, da vedo, kje je prvo bližnje letališče in kaj lahko tam pričakujejo. Jadralec v resnici kaj več, kot svoj lastni klub, sploh ne potrebuje.  Nad Grobnikom Napisal: Niko Slana Fotografije: Osebni arhiv avtorja Preberite še: |
Aviatorka - Letalka, napisal: Niko Slana, marec 2017
Aviatorka - Letalka Na Spletnem času, v rubriki Jadralno letenje, si ogledujem stran Katje Škorjanc in ker mi je všeč, sem se večkrat zataknil pri njenih risbah. Še posebno zanimivi se mi zdita Aviator in Noah. Prva zaradi sublimnega aranžmaja, v katerem lahko začutimo napetost, ki bi lahko bila povezana z letenjem, pa čeprav je figura navidezno ozemljena. A kaj ima Aviator skupnega z jadralnim letenjem? Tudi pilotu jadralnega letala na koncu ne ostane prav nič materialnega, denimo, od dolgega jadranja. Nič, samo občutki in zapis v letalski knjižici. Mojstrstvo risbe se pokaže prav v tem, da je okoli Letalke zelo malo tega, kar bi lahko povezali z letenjem, a nas vseeno mami prav s tem. Pa ne samo zaradi imena.Torej, pogovor s Katjo o Aviatorki – Letalki.  Ilustracija: Katja Škorjanc, Aviator Imenovati bi se morala Letalka, po slovensko? A ime najbrž ni pomembno. Ljudje vse in vsakogar poimenujemo, da bi ga prepoznali, da bi o njem ali o njej kaj izvedeli že v imenu. Denimo, da je tvoja Letalka, zvezdno bitje? V katerem kotičku svoje zavesti si jo našla? Seveda moja 'Letalka' ni povsem običajno zemeljsko bitje (na to aplicirajo predvsem njena ušesa, ton kože, lasje, ipd.). Že odkar pomnim so me zanimala nenavadna oz. fantazijska bitja, ki jih lahko izbrskaš nekje iz globine svoje podzavesti. Spominjala so me na misel, da na tem materialnem svetu mogoče obstaja še kaj več kot le trdna logika dejstev in stvarnosti okoli katerih se vrtijo naša življenja. Pred praznim listom (v mojem primeru ekranom) sem razmišljala kaj pomeni leteti – pogum, brezmejnost, vztrajnost, iznajdljivost, svobodo in navsezadnje - biti upornik vsakdanjega, ustaljenega sveta (dejstvo je, da se človek z letenjem ne ukvarja vsakodnevno). S to zavestjo sem upodobila Letalko s ponosnim in uporniškim duhom letalca (kar nakazuje požar v ozadju in luči helikopterja, ki preletava 'kraj zločina'). Njo opazimo kot brezskrbno, samostojno osebo v smislu, da si prižiga svojo cigareto po dobro opravljenem delu - letu. Napaka Zemljanov je, da skušamo vse nekam postaviti. V resnici pa vsi, a vsak po svoje, lebdimo v navideznem svetu. Kaj ostane pilotu jadralnega letala materialnega, denimo, od dolgega jadranja. Nič, samo občutki in zapis v letalski knjižici. Torej je tudi Letalka enako resnična ali neresnična, kot vse drugo v svetu aviatorjev. Mislim, da je Letalka v tem smislu poosebitev občutka letalcev – zadovoljna nad svojim dosežkom z zavedanjem, da je osvojila svojo nalogo, ki si jo je zadala, videla svet s svoje perspektive zunanjega gledalca in opazila stvari, občutila čustva, ki jih večina ljudi v celotnem življenju na tem našem planetu na žalost nikoli ne bo doživela. Morda si je nekdo, ob pogledu na Letalko, zamislil, da čaka svojega Petra Pana, da bi drug z drugim osmislila svoje bivanje v svetu drugačne razsežnosti, kot jo poznamo Zemljani – v brezčasnem, breztežnem, brez skrbi, ki tarejo zemeljska bitja? Tudi zato čaka na Petra Pana, ker rabi nekoga, da bi v njem videla odziv na samo sebe? Ampak, kot slutimo, bo Letalka še dolgo čakala na PP, ker je iz labirinta drugačne umetnosti. Med tem bo potegnila dim ali dva. Morda pa sploh ne ve za Petra Pana, nad njo lebdi vesoljski letalnik in čaka nanjo, da se naužije gravitacije? Sama mislim, da je največji čar umetnika, ki zaključi svoje umetniško delo, da pusti gledalcu ali bralcu v domišljiji prosto pot. Na svoji sliki sem nakazala le na nekaj detajlov (kot so ušesa, letalna očala, njeni lasje, okolje), ki rahlo usmerijo gledalca na svojo pot razlage prizora v umetniškem delu. Naj se ta sprašuje kdo je Letalka, kam je prišla, zakaj je tu, kaj je naredila ... Vi, gospod Slana, ste čisti dokaz, kako čudovito lahko deluje človeški um, ki si na podlagi enega samega pogleda na sliko ustvari fantastično zgodbo – ravno zaradi dejstva, da ljudje VEDNO iščemo razlago, zlato nit oz. logiko v ozadju nejasnosti umetniških del. Kar se tega tiče, je moje delo v trenutku, ko ste začeli razmišljati, kaj se je zgodilo znotraj slike, doseglo svoj namen. Iz kakšnega sveta prihaja Aviator – Letalka? V tvojem zapisu na Spletnem času lahko slutimo, da iz glasbenega in čustvenega, v katerem, kot praviš, se vedno bolj nemogoče zapletamo. Seveda vem, ha ha. Ampak sem prepričana, da se moja zgodba o Letalki razlikuje od mnogih, ki so nastale ob pogledu na sliko. Pa so tiste interpretacije mogoče (ali zelo verjetno) veliko boljše in njim bližje kakor moja, za to sem mnenja, da morajo v mislih gledalcev, ki so sliko videli, ostati takšne, kot so se jim prvič zapisale v spomin. Res pa je, da Letalka primarno izvira iz mojega sveta. Iz tistega sveta, ki se je začel graditi ob prvi prebrani fantazijski knjigi, ob prvi abstraktni misli, ob prvem stiku z umetnostjo, ob prvem neuspehu in nasploh, ob izkušnjah v mojem življenju, ki so me privedle do tega, kar sem danes. S Katjo Škorjanc se je pogovarjal Niko Slana. Portret Katje Škorjanc ... Klik na fotografijo!  Fotografija: Katja Škorjanc, arhiv |
Trikotnik 750 km, 4. del, napisal: Niko Slana
V Švici – brez jadralske romantike »Morda pa bo dviganje na drugi strani ozke doline,« se je glasno spodbujal pilot, zdelo se je, da se ne more zmotiti, kajti prav tam je bilo osončeno pobočje, pravšnji veter, ki spodbuja tople balončke zraka, da se odlepijo od tal, pa tudi spada poleg. Samo za naju. Kako že poje Ivo Robič: Morgen, morgen, … Od romantike in dviganja ni bilo skoraj nič. Vsaj dvakrat sva se premestila sem in tja po levem in desnem pobočju, povsod sva postrgala nekaj metrov višine, a nikjer ni bilo nič krepkega, kar bi vrglo iz tečajev variometra. Nekako sva le pridrsala, skoraj po tleh, do znamenitega mesteca Zernez, ki s prstom kaže na jugozahod do St. Moritza, sicer pa levo na vzhod in v dolino Val Venoste, na začetek tretje katete proti domu. Venosta je med jadralci znana po tem, da med sadovnjaki ni niti enega travnika na katerem bi lahko pristal, če bi bilo treba, zato pa lahko vse leto iz njenih zalog v naših veletrgovinah kupujemo njihova škropljena jabolka. Pravijo, da je v tej dolini največ moške neplodnosti, zaradi škropiva.  Pod krili je Zernes. Na obzorju sva uzrla bližnje jezero pri St. Moritzu, visoko nad nama, kakšnih tisoč metrov višje, se je nek jadralec zabaval s tem, da naju je opazoval, kako se bova izmazala iz godlje. Zanj sva bila reveža, ki v zavojih s krilom že pulita travo in premetavata kamenje. Pilot pa se je, kakšnih 300 km od doma, potil in razmišljal, kaj bi lahko še naredil, da bi ujel termično dviganja, sam pa sem ocenjeval debelino zračnega tampona med krili in tlemi in si slikal scenarije, kako se bo končal najin let, saj iz te višine skoraj ni bilo več možnosti, da bi izvlekla motor in ga skušala spraviti v tek in tudi poti za pobeg v dolino so bile vse bolj pičle. Samo še kakšnih petdeset metrov višine izgubiva, pa bova lahko samo še pristala na kakšnem od travnikov v bližini Zerneza. S tako velikimi krili to ne bi bilo priporočljivo.  Kako splezati višje? Znova sem se spomnil na jadralno potepanje z Boštjanom in njegovim EB28 edition nad Krasom, ko so se oblaki iz jadralca delali norca. Rinila sva za njimi vse do obronkov Kopra. Čudil sem se, koliko refoška raste tod in niti enega travnika za pristajanje nisva opazila. Kot v Venosti. Na koncu je, če pretiravam, skoraj nad pristaniškimi žerjavi zaropotal motor … Boštjana nisem nikoli vprašal ali je nad Zernezom pomislil tudi na to možnost. Po kakšnih dvajsetih minutah agonije, ko nisva imela niti 200 m zraka pod krili, se nama je v nekem trenutku prikazalo Medžugorje – variometer je zapel v višjih tonih in začela sva se vzpenjati. Jadralno letalo nad nama je izginilo, zanj nisva bila več zanimiva.  Alpe iz spodobne višine: 4000 m. Pot do doma je bila, čeprav je bila ura že pozna, skoraj pravljična. Vzporedno z gorsko skupino Serentinov sva ujela dviganja do 4457 m, malo naprej sva se znova vzpela prek 4000 m. Boštjan me je previdno vprašal, kako se počutim in namignil, da še nisva doma, da mora z višino ravnati preudarno, da se ne bi znova ujela v past. Pozno popoldne se globeli pod vršaci Dolomitov napolnijo s senco in naglo ohladijo in veličastna lepota Dolomitov, ki je za jadralce povezana s termičnimi dviganji, ki so še uro prej razveseljevala jadralce in ptice, se zrušijo sama vase. Jadralskega dneva je nepreklicno konec. Tu in tam je še kakšna izjema, ki daje zamudnikom upanje, da bodo pred mrakom morda poravnali letalo na domačem travniku.  Višina nad Serentini Spomin na oblak - predaleč Ne tako davno, morda kakšni dve leti pred potovanjem med tremi točkami z Boštjanom, sem se kot potnik podil naokoli z drugim največjim letalom v Sloveniji, ki ima na repu oznako SI, pilot pa je bil slovenski Črnogorec, sicer odličen jadralec, a najbrž, da tudi on ni nikoli opravil tega alpskega trikotnika 750 km. Dobrih sem ur je raziskoval vremenske razmere in jadralske možnosti, pretežno na znanih lokacijah, a ko je ura nad Dobračem vstopila že v zrel popoldan, je pilot, daleč na zahodu, opazil veliko navdušujočo citadelo, ogromen oblak, oddaljen vsaj sto kilometrov.  Pred nama Tri cime. »Greva pogledat še tja,« me je seznanil s svojo odločitvijo, najbrž najbolj zgrešeno tega dne. Prijel sem se za glavo, tudi zato, ker sem po tolikem času v zraku čutil nelagodje na vodnem sistemu, zamislil sem si, da bi lahko zdržal še kakšno uro in nato v miru odtočil na zemlji. »Ma, ne ga srat,« sem ga skušal odvrniti od namere, »oblak je nad Brunicom ali še bolj na zahodu. Ne bova ga videla niti od blizu, kaj šele, da se bova dvignila in z njegovo pomočjo in prijadrala do doma.« Zarežal se je, kot se zna samo on. »Nimaš pojma,« me je opredelil in že sva drsela tja, oblak je visel pred nosom in nama kazal smer leta. Kakšnih petdeset kilometrov pred Brunicom, ko je okoli naju postalo že precej mrakobno, ga je vendarle obšlo spoznanje, da se je cilj spremenil v privid, da je ugriznil v prazno in obrnil se je proti domu. S hitrostjo najmanjšega padanja sva sledila pobočjem, s kompasom obrnjenim na vzhod. Letališče v Toblachu se je bližalo počasi, pobočja so se že zdavnaj poslovila od sonca, bila so jadralsko mrtva, ASH 25 pa je bil vse nižje. Približno do Lienza sva še imela upanje, da se bo nekje zgodil čudež, da se bo z nekega pobočja odlepil še zadnji balonček toplega zraka, da se bova zaletela vanj in se z njim dvignila novemu upanju naproti. Upanje je bilo le utvara, svoje možnosti tega dne je pilot že zaigral. Še daleč od Dobrača, ki s svojo termiko daje vselej zadnje upanje za skok na grebene Karavank in do doma, je spoznal, da mora izvleči motor, ki bo zagotovil povratek v Lesce. Poslovil sem se od misli, da bom odtočil na domačem travniku, v zadnji kabini sem se razvezal, snel sem še vezi padala, pograbil plastično vrečko …, da sem lahko znova zadihal. Žorž v letalu nima pomožnega motorja, do konca se mora zanesti na svoje jadralske spodobnosti.  Doma. Ja, takšni so včasih trenutki jadralcev, ki so slabo ocenili vreme ali so se na kakšnem pobočju skregali s termiko in se pustili pregovoriti lažnemu upanju, češ, saj se bo v naslednjih kilometrih našlo boljše dviganje. Pogosto si jadralci prav na zadnjih kilometrih dolge poti grizejo nohte, na svojem navigacijskem inštrumentu pa sledijo številkam, ki kažejo oddaljenost v kilometrih do pristanka na svojem domačem letališču. Jadralci, ki letijo z letali s krajšimi krili in so zato počasnejši, vedo, da se bodo zvečer plazili po zadnjih osončenih pobočjih in skušali priti do doma. Vitezi neba, še posebno, če niso namenjeni v Kordovo, se neradi vozijo po zemlji. Do konca opisanega leta z Boštjanom in z EB 28 edition ni bilo nič več problematičnega. Po zaslugi pilota. Kljub vsemu ostaja spoznanje - prejadrati 750 km ni preprosto dejanje. Pravzaprav je to vrhunski jadralni dosežek, ki ga je težko razložiti. Za večino jadralcev bo ostal neznanka, še posebno, ko imamo v mislih let s 15-metrskim starodobnikom, brez pomožnega motorja. Boris Žorž, lanski zmagovalec državnega prvenstva v preletih, je to zmogel. Napisal: Niko Slana Fotografije: Osebni arhiv avtorja Preberite še: |
Trikotnik 750 km, 3. del, napisal: Niko Slana
750 km – Kot Kordova, daljna in sama Z veliko fineso v drsnem letu sva letela naprej in naprej, v smeri prve obratne točke, do tam, od koder sva lahko iz razdalje približno 40 kilometrov videla zadnje griče pred ravnino in z gotovostjo ugotovila, da se tam zadaj že skriva znamenito jadralsko središče Königsdorf. Pilot pa se je bolj oziral k dolini, ki se je začela v neskončnih vijugah dvigati proti Švici. Kot bi bral Lorcovo Vitezovo pesem o Kordovi, daljni in sami. Na najinem nebu so sicer bili kopasti oblački, a tudi ti so bili daljni in sami, ker pač naju ni bilo poleg. »Čeprav poznam vse ceste, nikdar ne pridem v Kordovo,« je zapisal pesnik. Boštjana se pesimizem ni dotaknil. Do oblakov bi se morala zapeljati precej iz smeri, nekaj pa jih je bilo pred nama, a so bili še daleč. Na tako dolgi poti je pač treba leteti čim več naravnost, ne pa vijugati ali se celo vračati.  Pobočje nad Zernezom  Za grički je Koenigsdorf Znova in znova sem ocenjeval dolino pod krili, ki je vijugala levo in desno, pokrajina se je kopala v čistem zraku, veliki belkasti gramozni meandri, menda rečice Izar, so bili pravo nasprotje možnosti za nastanek termike. Odvratnega svetlega rečnega gramoza, ki odbija svetlobo, je bilo v izobilju, uporabnih kopastih oblakov pa od nokoder.  Let v Švico Naj se vrnem v Königsdorf – Petelinjo vas, ki je znana po travnatem letališču na katerem letijo člani iz sedmih aeroklubov. Iz tega letališča sem že imel za ščepec izkušenj. Z Darkom Gagulo sva tu poskušala opraviti nekaj letov, pa sva se po nekaj dneh, z repom med nogami, vrnila domov. Še prej so naju domači jadralci spraševali, kaj nameravava v teh hribih. S pogledom v tla sva jima nekaj dopovedovala, a so nama dali vedeti, da za kakšna velika dejanja nimava izkušenj. V enem od svojih letov sem takrat pristal na nekem travniku pod Zugspitze, čeprav so se mi nad veličastno goro smejali čudoviti kumulusi. Po pristanku mi je prišel nasproti domačin, peljal me je do barake na svojem travniku. Kaj neki mi hoče pokazati? V notranjosti je imel spravljeno svoje UL letalo. Pojasnil mi je, da sem se z iskanjem dviganja mučil na napačni strani doline. Nikoli ne bom pozabil električnih daljnovodov, ki so napajali gorska smučišča, kakšnih dva ducata žic je bilo obešenih na mogočne nizke stebre. Jeklenice z visoko napetostjo so postajale vse bolj debele in po uri in pol boja za obstanek v zraku sem se vdal in pristal. Vse to se mi je motalo po spominu, ko sva z Boštjanom letela tam mimo. Na vsak način sem želel videti še svoj travnik, a brez uspeha.  Švica Ves čas se mi je zdelo, da Boštjanu, s svojo ponesrečeno izkušnjo v Königsdorfu, prinašam smolo. Vraževerje. Na vhodu v sotesko doline reke Inn sva še imela spodobno dviganje, ki pa ga nisva postrgala do konca. Kasneje je priznal, da je bila to napačna odločitev. In bolj ko sva lezla v klanec, bliže je bilo pobočje. Napisal: Niko Slana Fotografije: Osebni arhiv avtorja Nadaljevanje prihodnjič, 4. del: 750 km – V Švici – brez jadralske romantike |
Trikotnik 750 km, 2. del, napisal: Niko Slana
750 km – s Pristavcem Ne spadam med jadralce, ki bi omenjeno nalogo (750 km) opravil, bom pa o tem vseeno skušal napisati nekaj na kratko. Kaj mi daje pravico, da pišem o tem? Predvsem srečno naključje, da me je na jadranje, v katerem sva v osmih urah in pol objadrala tri točke med katerimi je bilo 750 km, povabil Boštjan Pristavec (AK ALC Lesce) in da sem z drugega sedeža, EB 28 edition, brez stresa doživel veličastno jadranje v Alpah. Kdo je Boštjan? Letalski senior Pavel Magister, ki dogajanja v jadralnem športu spremlja z očali s kritično dioptrijo, meni, da bi si za svoje dosežke zaslužil državno odlikovanje ... Zdaj, ko sem umestil svoj ego v 750 km dolgo jadralno avanturo, pri kateri nimam prav nič več zaslug, kot to, da sem bil ves čas vljudno tiho in poslušal pilota in da sem poprijel za pilotsko palico, ko je moral odtočiti, pa lahko nadaljujem še s kratkim medklicem, ki naj še nekoliko pojasni, kaj pomeni v jadralnem letenju tako dolg let, denimo, za Borisa Žorža, ki je let opravil s svojim starinskim letalom (15 m čez krila), ki spada že skoraj k starodobnikom, saj je bil prvi Standard cirrus narejen že marca leta 1969. Žorž mora leteti, če želi opraviti razdaljo 750 km, na meji razumnih zmogljivosti letala in svoje potrpežljivosti, pa tudi vreme mora ujeti, saj ga bo sicer na poti proti domu prehitel sončni zahod. Boris je po poklicu meteorolog in tudi to nekaj pove o njegovem športu.  Jadralno letalo EB 28 edition  Na začetku poti, Vrh Kepe Res, sam nisem nikoli pomislil, da bi ga morda nekoč skušal izpeljati. Zakaj? Ker je moje letenje prepočasno, ker na neznanem terenu predolgo iščem dviganje, pogosto sem bolj podoben slepi kuri, ki najde zrno, čeprav se jadralci primerjavi s slepo kuro težko izognejo. Kot jadralec tudi nisem dovolj samozavesten, da bi na tako obsežni nalogi reševal probleme hitro in učinkovito, to pa pomeni, da bi se iz kakšnega psihično neugodnega pritlehnega položaja prepočasi vrnil na varno višino in nadaljeval v enakem tempu, ki bi še zagotavljal uspešen pristanek na cilju. To so tudi bistvene skrbi jadralcev, ki so v zraku spretnejši. Ko se moram rešiti iz težav si navadno vzamem čas, včasih pa mi to tudi ne uspe. Pobiranje s tal, kot pravijo jadralci, je stresno, daleč od doma še posebno. Gnjaviti prijatelje ali znance, da pridejo na pomoč z avtomobilom in s prikolico za letalo in pri tem izgubijo lep del dneva in noči, ni prijazno vabilo za nikogar. Doživetje – v vseh pogledih A zdaj govorim o doživetju 8,5-urnega jadranja med Slovenijo, Nemčijo in Švico. Ja, bilo je doživetje, ki me je spomnilo na podobno razpoloženje, ko sem imel možnost opravili kratek let z obnovljeno leseno kratkokrilo Mačko (KBI 14), živahnim akrobatskim starodobnikom, ki ima neverjetno razgibano zgodovino in o kateri bo treba nekoč še kaj napisati. Zgodba tega letala, ki so ga naredili v Sloveniji, je povezana z domoljubjem, pa s pozabljeno ljubezensko zgodbo ter ponesrečenim pristankom zunaj letališča. Zgodba je razgibana in če bi mladinske filme s takšno vsebino še kdo delal, bi tu lahko našel navdih, čeprav so enega Klempa nekoč že naredili. V Lescah sem z malo zverinico naredil nekaj akrobacij in pristal. Bilo je dovolj, da je letalo v moji zavesti, iz fascikla z naslovom »neznano in veličastno«, padlo na raven razumskega, razumljivega in preizkušenega. Na letalu ni bilo nič več skrivnostno veličastnega. Več nedoumljivega sem občutil v Plasyju (2016) na Češkem, na zletu starodobnikov, ko mi je lastnik zaupal Foko 4, obnovljeno leseno letalo nekdanjega svetovnega prvaka Poljaka Jana Wroblewskega, s katerim je premagal vse svoje konkurente, tudi našega Cirila Križnarja, ki je davnega leta 1965 tekmoval s kovinskim Meteorjem, nekakšnim letalom »Potemkin«, s katerim pa mu v svetovnem jadralskem vrhu v Veliki Britaniji ni uspelo narediti revolucije. Vendarle pa je bil s svojo uvrstitvijo, čeprav v YU-ekipi, pojem za današnje jadralske ase, ki bodo morali za takšen posamični dosežek počakati na boljše čase. In zato je na spletni strani Opensoaring, ki je namenjena jadralcem, tudi arhivska fotografija Cirila Križnarja, v rubriki Krila slavnih pa smo predstavili njegovo športno in življenjsko zgodbo. Morda pride v prihodnje na vrsto tudi na Spletnem času.  Mačka (KBI 14) Kakšen je bil tisti let, 22. aprila leta 2015, v veličastnem velikem trikotniku? Boštjan ga je sicer načrtoval, ker če let zarišeš v računalnik že pred vzletom, šteje pri točkovanju na OLC (On Line Competition) precej več, kot če bi ga opravil brez te formalnosti. O nalogi se pred in med vzletom ter prvo uro jadranja nisva pogovarjala. Pilot si je tako zagotovil svoj mir, češ, če ničesar ne obljubiš lahko letiš bolj zbrano in sproščeno. Vrhunski jadralci pogosto letijo za vremenom. Ko v naravi zmanjka štrene, se je pač treba obrniti proti domu. Mnogi jadralci, ki so preizkušali srečo v trikotniku 750 km, so morali že na prvi tretjini poti iskati bližnjice proti domu, da bi ostali v zraku in da jim ne bi bilo treba potovati do doma po zemlji. Ko sva se pred Lienzem usmerila prek visokih alpskih grebenov in presekala Avstrijo na polovico, sva bila že blizu nemški meji. Zdaj ni bilo več dvoma, da Pristavec misli resno s trikotnikom 750 km, meni pa se je obetalo veliko doživetje, ki ga v zgodnjem dopoldnevu pred vzletom nisem pričakoval. V enem samem jadralnem letu doživeti pod seboj vse bližnje Alpe in na drugi strani doživeti veselje ob, denimo, termičnem dviganju nad kakšno svinjsko farmo v Nemčiji, ki jo prepoznaš po vonju, pa pomoliti nos še v Švico, je za jadralsko dojemanje kar precej. Najino napredovanje je bilo takšno, kot mora biti – za začetek hitro in po načrtih. Z visokih avstrijskih hribov sva se dolgo spuščala, za hrbtom so ostajali visoki hribi, na pot so prihajali nižji in zaobljeni. A o kakšni obilici termičnih dviganj ni bilo ne duha ne sluha. Vse še bo, si je najbrž mislil pilot, jaz pa tudi.  April v avstrijskih hribih  Letališče Kufstein 59 Napisal: Niko Slana Fotografije: Osebni arhiv avtorja Nadaljevanje prihodnjič, 3. del: 750 km – Kot Kordova, daljna in sama |
Trikotnik 750 km, 1. del, napisal: Niko Slana, marec 2017
Njegova visokost – trikotnik 750 km Februarja 2017 je bila podelitev priznanj najboljšim jadralcem na državnemu prvenstvu v preletih, za jadralno sezono 2016. Na sporedu je bilo še nekaj predavanj in družabno srečanje. Mojca Zupan, članica AK ALC Lesce, je dokazala, da je neposredno vabilo medijem, postreženo s smehom, učinkovito in tako je snemalec Televizije Slovenija doživel let z jadralnim letalom z Maksom Berčičem in letalom AS 18, prišla je tudi novinarka Gorenjskega glasu. Seštevek njenih prizadevanj je bil 117-sekundni prispevek na TV, ki je zaokrožil na FB. Kakšno sporočilo prinaša? Da je jadralno letalstvo dostopen šport. Na koncu TV prispevka je Boris Žorž še povedal gledalcem, da je bil najboljši let v minuli sezoni v trikotniku 750 km. Iz prispevka, žal, ni bilo mogoče izluščiti, da je bil povod za druženje omenjeno državno tekmovanje v preletih in da je bil prav ta Žoržev trikotnik, o katerem je spregovoril, kakovostni vrh - v Sloveniji. Zapis v Gorenjskem glasu je bil korekten.  Nebo si delimo v velikimi Boris Žorž – zmagovalec v preletih 2016 Resnici na ljubo, v kratkem TV sestavku ni mogoče povedati kaj več. Boris Žorž je eden naših najboljših jadralcev in zmagovalec tekmovanja v preletih 2016, ki si je že pred leti umislil jadralno letalo, daleč najcenejše in iz druge roke, s katerim že nekaj let z uspehom tekmuje na najvišjih evropskih tekmovanjih. Nekega dne bo zagotovo osvojil naslov evropskega prvaka v tem, najbolj razširjenem tekmovalnem jadralnem razredu. Morda tudi svetovnega, saj tekmovanje ni nič bolj zahtevno od evropskega.  Boris Žorž na vrvi Jadralci vemo, da sta presežnika »veličasten ali velik trikotnik 750 km« najkrajši opis takega jadralskega dejanja. Če se ne motim je Boris Žorž s svojim letalom klubskega razreda, v sezoni 2016 edini med jadralci, ki so se prijavili za tekmovanje v preletih in je opravil tisti, pri jadralcih vsega spoštovanja vreden let v trikotniku 750 km. Prav zato so mu najbrž namignili, naj pred TV kamero pove kaj o njem. Vsi, ki se spoznajo na jadralno letenje, so vedeli, o čem je govoril, drugi, katerim je bil sestavek na javni televiziji namenjen, pa najbrž niso dobili občutka, kaj pomeni z jadralnim letalom preleteti trikotnik z obsegom 750 km? Za boljšo predstavitev je treba povedati, da mora jadralec iz Lesc, denimo, leteti prek Alp na sever, skoraj do ravninske Nemčije, tam obrniti na jugozahod v Švico in od tam nazaj na vzhod, do štartnega izhodišča v Lescah. Jadralci vemo, da sta presežnika »veličasten ali velik trikotnik 750 km« najkrajši opis takega jadralskega dejanja.  Boštjan Pristavec (levo) in Boris Žorž Novinarstvo je stroka, ki zahteva nekaj temeljnih spretnosti, da katerikoli sestavek dobi ustrezno sporočilnost. V našem primeru je bilo nerodno, ker je moral pilot spregovoriti o samem sebi. Gledalci pred TV sprejemniki niso imeli niti časa, da bi ugibali, da je prav govorec taisti jadralec, ki je opravil to nalogo (trikotnik 750 km) – celo že večkrat. Za kaj takega bi moral biti poleg Žorža še nekdo, ki pozna jadranje, da bi ga predstavil in da bi o njem za uvod povedal bistveno, pa čeprav samo v treh besedah. Tako, kot je to počel novozelandski jadralec David Hirst na svetovnem prvenstvu v Benalli 2017 v Avstraliji. Vendar, zadeva ni tako preprosta, kajti, med jadralci je za te tri besede najbrž težko pridobiti človeka, ki bi jih izrekel. Pa ne zato, ker jih ne bi bilo. Jadralci, ki tega dosežka še nimajo za seboj, se v vlogo PR najbrž sploh ne bi želeli postaviti, morda iz spoštovanja do dosežka ali kakšnega drugega razloga, jadralec, ki govori o sebi, pa je v pat položaju. Prav zato se take predstavitve zmeraj znova začenjajo z razlago, kaj je jadralno letenje. Kot bi vselej igrali partijo šaha samo do druge poteze in zato jadralno letenje v medijih zmeraj znova ostaja na začetni točki. Medijsko prikrajšani jadralci so bili noro veseli tudi tega informacijskega torza. Skratka, vse, kar so povedali pred kamero različni govorniki, bi ob tej priložnosti morali zanemariti in povedati bistveno: da je zmagovalec državnega tekmovanja v preletih Boris Žorž ter da je njegov najboljši let – v trikotniku 750 km. Pač, še ena izgubljena priložnost, da bi o jadralnem letenju povedali vsaj eno poved več od tega, da je to zanimiv in dostopen šport. Kateri šport pa ni lep in zanimiv, da ne govorimo o dostopnosti. Povezava na rezultate leta Borisa Žorža je tu: OCL 6.maj .2016 Povezava na RTV prispevek je tu: V Sloveniji je 543 jadralnih pilotov Napisal: Niko Slana Fotografije: Osebni arhiv avtorja Nadaljevanje prihodnjič, 2. del: 750 km – s Pristavcem |
Mafin je letalsko pecivo, napisal: Niko Slana, februar 2017
Mafin je letalsko pecivo V igri sta preletaška mafija in mafin ter slovenski jezik. A začnimo iz tretjega vogala. Skoraj nemogoče je napisati nekaj smiselnih uvodnih stavkov, denimo, kot namišljeno utemeljitev k prošnji za nekaj cekinov na naslov Fundacije za financiranje športa, seveda z obrazložitvijo, da je jadralno letenje šport, pa čeprav se v medijih skoraj ne pojavlja. Problema sta dva - kako pristojnim, ki delijo denar od iger na srečo, pojasniti, da si jadralno letenje prav tako zasluži delček finančnega kolača, pa čeprav nekateri osebki na družbenih omrežjih mahedrajo z nekakšno mafijo, ki je imela nazadnje celo predznak »slovenska«.  Mafija se povezuje s poljedelci Stvar je pravzaprav lahko zabavna, če razmišljamo, kakšno zvezo bi lahko imela mafija z jadralnim letenjem? Seveda, nobene, čeprav se je duh že izmotal iz stekleničke. Pojav bi bilo najbolje ignorirati, ker mu zdrav razum tako ne pride blizu in ker gre v resnici za semantično – sociološki endem skupine, ki je, to je treba priznati, v Sloveniji kar vplivna. Vse skupaj se je začelo s preletaško mafijo. Zakaj? Ker se je nečemu pred vzletom na jadralno nalogo pač treba režati, da se napeto ozračje nekoliko razrahlja. Ker pa pravljica oTrajanovih kozjih ušesih ni iz trte izvita, so govorice o mafiji, kot vidimo, našle svoj bezgov grm. Vse je že kazalo, da se bo sintagma adolescence sčasoma vendarle izgubila. Nekaj mesecev o njej ni bilo ničesar slišati, najbrž zato, ker pozimi skorajda ni jadralnega letenja. A ni hudič, na januarskih družabnih sporočilih smo slovenski jadralci lahko zaznali, da je virus naše domače mafije v Avstraliji, kjer se je odvijalo svetovno prvenstvo, mutiral v »slovensko mafijo«. Seveda, na svetovnem jadralskem prvenstvu niso bili jadralci kar tako, ampak so zastopali R Slovenijo. Virus smo sicer zaznali samo za trenutek, kot senco na ozadju nekega navdušujočega dne, ko so SLO jadralci pustili za seboj nekaj več konkurentov kot navadno.  ROK EINHAUER, ne spada k mafiji, ker nosi v službi vojaško uniformo in leti s helikopterjem Za bralce Spletnega časa je potrebna razlaga, kdo bi naj bili člani »preletaške mafije«. To bi lahko bila skupina jadralnih pilotov, ki jih poimensko ne bi mogli našteti, saj delujejo kot nekakšna prostozidarska loža. Tu in tam se komu zareče in v kakšnem izjemno ugodnem jadralskem dnevu, ko jih že na zemlji raznaša ponos na vse, kar bodo v naslednjih urah v zraku šele opravili, na glas pove: »Danes pa je na štartu skoraj celotna preletaška mafija!« Formulacija je celo simpatična, nekako tako, kot Zlatanu Ibrahimoviću, a samo dokler ostane na letališču v audio obliki. Ko preskoči v kraljestvo Guttenberga, lahko pomeni, da jo želi nekdo predstaviti širši javnosti, čeprav še nisem slišal, da bi imela mafija svoj PR. Nogometaš Zlatan Ibrahimović je v svoji knjigi Jaz sem Zlatan Ibrahimović, zapisal: »Beenhakker (nogometni trener Real Madrida) je odseval moč in mirnost. Videti je bil kot nekakšen mafijec in to mi je všeč.« Po njegovem so mafijci torej močni in mirni. Ja, tudi Zlatan ne ve prav dobro, kaj krasi mafijce.  Pogled v nebo Predvidevam, da so si omenjeno ime nadeli, da bi se razlikovali od jadralskih kolegov, ki to niso, da se odlikujejo po svojih jadralsko letalskih odlikah in presegajo raven drugih jadralcev v svoji okolici. Gre za razliko v kakovosti, merilo razlike pa je v tem primeru mafija. Postala je tako rekoč merski inštrument kakovosti. Tudi pri tej razlagi je nekaj nerodnosti, ker se nekateri jadralci, kljub vsemu ne izdajajo za »mafijo«, čeprav so s svojimi kakovostnimi leti poravnani z njo ali jo celo presegajo. Na nemško govorečem področju so z javno uporabo mafije bolj previdni in so si zato preventivno izmislili »Medaljo GROFAZ« (Die Grösste Flieger aller Zeiten), ki jo podelijo primerkom, za katere sumijo, da bi se morda želeli prostozidarsko enačiti z ne preveč priljubljeno organizacijo.  Pred vzletom Ja, tudi to, da se je virus »slovenske mafije pojavil v Avstraliji, daje misliti, da bi morda res lahko šlo za mafijo, kajti prijela se je že marsikje. Vsi vemo, da je izvirno doma na Siciliji in da se je razlezla v Ameriko, na Japonsko, v Rusijo itd in da tam nadaljuje svoje neodvisno življenje, ki ni povezano z matico. Tudi športa se načelno ne loteva. Pojav mafije o kateri govorimo je zato morda le neka zvrst podrejenega virusa, ki se je spravila tudi na šport. A morali bi primerjati prijeme prave in naše mafija in šele na tem temelju bi se lahko odločili ali slovensko različico jemati resno ali pa gre bolj ali manj za samopoveličevanje, tako kot pri tisti nedolžni otroški igrici v vrtcu, ko si nekdo nadene čez glavo škrnicelj in živalsko vpije v nerazpoznavnem jeziku, da bi si pridobil dodatne točke takrat, ko se bo želel preriniti za malinovec na začetek vrste. Pač, mimikrija.  Smučišče samo za mafijce No, pa brez sprenevedanja, nekomu je beseda ali pojem mafije neznansko všeč, a da bi razumeli zakaj, bi morali imeti nekaj freudovskega ali pa detektivskega znanja, da bi izsledili globlji vzrok. 27. februarja 2016 sem na svojem FB našel selfi z brniškega letališča in podpis, na katerega sem že skoraj pozabil: British Gliders Day – slovenska mafia is on the way. Stavek se lepo rima, ni pa ne povsem angleški in še manj slovenski.  Tipičen mafijec s klobučkom Znova sem pomislil, da gre za tipkarsko napako, tako kot vse zapisano iz tistih prostozidarskih logov in da gre v resnici za nekaj, kar je v resnici povezano z mafini – ne iz Sicilije ampak iz bližnje pekarne z imenom Za prste obliznit. Zanimivo, samo ena črka naredi čudež. No, a smo vas prepričali kako pomembno je, da v besedah ne izpuščamo ali dodajamo črk? Iz grozne mafije nastane prijazen mafin, za prste obliznit. Seveda pa niti mafija niti mafin nimata nič slovenskega, pa čeprav sta oba že udomačena. Napisal: Niko Slana |
Žeja je hujša kot domotožje, napisal: Niko Slana, februar 2017
Žeja je hujša kot domotožje V e-poštnem predalu me je presenetila kolegica, ki je letela v mojem začetniškem tečaju in občasno leti še danes. Prebrala je zapis o Marjanu Kiklju, ki ga je dobro poznala, ampak ji ni bilo všeč, da sem pisal o njem to in ono. »Ne spada v nekrolog!« Požrl sem cmok in ji razložil, da nekrologov ne pišem. Če lahko o znancu in prijatelju napišem kaj zanimivega, to naredim, sicer sem raje tiho. Tudi Jožetu Botolinu smo na OS dodali zgodbo v enem stavku, ki jo je poslal Peter Karner in sicer o nesreči njegovega brata Slavka. Opisal je nesrečo s Kurirjem, vzrok pa je bil identičen kot pri Maksu Berčiču in Bojanu Rodetu, le da sta ljubljanska letalca na srečo treščila v strmo pobočje Šmarne gore, ki je ublažilo padec. Povezava med pilotsko palico in krilcih se je zataknila, tako pri Slavku in kasneje še pri Maksu. Napako je odkril pilot Franček Mordej in v tovarni so, kot predvidevam, napako odpravili. Najprej se je zgodba Jožeta in Slavka Botolina odvijala sama. Na FB se je Jožeta spomnil njegov letalski prijatelj Ivan Glavina, ki ga je umestil na tečaj motornega letenja in med prijatelje, tako kot se spodobi. »Leta 1963 smo bili skupaj na šolanju motornih pilotov na tvojem letališču v Moškanjcih! Jaz, Ivo Glavina, Jože Uhan, Lojze Černe, Lampret, Lojze Rot, Ivo Obran in Lojze Čuš, pod vodstvom majorja Antona Gašperja!« Neznansko sem bil vesel Iva, ki se mu je ljubilo pripisati teh nekaj besed, kajti vse, kar na letališču pomeni, niso samo takšne in drugačne zgodbe, pač pa ljudje, s katerimi se družimo. Navadno se nam prijatelji, s katerimi smo skupaj začeli leteti neizbrisno vtisnejo v spomin in tako ima vsak pilot, pa čeprav jadralni, svoje letalske vrstnike. Sam sem na svoje skoraj pozabil, a mi jih je nekoč, kot bi se zgodil čudež, iz beograjskega arhiva potegnil Zagrebčan Marko Jeras, ki je med brskanjem po zaprašenih knjigah naletel na moje ime – in na Kepnika, Štancerja in druge. Zdelo se mi je, da ni res, ko sem zagledal ta dokument. Stara Juga torej le ni bila tako od muh in veliko bolj urejena, kot smo mislili v tistih starih časih. In naj se vrnem k Slavku Botolinu. Teatralno bi lahko dejal, da sem skoraj padel na rit, ko me je poklical M.K. in mi povedal, da je bil prav tistega dne na ptujskem letališču, saj je tam imel svoj začetniški tečaj. Povedal mi je še veliko več, kot bi si sploh lahko zamislil. »Videli smo Kurirja in njegova velika krilca za nagib, ki so ves čas ostala v istem položaju. Potem sta, zaradi izjemne prisebnosti, izskočila padalski začetnik in inštruktor. Ampak, kako! Padalski učitelj F. K. je pilota potrepljal po ramenu, češ: »Popravi močan nagib!« a mu je Slavko pokazal pilotsko palico, ki se je zataknila v skrajnem položaju. Bil je tudi sam motorni pilot in tako je vedel, kaj sledi - katastrofa. Čeprav se je vse dogajalo zelo nizko, sta se oba padalca na hitro spravila iz letala in srečno pristala na tleh. Pilot je zagotovo skušal še kaj narediti, a ker so bili piloti brez padala, zanj ni bilo rešitve. Sogovornik mi je še povedal, da sta bila opoldne s Slavkom za isto mizo pri kosilu v gostilni Firbas. Povedal mu je, da je svojo dejavnost v klubu precej omejil, da pa še zmeraj potegne jadralno letalo v zrak in vrže kakšnega padalca. Med kosilom sta pila mineralno vodo. Kaj pa bi drugega? In potem sta odšla skupaj na letališče.  Danilo Hojnik je prav tako spadal v skupino, v kateri je bil tudi Slavko Botolin: »Odpiranje teh ran ni boleče samo zame, ampak tudi za kolege v klubu. Dogodkov, ki so pripeljali do tragičnih posledic, ne glede na vzrok, se v klubu neradi spominjamo ... Zame je spomin na Slavkovo nesrečo še toliko bolj boleč, saj smo bili skupaj z Milanom Kraljem v šoli za rezervne oficirje vojnega letalstva. Eno leto smo bili "kot rit in srajca", bratovsko smo si delili dobre in slabe stvari. Pa tudi zato, ker sem, kot varnostni pilot, to letalo, s katerim se je potem ponesrečil Slavko, nekaj mesecev prej z veliko težavo in trudom, saj je bila megla na celotni poti od Ptuja do Banata, preletel na generalno popravilo v Beograd. Letalo je bilo po obnovi vrnjeno Aeroklubu Celje. Od njih smo si ga izposodili za metanje padalcev. Žal, že naslednji dan je prišlo do nesreče. Mene takrat ni bilo na letališču, ker sem bil dan prej na službeni poti.« Bolj zanimivo je bilo nadaljevanje. Matija se je spomnil, da so prav tega dne prišli na Ptuj mariborski padalci. Ker skokov zaradi nesreče ni bilo, so se zavlekli v gostilno Firbas in se zapili. Uporabil je besedo »žur«. Oštir, sicer pravoveren gospod, se je po tihem zgražal nad veseljačenjem, čeprav so imeli na letališču zastavo na polovici droga. Vodstvo mariborskega kluba je bilo obveščeno o dogajanju in se je Ptujčanom kasneje opravičilo. Ja, popivanje, brez občutka, bi lahko dejali na prvi pogled. Čeprav je od takrat minilo že 41 let in s takšne časovne odmaknjenosti ne bi bilo smiselno kar koli sklepat, pa se zdi, da so mariborski padalci morda podzavestno skušali v sebi sprostiti napetost, saj bi lahko bili navsezadnje tistega dne oni v tistem Kurirju. Katerikoli od njih. In bi tudi bili, če se ne bi pred njihovim prihodom zgodila nenadejana nesreča. Najbrž so podzavestno želeli poplakniti možnost, ki so se ji, po spletu naključij, izognili. Priznati moram, da počnem po letenju natančno to, z eno samo razliko. Še nikoli nisem naredil tako butastega selfija in ga uporabil na FB. Ne samo zato, ker na letališče ne nosim računalnika in tega tudi ne bi znal prenesti iz mobija na splet, ampak predvsem zato, ker športniki, še posebno, ker se razglašajo za jadralsko elito, si pač ne morejo delati javne reklame z alkoholom, čeprav ni tajnost, da je šport najboljša šola za navajanje na alkohol. Predvsem v nekaterih ekipnih športih. Pripis v tistem selfiju je bil svetovni, nekako v smislu, češ, mi ga lahko pijemo kolikor ga hočemo, pa čeprav nam moron z Opensoaringa gleda pod prste. Ne bom našteval, s kom ali čem vse je takšen alko-športni selfi v navzkrižju. Če tega ne čutijo in ne vedo, naj še naprej delajo reklamo za jadralno letenje s pivom. Žal se nisem spomnil, da bi jim predlagal povezavo s katero od domačih ali še bolje tujih pivovarn. Zakaj reklamiranje piva in športa ne gresta skupaj, jim bo razložil kdo drug. Za blejske veslače se ve, da pijejo samo Laškega, a zato dobijo nekaj sponzorskega cvenka. Sicer pa ne poznam nobenega drugega podobnega primera iz sveta športa, ki bi svoje tovrstne navade reklamiral na družbenem omrežju. Nedavno sem si na FB ogledal video, kjer športna manekenka vrti v rokah poln kozarec točenega piva. Vsi komentarji pod videom se vrtijo okoli ženske lepote, ona pa na koncu vsem skupaj razloži, kako nihče ni opazil, da pivo ne spada v njene roke, predvsem pa ne v šport …  Sklepal bi lahko, da jadralna tekmovanja povzročajo močno frustracijo, ki se mora sprostiti ob pivu. Čeprav je to postala skoraj že navada, ni treba, kot smo že omenili, da se razkazuje na FB v povezavi z evropskim ali svetovnim prvenstvom. Tudi zato, ker bodo nekoč želeli priti na športne strani resnejših medijev. Urednik, ki bo zagotovo v arhivih našel ekipo utrujenih rdečeuhcev in se jih bo zagotovo še za nekaj časa znebil, pač z nekim izgovorom.  No, moja debata o jadralnem letenju in pivu je, če prav razmislite, tudi neke vrste reklama za pivo. Zdaj se moram samo še podvizati in povezati s kakšno pivovarno in si zagotoviti sponzorstvo. Če ne drugače, vsaj tekoče, saj me WADA in podobne ustanove ne bodo lovile.  Niko Slana Fotografije: osebni arhiv avtorja |
1-10 of 18
