Seveda moja 'Letalka' ni povsem običajno zemeljsko bitje (na to aplicirajo predvsem njena ušesa, ton kože, lasje, ipd.). Že odkar pomnim so me zanimala nenavadna oz. fantazijska bitja, ki jih lahko izbrskaš nekje iz globine svoje podzavesti. Spominjala so me na misel, da na tem materialnem svetu mogoče obstaja še kaj več kot le trdna logika dejstev in stvarnosti okoli katerih se vrtijo naša življenja. Pred praznim listom (v mojem primeru ekranom) sem razmišljala kaj pomeni leteti – pogum, brezmejnost, vztrajnost, iznajdljivost, svobodo in navsezadnje - biti upornik vsakdanjega, ustaljenega sveta (dejstvo je, da se človek z letenjem ne ukvarja vsakodnevno). S to zavestjo sem upodobila Letalko s ponosnim in uporniškim duhom letalca (kar nakazuje požar v ozadju in luči helikopterja, ki preletava 'kraj zločina'). Njo opazimo kot brezskrbno, samostojno osebo v smislu, da si prižiga svojo cigareto po dobro opravljenem delu - letu.

Napaka Zemljanov je, da skušamo vse nekam postaviti. V resnici pa vsi, a vsak po svoje, lebdimo v navideznem svetu. Kaj ostane pilotu jadralnega letala materialnega, denimo, od dolgega jadranja. Nič, samo občutki in zapis v letalski knjižici. Torej je tudi Letalka enako resnična ali neresnična, kot vse drugo v svetu aviatorjev.
Mislim, da je Letalka v tem smislu poosebitev občutka letalcev – zadovoljna nad svojim dosežkom z zavedanjem, da je osvojila svojo nalogo, ki si jo je zadala, videla svet s svoje perspektive zunanjega gledalca in opazila stvari, občutila čustva, ki jih večina ljudi v celotnem življenju na tem našem planetu na žalost nikoli ne bo doživela.

Morda si je nekdo, ob pogledu na Letalko, zamislil, da čaka svojega Petra Pana, da bi drug z drugim osmislila svoje bivanje v svetu drugačne razsežnosti, kot jo poznamo Zemljani – v brezčasnem, breztežnem, brez skrbi, ki tarejo zemeljska bitja? Tudi zato čaka na Petra Pana, ker rabi nekoga, da bi v njem videla odziv na samo sebe? Ampak, kot slutimo, bo Letalka še dolgo čakala na PP, ker je iz labirinta drugačne umetnosti. Med tem bo potegnila dim ali dva. Morda pa sploh ne ve za Petra Pana, nad njo lebdi vesoljski letalnik in čaka nanjo, da se naužije gravitacije?
Sama mislim, da je največji čar umetnika, ki zaključi svoje umetniško delo, da pusti gledalcu ali bralcu v domišljiji prosto pot. Na svoji sliki sem nakazala le na nekaj detajlov (kot so ušesa, letalna očala, njeni lasje, okolje), ki rahlo usmerijo gledalca na svojo pot razlage prizora v umetniškem delu. Naj se ta sprašuje kdo je Letalka, kam je prišla, zakaj je tu, kaj je naredila ... Vi, gospod Slana, ste čisti dokaz, kako čudovito lahko deluje človeški um, ki si na podlagi enega samega pogleda na sliko ustvari fantastično zgodbo – ravno zaradi dejstva, da ljudje VEDNO iščemo razlago, zlato nit oz. logiko v ozadju nejasnosti umetniških del. Kar se tega tiče, je moje delo v trenutku, ko ste začeli razmišljati, kaj se je zgodilo znotraj slike, doseglo svoj namen.

Iz kakšnega sveta prihaja Aviator – Letalka? V tvojem zapisu na Spletnem času lahko slutimo, da iz glasbenega in čustvenega, v katerem, kot praviš, se vedno bolj nemogoče zapletamo.
Seveda vem, ha ha. Ampak sem prepričana, da se moja zgodba o Letalki razlikuje od mnogih, ki so nastale ob pogledu na sliko. Pa so tiste interpretacije mogoče (ali zelo verjetno) veliko boljše in njim bližje kakor moja, za to sem mnenja, da morajo v mislih gledalcev, ki so sliko videli, ostati takšne, kot so se jim prvič zapisale v spomin.
Res pa je, da Letalka primarno izvira iz mojega sveta. Iz tistega sveta, ki se je začel graditi ob prvi prebrani fantazijski knjigi, ob prvi abstraktni misli, ob prvem stiku z umetnostjo, ob prvem neuspehu in nasploh, ob izkušnjah v mojem življenju, ki so me privedle do tega, kar sem danes.

---