Tekmovanja Brez strahu, nobenih pravil in nič takega ni na sporedu, saj ne bi želel že na začetku ugasniti vašega bralnega navdušenja. Za uvod: Za jadralno letenje v TV hišah ni zanimanja Zato bo to najbrž najkrajša predstavitev kakšne športne zvrsti v pisni obliki. Samo zato, ker je jadralno letenje tako dolgočasen šport, da nikoli ne bo prišel čez prag avle v TV hiši, mimo receptorja, ki navadno pokliče novinarja ali urednika in ga seznani, da ima spodaj obisk čudaka, ki se izdaja za jadralnega pilota in da je zmenek napovedan. »Nemogoče, gospod receptor, z nobenim jadralnim pilotom nisem dogovorjen,« mu odgovori, denimo, da je to Jole. Kajti Jole ve, da je bil Polnočni klub na sporedu pred približno letom dni in da je TV naslednjih nekaj let varno pred jadralnim letenjem. Zlepa ne pride več na vrsto. Jole po telefonu: »Vprašajte, kaj želi?« je urednik nekoliko popustil zaradi vztrajnosti receptorja in še hitro poveže: »Kako se piše?« »Aha, Pavel. Pa ne, da je Pavel Magister,« vpraša Miha receptorja, ki pozna vse podtone v glasu glavnih urednikov in mu je vse jasno. Slušalko drži tako, da ne bi ušel iz rdeče školjke kakšen glas in od neugodja kar miži. »Gospod Pavel, urednik pravi, da ima sejo kolegija, da že zamuja in da se oglasite jutri. Jutri si bo vzel časa za vas.« To zadnje si je receptor izmislil. Pavel primakne svojo veliko postavo še za korak bliže pultu, stegne svojo dolgo železninarsko roko in odtrga slušalko receptorju iz naročja, si jo prisloni na uho in ujame, kako Jole, ne vedoč, da ga Pavel že posluša, benti, da ima dovolj gnjavljenja z jadralnim letenjem, ki da sploh ni šport, saj pilot ure in ure sedi privezan v letalu, pritiska na neke gumbe, da ne bi zaspal in da mu nihče ne bo govoril, kaj je šport ... »Gospod urednik, poslušajte, če nočete imeti težav, potem si zapomnite, da se čez nekaj dni začne v Benalli v Avstraliji svetovno prvenstvo v jadralnem letenju. Pričakujem, da boste prireditev spremljali, da bomo v športnih poročilih vsak dan kaj slišali, sicer bom poklical strice iz ozadja, ampak … » zadoni v slušalko Pavletov glas ... Na drugi strani je tišina. Pavel vrne receptorju slušalko in se mu opraviči …  Dialog je izmišljen. Resničen pa je Pavel, ki si že dve leti prizadeva, da bi z vestjo o jadralnem letenju prišel do dnevnika. Pred Benallo je obupal, zato pa je v TV hišo dregal s finalom tekmovanj za svetovnega prvaka v tekmovalni različici GP (velika nagrada), kjer je prav tako nastopil slovenski finalist. Pavlov trud je bil zaman. Zmaga jadralec, ki nalogo (let od 150 do 600 km) opravi najhitreje Ste na TV že kdaj slišali vest o jadralnem letenju? Niste. Torej ni potrebe, da bi poznali pravila tega športa, čeprav so preprosta. Vlečna motorna letala potegnejo vsa jadralna letala na višino 600 m. Ko so vsa v zraku in vodja tekmovanja pove, da so tekmovalna vrata odprta, se zapodijo na pot, kadar se komu od jadralcev zazdi, da je napočil pravi čas. Po preletu štartne črte sledijo nalogi, ki je lahko dolga od 150 pa do 600 km ali več, odvisno od vremenskih razmer. To pomeni, kako pogosto so na trasi tekmovalnega poligona posejana termična dviganja in v koliko se jih bo jadralec zaletel, brez da bi pretirano dolgo iskal dviganje s pravo močjo. Zmaga jadralec, ki nalogo opravi najhitreje. Preprosto. Tudi zato, ker od tod naprej ne bomo zapletali s pravili in omejitvami. Pilot ima v kabini natančne navigacijske inštrumente in zapisovalec leta, tako da si ne more ničesar izmisliti. Tekmovalna komisija na zemlji pregleda vsak let, do metra natančno vidi ali se je tekmovalec morda kakšen trenutek prekršil zoper tekmovalni prostor, višino leta ali hitrost … To so že podrobnosti. Medtem, ko se tekmovalna komisija ubada z zapisom leta, jadralci pospravijo svoja letala in navado zavijejo k svojemu prvemu točenemu pivu tega dne. Ja, pivo. Izkazalo se je, in to je izkušnja večine jadralcev po vsem svetu, da pivo omehča roko in misel, ki sta nekaj ur skušala položiti letalo v sto in enem zavoju, tako, da bi kar najbolje zajelo dviganje, ki so ga zaznali inštrumenti. Hladna rumena tekočina deluje sproščujoče na misel in telo, ki po letenju tako ali tako nista sposobna ničesar več. Razen še enega piva, nekaj pojesti in se čim prej zvaliti v horizontalo. Dobro, včasih je treba v tem položaju še kaj opraviti, a dejstvo je, da … Morda ste mislili, da nastopi na letališču zvečer tišina. Seveda, ampak ne takrat, kadar je za prihodnji dan napovedan dež. Jadralec je v zraku tudi šest in več ur »Od česa pa je jadralec, ki je bil, denimo, v zraku šest ur, tako utrujen? To vprašanje je na mestu. Kako naj vam odgovorim, če še niste v svojem življenju občutili enega samega zavoja, ki vas je pritisnil ob sedež? Kaj šele dvesto zavojev … V vsakem posebej se mora jadralec potruditi in ga v razsežnosti prostora oblikovati tako, da se prilega dviganju, ki ga sicer ne vidi, zato pa občuti in dojame po tem, kar mu pokaže inštrument. In ko to počne nekaj ur zapored, je psihološko na psu. A to je manjši del jadralčeve naloge. Mit o romantiki v jadralnem letenju ni resničen Pogosto slišimo: »Jadranje je romantično, tako rekoč utelešenje reka, da je jadralno letenje tihi šport višin.« Nič od tega ne drži, saj v letalu neprestano nekaj piska, cvili, letalo premetava gor in dol, največkrat zato, ker to zahteva teorija letenja, po kateri mora tekmovalec nenehno slediti gibanju zraka gor in dol. Jadralno letalo je neslišno samo takrat, ko je opazovalec na zemlji, letalo pa 1000 m visoko in takrat, ko je na zemlji. Psihološko tepežkanje Letenje v velikih skupinah je za pilota psihološko tepežkanje. Letala v dviganju pogosto krožijo tako tesno skupaj, da je to za navadnega smrtnika skoraj nepojmljivo. Pilot mora biti zbran za vse pred seboj in tiste ob strani in nad seboj, misliti mora še na jadralce pod seboj, ki jih sploh ne vidi. Včasih se za trenutek kdo pokaže pod krili. In kako naj pilot ve, kako hitro se dviga tisti, ki je trenutno spodaj in nekoliko vstran? Vsak trenutek se položaj v skupini spreminja. Na vrhu termičnega stebra se skupina razleti in išče nove oblake, nove skupine, ki še krožijo, nova termična dviganja. Tam se morajo prišleki z glavnino, ki že kroži, lepo in previdno stopiti, a vselej se najde kakšen jadralec, ki se je učil pri norcih in ne spoštuje reda … Zato se sprostitev na tleh tako zelo prileže, saj se fantje zavedajo, da jim nekaj ur ne bo treba paziti na nikogar. Včasih lahko nepričakovano slišiš, kako žena ali prijateljica kakšno uro po pristanku zmerja svojega tekmovalca: »Pojma nimaš, kaj je letališče. Kdaj pa si že bil ves dan na letališču in gledal v zrak? Dopoldne ti vsi strežemo, da bi bilo letalo pripravljeno, potem te ni pet ali osem ur, in na koncu nisi za nobeno rabo. Kakšne so to počitnice, dan za dnem je enak dolgčas. Letos si me zadnjič pregovoril, da sem šla poleg …« Pilot s sklonjeno glavo mrzlično išče v mislih temo, s katero bi obrnil pogovor v drugo smer. »Zvečer gremo na večerjo v mesto,« poizkuša srečo ali pa »… gremo v toplice v Mora Halom in potem še …« Zemeljski pomočniki so med jadralci zaželeni Ja, za zemeljske pomočnike na jadralnih tekmovanjih so najbolj pripravni mladi jadralci, še brez tekmovalnih izkušenj, ki jih vse zanima in se ne pritožujejo, predvsem pa si želijo prislužiti bonus točke za napredovanje na klubski lestvici, saj bi radi bili nekoč tudi sami tekmovalci. Veseli so, da jih je tekmovalec sploh vzel s seboj na neznano letališče. In tudi za pobiranje jadralca in letala, nekje daleč zunaj letališča, so mladci najhitrejši. Včasih je bila tudi umetnost najti jadralca, ki je pristal zunaj letališča, nekje med neskončnimi polji, danes pa to ni več zmaga. Garmin je naredil red. Najbolj neugodne so žene, ki jih ni mogoče žejne peljati čez vodo. Petični jadralci, ki imajo za hrbtom pomožni motor, pa tako ali tako v vsakem primeru priletijo do doma. Razen kadar motor zataji.  A si predstavljate tekmovanje, ki traja dva tedna, vsak dan je podoben prejšnjemu. Ko ni letenja, je v ospredju postopanje po travniku gor in dol, dokler si nekdo ne izmisli nekega izleta, skupina prijateljev se zbaše v avto in zdrvi cilju naproti. V bosanskem Livnu, ki postaja pomembno poletno jadralno izhodišče, je še dolgo odmeval izlet skozi Prozor in Izvira Bune do Kravic, enega od svetovnih čudes, kjer v depresiji razgretega hercegovskega Krasa nenadoma, tudi čudež iz Medžugorja, ki ni daleč, je nič v primerjavi s fatamorgano neštetih slapov, zelenja, prijetnega hladu in dima, ki se dviga nad ražnji. Čudež ob katerem pozabiš, da je še kje kakšno letališče in tako trapasta dejavnost, kot je jadralno letenje.  Letenje nad Bosno
  Zakaj pa potem takšna reklama za jadralno letenje? Še najbolj natančen odgovor na to na to vprašanje bi najbrž dal Freud. Bivanje na travniku, kjer ni skoraj ničesar drugega, razen klubskega bifeja s hladnim pivom in majhnega plavalnega bazena, ki ga tako nihče ne uporablja, razen članov zemeljske ekipe (!), je nekaj posebnega. Tudi takrat je bilo, ko še ni bilo bifejev in plavalnih bazenov. Življenje se na letališču s travnato stezo upočasni in človek lahko razmišlja še kaj drugega, kot je to možno v mestnem hrupu. Prisluškuje vetru, opazuje oblake ali razmišlja kaj tretjega. Nekoč sem na madžarskem letališču ves popoldan ležal v senci hangarja in bral knjigo Imreja Kertesza Brezusodnost. Skoraj sem pozabil, kje sem, ko me je zdramil telefon in je bilo treba po pilota, ki je pristal nekje zunaj letališča. Pa tako sem se veselil, da mi bo uspelo prilesti do konca knjižne pripovedi. Toda, še nikoli prej nisem vozil avtomatika, sanjalo se mi ni, kako bi avto premaknil, a osem metrov dolga prikolica za letalo je čakala, da jo peljem čez mesto. Na letališču se naučiš vsega. Za vselej sem si zapomnil, da sem bral knjigo madžarskega Nobelovca prav tam, kjer se je njegova zgodba začela. Pomislil sem, da jadralni piloti pravzaprav nič ne vemo o ljudeh in o krajih, kjer letimo. Nič ali skoraj nič. Tudi to ni najboljša ocena našega športa. Svetovno prvenstvo v jadralnem letenju Benalli 2017 Pa še nekaj o Benalli (Avstralija) in letošnjem svetovnem prvenstvu v jadralnem letenju v treh najbolj sofisticiranih tekmovalnih razredih, kjer je vsako letalo tako drago, da bi dobil zanj hišo v Murglah. Ta denarna razmerja so nora in potrjujejo ne najbolj laskavo oceno za jadralno letenje. Večja neumnost je samo še jadranje na morju. Dosežki jadralcev, seveda ko je vreme dobro, so navdušujoči. Zmagovalec v odprtem razredu je tako prejadral v sedmem tekmovalnem dnevu 740 km dolg poligon s hitrostjo 161 km/h, zmagovalec z 18-metrskih letalom 715 km in s hitrostjo 141 km, zmagovalni pilot s 15-metrskim letalom pa je opravili skoraj 500 km s hitrostjo 137 km/h. A da si ne boste mislili, da so piloti kaj veliko gledali na zemljo pod seboj. Prav nič niso videli, a tudi, če bi pod njihovimi krili kaj bilo. Zato, da se ne bi s kom zaleteli, tako kot se je to zgodilo dva dni prej, morajo opazovati, kaj se dogaja v zračnem prostoru. Jadralno letenje je, kot je dejal Francoz Lionel Terray za alpinizem, osvajanje nekoristnega sveta. V tem norem in podivjanem svetu je to morda še največ, kar lahko naredi človek za svoj konjiček. Da uživa v nekoristnem svetu. Seveda, prej se mora lotiti kakšne umazane dejavnosti, da si zasluži za kaj takega dovolj denarja.  Napisal: Niko Slana Fotografije: osebni arhiv avtorja |
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
