MENU‎ > ‎Jadralno letenje‎ > ‎Objave-Jadralno letenje‎ > ‎

Kenge, avtor: Niko Slana, december 2016

objavljeno: 19. dec. 2016 19:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. dec. 2016 05:41 ]

Kenge 
Letalska bratovščina uporablja v zraku svojo abecedo za boljše medsebojno razumevanje. Za vsako črko je določen pojem, ime, enako po vsem letalskem svetu, vse samo zato, da bi se piloti bolje razumeli med seboj ali s kontrolo letenja. A- Alfa, B-Bravo, C-Charlie, D-Delta itd. Tako, denimo, vsa jadralska Slovenija ve, kdo je pilot, ki ima na repu svojega letala napis LZ (Lima Zulu) in lastnik letala se tako včasih tudi podpisuje, saj je LZ postal njegov prepoznavni odtis. Nekoč je, na forumu jadralske spletne strani Opensoaring, zapisal: »Lepo, da nas zabavate s svojim humornim pisanjem. Ker, kot praviš, je vse ostalo kenge ... No, želim vam kakšen sončen žarek upanja na boljše vreme! Luka« 

Start je odprt - Čmrlj se vrača po naslednje jadralno letalo v vrsti


Slabo vreme na jadralskem tekmovanju je boj s pivom. Takrat je bilo tekmovanje na športnem letališču Szatymaz, v bližini Szegeda na Madžarskem, dan za dnem je deževalo, letališče je bilo tako razmočeno, da se je kakšnih trideset jadralcev preselilo na sosednje letališče – bil je en velik kenge - Kilo, Echo, November, Golf, Echo. 

Kaj se je dogajalo tisti teden? Jadralci so se izurili v odpiranju pipe za točeno pivo. Ena črtica v posebnem zvezku, v katerem je imel vsak jadralec svojo stran, je pomenila en vrček piva. Klinopisi različnih pisav in pisal so se zlivali v tisti zvezek, pomen vsake črtice je bil vsem razumljiv, ker je na koncu vsak dobil svoj račun. Štiri črtice navpično in ena diagonalno, to je bil šopek petih točenih.

Mlad meteorolog, sicer jadralec in predavatelj na fakulteti v Budimpešti, je jadralcem vsako jutro povedal enako: »Vegetiramo med dvema področjema visokega tlaka, ki se ne premakneta. Pozabite na letenje.« Ja, to je bil kenge. Vreme ni bilo še nikoli slabše. Živa Frenc, nekoč najboljši jadralec v Jugoslaviji, zdaj najstarejši jadralni pilot v Srbiji, ki je opravil izpit za jadralnega učitelja že leta 1962, je razlagal, na kako nizko raven je padlo jadralno letenje v Srbiji, v deželi, kjer je nekoč bilo veliko aeroklubov, jadralnih letal, pilotov in učiteljev jadralnega letenja. S simpatijami je spremljal jadralni šport v Sloveniji, letenje v Szatymazu pa je bil zanj živi stik s slovenskim jadralnim letenjem. Všeč mu je bilo, da jadralno letenje v Sloveniji napreduje. Jadralci smo ga poslušali in mu prikimavali, z rahlim nasmehom, ki ga izvablja čudežna tekočina.

Naveza motornega in jadralnega letala se je odlepila od tal

Ko smo mu povedali, kaj se je takrat (2010) dogajalo v Lescah, v klubu, ki je nekoč bil klub nad klubi, je zmajeval z glavo in ni razumel, o čem govorimo. Tudi mi nismo razumeli tega - pač kenge kot kenge.

Mimogrede sem na eno uho ujel skrivnost prvega spomladanskega tekmovanja tistega hladnega leta v Nitri, za pokal Pribina, kjer je le malo manjkalo, da bi nekdo od slovenskih jadralcev s pestjo blagoslovil enega od svojih rojakov, samo zaradi nesramnega letenja. Nesramno letenje pomeni, da nesramnež leti nepredvidljivo in vse okoli sebe ogroža s trkom v zraku. Iz bližnjih srečanj, ki jih na jadralnih tekmovanjih niti ni tako malo, pa se ne izcimi nikoli nič dobrega. Na srečo je bil prav takrat ob jeznem pilotu, ki je tudi po poklicu pilot, njegov letalski prijatelj bolj miroljubne narave in ga je prepričal, da je bolje, če ohrani mirno kri. Naj še naprej ostane dogodek brez imen in priimkov, saj najbrž tudi jadralec, ki je bil kamen spotike, ne ve, da bi se lahko srečal s pestjo, morda pa se je samo sprenevedal, kako blizu je bil incidentu - brez ringa. Res, to bi bil za slovensko jadralno letenje - kenge ... o katerem bi še dolgo govorili.

Celjski pomočnik Vinko, tudi sam jadralec in motorni pilot, ki je celo desetletje delal v bližini Livna, je prepričeval jadralce, da bi bilo veliko bolje iti v Livno, ki ga jadralci takrat še niso dovolj poznali. »Tako ugodnih vremenskih razmer ni nikjer drugje v Evropi in tudi tako zavzete druščine ne boste srečali nikjer drugje,« je govoril, čeprav je v zvezku potegnil šele drugo črtico.

Gospod J. R. Renaud, francoski jadralec, vodja letenja v Szatymazu, nekdanji učitelj, danes pa samo še vzgojitelj vrtnic v Franciji in še zmeraj navdušen jadralec, je jutranje brifinge in ozračje, nabito s slabo voljo jadralcev in pivovskim mačkom, reševal s humorjem. Vsak dan sproti je letenja žejnim jadralcem dokazal, da je v tesnem sorodu s humorjem. Nekega dne je odkril lokalnega jadralca, ki je bil po duši umetnik.

»A veste, kaj si misli o vremenu in o ljudeh, kot ste vi, ki ste ves teden pripravljeni čakati na ugodno vreme, Da Vincijeva La Joconde, najbrž najbolj znana dama sveta …« Obrnil je dokaj veliko oljno sliko na platnu in jo dvignil visoko nad glavo. Znamenita Mona Lisa, ki trenutno prebiva v Louvru, se je za trenutek preselila na Madžarsko, a je bila nekaj posebnega - kvišku je držala sredinec svoje desnice.

Mona Lisa a la Szatymaz



Kako smo preganjali čas brez letenja? 
Neskončni klepeti o letenju bi ugonobili vsakogar, ki ni zastrupljen z letenjem. Še dobro, da smo v okolici Szegeda odkrili več čudovitih toplic. Ste že bili v Mora Halomu? Srečo imajo piloti, ki jih spremljajo dekleta ali pa družine z malčki. Prva liga tega letalskega nakladanja so bili jadralci, ki so se zvečer zbrali za skupno mizo, vsi priznani in mednarodno uveljavljeni kapitani velikih letal, katerih angleško-slovensko latovščino so razumeli samo sami. Šele ob teh pogovorih si dojel, kaj si mislijo o jadralcih ljudje, ki niso jadralci. Kenge, nič več in nič manj ... A naj opravičim tudi koga od kapitanov, ki se ni pogovarjal samo o svojem poklicnem delu. Izjeme so povsod.

Letalo Chieftain Slovenia Bois (Slovenijales) na stezi sredi deževnega gozda v nekdanji Centralno Afriški Republiki, bi lahko bil dokaz, da je imela tudi nekdanja Jugoslavija rahle kolonialne želje.


Eden od njih je bil Jani Stariha, ki nam je, 'nevemkateričže' in kot vselej zanimivo, razlagal svoje afriške dogodivščine in mi smo ga, 'nevemkateričže' poslušali kot, da slišimo prvič:

Še na začetku svoje letalske poti v Afriki sem hodil po Banguiju z enim od kapitanom, ki je vselej iskal domače lepotice, kjerkoli na svetu je letel. Ko sva šla mimo temnopolte prodajalke ljubezni, ga je vabila, naj vendarle pristopi, pa ji je z navzdol ukrivljenim kazalcem sporočil, da njegov kenge ni za akcijo. Zamahnila je z roko rekoč, da naj si zaradi tega ne dela skrbi, da ni to nič hudega, da ga bo že spravila pokonci. In je nazorno pokazala, kako bi to izpeljala ... Ker je bila vztrajna, ji je kar v njenem jeziku dejal: "Ginza a kape (ni denarja), awidžawe (konec)," in sta šla naprej. In tisti teden so se kenge, ginza a kape in awidžawe tako uveljavili, da smo jih uporabljali tam, kjer je bilo smiselno in tudi tam, kjer sploh niso spadali poleg. Seveda smo samo jadralci vedeli, kaj naj bi pomenilo.

Ja, zagotovo so imeli kapitani, ljudje v temnomodrih uniformah s štirimi zlatimi črticami, včasih več domišljije. Takrat, ko smo imeli veliko časa, smo slišali zgodbice, brez imen in tudi resničnosti ni nihče preverjal. Nekoč sta se v pilotski kabini, ko v njih še ni bilo nadzornih kamer in podobnih pridobitev, fizično spoprijela pilot in kopilot. Kratek stik je nastal zaradi dekleta iz posadke. Tako je, če se vzpostavi povezava med pestmi in kengejem, seveda prek računalnika v glavi. 
 
Hiša belega "patrona" (gospoda) na robu deževnega gozda



Janez (Jani) Stariha je zgodbo zelo rad pripovedoval.




Napisal: Niko Slana
Fotografije: osebni arhiv avtorja


Preberite še:


Ženska prtljaga, Mojca Zelenko



Nenormalnost v normalnostDolores Peroša

Violončelist, Niko Slana

Jadranje, Mojca Zelenko

Na vsakem listu strup, Lidija Polak