Muha z Vranskega V Prekopi pri Vranskem si je Mitja Ribarič umislil letalsko oporišče RAF (Ranč air force), ki bi ga upravičeno lahko imenoval tudi ranč presenečenj. So na vsakem koraku, vsa pa izkazujejo domišljijo. V majhnem hangarju bi najmanj pričakoval jadralno letalo SZD 22c – Mucho standard.  Ranč iz zraka Naj začnem od začetka: na športnem letališču v Šoštanju je Mojca vprašala pilota, ki se je spravljal v svoje UL motorno letalo, kam je namenjen. »Kam neki, domov!« Med njima se je razpletel hitropotezni pogovor, kje, kako in … »Prisedi in boš videla,« ji je dejal.  Iz Šoštanja do Vranskega Tako je spoznala zasebno vzletišče v Prekopi pri Vranskem in vse kar spada poleg. Vozniki, ki potujejo po AC, lahko prav tam, ob cesti, opazijo rdeče belo vetrno klobaso, ki pilotu pripomore k varnemu pristanku. Tudi sam sem se zato znašel na Ranču, čeprav samo z avtomobilom. Lastnik je Mitja Ribarič, upokojen rudarski inženir, ki je bil eden od graditeljev tunelov na AC. Ko je začel naštevati, kaj vse se dogaja na njegovem zelo urejenem majhnem koščku zemlje, se mi je zazdelo, da je tukaj letalsko središče Slovenije za UL (ultra lahka) motorna letala. Kdo vse ni že tu pristal? Športni piloti dobijo s pristankom na Ranču neformalno potrdilo, da licence niso dobili s pogledom komisije skozi prste. Naštevanje vseh obiskovalcev bi bilo dolgočasno, med drugimi je na ozki stezi, ki se konča na travniku, ki je občasno tudi majhno golfišče, pristal tudi Matevž Lenarčič, svetovni UL letalski as.  Z letalom do vhoda v hangar Prva misel ob Ribaričevih inovacijah mi je skočila k znamenitemu doktorju Baltazarju, a sem takoj umaknil primerjavo, kajti vse, kar sem videl, je urejeno in ima smisel, ki bi ga lahko primerjali s starodavnim K&K (Kaiserliche und Königliche) sistemom. Od urejenega strelskega mesta za tekmovalno zračno puško, pa do majhnega ribnika s krapi in posebnim sistemom hranjenja, kontrolnega stolpa v krošnji oreha itd. Kje se je Mitja navdušil za letenje? Temeljno pilotsko jadralno znanje je dobil na letališču v Šoštanju (Velenju), velik del jadralnih izkušenj si je nabral tudi v Avstriji, na športnem letališču v Noetschu, kjer je deloval v okviru Aerokluba Beljak. Tu so ga prepričali, da so za jadralca bolj pomembni preleteni kilometri, kot ure v zraku. Tega načela se je držal tudi sam. Zatrjuje, da si je na Koroškem, čudovitem koščku nekoč slovenske zemlje, pridobil veliko pravih prijateljev.  Muha pod streho Kakšni so pravi prijatelji? Vrag si ga vedi, kaj bi to vse lahko pomenilo, a eden od njegovih avstrijskih prijateljev mu je na rojstnodnevno zabavo na Ranč pripeljal posebno darilo - jadralno letalo, češ, da za pilota, ki je po duši jadralec, ne more biti lepšega darila, še posebno, če to jadralno letalo dela dren v kakšnem hangarju in se z njim nihče več ne spusti v zrak, ker so na voljo pač boljša jadralna letala. Lesenjača, ki je dobila novo domovanje na Ranču, je znamenito poljsko jadralno letalo SZD-22c Mucha standard (Muha), ki so jo Poljaki naredili za svetovno prvenstvo leta 1958 v Lesznem na Poljskem in s kateri je zmagal domačin Adam Witek. Kasneje so jadralnega malčka, ki ima čez krila dva centimetra manj od 15 metrov, uporabljali za osnovno jadralno učenje. Zanimivo je, da so s tem letalom nekoč lahko delali tudi akrobacije, v krilih pa ima celo balona za vodno obtežbo. V Sloveniji jih nismo imeli prav veliko, od zadnje Muhe 100 iz Aerokluba Celje, ki so jo jadralci, pod vodstvom Franca Mirnika, naredili sami, je v nedavnem požaru ostalo le za nekaj lopat pepela.  Instrumenti starega kova Muha z Vranskega, ki je stara toliko kot njen novi lastnik (letnik 1959), še zmeraj je v letalni kondiciji, Mitja pa jo bo, tako zatrjuje, še letos spravil v zrak, kar pomeni, da jo bo registriral in postavil na vzletno stezo. Z njo želi za začetek opraviti let iz Velenja do Lesc in nazaj. Takšna je njegova prva jadralska želja. Seveda, nekaj posebnega je, če lahko jadralec sede v letalo, ki ima zgodovino, pa čeprav gre za starodobnika nad katerim večina viha nos. Za tekmovanja so Muho 22 c postavili na stranski tir, saj so bila novejša letala precej hitrejša. Kljub vsemu pa je simpatično starodobno letalo dobrodošlo na srečanjih letalskih veteranov.  Mitja in Muha Z Muho z Vranskega je Ferdinand Leiler, kot zatrjuje Mitja, opravil 500 km dolgo jadralno preizkušnjo. Ker je letalo počasno je bil to velik jadralski dosežek, a žal nimamo podatka o tem, koliko časa je pilot porabil za to nalogo. Zagotovo vsaj deset ur. Ferdinand je svetovni jadralski javnosti znan tudi po svojem zadnjem letu, ki ga je opravil z dvosedežnim kovinskim Blanikom nad letališčem v Borovljah, a se je pri tem ponesrečil. Izvrsten akrobatski pilot in učitelj letenja, ki je prijateljeval tudi z Mitjo, je enemu od kolegov želel dati kontrolni let za akrobacije, letalo pa je razpadlo, še preden se je lotil akrobacij. Zaradi omenjene nesreče so nekaj tisoč Blanikom po svetu začasno prepovedali letenje, aeroklubi pa so se po tej prepovedi usmerili na plastična dvosedežna letala, iz zaprašenih kotov pa so potegnili še zmeraj uporabna starejša lesena dvosedežna letala. Ker smo že pri Muhi pa moramo omeniti celjskega jadralca Nika Petelina, ki je leta 1975 z Muho-100 sodeloval na državnem prvenstvu. Takrat se je, v enem od tekmovalnih dni, med 31 tekmovalci uvrstil na 4. mesto, opravil pa je 260 km dolg let iz Celja v Novo mesto, od tam v Lesce in nazaj v Celje. Bil je eden redkih tega dne, ki se je v Lescah obdržal v zraku in v slabih vremenskih razmerah prek Krvavca in Velike Planine priletel do cilja. Kasneje mu je bilo žal, da ni leta še podaljšal in si v svojo letalsko knjižico zapisal 300 km dolg let in s tem izpolnil enega od pogojev za Zlati C.  Kontrolni stolp na drevesu Skratka, odslej bom na preži, kaj se bo dogajalo z Muho na Ranču. Obisk pri Mitji Ribariču se je končal s povabilom na kratek let z njegovim UL-letalom. Velikodušnemu vabilu sem se skušal ogniti, a ko me je povabil tretjič, sem ga sprejel. Priznam, da ne s posebnim veseljem, kajti ozko vzletišče ne vzbuja posebnega zaupanja, še posebno pri pristanku. A Mitja je pilot in pol. Toda ko bo postavil na stezo svojo Muho, takrat se bom za let z njo prerinil v prvo vrsto, tudi s komolci ... Malo tudi zaradi slavne preteklosti nenavadnega jadralnega letala, ki je s svojo kabino in sistemom za odpiranje, podobna je tistim majhnim mestnim avtomobilom, pri katerih je voznik vstopal kar od spredaj. Tudi ti so že zgodovina. Veselim se srečanja z njo, seveda, če me bo Mitja povabil. Takrat bom pozabil na omenjenega Blanika in Ferdinanda nesrečnega imena. Prepričan sem tudi, da bo Muha razveselila še marsikaterega jadralca. Niko Slana Preberite še: |
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
