MENU‎ > ‎Jadralno letenje‎ > ‎Objave-Jadralno letenje‎ > ‎

Nebo in kvartin vina, napisal: Niko Slana, april 2017

objavljeno: 21. apr. 2017 00:43 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. apr. 2017 07:02 ]

Nebo in kvartin vina – za 23. april 

Za pesem Istrijanski piloti je besedilo napisal Drago Orlič, muziko pa Franci Blašković. Izšla je na 30. plošči benda Gori Ussi Winnetou z naslovom »Is*tri*janci« 



Skupna imenovalca, ki nista prav nič pomembna, sta mesec april in številka 23. Za začetek in za boljšo prepoznavnost. Ljudje imamo radi, da se naključja seštevajo, kajti samo tako jim lahko pripisujemo usodnost. Ne vem ali spada poleg tudi 10. april, rojstni dan Cirila Križnarja-Cika, prodornega slovenskega jadralca (5. na SP 1965 South Cereny, VB), ki me še najbolj spominja na Franceta Štruklja. Oba sta bila jadralca in oba sta izstopala v svojem času. Štruklju pripada 23. april, dan v letu 1983, ko se je z jadralnim letalom ponesrečil pod Strožičem.

 PADLI  IKAR, Foto - osebni arhiv Matija Kodrič

Letos bodo leški jadralci, v spomin nanj, pripravili obliko spominskega letenja, na katerega bodo povabili vse slovenske jadralce. Ciko in France sta bila poklicna pilota, oba sta končala tragično, Ciko celo brez nam znanega groba v Jemnu. 

Drugi 23. april, ki ga omenjam, je namenjen Branku Žigerju, saj je s svojim učiteljevanjem postavil temelje slovenskega (motornega) športnega letalstva po letu 1946. To je datum njegovega rojstva, letos pa bo praznoval 90 let. Zagotovo v Sloveniji ne bo nikogar od letalcev, ki bi mu uradno, denimo, v imenu Letalske zveze Slovenije, stisnil roko in rekel kaj takega, kar bi bilo podobno simbolični zahvali za vse, kar je naredil. A tega niti ne pričakuje in o tem ne razmišlja. Z Brankom se pogosto srečava ob kavi v bifeju Fontana v Ljubljani, kar ni pomembno, a njegova pripoved in pogled na minule dogodke pripovedujejo o življenju in spominjanju. Kajti, ko bomo pozabili vse, kar je bilo nekoč naše, nam bo žal, a takrat bo prepozno. Razveselil me je z novico, da se je njegov vnuk, ki bo letos maturiral na eni od ljubljanskih gimnazij, odločil, da bo napisal o njem knjigo. Morda so ga je navdušili tudi zapisi na Spletnem času.

Branka rad poslušam. »Lahko sem zadovoljen, da se ti ljubi družiti z menoj, lahko bi zamahnil z roko in se zame niti zmenil ne bi,« mi pravi, ko se, do prihodnjič, posloviva na vratih bifeja. Na prvem aprilskem srečanju se je znova sprehodil po svojih spominih, a prav nič nostalgično, bolj anekdotično, kot spomin, ki sede kamor koli, kot potepuški pes v sposojeni prispodobi. »Včasih mi je nerodno, saj ugotavljam, da se je večina mojih letalskih učencev že poslovila. Veliki Manitu me še kar ne vzame k sebi,« se smeji. Le kje ga je našel - Manituja?

Z leve Srečo Pukl, Franjo Rožman in Branko Žiger

Maks Arbeiter (4. na I. SP v Örebru na Švedskem), nekdanji upravnik AK Celje, je človek, ki ga zelo ceni in ga v svojih razmišljanjih pogosto omeni. Tudi Milana Boriška (3. na I. SP v Örebru na Švedskem). Razveselil sem se kratkega zapisa Nika Petelina, ki nam je na FB zaupal, da sta z Maksom nekega davnega poletja skupaj učila prihodnje vojaške pilote JLA jadralnega letenja. Lepo bi bilo, če bi še kaj več napisal o njem. Pogovarjala sva se o Marjanu Žerjalu, pilotu MIG-a iz Željave, kasnejšem članu AK Postojna in pilotu reševalnega helikopterja. Branko ne pozna nikogar, ki bi imel bolj razgibano letalsko življenje kot Marjan. Predvsem pa omenja ljudi, za katere je vesel, da jih je srečal v svojem letalskem življenju, tako vojaškem kot športnem.

France Štrukelj SP WAIKERIE

»A veš, da je imel Franc Šporn, mariborski učitelj jadralnega letenja, brata, ki je igral klarinet v orkestru reške opere,« me je presenetil. Branko se je tudi zaradi njega in aerokluba na Grobniku na Reki dobro počutil v obdobju svoje desetletje in pol dolge operne kariere v reški operi. Pred kakšnim mesecem je Žiger sedel na vlak in se odpeljal na obisk k Juraju Salaju v Zagreb. Njegov nekdanji prijatelj, drug drugemu sta bila v kabini letala Sabreliner sopilot in kapetan, je bil tudi jadralec, ki je z Jastrebom in težko snemalno kamero delal akrobacije za film Klempo, a na zagrebških ulicah, kot pravi pevec Neno Belan https://www.youtube.com/watch?v=PgwwEseVga8 , ne išče več dragih prijateljev iz letalske družbe. Zaveda se, da je iz nekega drugega sveta, ki ga ni več, da se sprehaja po mestu samo še po naključju. Tudi zato mi je všeč misel na akcijo AK ALC Lesce, ki se bo spomnila Franceta Štruklja.

Ciril Križar, YU ŠPORTNIK

Ciko je bil glasnik nove dobe, novih »klincev«, ki so neobremenjeno prihajali v letalstvo. Bil je rahlo nestrpen, kot je zanj nekoč pomislil Branko in neustrašen, zagotovo pa se ni zavedal vseh tveganj in posledic v svojem poklicnem letenju. Za slovenski jadralski šport je dodal veliko, najbrž bi lahko še več, a se je odločil za svojo pot. Usoda mu druge možnosti ni ponudila. Žigerjev spomin z velikim spoštovanjem oplazi tudi celjskega jadralca Srečka Pukla, ki ga poznamo po zgodbi o letenju z Vajo v nevihtnem oblaku, ko je pristal s prerešetanimi krili od izstrelkov ledu in do pasu v toči, ki jo je ulovila velika luknja v pleksiju kabine. Tudi on je odšel tiho. Veliko svojega letalskega navdušenja je prenesel na hči.

Še bi lahko našteval imena in dogodke, ki jih je ujela usedlina v Brankovi kavni skodelici v Fontani. O vsem tem prepeva Franci Blašković. Potrdil bi, da se glasbeni in letalski svet ne razlikujeta veliko. Zato je refren Istrijanskih pilotov … »nebo i kvarat vina, to je naša domovina …« tako univerzalen.



Niko Slana