MENU‎ > ‎Jadralno letenje‎ > ‎Objave-Jadralno letenje‎ > ‎

Nekaj odstrte preteklosti, avtor: Niko Slana, november 2016

objavljeno: 22. nov. 2016 23:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. nov. 2016 02:07 ]

Ljubljana, Reka, Opatija ali Branko, Silvo, Ljubo in Ivan 
Branko Žiger se je udobno namestil v globokem sedežu avtomobila, zdelo se je, da nezavedno sledi svojemu slogu, biti sproščen in kar je še povezanega z življenjsko filozofijo brez vozlov. Najbrž je že od nekdaj tako naravnan. Tudi takrat, ko je sedel za krmili vojaškega, reaktivnega ali katerega koli drugega letala. 

»Branko, ne vem, kaj bom lahko vprašal tvojega brata, a začutil sem, da ga moram videti, da želim slišati zgodbo o risbi iz partizanov iz njegovih ust. Najbrž bo to zadnja možnost, da jo bo sam povedal. France Slana je risbo nekajkrat omenil, o podrobnostih pa ni govoril,« sem se mu skušal že vnaprej opravičiti za morebitno molčečnost pred človekom, ki ga bom srečal prvič. Morda sem želel skupaj doživeti Branka in Ljuba Žigerja, čeprav oba že starejša gospoda, ki ju je življenje, kot najstnika, pognalo v pomanjkanje vsega in vonj smodnika. Dobro sem si predstavljal petnajstletnika sredi nevarnega vojnega ozračja, pomislil pa sem tudi, da je danes prav tako veliko mularije, ki bi se morala igrati na svoji poti do odraščanja namesto, da bežijo pred vojno.

Med dodajanjem plina v vrhniški klanec sem želel dobiti nekaj odgovorov na izposojena vprašanja, ki mi jih je dal letalski kolega šele po tem, ko je zapis o Branku Žigerju že zaživel v Spletnem času. Pot do Reke, kjer živi Ljubo Žiger, je bila še pred nama, časa sva imela dovolj in Branko Žiger si je zaželel, da se spustiva na Reko po stari cesti, da bi videl, kako se spreminja mesto, v katerem je z opero preživel kar petnajst let.


Pozabljivost, ki to ni bila

»Branko, slišal sem, da si se na letališču v Polju pozabil privezati, ko si z Bikerjem delal akrobacije?«


»Res je, ampak, povej, kje si zvedel? Tega nisem nikoli nikomur povedal!«

Oba sva se zakrohotala, jaz zato, ker sem vedel, da se je takrat njegova pozabljivost končala srečno, on pa, sem si mislil, zato, ker sem ga za trenutek prestavil v davne čase, ki jih je že skoraj pozabil. Najbrž si ni mislil, da ga bo kdo še kdaj povprašal kaj takega. Tudi zato, ker obujanje spominov ni njegov slog.

»Saj veš, UDBA me zalaga z informacijami,« sem se pošalil z refrenom prijatelja, ki veliko ve in še več izve tako, da vrta v ljudi, a brez zlih namenov. Že dolgo ne leti več in nekoč je nekaj šolskih krogov naredil tudi z Brankom. Tudi tega svojega učenca se je Branko spomnil. »Seveda, Magister, Magister, s Trojko sva letela.«

A res nisi bil privezan?

»Res. Silva Orožima sem učil akrobacij. V ljubljanskem klubu smo imeli izposojenega zagrebškega Bikerja. Silvo je bil nadarjen, vendar je bil pri pilotiranju zelo grob, kot da bi želel letalo v zraku zlomiti, včasih se mi je kar stemnilo pred očmi, ko je zategoval krmilno palico in brez potrebe skrajševal krožnico. Njegovega mesarjenja nisem več prenašal in ko sva po nizu akrobacij pristala, sem ugasnil motor in mu povedal, kar si je zaslužil. Na različne načine in sem mu skušal razložiti, da je pretirana uporaba komand odveč, da lahko vse izpelje uglajeno in brez odvečnega nategovanja sebe in letela. Na koncu nisem več vedel, kaj naj mu še rečem in prešinilo me je, da bom svojo razlago podkrepil tako, da v letalu ne bom privezan in mu tako pokažem, kako je treba. Res sem se odvezal in odletel tako, da sem bil ves čas prilepljen v sedež. Saj veš, če bi v kakšnem trenutku naredil napako, ne bi obvisel v vezeh, pač pa bi padel iz kabine,« me je spomnil in dodal »niti pomislil nisem, da bi se lahko moja zračna razlaga končala slabo. V ruski šoli letenja so nas dobro strenirali.«

Z leve: Som in Silvo Orožim (za krmilom AN-2)

No, sem si mislil, prvo uganko sem razvozlal, zvedel sem, da sploh ni šlo za pozabljivost, ampak za učenje s prijemom, ki ga ne svetuje noben priročnik za akrobatsko letenje na svetu.

»A veš, zakaj se s svojo neumnostjo nisem nikoli javno pohvalil? Zato, da česa podobnega ne bi skušal ponoviti še kdo. Do konca življenja bi imel slabo vest.«

Desno: Silvo Orožim

Nisem ga vprašal, ali je Silvo, ki je v kasnejših letih osvojil več naslovov državnega prvaka v akrobatskem letenju, bil poslej do sebe in letal kaj bolj prizanesljiv. Ko me je Silvo mnogo let kasneje peljal s svojim akrobatskim JAK-om, nisem občutil grobosti s palico, ampak takrat je bil že star akrobatski maček, ki je tudi sam naučil mnoge pilote umetnosti akrobatskega pilotiranja, poleg tega je zverina tako hreščala, da je njeno trdnost najbrž bolj kot pilotiranje načenjal neznanski hrup.

Sopotnik se je za trenutek predal spominom na vojaško letenje. Nekaj časa je bila baza 103. lovskega polka z letali Hurricane in Spitfire v Mostarju. Tu se je dogajalo marsikaj zanimivega. Spomnil se je družabnega omizja v središču Mostarja, od koder je bil lep pogled na stari turški most, ki ga hrvaške granate še niso namočile v reki. V družbi je bil tudi mehanik s prijateljico. Želela ga je dvigniti v očeh sogovornikov, obrnila se je k njemu in ga prosila, če bi še za omizje povedal, kako je letel pod znamenitim starim mostom. Dekle ni vedelo, da je Branko eden od pilotov na mostarskem letališču in da njen prijatelj ni pilot.

»Pa ti, si letel pod starim mostom?« sem ga vprašal.

»Ne, kje pa, šlo je za enega od mehanikov,« je še enkrat postavil gabarite svoje pripovedi na pravo mesto. »Saj ni bil edini, ki je glasno sanjal. Nekateri so se pogosto postavljali v družbi. Vem, da je delo mehanika na letališču dolgočasno in razumel sem jih, da se jim je nekaj moralo vrteti po glavi. Nikoli nisem komentiral njihovih izmišljenih letalskih avantur. Če se želi nekdo postavljati s takšnim dejanjem, s tem nikomur ne škoduje. V tem ni nič slabega. Če se zato dobro počuti, mu privoščim igro za spodbujanje samozavesti. Zvečer, ko takšen navidezni pilot leže v posteljo, zagotovo pomislili na svojo pripoved in mora si, tudi če noče, misliti svoje. Samemu sebi se ne moreš izogniti.«


Sestreljeno ameriško letalo nad Pokljuko


Kako pa je bilo leta 1946 z ameriškim C-47, ki so ga sestrelili naši lovci nad Pokljuko?

Branko se je, kot bi izstrelil puščico, spomnil imen in priimkov obeh pilotov, ki sta bila v patrulji. »Lovca sta nekajkrat nakazala ameriškima pilotoma, naj se spustita, pa sta se smejala in nista kazala želje, da bi sledila navodilom. Jugo pilota sta na zemljo vprašala, kako naj ukrepata in dobila sta zeleno luč in je počilo,« to je vse. Ko sta pristala, so ugotovili, da eden od obeh ni streljal (Milorad Knežev), ker ni pravilno pripravil orožja, Vladimir Vodopivec pa ga je zadel. Vojne igrice so v vsakem primeru nevarne. Leta 2015 je Vladimirju Vodopivec, sinu omenjenega Vladimirja Vodopivca, uspelo pristati s somalijskim potniškim letalom z luknjo v trupu, ki jo je povzročila eksplozija. Ker je Vodopivec mlajši živel v Srbiji, tako kot njegov oče, oba sta Slovenca, so srbski mediji kmalu našli povezavo med obema in na spletnih medijih natančno razložili očetovo letalsko zgodovino, ki se je sicer končala v potniškem letalstvu. Svojim bralcem so postregli s prepričanjem, da Američani v vojaški uniformi najbrž niso pozabili, kdo je sestrelil njihovih pet državljanov. Zanimiv je bil komentar nekega bralca, ki je postregel z možnostjo, da je tista luknja na somalijskem Airbus-u zapoznelo maščevanje CIE za svoje umrle državljane na Pokljuki. Še posebno, ker nihče ni prevzel odgovornosti za sabotažo, čeprav se čudaške skupine včasih kar ponujajo, ko gre za priznanje krivde.


Res, življenje je polno mrtvih.



Na Reki in spomini na čas med vojno leta 1944

Spredaj Branko, zadaj Ljubo Žigon
 
Brankov brat Ljubo naju je pričakoval z dobro gobovo juho, ki jo je naredil sam, ker tudi živi sam. V višjem nadstropju manjšega bloka, a visoko na pobočju hriba nad Kantrido, ima morje in bližnje otoke kot na dlani. Kot v kakšnem boljšem hotelu ima pri vhodnih vratih veliko sredozemskega zelenja. Na mizo je postavil steklenico viskija, prosil je, da nalijeva v kozarce. Za trenutek je skočil v kuhinjo in v polivinilu prinesel led, vendar ga ni mogel dati v stekleno posodo na mizi. Takrat sem šele opazil, da zelo slabo vidi. Kot da bi se nam mudilo ali bi se bal, da mu bo zgodba ušla, se je v mislih preselil v partizanske čase.

Predstavljal sem si ga, starega petnajst let, bolj ko ne lačnega in premraženega. Sredi vojnega meteža je bil v resnici še otrok. »Bil sem majhen in suh, nikjer me ni bilo nič,« se je opisal.

Takoj mu je bilo jasno, s kakšnimi očmi ga gledajo starejši borci. Čutil je, da nad njim niso bili navdušeni, da jim je v napoto, France Slana pa ga je vzel v zaščito, kolikor je to sploh bilo mogoče, saj je bil tudi sam star komaj osemnajst let. V partizanski tehniki so bili umetniških tipi, brez besede.

»Mene se drži,« mi je dejal, »in jaz sem sedel ob njem in gledal, kako je risal za Partizanski zbornik in risal krokije za žepne pesmarice na ciklostilu. Včasih sem kaj prinesel ali naložil drva v peč.« Še po tolikih letih vem, da mi je Francetova naklonjenost veliko pomenila. Tehnika je imela na razpolago star radio, pisalni stroj in razpadajoč šapirograf za razmnoževanje odtisov. Ne vem, ali smo imeli še kaj drugega. Ko je zmanjkalo papirja in tiskarske barve, je bilo treba v dolino do neke hiše v Puterhof nad Tržičem. Tam so naju čakali štirje ljudje, nobeden ni bil v uniformi in vsi so bili brez orožja. Obljubljenega papirja in barve, ki naj bi ga prinesli iz Tržiča, še ni bilo in domačini so nama predlagali, da prespiva v hiši, češ, da bova naslednji dan dobila, kar potrebujeva. Še preden se je naslednje jutro zdanilo, je nekdo zaklical, da so zunaj Nemci. Stali smo pred vežnimi vrati. Ne vem, ali smo skozi okno videli oborožene ljudi, ki se približujejo.

Bolničar je prvi odprl vrata, stopil čez prag in je že počilo in fanta zadelo.«

To je bila prva smrt, ki sta jo Ljubo in France občutila tik ob sebi. Maja, leta 1944.

»Živo imam pred seboj tiste trenutke. France me je prijel za roko in me potegnil za seboj v klet. Ne vem ali je bil že kdaj prej v tej hiši. Odprl je neka vrata, vstopila sva v temačen prostor, precej visoko v steni je bila lina.«

V spominu je ohranil tistih nekaj besed, ki sta jih spregovorila.

»A boš lahko splezal skozi lino,« me je vprašal.

»Bom, kaj pa ti?«

»Ti mi boš pomagal.«

France me je dvignil, da sem dosegel lino in se prerinil skozi. Za tem je poiskusil še France. Skočil je toliko, da se je s komolci zagozdil v pravokotno odprtino. Ne vem, kaj je delal z nogami. Na vso moč sem ga vlekel za roko. France je bil v ramenih precej širok. Niti pomisliti nisem hotel, da nama ne bi uspelo, saj ni bilo nobene druge izbire. Šlo je na tesno, opraskan je bil do krvi, ko se je prerinil skozi. Bila sva na dvoriščni strani hiše, do gozda je bilo še kakšnih štirideset metrov čistine, z nekaj jablanami. Na hitro sva se zmenila, v katero smer bova tekla. In potem sva, kolikor so naju nesle noge, tekla na hrib in v gozd. Šele takrat so naju opazili. Oglasilo se je nekaj strelov. Polegla sva in počakala, da je streljanje potihnilo in nadaljevala z begom,« se je spominjal Ljubo in zamišljeno dodal: »France mi je rešil življenje. Ne vem, kako bi bilo brez njega. O tem dogodku ni nikoli nič pisalo.«

Borci Kokrškega odreda niso vedeli, da je Ljubo sin komandanta Peruna. »Očeta je zelo prizadelo, ker so ujeli mamo. Napisal je pesem in jaz bi jo moral deklamirati na mitingu. Poklical me je, da bi mi jo izročil, da se jo naučim. A sem se uprl. Vedel sem, da ne bom zmogel. 

»Ne morem, zjokal se bom, to pa ne bi bilo dobro za moralo in zame,« sem mu odločno dejal, oče pa me je klofnil. Pritekla je partizanka, ki je bila poleg, me potolažila, oče pa je moral na partijskem sestanku odgovarjati. Dobil je ukor. Naslednji dan sem, namesto na miting, odšel na stražo. Bilo mi je hudo in želel sem oditi iz odreda. Mimo je prišel Lenart, mesar z Bleda, ki je imel svojo četo. Stopil sem do njega in se mu ponudil za kurirja. Sprejel me je, seveda sem se prej moral zmeniti s Perunom. Lenart mi je zaupal kratko mauzerico na katero sem bil ponosen. No, Kmalu smo imeli več akcij, v eni smo bili precej razbiti in tako sem se znova znašel v odredu. Ko me je oče zagledal, se je skoraj zjokal. Prosil me je, da ostanem pri njem, v odredu. Ti si še edini, Branko je odšel v Rusijo, mamo so ujeli … in sem ostal.«


Kako je nastala risba Franceta Slana


Risba Franceta Slane, 1944



»In kako je nastala risba,« je zanimalo Branka.

»Natančno 19. septembra leta 1944. France Slana je prišel v odred in nekje je zvedel, da imam rojstni dan. Če je tako, je rekel, te bom pa narisal. Izvlekel je iz nahrbtnika skicirko, jaz sem sedel na skalo in me je risal. Ni potreboval več kot petnajstih minut.

Kako si hiter, sem ga pohvalil. Podpisal se je s Krajcer in kmalu je tudi odšel. To je bilo najino zadnje srečanje. Želel sem se z njim srečati po vojni in se mu zahvaliti za vse, kar je naredil zame, vendar sem bil preveč odmaknjen od življenja v Ljubljani.«

Danes se zdi zgodba romantična, lahko bi jo uvrstili med izmišljene. Predstavljal sem si, da bom videl risbo v okviru in obešeno na steni v dnevni sobi. Tudi to je bila samo romantična predstava. Poznalo se je, da je bila majhna risba v okvirju večkrat prepognjena in shranjena v žepu vojaške uniforme. Bila je v zelo slabem stanju, pač kot risba, ki jo leto in dan nosiš s seboj po dežju in vročini, z njo spiš in živiš, preden je dobila svoje mesto v okviru. Imel jo je skrbno spravljeno v nizkem predalniku v dnevnem prostoru. Ko sva si jo z Brankom ogledala, jo je z ljubeznijo položil nazaj na svoje staro mesto. Zanj je bila kot svetinja, kot zamrznjen trenutek in spomin na oddaljeni čas, na edino lastnino, ki jo je imel takrat na svetu. Risba mu je spomin na tiste čase, na katere danes vsi zviška pljuvajo in predvsem na človeka, ki jo je narisal. Za to tudi ni treba, da je v okvirju in na steni.



Obujanje spominov na NOB med prijatelji


Partizanskih srečanj pa ta dan še ni bilo konec. Branko je poklical svojega povojnega prijatelja, s katerim sta prijateljevala na Reki, ko je pel v operni hiši in ju je družilo letalstvo. Slovenec Ivan Cvek je deloval na Reki in je zato vse svoje politične zveze uporabil, da je klubu preskrbel čim več letal. Tudi Branko je bil v resnici delček njegovega načrta, kako dvigniti kakovost Aerokluba Krila Kvarnera.

Tudi Ivan je bil v partizanih in med drugim nama je razkazal medvojne trofeje. Vsak kos opreme je imel svojo zgodbo. Na steni, malo pod stropom, je fotografska lepljenka o pohodu XIV. divizije na Štajersko. Takoj nama je povedal, kakšna neumnost je bil pohod in koliko žrtev je zahteval. Tu blizu je bil tudi sam. Z vitrine s steklenimi vrati je potegnil na dan čepico s senčnikom in izrezano rdečo zvezdo. Pošalil se je, da je podobna Švejkovi, glavna zanimivost pa je, da je bila pod vrhom preluknjana.


»V popolni zmešnjavi, ko je pokalo vse naokoli, se je pojavil pred menoj nemški oficir, nameril mi je z lugerjem v glavo in sprožil. Zadel je samo vrhnji del kape. Soborec za menoj me je rešil. Uspelo mi je še pobrati njegovo orožje in se umakniti,« je povedal, kot da je bilo vse skupaj izmišljeno.

In potem je vzel iz zgornje police tisti luger, najbolj trofejno orožje II. svetovne vojne, katerega pok mu najbrž še danes odmeva v zavesti. Orožje je bilo nekaj posebnega. Zakaj? Ker je vsem lastnikom prinašal samo nesrečo. Na ročaju je imel z nekim ostrim predmetom vgravirano precej veliko rdečo zvezdo, barva je bila že precej obledela. Pištola je bila torej najprej v lasti nekega nemškega oficirja, ki je izgubil pištolo in verjetno tudi življenje. Tako je prišla v roke partizanu, ki se je potrudil in ročaj oplemenitil z zvezdo. Najbrž ni posebno velika uganka, kako je prišel luger znova v roke nemškemu oficirju. In na koncu v Ivanovo zbirko. Zgodba bi lahko bila tudi povsem drugačna, če bi krogla izletela iz cevi nekoliko nižje. A najbrž se je s strelom v nasprotnika mudilo tudi Nemcu.

Ja, to so bili krvavi časi! So danes kaj manj?


A kaj ima ta zadnja zgodba za opraviti z jadralnim letenjem? Roman Cvek, ki se je rodil precej po vojni, je prav tako jadralni pilot. Ivan pa je njegov oče.




Branko, Ljubo, France in Ivan


Ljubo Žiger, 2016

Ivan Cvek in Branko Žiger, 2016

France Slana, 2011

Roman Cvek, 2016




Napisal: Niko Slana
Fotografije: osebni arhiv Branka Žigerja in Nika Slane

Ogled na fb: https://www.facebook.com/opensoaring/?fref=ts





Preberite še:

Planinsko cvetje, napisala: Lidija Polak

Jadralske zgodbe, napisala: Mojca Zelenko


November 2016, napisala: Nika Korsič

Sevanje nenavadne energije, napisala: Dolores Peroša

Zdravniki pa stavkajo, napisala: Vanja Čibej

Rojstvo in zavest, napisal: Svit Valovnik