Zdelo se mi je, da sem v pogledu odrasle ptice videl skrb za naraščaj in odločnost, skoraj pa človeško ali pa še toliko bolj. Pomislil sem, da bi jih fotografiral, a mi je bilo jasno, da ne bi bilo iz posnetka prav nič. Opustil sem misel na fotoaparat, na zoprno pripravo za posnetek, ko je treba pravilno prijeti fotografski aparat, ga približati robu kabine, ga sprožiti, poleg tega se je treba osredotočiti na položaj sonca, možnost za posnetek je le na dobri tretjini zavoja, vse to pa navadno povzroči, da letenje ni več natančno, kot bi moralo biti. Zato sem raje še nekaj trenutkov užival v redki in nenavadni družbi, ki sta mi jo je namenila naključje in narava. Niti v sanjah ne bi pomislil, da bom, po uspešnem pobiranju iznad streh velikega kmetijskega naselja, za nagrado dobil družbo čudovite ptičje družine. 

Ves čas mi je po zavesti ropotala misel, da nekaj zamujam. Kaj bi dal, da bi imel na koncu krila Go Pro kamero, ki je sicer še nikoli nisem imel na krilu. A kaj bi dosegel s fotografiranjem ali snemanjem. Nič. Morda bi male spremljevalce zbegal, zagotovo bi jih za trenutek spravil v zadrego, le za svoje nikakršno zadovoljstvo. Najbrž bi se potem, ko bi si ogledal posnetek, jezil zaradi slabe kakovosti. Tako pa jih še danes spremljam v mislih, v zraku se včasih spomnim na čudovit dogodek, na gosjo jadralsko šolo sredi divjine. Vem, da sem jih zmotil a starša sta zagotovo že imela izkušnjo z jadralnim letalom, saj si sicer ne predstavljam, da se nista niti malo zmedla. Uveljavljala sta svojo pravico do dviganja v termičnem stebru in najbrž sta razmišljala, da je za vse, ki smo se po naključju sočasno znašli v istem dviganju, dovolj energije. Narava je bila radodarna in ni bilo vzroka za gnečo, nesramno letenje, izkazovanje napuha, češ, z velikim letalom lahko naredim, kar želim ali kakšno podobno človeško lastnost. 

Priznam, še nikoli nisem v objektiv ujel ptiča iz kabine jadralnega letala, vsaj ne tako, da bi bil posnetek kaj vreden. Vsakič, ko jadralski kolegi pokažejo na FB dober posnetek, se sprašujem, kako jim je uspelo? Tudi iz dvoseda nisem bil nikoli uspešen, čeprav sem včasih strašil s canonovim objektivom 200 mm, denimo, v bližini Matajurja, ko sem lahko nemoteno fotografiral. Ponosno ptico sem si ogledal na računalniku in dokler njegove podobe nisem povečeval, je bila še kar v redu, pri večji povečavi pa se je kakovost izgubljala.
Ne, nikoli se ne bom naučil, kako je treba v zraku narediti dobro fotografijo. A tudi pri izkušnji z orlom sem se počutil butasto, namesto, da bi užival v tistem zavoju in pol, kolikor sva jih z jadralskim kolegom naredila vsaj približno skupaj, sta se kralja višin v paru zapodila naprej po svoji poti. Precej visoko nad vsemi je ropotal dvoglavi helikopter NATA, najbrž je priletel iz Aviana. Kdo ve ali je pilot helikopterja opazil veliko jadralno letalo? Orla zagotovo ni.

Fotografija: Luka Žnidaršič je jadralsko občinstvo razveselil z nizom posnetkov ujede na FB, ki je nekaj časa jadrala skupaj s tekmovalci na svetovnem prvenstvu v razredu 13.5 m, torej z letali, ki so nekoliko počasnejša, tako da je bila družba sploh mogoča.

---

Srečanje dveh civilizacij - ptič jadralec in letalec

---

Imel sem še nekaj srečanj te vrste, v katerih se je moral kakšen pernati jadralec precej potruditi, da se je izmaknil noremu pilotu, ki se mu je zdelo, da je ves svet njegov, pa čeprav sploh ni tako mislil. Pač zato, ker sta se krožnici plastičnega in pernatega jadralca po naključju križala na isti višini. Ptič je zagotovo sledil dogajanju med kroženjem, sam pa sem bil v letalu zanj slep. Če ne bi ptica povsem razprla krila, pokazala puhasti trebuh in strmoglavila, bi jo najbrž slabo odnesla. A vselej sem bil vesel, da ni prišlo do trka dveh civilizacij in ene naravne in druge, ki jo sestavljajo vsiljivci vseh vrst. Tako je bilo tudi v Namibiji, ko sem bil v jadralnem letalu le opazovalec. Po kakšnih dvajsetih minutah drsnega leta pod plavim nebom je pilot končno le ujel rahlo dviganje. Oba sva se zapičila s pogledom v variometer, kot bi ga želela spodbuditi, da bi kazalec poskočil višje. Nenadoma naju je preletela velikanska senca. Ptice sploh nisva videla in tudi pilot ni potrdil, da je zaznal kaj več od sence. O čem sva se pogovarjala po tem srečanju v zraku. Če bi zadela ptico z repom letala, bi se lahko zgodilo, da bi morala s padalom na zemljo. Pogovor je najbrž sprožil tudi dogodek tiste jadralne sezone, ko sta Japonca iz dvosedežnega letala sestopila s padalom. Bila sta precej zdelana, podplutbe od vezi padala so ju spremljale še dolgo, predvsem pa sta imela srečo, da sta padla na zemljo v bližini naseljene kmetije. Ja, ko v Namibiji visi pilot pod kupolo padala, si mora, če želi preživeti, zapomniti, v kateri smeri je najbližja hiša. Mnoge so zapuščene, a je velika verjetnost, da je tam v bližini vsaj voda in da jo lastnik obišče dvakrat na mesec. 

Kaj bi se zgodilo s ptico? Na to še pomislila nisva. Vsiljivca sva bila v jadralnem letalu. Kaj je počela ptica tri tisoč metrov nad zemljo? Kdo ve? Če bi bila biologa, bi najbrž kaj vedela o življenjskih navadah velikih ujed. Skoraj zagotovo je bila na kakšnem od svojih arhetipskih potovanj, morda kam bolj proti jugu, v bolj mrzle kraje, kjer je več življenja in več hrane pri tleh. Ali pa na sever, v zeleno in bolj vodnato pokrajino svoje dežele, ki je zanju brez meja. Morda je s svojim arhetipskim tipalom iskala določeno obljudeno posestvo, z velikim okroglim vodnim rezervoarjem in vetrno črpalko, v bližini katere se najbrž vselej najde kaj za v kljun.

Jadralci se včasih pogovarjajo o ptičih, ki so jih srečali v zraku. Pogosto so to samo trenutki, po dveh zavojih jadralnega letala so ptice že tako visoko, da jih niti s pogledom več ne najdemo. Katere so te ptice? Andreja iz LX navigation sem si zapomnil po navdušenju, s katerim je govoril o ptici, ki jo je imenoval »Kajuh«. Tega imena za ptico nisem še nikoli prej slišal, a če jo je Andrej prepoznal, potem že moral biti pernati jadralec resnično Kajuh. Je to morda različica kanje, skobca? Zagonetko s Kajuhom sem želel razrešiti na googlovem brskalniku. Največ zadetkov je bilo, in tako je najbrž še danes, v povezavi s pesnikom Karlom Destovnikom – Kajuhom in srednjo šolo v Celju, ki nosi njegovo ime. Morda, pa si je medvojni pesnik nadel vzdevek po ptici. Tudi Andrej je doma iz tistega konca dežele Kranjske.

Fotografija: Robi Kroflič, Beloglavi orel iz Beleja na Cresu

Jadralci samo približno vemo, katere ptice se navdušujejo za jadranje in katere skušajo svoj obrok hrane ujeti v termičnem vzgorniku, ki vleče mrčes v višave in jo tam prepuščajo spretnosti ptic. Nekoč sem peljal svojega angleškega prijatelja J.J. Moodyja prek Predila v Bovec. V vasi Strmec sva se ustavila pri prijatelju, on pa je kar obsedel na robu pobočja in nikakor ni želel nadaljevati poti. Občudoval je manjše ujede, ki so jadrale nad njegovo glavo. »Takega prizora v Angliji ni več mogoče videti,« mi je dejal. Morda se je njegovo opažanje nanašalo na Yorkshire, od koder je bil doma, a vseeno je začutil, da je bila narava okoli njega nekaj posebnega. Očarali so ga tudi hribi in gorska cesta.

V svojem najboljšem termičnem dnevu nad madžarskimi polji, ko smo se kaj hitro zavedali, da je vzpenjanje v 4-metrskem dviganju slaba izbira, ko so zračni vrtinci srkali s prostranih polj presušene koruzne liste in smo na tleh opazovali množico majhnih prašnih vrtincev, ki se dvigajo v višino, sem nad nekim gospodarskim poslopjem in v izjemno močnem dviganju srečal obilno ptico, za katero ne bi stavil, da je bila iz rodu ujed. Imela je nekako oskubljen rep, krila je imela nikakršna, s tem mislim na značilna jadralska krila. Nekajkrat sva se zavrtela drug ob drugem, pomislil sem, da bi bilo lepo, ko bi med vračanjem znova naletel na prav to mogočno dviganje. Skušal sem si zapomniti orientir na tleh. In res, čez kakšno uro in pol sem, na približno isti višini dveh kilometrov, srečal svojo ptičjo znanko. Vsaj zdelo se mi je, da je bila to moja znanka. Nisem imel boljše razlage, kot to, da je tudi ptica uživala v izjemnem jadralskem dnevu.

Ptičje kraljestvo nad Kopačkim ritom

---

Najbolj navdušujoč pogled na ptičje kraljestvo pa je bilo, že nekoč davno, nad Kopačkim ritom, tam, kje se združita Donava in Drava. Z Dušanom Ivanušem sva z ljubljansko Citabrio potovala iz Ljubljane v Subotico. Vmes sva se ustavila v Osijeku, da sva dotočila gorivo in nato sva nadaljevala proti cilju. Mlakuže pod nama so bile očarljive, čutil sem popolno divjino. Spodaj so vodno prostranstvo preletavala ogromne jate ptic. Beli oblaki nad temno podlago vode. Nepozaben pogled na naravo je bil tisti trenutek namenjen samo nama. Še dolgo sem sanjal, da bi se tja podal s kajakom in šotorom, a do te odprave nisem nikoli prišel. Na vodni gladini, ki prehaja v blato, je konec romantike. Enakomerno brnenje letalskega motorja, prijetna temperatura na 600 m višine je bila iluzija, resničnost tam spodaj pa je najbrž v območju kraljestva komarjev, divjih svinj in kaj vem kakšnega živalskega stvarstva. Od zadnje vojne je v blato, ki se premika, zakopanih in na stotine min. Kopački rit je zame še danes sinonim za doživetje s pilotom, ki je bil letalski profesor in vse, kar mi je povedal, je držalo, predvsem pa je bilo vse novo. Do takrat se mi še sanjalo ni, da je v bližini Osijeka blatno močvirsko kraljestvo, da je nedotaknjen svet o katerem v Sloveniji nisem še nikoli slišal. Narave tudi grožnja omenjenih min prav nič ne moti, morda celo koristi, seveda, če je zgodba o minah resnična. Tako kot marsikje po Bosni. Nepokošene travnike, pa če so še tako lepi in raste na njih še tako zanimiva roža ali zel, je treba gledati samo od daleč, pustiti jih je treba pri miru, pa čeprav ni nikjer v bližini značilne majhne rdeče table z narisanim znamenjem smrti. Te trave so zagotovo tudi raj za ptiče, ki razveseljujejo jadralce v zraku. Torej so tudi mine za kaj dobre.