Namibijski trikotnik kot Monte Carlo Gospod Božo Wagner, nekdanji oskrbnik Tičarice, koče na Vršiču, je nestrpnemu gostu, ki ni razumel, kaj je vrsta, razložil: »Rad imam prijazen red, ne pa zmešano demokracijo.« V zgodbi o rekordu v jadralnem letenju moramo zamenjati demokracijo s »prijaznim nacionalizmom«, kajti, na kakšnem vzvišenem mestu, kot je seznam kontinentalnih rekordov, raje vidimo domačega človeka kot pa, denimo, tujca. A v sodobnem jadralnem letenju ni milosti, tu nastopajo red, natančnost in kar je nekoliko nenavadno, sreča. Sreča pa je nekaj najbolj nerazumljivega na tem svetu, kajti vsem nam se zdi, da bi lahko bili med izbranci sreče tudi sami. Ja, zakaj pa ne? Tako sem mislil v igralnici v Monte Carlu, kjer sem oprezal, kako se giblje sreča, a samo med sodimi in lihimi števili, upoštevajoč motnjo, ki ji pravijo številka 0. Dva- ali trikrat sem zadel in vedoč, da bom lahko z izkupičkom plačal bivanje v bližnjem kampu, sem se poslovil od laboratorija, kjer vsi merijo samo utrip gospe Sreče.  Glavna igralca v naši zgodbi o jadralskem Monte Carlu, ki je v Namibiji, sta bila 19. decembra leta 2007 poklicni pilot Madžar Laszlo Hegeduš (64) in deset let mlajši slovenski jadralec Boštjan Pristavec, po poklicu letalski kontrolor, ki je naš najuspešnejši jadralec vseh časov. Dobitek na jadralski ruleti je bil (in je še zmeraj) hitrostni svetovni rekord v trikotniku 1250 km, ki je ukrojen po pravilih FAI (mednarodna letalska organizacija). Stari rekord, ki bi ga bilo treba zrušiti, je bil 149,2 km/h. Preseženo nikogar več ne zanima, pa četudi je bil stari rekorder ameriški milijonar Steve Fossett, ki je kot za stavo podiral rekorde tudi z baloni in z jadrnicami na morju.  Boštjan Pristavec je še zmeraj ikona sezone zimskega jadralnega letenja na termiki v Namibiji, kjer je tudi Eldorado za rekorde. Ker ima naš jadralec, doma z Bleda, za seboj največ velikih trikotnikov prek 1000 km, je bilo jadralcem v Sloveniji, ki so dan za dnem sledili Boštjanovim letom, logično, da se bo prej ali slej vpisal na seznam rekorderjev prav v rubriki z naslovom - hitrost v trikotniku 1250 km. Stari rekord je naskakoval več let in vselej mu je zmanjkalo za mišjo dlako. Gospa Sreča je imela takrat druge opravke.  Boštjan Pristavec  Medtem pa so prihajali novi kandidati, ki so se prav tako zagledali v tisti magično velik trikotnik in so ga želeli obleteti najhitreje na svetu. Mnogim izvrstnim jadralcem se je zdelo, da je bil med množico ciljev, za katere FAI podeljuje posebno diplomo za svetovni rekord, ta še najbolj dosegljiv. Med njimi je bil tudi Laszlo Hegedus, ki je dolgo spremljal Boštjanova naprezanja od daleč. Madžar je bil naš jadralski znanec, saj smo ga več let srečevali na letališču v Szegedu in kasneje na sosednjem travniku v Szatymazu. Prijazen, a nekoliko zadržan, je ves svoj dopust porabil za jadralno letenje in to je bil zanj čas, ko je lahko pozabil na službo in na kapitanski sedež na Boeingu 737, z barvami madžarske letalske družbe Malev. Preden je sedel v jadralno letalo, se je navadno v kopalkah nastavljal soncu, včasih pa si je izbral senco in si z odprtim računalnikom ogledoval vremenske napovedi in razmišljal, kakšen jadralski cilj bi bil ustrezen. Žena je bila vselej nekje v bližini, tudi ona je v bikiniju sledila soncu in razvajala svojega pilota s priboljški, da se je pred in po letenju dobro počutil.  Kmalu za Boštjanom se je, navadno decembra ali januarja, v Namibijo preselil tudi Laszlo in najbrž mu je kakšen afriški nasvet dal tudi Boštjan. Slovenski jadralci Laszlovih dosežkov v Namibiji sploh nismo opazili, saj je bil na seznamu OLC, tam, kjer so vsak dan zapisani dosežki vseh jadralcev tega sveta, ki kaj dajo nase, daleč v ozadju. Tja pogledi slovenskih jadralcev niso segli. Tistega dne, 19. decembra 2007, ki ga Laszlo ne bo pozabil, Boštjan pa tudi ne, sta si na istem letališču, ne da bi se dogovarjala, znova zadala isto nalogo – naskok na hitrostni rekord v trikotniku 1250 km. Boštjan je letel med točkami velikega trikotnika v smeri urnih kazalcev, Laszlo pa se je odločil za nasprotno smer. Morda je bilo tudi obratno. Zakaj? Le kdo bi to vedel? Vrhunski jadralci imajo izostren notranji občutek za predvidevanje, kako se bo vreme razvijalo in vselej imajo, tako kot na ruleti, približno polovico možnosti za pravilen izbor. Vreme diha nepredvidljivo in včasih se jadralec nehote znajde prav tam, kjer so termična dviganja še šibka in dobra morda le za ptice, ne pa za skoraj eno tono težko jadralno letalo. Če se jadralcu, ki išče le najboljša dviganja, zatakne, se napredovanje upočasni in povprečna hitrost hitro pade. Ko se zgodi kaj takega, je jadralcu, ki želi slediti ritmu rekorda, hitro jasno, da bo treba za naskok na rekord izbrati neki drug in vremensko drugačen dan. Za let z rekordno hitrostjo mora vreme dihati v ritmu jadralčevega napredovanja, to pa se zgodi zelo redko.  Laszlo, ki na jadralskih tekmovanjih vselej leti solidno, a se s svojim dolgokrilim nimbusom 4T s tekmovalno oznako XX, nikoli ne prebije v svetovni vrh, je tistega dne izbral pravo smer. Boštjan, sicer veliko bolj prodoren tekmovalec, pa se je odločil, da bo s svojim EB28 edition s tekmovalno številko 7 na repu, za zrcalno pot. Nedvomno je bila Boštjanova odločitev slabša, saj je Laszlo presenetil vse in predvsem samega sebe. Šele na cilju je videl, da je letel hitreje od starega rekorda. V naslednjih letih se je v Namibiji samo še sprehajal po nebu in niti ni več drezal v nedrje gospe Sreče. Premogel je dovolj modrosti, da je vedel, čigavo delo je bil njegov rekord, ki se je končal s hitrostjo 151,5 km/h in ga na seznamu FAI vodijo pod številko 14.903.  Boštjan še ni rekel zadnje besede. Nekaj let je še drezal v trikotnik 1250 km, na koncu pa se je odločil, da bo pod namibijskim nebom raje zarisal nekaj velikih trikotnikov, ki drugim jadralcem ne padejo niti na misel. In tako se je Boštjan Pristavec, nekaj let kasneje, na seznamu kontinentalnih rekordov pridružil Laszlu Hegedušu kar z dvema dosežkoma (18. decembra 2014) – s prostim preletom med tremi točkami (1349 km) in prostim preletom v trikotniku (1342 km). Ali kot bi dejal Wagner s Tičarice – mi smo za red, ne pa za zmešano demokracijo. In oddahnili smo si tudi navijači Boštjana Pristavca, ki pri svojih jadralnih popotovanjih po namibijskem nebu z enim očesom najbrž še zmeraj prisluškuje, kaj se dogaja z vremenom na trasi trikotnika 1250 km.  Boštjan Pristavec na seznamu rekordov FAI - (Afrika) 1 FAI Record File Num #17395 [Povezava]
2 FAI Record File Num #17396 [Povezava]
*Informacija FAI, 21. januarja 2008
Napisal: Niko Slana Fotografije: osebni arhiv avtorja Preberite še: Raziskovanje nenormalnega, Dolores Peroša UTD - Ekonomski model za spremembo družbe, Vanja Čibej "Zarota tišine", Zarja Trkman Ladijska kuhinja, Mojca Zelenko P kot Pahor, Viktorija Wit UTD je dobra nadgradnja "socialne države", Spletni čas Cafee Kamelija, Niko Slana Zaklenjene mavrice, Dolores Peroša Čarobna megla, Lidija Polak De mortuis, Andrej Kos Dotore Rudi, Mojca Zelenko |
|
Spletni čas nastaja pod okriljem Društva VNL  Ste za kreativno pisanje? Kliknite na 365 tem!    |
|
Vse pravice pridržane. Vsi likovni elementi, fotografije ter besedilo na teh straneh so avtorsko delo. Reproduciranje ni dovoljeno brez predhodnega pisnega dovoljenja.
Copyright © Kulturno društvo VNL, vse pravice pridržane
