MENU‎ > ‎Jadralno letenje‎ > ‎Objave-Jadralno letenje‎ > ‎

Sreča je - dober učitelj, avtor: Niko Slana, november 2016

objavljeno: 1. nov. 2016 14:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. nov. 2016 10:05 ]

Branko Žiger : »Sreča je - dober učitelj …« 
Naslov rubrike v Spletnem času je jadralno letenje in da bi se izognili vprašanjem, zakaj v njej predstavljamo Branka Žigerja, nekoč Mariborčana in danes Ljubljančana, športnega, vojaškega in prometnega pilota, ki je le redko sedel v jadralno letalo, ni treba po odgovor prav daleč. Že pred desetletji je Žigerjevo vlogo v slovenskem povojnem letalstvu, z enim samim vprašanjem, ki ga je sprožilo sprenevedanje enega od članov pilotskega omizja, opredelil znani ljubljanski poklicno-ljubiteljski pilot Ivan Kralj – King. Pogledal je pozabljivega pilota, ki je pozabil, da je bil Brankov učenec: »A je v Sloveniji sploh kakšen motorni pilot, ki ga Branko ni učil leteti?«  

Branko Žiger

Najbrž danes sploh ni več pomembno, da je po dveh letih stroge letalske šole v Krasnodarju v Rusiji, po tem ko je obvladal letala UT-2, JAK-3 in JAK-9, v svojo vojaško letalsko knjižico vpisal še Spitfire pa Hawker Hurricane in še nekaj drugih. Bolj pomembno je, da so mnogi njegovi učenci znanje, ki so ga dobili pri Branku, posredovali naprej, poskrbeli so za vleko jadralnih letal, postali so učitelji jadralnega in motornega letenja, nekateri so prevzeli vodstvo aeroklubov, nekateri pa so se usmerili v poslovno letalstvo. Med Brankovimi učenci, ki so z njim občutili akrobatsko letenje, je bil tudi Ciril Križnar. Ne bi se zmotili, če bi dejali, da je bil Branko Žiger eden izmed letalcev, ki so poskrbeli za povojne temelje slovenskega športnega in s tem posredno tudi jadralnega letenja.

Branko si sam ne pripisuje nikakršne vloge pri razvoju slovenskega letalskega športa, čeprav je omenil, da je sodeloval vsaj z dvesto petdesetimi tečajniki iz Slovenije in Hrvaške. Kadar se pogovarja o povojnem športnem letalstvu, vselej omeni Maksa Arbeiterja, velikega navdušenca za jadralno letenje. Bila sta prijatelja in vsak na svojem področju sta živela za letenje. O dveh udeležencih prvega svetovnega jadralnega prvenstva v Örebru na Švedskem leta 1952 pa Branko govori, kot da bi bilo včeraj in da sta Milan Borišek in Maks (3. in 4. mesto) še zmeraj med nami. 

Branko Žiger v Aeru-3 na Rijeki
  
Po vojni so na letalskih mitingih z navdušenjem razkazovali zračni boj lovskih letal. Branko je bil navadno poleg. Akrobacije so bile sploh njegova poslastica. »Ob ustanovitvi 103. lovskega polka sem imel dvajset let in bil sem brez strahu pred letalom Spitfire. Sedel sem v kabino, se razgledal po inštrumentih in vzletel. Tako kot vsi drugi mladi piloti,« je prostodušno opisal svoj mladostni pogled na nov izziv letenja z legendarnim letalom. Spomnil se je na svoje prve učne ure letenja v Rusiji: »Imeli smo zanimivega učitelja, bil je orjak in skrivaj smo mu pravili Frankenštajn. Po nekaj urah v zraku nas je zbral v krogu in vsakemu natančno povedal, kako leti. Nekatere je prijateljsko ozmerjal, a je za vsakega našel kaj pozitivnega. Nekaterim je priznal več smisla za letenje, mnoge pa je tudi pohvalil. Potem je nastala dramatična tišina, vsi smo čakali, kaj se bo zgodilo. Nepričakovano je zahteval, da sežemo v žep, v njih izbrskamo talent, o katerem je govoril malo prej in ga vržemo v grmovje. Pozabite, nam je dejal, da sem vas hvalil, še veliko se morate naučiti. To je bil dober nauk za letalsko življenje, če smo želeli preživeti. Ja, sreča je, če v življenju srečaš dobrega učitelja – za karkoli!«

Najbrž je pomislil tudi nase. Le kakšen vtis je zapustil pri svojih učencih? »Učitelj letenja ne sme biti nestrpen, predvsem pa mora vedeti, kaj želi svojega učenca naučiti,« je imel vselej pred očmi, ko je imel v kabini pred seboj mladega pilota. Vsi se prej ali slej naučijo vsega. Sam nisem nikoli obupal nad nobenim učencem. Nikoli,« je potrdil. 



Letenje in petje 
Učenje za pilota je Branka zaznamovalo. Tudi umetniško. Medtem, ko je na letališču v Rusiji čakal, da pride na vrsto za lekcijo v šolskem letalu, si je krajšal čas s petjem. Slišal ga je pilotski sošolec, bil je poznavalec petja in povabil ga je k svojemu ruskemu učitelju petja.

Ko je v Jugoslaviji še smrdelo po smodniku in so bili sledovi vojne prisotni povsod, so začeli uvajati šolsko letalo Aero-2. Piloti, navajeni dobrih vojaških letal, so ga podcenjevali, saj je bilo le šolsko letalo. »Še pomislili niso, da bi lahko bilo nevarno, saj krila niso bila oblikovana tako, da bi dajala dovolj vzgona, torej varnosti, pri manjših hitrostih. Marsikdo se je znašel na tleh, ko je to najmanj pričakoval,« se je spomnil nesrečnikov. Kasneje so slabost kril odpravili.

Kako sva se z Brankom spoznala? Našla sva se na dolgem hodniku Zavoda za šolstvo na Parmovi v Ljubljani. Predstavil sem ga kolegici, češ, da je pilot in operni pevec. »Torej nam boste zapeli,« ga je nagovorila. Na ozkem hodniku je uprizoril kratko pevsko vajo, okoli njega so se zbrali vsi, ki so bili tega dne v službi. Branko je po nekaj letih zapustil poklic vojaškega pilota in se zaposlil v operni hiši Ivana Zajca na Reki. Tudi tam se je povezal z aeroklubom. »Začeli smo leteti tudi po burji. Reške pilote sem prepričal, da zaprta vrata hangarja res zagotavljajo varnost, a da se je treba znajti tudi v vetru.«



Koncert pevskega zbora Srečka Kosovela
Ko danes rečemo, da jih ima nekdo, denimo, devetdeset, navadno pomislimo … Ja, ja, vsak pozna koga. Opis 90-letnika je odveč, saj se razlikujejo med seboj kot noč in dan. Tudi Branko je svet zase. Devet desetletij je tako dolga doba, da se je v njej zgodilo vse, kar sploh lahko pomni en rod. V Žigerjevem družinskem spominu je bila še živa prva vojna, kmalu je prišla tudi druga. Maribor je bil nemškutarski in leta 1943 se je morala družina, zaradi izdaje, umakniti v ilegalo in na Gorenjsko med partizane.

Branku, ki se danes sprehaja po Ljubljani, potuje po Evropi in se v družbi prijateljev včasih preda skodelici kave, razmišlja o svojem času brez nostalgije. Sam nikoli ne vleče iz spomina svojih doživljajev, a ko nanese beseda nanje, je prijeten sogovornik. Kot dijak mariborske realke je bil pogosto na letališču na Teznem. Letalo nizko nad mestom je zanj pomenilo, da bo pristalo in je tekel nekaj kilometrov, da bi ga videl in v nosu začutil izpuh iz letalskega motorja. Iz partizanov so ga leta 1944, čeprav še ni dopolnil 17 let, izbrali za pilotsko šolo v Rusiji. Pot je trajala od sredine aprila pa do 19. Oktobra 1944. Skozi Drvar je njegova skupina potovala samo dan pred nemškim padalskim desantom. »Če bi se tam zadrževali, nas ne bi bilo več,« je prepričan. Iz Vodic do otoka Žirje so se peljali ponoči in na vesla. Na Vis jih je, prav tako v zavetju noči, pripeljala manjša ribiška ladja. Po dveh ali treh tednih premora so nadaljevali s potjo. »V Bariju sem doživel enega prvih koncertov pevskega zbora Srečka Kosovela, ki ga je vodil dirigent Rado Simoniti. Užival sem ob njihovem nastopu, čudil sem se, kaj vse so znali zapeti,« se je spomnil slovenskih pevcev v zavezniških uniformah.

Sledili so Taranto, Port Said, Suez, Aleksandrija. »V Egiptu smo že mislili, da s šolanjem v Rusiji ne bo nič in da se bomo vrnili v Jugoslavijo. Končno so se nas zavezniki, ki so mislili, da se bomo šolali pri njih, usmilili in premaknili smo se do Haife in nadaljevali do Bagdada, v Teheranu pa so nas predali v ruske roke. V Groznem so izstopili kandidati za jurišna letala IL-2, mi pa smo potovanje nadaljevali do šole za lovske pilote v Krasnodarju.« 

Ivan Slana (desno) pred Brankovim JAK-om

Z Brankom sva povezana posredno. Pa ne zato, ker sva oba rasla v Mariboru in hodila na I. gimnazijo. Prvič sem slišal zanj, ko še nisem vedel, kaj je letalstvo. Ivan, eden od mojih dveh starejših bratov, letalski mehanik v JLA, je pripovedoval, da skrbi za lovsko letalo opernega pevca. To dvoje takrat nisem niti znal povezati. Pomislil sem, da pretirava z opernim pevcem, ker ga je zanimala glasba. Doma je imel saksofon, a za vadbo ni imel dovolj volje. Nato dolgo nisem slišal za Žigerja in šele, ko sem se začel ukvarjati z življenjepisom jadralca Cirila Križnarja, sem znova naletel nanj. V Ljubljani, kjer je deloval Brankov lovski polk s tridesetimi letali JAK-3, je za popoldansko razvedrilo sodeloval pri učenju motornega letenja v Aeroklubu Ljubljana.

Od Branka sem želel še kaj zvedeti o svojem starejšem bratu, ki me je v Mariboru še kot mulčka »peljal na štangi« s svojim dirkalnim kolesom do letališča na Teznem. Moj prvi pogled na jadralna letala ni bil navdušujoč. V spominu sem jih ohranil kot grde škatle.

»To je bilo obdobje kratkega stika Jugoslavije s Stalinom in Rusi nam niso več pošiljali nadomestnih delov za letala. Mehaniki so se morali znajti po svoje, skratka biti zelo iznajdljivi. Neki desetar je ugotovil, da Ivan zvečer pogosto izgine iz vojašnice v ljubljansko nočno življenje. Hotel ga je kaznovati, a sem mu dejal, da dokler dobro skrbi za JAK-a, naj kar hodi ven!« Najbrž ne bi omenjal brata, a fotografija, ki sem jo staknil v Brankovem osebnem arhivu, kaže optimizem mladega človeka, ki je dve leti preživel v vojaški suknji in ki ga politika ni niti malo zanimala. Kmalu je slekel uniformo, fotografija pa je ostala. 

 
Branko Žiger pred vzletom z Jak-om v Rusiji        Branko Žiger in Ljubo Žiger se srečata po treh letih (1948) 

Branko mi je vsakič, ko sva se srečala, povedal, da je še danes hvaležen slikarju Francetu Slani, da je v partizanski tehniki skrbel za njegovega mlajšega brata Ljuba, ki je imel takrat šele petnajst let. Po nekem napornem pohodu ga je narisal s svinčnikom v svojo skicirko. Po vojni mu je to risbo podaril.


Z leve: Edvard Lorencon, Branko Žiger in Martin Poznič

Leta 1973 je dobil ponudbo od Zagrebčana Jura Salaja za letenje za Izvršni svet Hrvaške. Vse do upokojitve je letel z dvomotornim poslovnim reaktivnim letalom Sabreliner. »Težko sem se poslovil od gledališkega odra. Rad sem imel opero. Če bi takrat vedel za zakulisne igre okoli moje pilotske zaposlitve na Hrvaškem, bi se zagotovo hitro pobral. A Jura Salaj je želel imeti v posadki prav mene in vse je naredil, da sem se mu pridružil. Še dolgo me je opozarjal, da bodo nasprotniki pri mojem letenju iskali dlako v jajcu. Nedavno tega sem zvedel, da je nekdo plačal, da bi mi na VLK (Vojno Lekarska Komisija) izstavili negativno zdravniško spričevalo,« je namignil na korupcijo v vrstah te znamenite vojaške ustanove, ki je bila strah in trepet vseh jugoslovanskih pilotov. 

Z leve: Srečo Pukl, Franjo Rožman in Branko Žiger



Pilot in smučarski skakalec - Janko Mežik
Branko ima skrbno urejen arhiv, poleg pa je tudi knjiga v cirilici, ki je izšla v Beogradu, namenjena pa je pilotom 103. lovskega polka, ki so leteli z letali Spitfire in Hawker Hurricane. Z rumeno barvo ima podčrtane Slovence, med katerimi je tudi Janko Mežik (1921 - 1998) iz Rateč, ki je bil sicer smučarski skakalec in je leta 1948 nastopil na olimpijskih igrah v St. Moritzu, kjer se je uvrstil na 43. mesto. Ta letalska podrobnost o slovenskem olimpioniku ni znana niti športnim zgodovinarjem, čeprav so njegovi svojci vsaj deloma poznali njegovo letalsko in športno dejavnost. Mežikova hči Nada, po poklicu zdravnica, je poročena z inž. Matijo Kodričem, znanim jadralnim pilotom iz Nove Gorice.

Branko se ga dobro spominja, še posebno zaradi potegavščine. Ker ga je v JLA zelo zanimal slovenski športni utrip in še posebno smučarski skoki, je med smučarskimi skakalci zasledil nekoga, ki se piše tako kot njihov pilotski kolega. Z Jankom sta se pogovarjala o tistem smučarskem soimenjaku skakalcu. »Nekaj časa nas je vlekel za nos, a smo sčasoma le dojeli, da je naš pilotski kolega tudi smučarski skakalec. Leta 1947 so ga z vojaškim ukazom poklicali na športne priprave v Beograd na Košutnjak. Bilo mu je hudo, ko je zapuščal pilotsko druščino in svoje letalo Spitfire.«

Branko je kot iz rokava stresal imena svojih letalskih sopotnikov. »Z Maksom Arbeiterjem, upravnikom Aerokluba v Celju, sva bila prijatelja. Bil je odličen učitelj jadralnega letenja. Njemu bi se takoj priklonil in snel kapo,« in je kar ob mizi zaigral prizor spoštovanja. Vstal je in snel navidezno čepico ter se priklonil. V povezavi z Maksom Arbeiterjem je povedal zgodbo – v letalu je imel učenca, ki mu je zatrjeval, da je doslej naletel vsega pet ur na jadralnem letalu, a se je v motornem letalu, čeprav je bil začetnik, izkazal z izjemnim občutkom. »Ponudil sem mu, da sam pristane, seveda sem ga za hrbtom pozorno spremljal. Pristal je brez napake. Znova sem ga vprašal, ali si je zgodbo o petih jadralnih urah izmislil. Videl sem, da mu je bilo ob mojem sumničenju hudo. Ko mi je povedal, da je bil njegov učitelj letenja Maks, sem se mu opravičil.«

V Brankovi motorni šoli v Ljubljani je bil tudi Franc Mirnik – Haklc. »Martin Poznič mu dolgo ni hotel dati v roke Aerca. Prosil me je, da še jaz naredim z njim nekaj krogov. Imel je izjemno roko, kroglica v libeli je bila v zavoju kot prilepljena na sredini. Po dveh krogih sem zapustil letalo in Haklc je vzletel sam, Poznič pa tega ni videl. Kasneje je bentil, ker sem mu zaupal samostojno letenje, pa sem mu povedal, da je lahko dobrega pilota samo vesel. Cirila Križnarja, ki se je kasneje izkazal kot jadralec, je opredelil kot fanta z velikim občutkom za letenje. »Njegov konec v Jemnu je bil grozen. Ko danes razmišljam o tem, se mi zdi, da so bili fantje, takrat še sveži piloti potniških letal, premalo potrpežljivi. Nevarno delo za dobro plačo so sprejeli brez pomisleka.«

Branko Žiger z letalom Biker nad letališčem v Polju v Ljubljani




Ne pričakujem, da bi me še kje poznali
Branko Žiger (89) je še danes živahnega duha in poskočen. »Veliko hodim, da ne zarjavim,« se je pošalil. Na letališča po Sloveniji ne hodi več, ker nikogar ne pozna. »Letališča so za mlade, oni imajo svoje navade in prav je tako. Ne predstavljam si, da bi me še kje poznali in tudi ne pričakujem pozornosti.«

Ob rob kratkega zapisa še utrinek. Ob brskanju po bogatem katalogu programa ljubljanskega CD sem se zaustavil ob napovedani retrospektivni fotografski razstavi Roberta Capa, ki jo bodo postavili 23. marca 2017 in bo na ogled do 27. avgusta, poleg pa je fotografija slikarja Pabla Picassa, ki na plaži leta 1948, visoko v zraku drži senčnik lepotici Marie Francois Gilot, njegovi muzi in ljubici. Utrinek izpred 68 let. Zdelo se mi je, kot da sem se s pogledom zaletel v Branka Žigerja. Pritegne mladostna podoba Pabla Picassa, ki na omenjeni fotografiji hodi za žensko svojih želja, on v kratkih hlačah in bos po peščeni plaži. V tem sicer ni neposredne podrobnosti z Brankom, a vendarle ju povezuje pripadnost umetnosti in občutku svobode. »Najbolj sem užival, ko sem lahko delal akrobacije. Nekoč (na naši fotografiji) sem za dušo, nizko nad ljubljanskim letališčem v Polju, zavrtel sodček, a sem plačal kazen. Na proslavi na Reki pa sem razjezil generala Viktorja Bubnja. Poklical me je na zagovor, a me ni kaznoval. Seveda, saj sva se v Krasnodarju skupaj učila letenja.«

Na najinem kratkem potovanju od Galerije Hest poleg Zlate ladjice v Ljubljani in do Ruskega carja, je nekajkrat stekel kot mladenič, da bi ujela avtobus, ker sva zamujala na dogovorjeno mesto. Brez težav je pospešil korak, predvsem pa je ostal zvest humorju, češ, če ni hujšega kot zamuda, se bo vse uredilo. Iz Branka kar vrejo imena njegovih nekdanjih sopotnikov – Jura Salaj, Anton Rajšp, Franc Šporn, Franjo Rožman, Mirko Kovačič, Mariborčan in pilot Spitfireja, Drago Gabrijel, Edvard Lorencon, Anton Malek, dr. Novak, Paja Crnjanski, vojni pilot RAF in direktor letalskega centra v Vršcu ter vodja najuspešnejše jugoslovanske jadralne reprezentance na svetovno prvenstvo leta 1965 v South Cerenyju, Martin Poznič, njegov pilotski sošolec iz Rusije in nekdanji predsednik Aerokluba Ljubljana, pa Anton Gašper, komandant rezervne eskadrilje v Ljubljani, spominja se upravnikov aerokluba na Reki. Kdo bi si vse zapomnil? Vsi so bili umetniki, v malem prstu so imeli pilotiranje lovskih ali športnih letal in vse življenje so bili predani letenju. Robert Capa je fotografiral od Španije (1936-1939), prek dneva D v Normandiji pa do Vietnama (1954), kjer je stopil na mino. Žigerju je neko noč, na poti s Sabrelinerjem iz Zagreba v Beograd, povsem razdejalo desni motor. Danes misli, da je bila morda kriva kakšna vojaška raketa za trening. Ja, tudi Branko Žiger je imel razgibano življenje, ki bi lahko bil roman, seveda, če bi naletel na nekoga, ki bi imel pero J. Joyca. 

Branko Žiger (levo)



Dalmatinci pravijo, da če pomočiš prst v morje, si se povezal s celim svetom! Tako je tudi z letenjem. Ko se dvigneš v zrak, si povezan s celim svetom. Branko to potrjuje, Matevž Lenarčič pa je o tem že precej pisal. 


Napisal: Niko Slana
Fotografije: osebni arhiv Branka Žigerja