Pa nazaj k aprilskemu letu z Boštjanom pred dvema letoma. Na koncu, po pristanku v Lescah, sem se mu zahvalil za doživetje in čutil sem, da se je zame končalo neko obdobje v mojem jadralnem letenju. Imel sem občutek veličastnega, saj sem doživel čudoviti let o katerem se upravičeno govori s spoštovanjem. Pomirjen sem bil s tem, da sem ga doživel kot sopotnik, iluzijo, da bi lahko kaj takega preletel tudi sam, sem že zdavnaj zgubil. Zadostovalo mi je, da sem bil poleg. In še nekaj - tudi če bi želel takšen let kupiti, ga ne bi mogel, saj je v Sloveniji dejansko samo en jadralec z dvosedežnim letalom, ki si upa naskočiti kapitalno razdaljo 750 km v Alpah. V ravnini je to za spoznanje bolj preprosto.


Res, sam nisem nikoli pomislil, da bi ga morda nekoč skušal izpeljati. Zakaj? Ker je moje letenje prepočasno, ker na neznanem terenu predolgo iščem dviganje, pogosto sem bolj podoben slepi kuri, ki najde zrno, čeprav se jadralci primerjavi s slepo kuro težko izognejo. Kot jadralec tudi nisem dovolj samozavesten, da bi na tako obsežni nalogi reševal probleme hitro in učinkovito, to pa pomeni, da bi se iz kakšnega psihično neugodnega pritlehnega položaja prepočasi vrnil na varno višino in nadaljeval v enakem tempu, ki bi še zagotavljal uspešen pristanek na cilju. To so tudi bistvene skrbi jadralcev, ki so v zraku spretnejši. Ko se moram rešiti iz težav si navadno vzamem čas, včasih pa mi to tudi ne uspe. Pobiranje s tal, kot pravijo jadralci, je stresno, daleč od doma še posebno. Gnjaviti prijatelje ali znance, da pridejo na pomoč z avtomobilom in s prikolico za letalo in pri tem izgubijo lep del dneva in noči, ni prijazno vabilo za nikogar.

---

Doživetje – v vseh pogledih

---

A zdaj govorim o doživetju 8,5-urnega jadranja med Slovenijo, Nemčijo in Švico. Ja, bilo je doživetje, ki me je spomnilo na podobno razpoloženje, ko sem imel možnost opravili kratek let z obnovljeno leseno kratkokrilo Mačko (KBI 14), živahnim akrobatskim starodobnikom, ki ima neverjetno razgibano zgodovino in o kateri bo treba nekoč še kaj napisati. Zgodba tega letala, ki so ga naredili v Sloveniji, je povezana z domoljubjem, pa s pozabljeno ljubezensko zgodbo ter ponesrečenim pristankom zunaj letališča. Zgodba je razgibana in če bi mladinske filme s takšno vsebino še kdo delal, bi tu lahko našel navdih, čeprav so enega Klempa nekoč že naredili. V Lescah sem z malo zverinico naredil nekaj akrobacij in pristal. Bilo je dovolj, da je letalo v moji zavesti, iz fascikla z naslovom »neznano in veličastno«, padlo na raven razumskega, razumljivega in preizkušenega. Na letalu ni bilo nič več skrivnostno veličastnega. Več nedoumljivega sem občutil v Plasyju (2016) na Češkem, na zletu starodobnikov, ko mi je lastnik zaupal Foko 4, obnovljeno leseno letalo nekdanjega svetovnega prvaka Poljaka Jana Wroblewskega, s katerim je premagal vse svoje konkurente, tudi našega Cirila Križnarja, ki je davnega leta 1965 tekmoval s kovinskim Meteorjem, nekakšnim letalom »Potemkin«, s katerim pa mu v svetovnem jadralskem vrhu v Veliki Britaniji ni uspelo narediti revolucije. Vendarle pa je bil s svojo uvrstitvijo, čeprav v YU-ekipi, pojem za današnje jadralske ase, ki bodo morali za takšen posamični dosežek počakati na boljše čase. In zato je na spletni strani Opensoaring, ki je namenjena jadralcem, tudi arhivska fotografija Cirila Križnarja, v rubriki Krila slavnih pa smo predstavili njegovo športno in življenjsko zgodbo. Morda pride v prihodnje na vrsto tudi na Spletnem času.

Mačka (KBI 14)

---

Kakšen je bil tisti let, 22. aprila leta 2015, v veličastnem velikem trikotniku? 

»Poglej, pred nama na desni je Kitzbühel. Lepo se vidi Petelinji greben!« me je poučil kot poznavalec poti in nekdaj mlad smučar med vratci. Skušal sem si zamisliti znameniti »Streif«, a če bi rekel, da sem ga videl, bi se zlagal. Moral bi biti poznavalec Kitzbühela, pa bi ga našel. Nisem povsem prepričan, da sem opazoval pravi Petelinji greben, ki je bil iz višine videti kot nepomemben hribček, čeprav je v resnici kraljestvo tekmovalnega smučanja in zimskega jet seta, ki se vsaj enkrat na leto zbere tod in se razkazuje v senci mondene smučarske točke - da bi kaj pomenili. Malo naprej, že skoraj na meji z Nemčijo, sva si, še zmeraj iz varne višine, ogledovala letališče v Kufsteinu. V daljni meglici pred seboj sem si, z nekaj domišljije, predstavljal bavarsko prestolnico. EB 28 edition je, s svojimi 28-metrskimi krili, drsel po robu nizkega hribovja poraslega z iglavci, ki prav tako ni dajal od sebe spodbudnih znamenj, da je tudi na nemških tleh dan namenjen užitkarskemu jadranju. Držala sva se levo, še zmeraj v hribovitem svetu, le tu in tam sva s pogledom ošvrknila ravnino.