MENU‎ > ‎Jadralno letenje‎ > ‎Objave-Jadralno letenje‎ > ‎

Trikotnik 750 km, 3. del, napisal: Niko Slana

objavljeno: 16. mar. 2017 03:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 16. mar. 2017 04:46 ]

750 km – Kot Kordova, daljna in sama 
Z veliko fineso v drsnem letu sva letela naprej in naprej, v smeri prve obratne točke, do tam, od koder sva lahko iz razdalje približno 40 kilometrov videla zadnje griče pred ravnino in z gotovostjo ugotovila, da se tam zadaj že skriva znamenito jadralsko središče Königsdorf. Pilot pa se je bolj oziral k dolini, ki se je začela v neskončnih vijugah dvigati proti Švici. Kot bi bral Lorcovo Vitezovo pesem o Kordovi, daljni in sami. Na najinem nebu so sicer bili kopasti oblački, a tudi ti so bili daljni in sami, ker pač naju ni bilo poleg. »Čeprav poznam vse ceste, nikdar ne pridem v Kordovo,« je zapisal pesnik. Boštjana se pesimizem ni dotaknil. Do oblakov bi se morala zapeljati precej iz smeri, nekaj pa jih je bilo pred nama, a so bili še daleč. Na tako dolgi poti je pač treba leteti čim več naravnost, ne pa vijugati ali se celo vračati. 

Pobočje nad Zernezom 


Po prvi obratni točki se je nos EB 28 edition dokončno usmeril v pobočja na levi in nad dolino. Če bi sam letel, bi najbrž kontrolno točko na robu nemške ravnine kar izpustil, saj so postajali objekti pod krili veliki in razpoznavni. Bila sva dokaj nizko in brez znamenj, da se bo najin položaj kaj kmalu spremenil. Po svoje sem bil miren, na prednjem sedežu je bil izkušen kapitan letala in ni mi bilo treba reči ničesar. Bilo je kot v kinu, v prvi vrsti parterja, na širokokotnem platnu pa se je vrtel film. Mogočni Zugspitze je, neznansko visok, stal sovražno razkoračen. Kaj bo naredil pilot? Te kraje je dobro poznal, tu je bil že velikokrat in jasno mi je bilo, da ima v mislih scenarij, kako nalogo izpeljati, kljub nekoliko neugodnemu položaju. Že veliko prej se mi je na trenutke zazdelo, da je že blizu točka, ko bova morala izvleči iz trupa letala pomožni motor in si z njim pomagati do točke, ko bo termika znova dala kaj od sebe. To bi bila popolna predaja, konec športnega leta, tako rekoč športni poraz in od veličastnega 750-kilometrskega leta ne bi ostalo skoraj nič.

 Za grički je Koenigsdorf  

Znova in znova sem ocenjeval dolino pod krili, ki je vijugala levo in desno, pokrajina se je kopala v čistem zraku, veliki belkasti gramozni meandri, menda rečice Izar, so bili pravo nasprotje možnosti za nastanek termike. Odvratnega svetlega rečnega gramoza, ki odbija svetlobo, je bilo v izobilju, uporabnih kopastih oblakov pa od nokoder.

Let v Švico

Naj se vrnem v Königsdorf – Petelinjo vas, ki je znana po travnatem letališču na katerem letijo člani iz sedmih aeroklubov. Iz tega letališča sem že imel za ščepec izkušenj. Z Darkom Gagulo sva tu poskušala opraviti nekaj letov, pa sva se po nekaj dneh, z repom med nogami, vrnila domov. Še prej so naju domači jadralci spraševali, kaj nameravava v teh hribih. S pogledom v tla sva jima nekaj dopovedovala, a so nama dali vedeti, da za kakšna velika dejanja nimava izkušenj. V enem od svojih letov sem takrat pristal na nekem travniku pod Zugspitze, čeprav so se mi nad veličastno goro smejali čudoviti kumulusi. Po pristanku mi je prišel nasproti domačin, peljal me je do barake na svojem travniku. Kaj neki mi hoče pokazati? V notranjosti je imel spravljeno svoje UL letalo. Pojasnil mi je, da sem se z iskanjem dviganja mučil na napačni strani doline. Nikoli ne bom pozabil električnih daljnovodov, ki so napajali gorska smučišča, kakšnih dva ducata žic je bilo obešenih na mogočne nizke stebre. Jeklenice z visoko napetostjo so postajale vse bolj debele in po uri in pol boja za obstanek v zraku sem se vdal in pristal. Vse to se mi je motalo po spominu, ko sva z Boštjanom letela tam mimo. Na vsak način sem želel videti še svoj travnik, a brez uspeha.

Švica

Ves čas se mi je zdelo, da Boštjanu, s svojo ponesrečeno izkušnjo v Königsdorfu, prinašam smolo. Vraževerje. Na vhodu v sotesko doline reke Inn sva še imela spodobno dviganje, ki pa ga nisva postrgala do konca. Kasneje je priznal, da je bila to napačna odločitev. In bolj ko sva lezla v klanec, bliže je bilo pobočje.



Napisal: Niko Slana
Fotografije: Osebni arhiv avtorja


Nadaljevanje prihodnjič, 4. del: 750 km – V Švici – brez jadralske romantike