MENU‎ > ‎Jadralno letenje‎ > ‎Objave-Jadralno letenje‎ > ‎

Trikotnik 750 km, 4. del, napisal: Niko Slana

objavljeno: 23. mar. 2017 00:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. mar. 2017 00:30 ]

V Švici – brez jadralske romantike
»Morda pa bo dviganje na drugi strani ozke doline,« se je glasno spodbujal pilot, zdelo se je, da se ne more zmotiti, kajti prav tam je bilo osončeno pobočje, pravšnji veter, ki spodbuja tople balončke zraka, da se odlepijo od tal, pa tudi spada poleg. Samo za naju. Kako že poje Ivo Robič: Morgen, morgen, … Od romantike in dviganja ni bilo skoraj nič. Vsaj dvakrat sva se premestila sem in tja po levem in desnem pobočju, povsod sva postrgala nekaj metrov višine, a nikjer ni bilo nič krepkega, kar bi vrglo iz tečajev variometra. Nekako sva le pridrsala, skoraj po tleh, do znamenitega mesteca Zernez, ki s prstom kaže na jugozahod do St. Moritza, sicer pa levo na vzhod in v dolino Val Venoste, na začetek tretje katete proti domu. Venosta je med jadralci znana po tem, da med sadovnjaki ni niti enega travnika na katerem bi lahko pristal, če bi bilo treba, zato pa lahko vse leto iz njenih zalog v naših veletrgovinah kupujemo njihova škropljena jabolka. Pravijo, da je v tej dolini največ moške neplodnosti, zaradi škropiva.

Pod krili je Zernes.

Na obzorju sva uzrla bližnje jezero pri St. Moritzu, visoko nad nama, kakšnih tisoč metrov višje, se je nek jadralec zabaval s tem, da naju je opazoval, kako se bova izmazala iz godlje. Zanj sva bila reveža, ki v zavojih s krilom že pulita travo in premetavata kamenje. Pilot pa se je, kakšnih 300 km od doma, potil in razmišljal, kaj bi lahko še naredil, da bi ujel termično dviganja, sam pa sem ocenjeval debelino zračnega tampona med krili in tlemi in si slikal scenarije, kako se bo končal najin let, saj iz te višine skoraj ni bilo več možnosti, da bi izvlekla motor in ga skušala spraviti v tek in tudi poti za pobeg v dolino so bile vse bolj pičle. Samo še kakšnih petdeset metrov višine izgubiva, pa bova lahko samo še pristala na kakšnem od travnikov v bližini Zerneza. S tako velikimi krili to ne bi bilo priporočljivo.

Kako splezati višje?

Znova sem se spomnil na jadralno potepanje z Boštjanom in njegovim EB28 edition nad Krasom, ko so se oblaki iz jadralca delali norca. Rinila sva za njimi vse do obronkov Kopra. Čudil sem se, koliko refoška raste tod in niti enega travnika za pristajanje nisva opazila. Kot v Venosti. Na koncu je, če pretiravam, skoraj nad pristaniškimi žerjavi zaropotal motor … Boštjana nisem nikoli vprašal ali je nad Zernezom pomislil tudi na to možnost. Po kakšnih dvajsetih minutah agonije, ko nisva imela niti 200 m zraka pod krili, se nama je v nekem trenutku prikazalo Medžugorje – variometer je zapel v višjih tonih in začela sva se vzpenjati. Jadralno letalo nad nama je izginilo, zanj nisva bila več zanimiva.

Alpe iz spodobne višine: 4000 m.

Pot do doma je bila, čeprav je bila ura že pozna, skoraj pravljična. Vzporedno z gorsko skupino Serentinov sva ujela dviganja do 4457 m, malo naprej sva se znova vzpela prek 4000 m. Boštjan me je previdno vprašal, kako se počutim in namignil, da še nisva doma, da mora z višino ravnati preudarno, da se ne bi znova ujela v past. Pozno popoldne se globeli pod vršaci Dolomitov napolnijo s senco in naglo ohladijo in veličastna lepota Dolomitov, ki je za jadralce povezana s termičnimi dviganji, ki so še uro prej razveseljevala jadralce in ptice, se zrušijo sama vase. Jadralskega dneva je nepreklicno konec. Tu in tam je še kakšna izjema, ki daje zamudnikom upanje, da bodo pred mrakom morda poravnali letalo na domačem travniku.

Višina nad Serentini  



Spomin na oblak - predaleč
Ne tako davno, morda kakšni dve leti pred potovanjem med tremi točkami z Boštjanom, sem se kot potnik podil naokoli z drugim največjim letalom v Sloveniji, ki ima na repu oznako SI, pilot pa je bil slovenski Črnogorec, sicer odličen jadralec, a najbrž, da tudi on ni nikoli opravil tega alpskega trikotnika 750 km. Dobrih sem ur je raziskoval vremenske razmere in jadralske možnosti, pretežno na znanih lokacijah, a ko je ura nad Dobračem vstopila že v zrel popoldan, je pilot, daleč na zahodu, opazil veliko navdušujočo citadelo, ogromen oblak, oddaljen vsaj sto kilometrov.

Pred nama Tri cime.

»Greva pogledat še tja,« me je seznanil s svojo odločitvijo, najbrž najbolj zgrešeno tega dne.

Prijel sem se za glavo, tudi zato, ker sem po tolikem času v zraku čutil nelagodje na vodnem sistemu, zamislil sem si, da bi lahko zdržal še kakšno uro in nato v miru odtočil na zemlji.

»Ma, ne ga srat,« sem ga skušal odvrniti od namere, »oblak je nad Brunicom ali še bolj na zahodu. Ne bova ga videla niti od blizu, kaj šele, da se bova dvignila in z njegovo pomočjo in prijadrala do doma.« Zarežal se je, kot se zna samo on.

»Nimaš pojma,« me je opredelil in že sva drsela tja, oblak je visel pred nosom in nama kazal smer leta.

Kakšnih petdeset kilometrov pred Brunicom, ko je okoli naju postalo že precej mrakobno, ga je vendarle obšlo spoznanje, da se je cilj spremenil v privid, da je ugriznil v prazno in obrnil se je proti domu. S hitrostjo najmanjšega padanja sva sledila pobočjem, s kompasom obrnjenim na vzhod. Letališče v Toblachu se je bližalo počasi, pobočja so se že zdavnaj poslovila od sonca, bila so jadralsko mrtva, ASH 25 pa je bil vse nižje. Približno do Lienza sva še imela upanje, da se bo nekje zgodil čudež, da se bo z nekega pobočja odlepil še zadnji balonček toplega zraka, da se bova zaletela vanj in se z njim dvignila novemu upanju naproti. Upanje je bilo le utvara, svoje možnosti tega dne je pilot že zaigral. Še daleč od Dobrača, ki s svojo termiko daje vselej zadnje upanje za skok na grebene Karavank in do doma, je spoznal, da mora izvleči motor, ki bo zagotovil povratek v Lesce. Poslovil sem se od misli, da bom odtočil na domačem travniku, v zadnji kabini sem se razvezal, snel sem še vezi padala, pograbil plastično vrečko …, da sem lahko znova zadihal. Žorž v letalu nima pomožnega motorja, do konca se mora zanesti na svoje jadralske spodobnosti.

Doma.

Ja, takšni so včasih trenutki jadralcev, ki so slabo ocenili vreme ali so se na kakšnem pobočju skregali s termiko in se pustili pregovoriti lažnemu upanju, češ, saj se bo v naslednjih kilometrih našlo boljše dviganje. Pogosto si jadralci prav na zadnjih kilometrih dolge poti grizejo nohte, na svojem navigacijskem inštrumentu pa sledijo številkam, ki kažejo oddaljenost v kilometrih do pristanka na svojem domačem letališču. Jadralci, ki letijo z letali s krajšimi krili in so zato počasnejši, vedo, da se bodo zvečer plazili po zadnjih osončenih pobočjih in skušali priti do doma. Vitezi neba, še posebno, če niso namenjeni v Kordovo, se neradi vozijo po zemlji.

Do konca opisanega leta z Boštjanom in z EB 28 edition ni bilo nič več problematičnega. Po zaslugi pilota. Kljub vsemu ostaja spoznanje - prejadrati 750 km ni preprosto dejanje. Pravzaprav je to vrhunski jadralni dosežek, ki ga je težko razložiti. Za večino jadralcev bo ostal neznanka, še posebno, ko imamo v mislih let s 15-metrskim starodobnikom, brez pomožnega motorja. Boris Žorž, lanski zmagovalec državnega prvenstva v preletih, je to zmogel.



Napisal: Niko Slana
Fotografije: Osebni arhiv avtorja


Preberite še: