Jasno in kratko: tudi modelarji imajo abstinenčno krizo za letenjem, ne samo piloti motornih in jadralnih letal, zmajarji in padalci in najbrž tudi BASE jumperji in padalski ptičarji, ki s svojimi kratkimi krili med rokama in telesom in v razkoraku, letijo z gorskih vrhov in robov prepadnih sten, ki odpirajo svoja padala, če bog da, nizko nad dolino. Njihov konjiček zahteva napoj v katerem je vsaj tri četrtine adrenalina, limonin sok in kanček zvezde Artois, kar pa najbrž ne drži za modelarje. V njihovem abstinenčnem napitku je najbrž malo manj adrenalina. Morda, a v resnici ne vem, ker tega ni še nihče nikoli meril v znanstvene namene ali za akademski naslov.

Ne vem, kako sem pogledal, ko mi je Uroš, ki sem mu z veseljem šel za nosača pri prenosu obeh njegovih letal na vetrovni greben, dejal, da je Gregor violončelist. V mislih sem ga postavil nekam med Venneso Mae, ki se je prek našega Krvavca, brez svojega godalnega inštrumenta, privlekla med olimpijske smučarje v Sočiju in 2 Cellos, a mi je namignil, naj te teme ne načenjam, ker ga polnjenje TRR z žgečkanjem moških in ženskih src ne zanima, edina stična točka je violončelo. Gregor ima akustičnega, slovensko-hrvaška glasbena akrobata pa elektronska. V redu, sem dejal in se ga lotil kar med letenjem.

»V letalskem modelarstvu vidim predvsem estetiko in jadralno letalo, oziroma jadralni model, s svojimi linijami, tu je še odnos do narave, ki gre z umetnostjo zelo skupaj. Tehnična plat letenja in gradnja sta me zanimala že od nekdaj, že od takrat ko sem bil mulc in nismo niti sanjali o napravah za daljinsko vodenje. A sem vseeno upal, da si bom nekoč sam naredil pripomoček, s katerim bom na daljavo spuščal model. Letenje z modelom me drži zmeraj bolj, na nek način je to strast, ki je po svoje obremenjujoča, kot pač vsaka strast. Zaljubljen sem v Vremščico,« je povedal med žlahtnim šepetom vetra, ki je zmeraj znova dvigoval njegov letalnik. Tudi v svoj jadralni model je zaljubljen, ker ga je naredil sam.

»Veliko zadovoljstvo je sestavljati model, z vsemi rebri in vsem, kar spada poleg, uživam pri nastajanju in ob misli, da bom z njim letel in ga občudoval v svojem elementu. Uživam, ko ga gledam, kako naredi zavoj, vem kako diha krilo in kako sile napenjajo krilo letalnika, ki sem ga naredil sam, v mansardni sobi, kjer se počutim kot doktor Baltazar. Tam imam vse kar potrebujem za ustvarjanje, mir in še veliko več. Te sobe nihče ne pospravlja in ne premika, v njej je moj svet in vanj včasih spustim tudi glasbo.«

V pogovoru z Grego sem si privoščil še malce razlage o glasbeni vzgoji, ki jo je violončelist zabelil s komentarjem glasbene ponudbe na valovih naših radijskih postaj. »Groza, sploh več ne poslušam glasbe na radiu. Če pa že, poiščem med vožnjo v avtomobilu program Ars.«

In kako je v Filharmoniji?

»V orkestru vlada hierarhija, na čelu vseh je koncertni mojster ali prva violina. Prav tako so po rangu razporejeni čelisti, pihalci in drugi. Vsak prvi, ki je solist, ima svojega namestnika in sam sem namestnik solo čelista,« mi je zaupal. Pri izpraševanju sem naredil napako, ker sem ga vprašal, katero glasbo ima najraje? »Odvisno od razpoloženja, včasih mi ustreza poslušat renesančne zbore, včasih si zavrtim Mahlerja ali Brahmsa, z vso svojo orkestrsko mogočnostjo,« mi navrže na laično vprašanje in mi še pove, da ima eden od modelarjev v Filharmoniji že dolgo abonma. »Ta gospod me je najprej spoznal kot glasbenika in šele kasneje sva se spoznala po modelarski provenienci.« Pogovor se je nadaljeval skoraj sam od sebe in ko sva bila pri jadralnem letenju je Gregor preskočil k leškem jadralcu Tomažu Štularju.

»A ga ne poznaš? Igra kontrabas, predvsem pa čudovito poje.«

Ja, v Lescah pa bo treba izpeljati anketo: kdo pozna Tomaža, ki najbrž skriva svoje zunaj letalske nadarjenosti, da ga ne bi obremenjevali, tako kot postojnskega pevca Marjana Jančiča, ki je na travniku pripravljen narediti vse, samo zapeti ga ne boste slišali. Služba je služba, zabava pa je zabava. Si naši klasični letalski glasbeniki tudi kaj zabrundajo, ko naletijo na močno termično dviganje?

Za trenutek sem preskočil na nekdanjega reškega jadralnega in motornega pilota Žarka Protego, ki se je zaklel, da ne bo nikoli več sedel v letalo, predvsem zato, ker z ljudmi v svojem klubu ni našel stika, ker se po letenju nikoli niso zbrali ob pivu ali kavi, ker ni našel družbe, ki bi segla še kaj dlje od letališča. Zato si je omislil staro, skoraj devet metrov dolgo jadrnico Dragon (Zmaj), ki je bila nekoč olimpijski razred (1964-1972) in s katero skoraj ni mogoče na dopust. Njegova jadrnica je kot razvajena punca, ki ji vselej nekaj manjka, z balastno kobilico in jadri, ki jih ni mogoče skrajšati pa poskrbi za užitek jadralcev, ki si drznejo stopiti nanjo.

Presenečenj v enainpolurni jadralni predstavi še ni bilo konec. Gregor, ki ima tudi starševske dolžnosti, ni utegnil povedati, koliko ur med zimo preživi na tekaških smučeh, kaj pomeni v eni sezoni z dirkalnim kolesom prevoziti toliko kilometrov, da včasih s pogledom ošine plašče. In ko je Gregor seštel svoj časovni vložek v preobleki dr. Baltazarja, modelarja na vrhu Vremščice, smučarskega tekača in kolesarja, je ugotovil, da bi bila njegova prostočasna dejavnost pomanjkljiva, če se ne bi dotaknil še vode. Umislil si je že nekoliko odsluženo tekmovalno jadrnico iz nekoč prestižnega razreda 470, na kateri se z veseljem obesi na trapez, če le potegne pravi veter. Na Youtube si oglejte https://youtu.be/u9XLAmrQUFM , kjer je na jadrnici skupaj s solo flavtistom Matejem Grahkom in takoj vam bo jasno, kaj je raziskoval Nikola Tesla v svojih ameriških laboratorijih. Čeprav gre za razmeroma majhno jadrnico je z njo, kdajpakdaj, naredil družinsko zabavo, saj se je takrat, ko so bili otroci še majhni, v njej prevažalo vseh pet članov družine. 

A slutim, da ni odkril vseh svojih konjičkov, ker ga je na Vremščici prehitel čas. Na hitro je razstavil svoje lahko letalo in odbrzel v dolino. Zvečer pa bo, medtem ko bo uglasil svoj violončelo, pogledal, če je njegov modelarski kolega na svojem mestu, da mu prisluhne. Brez besed in s pogledom, ki ga razumejo samo modelarji, mu bo namignil, da je imel svoj dan v naravi. Po zvoku njegovega čela bo vedel, da je sobotni dan preživel v naravi, z letalom nad glavo ali pa morda na morju, na kolesu ali tekaških smučeh. In preden bo doma postavil čelo v kot in zaspal, tudi to ni povsem nemogoče, bo Gregor vzel v roke dobro knjigo, denimo, Marquezovih Sto let samote ali Fuentesovo Terra Nostra. Nisem ga vprašal, koliko ur ima njegov dan, kdaj vstaja in kdaj … Še dobro, da se je dokončno poslovil od alpinizma. Z legendarnim Tinetom Miheličem, sicer violinistom, sta pogosto plezala v navezi.

Niko Slana

---