In naj se vrnem k Slavku Botolinu. Teatralno bi lahko dejal, da sem skoraj padel na rit, ko me je poklical M.K. in mi povedal, da je bil prav tistega dne na ptujskem letališču, saj je tam imel svoj začetniški tečaj. Povedal mi je še veliko več, kot bi si sploh lahko zamislil. »Videli smo Kurirja in njegova velika krilca za nagib, ki so ves čas ostala v istem položaju. Potem sta, zaradi izjemne prisebnosti, izskočila padalski začetnik in inštruktor. Ampak, kako! Padalski učitelj F. K. je pilota potrepljal po ramenu, češ: »Popravi močan nagib!« a mu je Slavko pokazal pilotsko palico, ki se je zataknila v skrajnem položaju. Bil je tudi sam motorni pilot in tako je vedel, kaj sledi - katastrofa. Čeprav se je vse dogajalo zelo nizko, sta se oba padalca na hitro spravila iz letala in srečno pristala na tleh. 

 
Pilot je zagotovo skušal še kaj narediti, a ker so bili piloti brez padala, zanj ni bilo rešitve. Sogovornik mi je še povedal, da sta bila opoldne s Slavkom za isto mizo pri kosilu v gostilni Firbas. Povedal mu je, da je svojo dejavnost v klubu precej omejil, da pa še zmeraj potegne jadralno letalo v zrak in vrže kakšnega padalca. Med kosilom sta pila mineralno vodo. Kaj pa bi drugega? In potem sta odšla skupaj na letališče. 

Danilo Hojnik je prav tako spadal v skupino, v kateri je bil tudi Slavko Botolin: »Odpiranje teh ran ni boleče samo zame, ampak tudi za kolege v klubu. Dogodkov, ki so pripeljali do tragičnih posledic, ne glede na vzrok, se v klubu neradi spominjamo ... Zame je spomin na Slavkovo nesrečo še toliko bolj boleč, saj smo bili skupaj z Milanom Kraljem v šoli za rezervne oficirje vojnega letalstva. Eno leto smo bili "kot rit in srajca", bratovsko smo si delili dobre in slabe stvari. Pa tudi zato, ker sem, kot varnostni pilot, to letalo, s katerim se je potem ponesrečil Slavko, nekaj mesecev prej z veliko težavo in trudom, saj je bila megla na celotni poti od Ptuja do Banata, preletel na generalno popravilo v Beograd. Letalo je bilo po obnovi vrnjeno Aeroklubu Celje. Od njih smo si ga izposodili za metanje padalcev. Žal, že naslednji dan je prišlo do nesreče. Mene takrat ni bilo na letališču, ker sem bil dan prej na službeni poti.«

Bolj zanimivo je bilo nadaljevanje. Matija se je spomnil, da so prav tega dne prišli na Ptuj mariborski padalci. Ker skokov zaradi nesreče ni bilo, so se zavlekli v gostilno Firbas in se zapili. Uporabil je besedo »žur«. Oštir, sicer pravoveren gospod, se je po tihem zgražal nad veseljačenjem, čeprav so imeli na letališču zastavo na polovici droga. Vodstvo mariborskega kluba je bilo obveščeno o dogajanju in se je Ptujčanom kasneje opravičilo.

Ja, popivanje, brez občutka, bi lahko dejali na prvi pogled. Čeprav je od takrat minilo že 41 let in s takšne časovne odmaknjenosti ne bi bilo smiselno kar koli sklepat, pa se zdi, da so mariborski padalci morda podzavestno skušali v sebi sprostiti napetost, saj bi lahko bili navsezadnje tistega dne oni v tistem Kurirju. Katerikoli od njih. In bi tudi bili, če se ne bi pred njihovim prihodom zgodila nenadejana nesreča. Najbrž so podzavestno želeli poplakniti možnost, ki so se ji, po spletu naključij, izognili.
Nekoč sem na Opensoaringu ocenjeval skupinski selfi jadralcev z nekega velikega tekmovanja. V ospredju so bili veliki kozarci piva in poleg še prazni in šopek nasmejanih jadralcev. Po širini nasmeha si lahko sklepal, koliko meric je kdo zvrnil.

Priznati moram, da počnem po letenju natančno to, z eno samo razliko. Še nikoli nisem naredil tako butastega selfija in ga uporabil na FB. Ne samo zato, ker na letališče ne nosim računalnika in tega tudi ne bi znal prenesti iz mobija na splet, ampak predvsem zato, ker športniki, še posebno, ker se razglašajo za jadralsko elito, si pač ne morejo delati javne reklame z alkoholom, čeprav ni tajnost, da je šport najboljša šola za navajanje na alkohol. Predvsem v nekaterih ekipnih športih.




Sklepal bi lahko, da jadralna tekmovanja povzročajo močno frustracijo, ki se mora sprostiti ob pivu. Čeprav je to postala skoraj že navada, ni treba, kot smo že omenili, da se razkazuje na FB v povezavi z evropskim ali svetovnim prvenstvom. Tudi zato, ker bodo nekoč želeli priti na športne strani resnejših medijev. Urednik, ki bo zagotovo v arhivih našel ekipo utrujenih rdečeuhcev in se jih bo zagotovo še za nekaj časa znebil, pač z nekim izgovorom.



No, moja debata o jadralnem letenju in pivu je, če prav razmislite, tudi neke vrste reklama za pivo. Zdaj se moram samo še podvizati in povezati s kakšno pivovarno in si zagotoviti sponzorstvo. Če ne drugače, vsaj tekoče, saj me WADA in podobne ustanove ne bodo lovile.