MENU‎ > ‎Jadralno letenje‎ > ‎Objave-Jadralno letenje‎ > ‎

Žeja je hujša kot domotožje, napisal: Niko Slana, februar 2017

objavljeno: 4. feb. 2017 23:05 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. feb. 2017 11:27 ]

Žeja je hujša kot domotožje


V e-poštnem predalu me je presenetila kolegica, ki je letela v mojem začetniškem tečaju in občasno leti še danes. Prebrala je zapis o Marjanu Kiklju, ki ga je dobro poznala, ampak ji ni bilo všeč, da sem pisal o njem to in ono. »Ne spada v nekrolog!« Požrl sem cmok in ji razložil, da nekrologov ne pišem. Če lahko o znancu in prijatelju napišem kaj zanimivega, to naredim, sicer sem raje tiho. Tudi Jožetu Botolinu smo na OS dodali zgodbo v enem stavku, ki jo je poslal Peter Karner in sicer o nesreči njegovega brata Slavka. Opisal je nesrečo s Kurirjem, vzrok pa je bil identičen kot pri Maksu Berčiču in Bojanu Rodetu, le da sta ljubljanska letalca na srečo treščila v strmo pobočje Šmarne gore, ki je ublažilo padec. Povezava med pilotsko palico in krilcih se je zataknila, tako pri Slavku in kasneje še pri Maksu. Napako je odkril pilot Franček Mordej in v tovarni so, kot predvidevam, napako odpravili.

Najprej se je zgodba Jožeta in Slavka Botolina odvijala sama. Na FB se je Jožeta spomnil njegov letalski prijatelj Ivan Glavina, ki ga je umestil na tečaj motornega letenja in med prijatelje, tako kot se spodobi. »Leta 1963 smo bili skupaj na šolanju motornih pilotov na tvojem letališču v Moškanjcih! Jaz, Ivo Glavina, Jože Uhan, Lojze Černe, Lampret, Lojze Rot, Ivo Obran in Lojze Čuš, pod vodstvom majorja Antona Gašperja!« Neznansko sem bil vesel Iva, ki se mu je ljubilo pripisati teh nekaj besed, kajti vse, kar na letališču pomeni, niso samo takšne in drugačne zgodbe, pač pa ljudje, s katerimi se družimo. Navadno se nam prijatelji, s katerimi smo skupaj začeli leteti neizbrisno vtisnejo v spomin in tako ima vsak pilot, pa čeprav jadralni, svoje letalske vrstnike. Sam sem na svoje skoraj pozabil, a mi jih je nekoč, kot bi se zgodil čudež, iz beograjskega arhiva potegnil Zagrebčan Marko Jeras, ki je med brskanjem po zaprašenih knjigah naletel na moje ime – in na Kepnika, Štancerja in druge. Zdelo se mi je, da ni res, ko sem zagledal ta dokument. Stara Juga torej le ni bila tako od muh in veliko bolj urejena, kot smo mislili v tistih starih časih. 

In naj se vrnem k Slavku Botolinu. Teatralno bi lahko dejal, da sem skoraj padel na rit, ko me je poklical M.K. in mi povedal, da je bil prav tistega dne na ptujskem letališču, saj je tam imel svoj začetniški tečaj. Povedal mi je še veliko več, kot bi si sploh lahko zamislil. »Videli smo Kurirja in njegova velika krilca za nagib, ki so ves čas ostala v istem položaju. Potem sta, zaradi izjemne prisebnosti, izskočila padalski začetnik in inštruktor. Ampak, kako! Padalski učitelj F. K. je pilota potrepljal po ramenu, češ: »Popravi močan nagib!« a mu je Slavko pokazal pilotsko palico, ki se je zataknila v skrajnem položaju. Bil je tudi sam motorni pilot in tako je vedel, kaj sledi - katastrofa. Čeprav se je vse dogajalo zelo nizko, sta se oba padalca na hitro spravila iz letala in srečno pristala na tleh. 
 
Pilot je zagotovo skušal še kaj narediti, a ker so bili piloti brez padala, zanj ni bilo rešitve. Sogovornik mi je še povedal, da sta bila opoldne s Slavkom za isto mizo pri kosilu v gostilni Firbas. Povedal mu je, da je svojo dejavnost v klubu precej omejil, da pa še zmeraj potegne jadralno letalo v zrak in vrže kakšnega padalca. Med kosilom sta pila mineralno vodo. Kaj pa bi drugega? In potem sta odšla skupaj na letališče. 



Danilo Hojnik je prav tako spadal v skupino, v kateri je bil tudi Slavko Botolin: »Odpiranje teh ran ni boleče samo zame, ampak tudi za kolege v klubu. Dogodkov, ki so pripeljali do tragičnih posledic, ne glede na vzrok, se v klubu neradi spominjamo ... Zame je spomin na Slavkovo nesrečo še toliko bolj boleč, saj smo bili skupaj z Milanom Kraljem v šoli za rezervne oficirje vojnega letalstva. Eno leto smo bili "kot rit in srajca", bratovsko smo si delili dobre in slabe stvari. Pa tudi zato, ker sem, kot varnostni pilot, to letalo, s katerim se je potem ponesrečil Slavko, nekaj mesecev prej z veliko težavo in trudom, saj je bila megla na celotni poti od Ptuja do Banata, preletel na generalno popravilo v Beograd. Letalo je bilo po obnovi vrnjeno Aeroklubu Celje. Od njih smo si ga izposodili za metanje padalcev. Žal, že naslednji dan je prišlo do nesreče. Mene takrat ni bilo na letališču, ker sem bil dan prej na službeni poti.«

Bolj zanimivo je bilo nadaljevanje. Matija se je spomnil, da so prav tega dne prišli na Ptuj mariborski padalci. Ker skokov zaradi nesreče ni bilo, so se zavlekli v gostilno Firbas in se zapili. Uporabil je besedo »žur«. Oštir, sicer pravoveren gospod, se je po tihem zgražal nad veseljačenjem, čeprav so imeli na letališču zastavo na polovici droga. Vodstvo mariborskega kluba je bilo obveščeno o dogajanju in se je Ptujčanom kasneje opravičilo.

Ja, popivanje, brez občutka, bi lahko dejali na prvi pogled. Čeprav je od takrat minilo že 41 let in s takšne časovne odmaknjenosti ne bi bilo smiselno kar koli sklepat, pa se zdi, da so mariborski padalci morda podzavestno skušali v sebi sprostiti napetost, saj bi lahko bili navsezadnje tistega dne oni v tistem Kurirju. Katerikoli od njih. In bi tudi bili, če se ne bi pred njihovim prihodom zgodila nenadejana nesreča. Najbrž so podzavestno želeli poplakniti možnost, ki so se ji, po spletu naključij, izognili.

Nekoč sem na Opensoaringu ocenjeval skupinski selfi jadralcev z nekega velikega tekmovanja. V ospredju so bili veliki kozarci piva in poleg še prazni in šopek nasmejanih jadralcev. Po širini nasmeha si lahko sklepal, koliko meric je kdo zvrnil.

Priznati moram, da počnem po letenju natančno to, z eno samo razliko. Še nikoli nisem naredil tako butastega selfija in ga uporabil na FB. Ne samo zato, ker na letališče ne nosim računalnika in tega tudi ne bi znal prenesti iz mobija na splet, ampak predvsem zato, ker športniki, še posebno, ker se razglašajo za jadralsko elito, si pač ne morejo delati javne reklame z alkoholom, čeprav ni tajnost, da je šport najboljša šola za navajanje na alkohol. Predvsem v nekaterih ekipnih športih.

Pripis v tistem selfiju je bil svetovni, nekako v smislu, češ, mi ga lahko pijemo kolikor ga hočemo, pa čeprav nam moron z Opensoaringa gleda pod prste. Ne bom našteval, s kom ali čem vse je takšen alko-športni selfi v navzkrižju. Če tega ne čutijo in ne vedo, naj še naprej delajo reklamo za jadralno letenje s pivom. Žal se nisem spomnil, da bi jim predlagal povezavo s katero od domačih ali še bolje tujih pivovarn. Zakaj reklamiranje piva in športa ne gresta skupaj, jim bo razložil kdo drug. Za blejske veslače se ve, da pijejo samo Laškega, a zato dobijo nekaj sponzorskega cvenka. Sicer pa ne poznam nobenega drugega podobnega primera iz sveta športa, ki bi svoje tovrstne navade reklamiral na družbenem omrežju. Nedavno sem si na FB ogledal video, kjer športna manekenka vrti v rokah poln kozarec točenega piva. Vsi komentarji pod videom se vrtijo okoli ženske lepote, ona pa na koncu vsem skupaj razloži, kako nihče ni opazil, da pivo ne spada v njene roke, predvsem pa ne v šport … 



Sklepal bi lahko, da jadralna tekmovanja povzročajo močno frustracijo, ki se mora sprostiti ob pivu. Čeprav je to postala skoraj že navada, ni treba, kot smo že omenili, da se razkazuje na FB v povezavi z evropskim ali svetovnim prvenstvom. Tudi zato, ker bodo nekoč želeli priti na športne strani resnejših medijev. Urednik, ki bo zagotovo v arhivih našel ekipo utrujenih rdečeuhcev in se jih bo zagotovo še za nekaj časa znebil, pač z nekim izgovorom.



No, moja debata o jadralnem letenju in pivu je, če prav razmislite, tudi neke vrste reklama za pivo. Zdaj se moram samo še podvizati in povezati s kakšno pivovarno in si zagotoviti sponzorstvo. Če ne drugače, vsaj tekoče, saj me WADA in podobne ustanove ne bodo lovile.



Niko Slana
Fotografije: osebni arhiv avtorja