MENU‎ > ‎Mehurčki‎ > ‎

Objave-Mehurčki

Matkov škaf, avtorica: Lidija Polak, maj 2018

objavljeno: 22. maj 2018 09:50 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. maj 2018 09:51 ]


Matkov škaf 
iz Matkovega kota. Dolina, ki vedno prepriča z lepoto in odmaknjenostjo od živžava bolj obiskanih gora. Spomladi prepriča tudi z obljubo takratnega cilja. Matkov škaf je naraven pojav, ki nastane kot posledica snežnih plazov, ki zapolnijo zatrep Matkovega kota. Voda, ki se steka s stene ustvari krater, ki je odvisno od višine snega tiste zime globok več metrov. 


Na začetku se pot vije po dolini Matkovega kota. Lepo je razpoznavna.





Nato se na desni strani doline vzpne skozi gozd. 





Preči nekaj kratkih snežišč. Iz katerih voda ustvarja naravne mostove.





Nato izstopa na snežišče.





Zlagoma in vedno bolj strmo se vzpenja proti cilju. Zaradi padajočega kamenja je tu priporočljiva uporaba čelade, kakor tudi derez zaradi dobrega oprijema hoje po snežišču.








Zadnji metri pred izstopom so zelo strmi.




Škaf.

Ob mojem obisku je bila njegova globina cca. 19 m.







Nekaj obiskovalcev se nas je nabralo isti čas na cilju.





Ob robu stene se snežišče odmika. Na kar je treba paziti tudi pri vzponu po jeziku snežišča.





Pogled v dolino Matkovega kota.





In nato sledi vračanje. Navzdol še zahtevnejše, kot navzgor. Seveda ne za vse. Eni se preprosto oddrsajo navzdol ☺. Drugi gremo počasi, previdno, da spet … ne sledi zdrs v poškodbo.






Luno imam rada, avtorica: Lidija Polak, april 2018

objavljeno: 4. apr. 2018 00:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. apr. 2018 02:57 ]


Luno imam rada 


in ona je prijazna do mene. Pusti mi spati in polni me z energijo. 


Tako me je zaposlila v ponedeljek, 2. aprila. Ko sem vstala je bilo še temno. No skoraj temno. Na nebu se je namreč bohotila luna. Namenjena je bila na Peco.

V dolini so še gorele ulične svetilke. 







Malo za tem se je začelo daniti. Gora se je obarvala škrlatno. Nebo je dobilo zamolklo vijolično barvo. Luna pa … bila je kot bonbonček na torti. 






Goro so obliznili prvi sončni žarki. Pozlatela je.

Ne vem kaj me je bolj očaralo, ali sprehod lune ali barve sončnega vzhoda, ki so se pri tem odigrale.

Vsekakor so tu utrinki tega jutra.







Potem se je zdanilo.

Sneg je postal spet bel. Nebo pa temno modre barve.

Luna se je približevala gori.





Nato je sedla nanjo.



Zgledalo je, kot da se bo pokotalila po grebenu.

( Lahko bi se kotalila z njo, če bi bila takrat na gori. ☺ )



A je v resnici začela ponikati za njo.





Dokler se ni poslovila.



Lahko noč luna.




Besedilo in fotografije: Lidija Polak, februar 2018 


Razmišljanja, avtorica: Lidija Polak, februar 2018

objavljeno: 27. feb. 2018 02:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. mar. 2018 07:10 ]



Razmišljanja … 


V dneh, ko sem lena, kar sem zadnje čase pogosto, odložim očala na kup nedokončanih projektov.  







Od spodaj opazujem kako je zgrajen most preko katerega želim. 




Z razdalje zrem v zvezde.  




Krošnje so visoko, kljub temu, da so do njih speljane lestve. 




Večinoma je dovolj, da položiš prvi korak v željeno smer.  


In se čim manj sprašuješ kako bo. Bo cilj? Ali se v naslednjem križišču odločiš, da ga zamenjaš.



Zima na Pohorju, avtorica: Lidija Polak, januar 2018

objavljeno: 27. jan. 2018 01:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. jan. 2018 01:43 ]

Zima na Pohorju

Če si kdo želi kanček zime, ki je v dolini izostala, se naj te dni poda tudi na Pohorje. Z malo sreče bo ujel prijazen in skuštran dan, kot je bil naš. Belo moder, popestren  z razigranostjo oblakov.


Od Grmovškovega doma na Kopah nas je pot vodila preko Črnega in Jezerskega vrha do Ribniške koče in nazaj na izhodišče.


Že na začetku poti so rokavice pristale na palicah. Že zato, ker je z njimi težko fotografirati. In stiskanja sprožilca in še prej nastavljanja aparata je bilo ta dan veliko.



Znašle smo se v svetu v belo odetih smrek. Visokih do neba.  Me, tri majhne pikice.


/Črni vrh/


Znašle smo se v pokrajini z obilo lepih detajlov.



Med  igro svetlobe in sence.





V nadvse romantičnem okolju. Na videz tako krhkem, da bi ga že utrip vek lahko porušil.


/Jezerski vrh/



/Jezero nad Ribniško kočo/





In vendar v tako mogočnem, da ti zastane dah.  Da se zliješ z njim. V tišino razmišljanja.




Besedilo in fotografije: Lidija Polak, december 2017 










Zima, avtorica: Lidija Polak, december 2017

objavljeno: 5. dec. 2017 12:40 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. dec. 2017 12:46 ]

Zima.


Ko se ljudje stisnemo k pečem.


Vsaj včasih je to veljalo. Sedaj ritem tega ne dopušča več. Nekaterim tega ne dopušča tudi navdušenje nad zimo.


Mraz je. Seveda je. Reže v lica in prste, se pritihotapi pod oblačila in osveži zaspano. Paše.





Paše stapljanje z meglo.



Sprehod skozi in čakanje, da jo sonce predre.



Pašejo pršiči snega za vrat.



Pogled, ki se odpre nad oblaki.



Hoja po celem snegu.



Tišina.



Utrinki na poti.



Paše pogled v krošnje.



Na zaspane kapelice in cerkve.



Leški cerkvi

Šentanel


In paše vračanje.


Besedilo in fotografije: Lidija Polak, december 2017 





Te dni je drugače, avtorica: Lidija Polak, oktober 2017

objavljeno: 23. okt. 2017 03:47 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 23. okt. 2017 03:51 ]


Te dni je drugače 


Jesen je ulovila zima. Moj oče se je poslovil. Iščem poti, da to sprejmem. V gorah najdem del sebe, del njega, ki  jih je tudi rad obiskoval. Razmišljam koliko sva si v življenju dala in koliko si nisva. Odgovore iščem v vetru. Odgovore pošiljam v veter.



Lovila sem zlate macesne na  strmalih Olševe in Pece.  


V prijateljski družbi so bremena lažja, zvodenijo težo. Ob povratku pobiram bremena nazaj. Začaran krog. Čas ...





V resnici smo osamelci, ki potekajo.




Pred zimo se obarvamo, nato usujemo te iste barve v iglice, ki zbadajo ljudi, ki ostanejo.




Strmali, ki ostanejo, premagujemo naprej.






Moramo do vrha.


Iskati v sebi svetlobo.





Moramo čez strmine.



Do svojega večera.




Besedilo in fotografije: Lidija Polak, oktober 2017 





Preberite še: 

Predstavitev knjige "Kraški ovčarji - sinovi burje" (Blaž Vehovar)



Jesen na Ribniškem Pohorju, avtorica: Lidija Polak, oktober 2017

objavljeno: 1. okt. 2017 18:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. okt. 2017 18:45 ]

Jesen na Ribniškem Pohorju 


Slemena gola, gladka, brez dreves,

le brusnice prek njih temno rdeče

in nizek droben volk vse čez in čez,

da komaj vidi steza se ki vmes

po kolotevčini križavk

se prek kop starinskih vleče.


(Janko Glazer)









Za ogled KLIK na fotografijo spodaj! 
Za boljši užitek ob gledanju fotografij še KLIK na povezavo




Obir - Ojstrc, avtorica: Lidija Polak, junij 2017

objavljeno: 27. jun. 2017 00:57 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. jun. 2017 01:08 ]

Obir - Ojstrc



Ojstrc ali Obir, ali po avstrijsko Hochobir je v juniju ena najbolj cvetočih gor, kar jih poznam v svoji okolici. Sprehod nanj se zaradi lovljenja lepih utrinkov v aparat podaljša.
Podaljški so mi všeč :).



Za boljši užitek ob gledanju foto zgodbe še KLIK na povezavo:

Tisoče sinic vzleta, avtorica: Lidija Polak, maj 2017

objavljeno: 6. maj 2017 00:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 8. maj 2017 00:00 ]




​tisoče sinic vzleta 




moja sedi
in zabada krempeljčke v vejo 




še vedno me prime 
da iščem 
a ne obstaja 
kaj več 




povsod najdem ograje 
plezala bi 
pa ni 
na drugi strani ničesar 
kar bi čez 
povleklo željo 




opazim trnovje
pa si mislim
prelepo je
da bi ga izkoreninila




vidim sence
izmenjujejo se s svetlobo




in potem je tam cvet
raste sam
in je lep




​in potok
ki gnezdi strugo

doma je



Lidija Polak








1-10 of 37