MENU‎ > ‎Mehurčki‎ > ‎

Objave-Mehurčki

Žabiški Kuk in Vogel, avtorica: Lidija Polak, julij 2019

objavljeno: 10. jul. 2019 00:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. jul. 2019 03:34 ]


V Izolo s Kulturnim društvom literatov Mežiške doline, avtorica: Lidija Polak

objavljeno: 17. apr. 2019 02:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. apr. 2019 02:52 ]



V Izolo s 

Kulturnim društvom literatov Mežiške doline 


Bilo je … da bo treba še kdaj ponoviti. Polno smeha, klepeta, adrenalina pred nastopi, vse začinjeno s pristno istrsko govorico domačinov in s pridihom morskega ozračja, ki je bil težje otipljiv zaradi skisanega vremena, a vendar dovolj jasen, da smo se zavedali polnega okusa našega potepa na obalo. 


Zvečer smo imeli nastop v avli hotela Delfin. Glasbena skupina Rute, ki je popestrila naše branje, je prišla z nami. Lepo pojejo in večinoma zajemajo iz avtorskih besedil vodje skupine I.P.





Gostje hotela so bili navdušeni nad našo predstavitvijo. Mi nad njimi. Bili so prijetna in številna publika, kakršno si lahko le želiš. In seveda so si zaželeli še vsaj eno pesem. In seveda so jo dobili.

Medse smo povabili tudi predstavnico Kulturnega društva VNL iz Izole, gospo V. Č. in gospo R. N. iz Kopra, ki je tik pred izdajo svoje knjižne prvenke.


Vzporedno se je v hotelu odvijala likovna kolonija iz vse Slovenije, ki je štela preko 60 umetnikov. Ogledovali smo si slike, ki so nastajale pod spretnimi prsti umetnikov. Med njimi smo srečali koroškega slikarja gospoda K. iz Prevalj.

Nasploh je bilo vzdušje v hotelu ustvarjalno, ves čas v nekem dogajanju. 


Po uspešnem združevanju glasbe in literature in slikarske umetnosti, smo se razgibali v hotelski telovadnici s hatha jogo.


Škoda, da ne morem priložiti zvočnega posnetka ob določenih vajah. Tudi rjuli smo kot levi ☺


Privoščili smo si še robinzonski izlet na Dragonjo; iskanje suhih prehodov reke, nabiranje špargljev …





Očarali so nas lepo urejeni vinogradi in pomladno zelenenje hribčkov.

Kasneje smo odplavale med ulice Izole; po kamnitih tlakih ozkih uličic, med slikovite hiše starega mestnega jedra. 




Potem, enkrat, je sledil še program: prosto po Prešernu … saj smo vendar literatke.

Kam so šli ostali vam ne izdam. Jaz sem meditirala ob obali in se povzpela malo nad klife. 







Vsega lepega je enkrat konec …


Bilo je lepo, bilo je družabno in tudi poučno. Le minilo je malček prehitro. 


Megla na Uršlji gori, avtorica: Lidija Polak

objavljeno: 7. apr. 2019 09:51 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. apr. 2019 22:50 ]




"Magla svuda, magla svuda oko nas … " tako poje Josipa.
Za močnejši vtis Klik na video!

Podobe iz sanj, avtorica: Lidija Polak, februar 2019

objavljeno: 17. feb. 2019 00:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 17. feb. 2019 01:04 ]


Podobe iz sanj



grive z leskom

pritepene na platno večera

iztepene iz žimnice z jutrom

nedokončane

risbe

na jeklenih žebljičkih

v galeriji čustev





  

in med pšeničnimi lasmi bodo izrasle pleve sivine

 

in v dlaneh bodo globoke črvine

in polt divje češnje bo postala pergamentna sušina

 

le v snu še ... 

bo poletje




v izpiti skodelici

projekcija: črka

poleg ostalih slik


je tudi ta črna
močna
in grenka





prihaja

obuta v kratke živobarvne nogavičke

vsak dan


po ves dan hodi z rojem mušic


v vsako noč pride


na koncu ji izostane stopinja


če ji ne bi ...







vsaka noč

pod črno skorjo

čuva

mehkobo zarje






... se bodo ptice dvignile v let  

bodo drugače letele

 

ne bo dleska med njimi in z leske bodo lešniki

dozoreli

že davno odpadli

strohneli

ne bo veverice in ne kašče natrpane s snom


le tiho

popolnoma tiho

bo


nekdo v novem jutru

v iznošenih čevljih

pospravljal snežinke







… zadaj pa toliko sonc

za vsak premrl

list

eno







Pesmi in fotografije: Lidija Polak





Jesen, avtorica: Lidija Polak, november 2018

objavljeno: 13. nov. 2018 00:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. nov. 2018 00:02 ]




Jesen 
Kaže se nam s tako različnimi obrazi. Včasih z nagajivo nasmejanim, pobožanim od sonca in toplote, najdenim nekje višje nad dolino. Na poti navzgor … 











s pogledom navzdol … 







ali v višini oči. 











Včasih bolj meglenega in mokrega obraza, nekje bližje dolini. Brez pogledov v dalj.  











V dobri družbi. 










Potem spet iznad megle. Višje in bližje koncu jeseni. 







Z obetom zime. 




In spet nižje, še obarvana in odišavljena.











S skodelico kave. 





Ah ja, pozabila sem še na raznolikost kraške pokrajine. Na barve ruja. 







Bilo je, avtorica: Lidija Polak, oktober 2018

objavljeno: 1. okt. 2018 23:41 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 2. okt. 2018 00:19 ]



bilo je ... 


ko so trave venele 
in je sonce prislonilo lice
ob njih bok 





silne 
so izstopile 
v večerni svetlobi  





bilo je … 

ko so se vrhovi odeli 
v rožnati sij 
in jim je mehkoba zasegla trdoto





bilo je … 

in se je skoznje prebil pomislek 
da bo tema dokončna  



Besedilo in fotografije: Lidija Polak, september 2018 





Natečaj za kratko zgodbo

Matkov škaf, avtorica: Lidija Polak, maj 2018

objavljeno: 22. maj 2018 09:50 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 25. maj 2018 05:19 ]


Matkov škaf 
iz Matkovega kota. Dolina, ki vedno prepriča z lepoto in odmaknjenostjo od živžava bolj obiskanih gora. Spomladi prepriča tudi z obljubo takratnega cilja. Matkov škaf je naraven pojav, ki nastane kot posledica snežnih plazov, ki zapolnijo zatrep Matkovega kota. Voda, ki se steka s stene ustvari krater, ki je odvisno od višine snega tiste zime globok več metrov. 


Na začetku se pot vije po dolini Matkovega kota. Lepo je razpoznavna.





Nato se na desni strani doline vzpne skozi gozd. 





Preči nekaj kratkih snežišč. Iz katerih voda ustvarja naravne mostove.





Nato izstopa na snežišče.





Zlagoma in vedno bolj strmo se vzpenja proti cilju. Zaradi padajočega kamenja je tu priporočljiva uporaba čelade, kakor tudi derez zaradi dobrega oprijema hoje po snežišču.








Zadnji metri pred izstopom so zelo strmi.




Škaf.

Ob mojem obisku je bila njegova globina cca. 19 m.







Nekaj obiskovalcev se nas je nabralo isti čas na cilju.





Ob robu stene se snežišče odmika. Na kar je treba paziti tudi pri vzponu po jeziku snežišča.





Pogled v dolino Matkovega kota.





In nato sledi vračanje. Navzdol še zahtevnejše, kot navzgor. Seveda ne za vse. Eni se preprosto oddrsajo navzdol ☺. Drugi gremo počasi, previdno, da spet … ne sledi zdrs v poškodbo.






Luno imam rada, avtorica: Lidija Polak, april 2018

objavljeno: 4. apr. 2018 00:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. apr. 2018 02:57 ]


Luno imam rada 


in ona je prijazna do mene. Pusti mi spati in polni me z energijo. 


Tako me je zaposlila v ponedeljek, 2. aprila. Ko sem vstala je bilo še temno. No skoraj temno. Na nebu se je namreč bohotila luna. Namenjena je bila na Peco.

V dolini so še gorele ulične svetilke. 







Malo za tem se je začelo daniti. Gora se je obarvala škrlatno. Nebo je dobilo zamolklo vijolično barvo. Luna pa … bila je kot bonbonček na torti. 






Goro so obliznili prvi sončni žarki. Pozlatela je.

Ne vem kaj me je bolj očaralo, ali sprehod lune ali barve sončnega vzhoda, ki so se pri tem odigrale.

Vsekakor so tu utrinki tega jutra.







Potem se je zdanilo.

Sneg je postal spet bel. Nebo pa temno modre barve.

Luna se je približevala gori.





Nato je sedla nanjo.



Zgledalo je, kot da se bo pokotalila po grebenu.

( Lahko bi se kotalila z njo, če bi bila takrat na gori. ☺ )



A je v resnici začela ponikati za njo.





Dokler se ni poslovila.



Lahko noč luna.




Besedilo in fotografije: Lidija Polak, februar 2018 


Razmišljanja, avtorica: Lidija Polak, februar 2018

objavljeno: 27. feb. 2018 02:44 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. mar. 2018 07:10 ]



Razmišljanja … 


V dneh, ko sem lena, kar sem zadnje čase pogosto, odložim očala na kup nedokončanih projektov.  







Od spodaj opazujem kako je zgrajen most preko katerega želim. 




Z razdalje zrem v zvezde.  




Krošnje so visoko, kljub temu, da so do njih speljane lestve. 




Večinoma je dovolj, da položiš prvi korak v željeno smer.  


In se čim manj sprašuješ kako bo. Bo cilj? Ali se v naslednjem križišču odločiš, da ga zamenjaš.



Zima na Pohorju, avtorica: Lidija Polak, januar 2018

objavljeno: 27. jan. 2018 01:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. jan. 2018 01:43 ]

Zima na Pohorju

Če si kdo želi kanček zime, ki je v dolini izostala, se naj te dni poda tudi na Pohorje. Z malo sreče bo ujel prijazen in skuštran dan, kot je bil naš. Belo moder, popestren  z razigranostjo oblakov.


Od Grmovškovega doma na Kopah nas je pot vodila preko Črnega in Jezerskega vrha do Ribniške koče in nazaj na izhodišče.


Že na začetku poti so rokavice pristale na palicah. Že zato, ker je z njimi težko fotografirati. In stiskanja sprožilca in še prej nastavljanja aparata je bilo ta dan veliko.



Znašle smo se v svetu v belo odetih smrek. Visokih do neba.  Me, tri majhne pikice.


/Črni vrh/


Znašle smo se v pokrajini z obilo lepih detajlov.



Med  igro svetlobe in sence.





V nadvse romantičnem okolju. Na videz tako krhkem, da bi ga že utrip vek lahko porušil.


/Jezerski vrh/



/Jezero nad Ribniško kočo/





In vendar v tako mogočnem, da ti zastane dah.  Da se zliješ z njim. V tišino razmišljanja.




Besedilo in fotografije: Lidija Polak, december 2017 










1-10 of 43