Objave-Mehurčki
Kaj počnemo te dni, avtorica: Lidija Polak
Kaj počnemo te dni? A je kaj novega? js bom dans probo koncat, ceprav bi mogo zdaj pustit da se oblikuje bol dolgo pa prevlazno testo mam koma sm ga zoblikoval pa se steklena miza za obdelovanje je totalno sranje kr se vse prime takoj Niti ne, ata je že kejkr tejk zdrav, praji da je biv dans v parko, mene je katarina včeraj postrigva, ivč je pa kruh naredo. Ivč je z Zalo v Celju, Nejc je s Katarino v Ljubljani. Ata je bil v bolnici: »Ata nima virusa, a veš? » »Vem, me je poklical.« Jaz sem na Koroškem in te dni pakiram dva paketa za njiju. Enkrat prej, sem jima že poslala po gajbico jabolk od lokalnega kmeta. Joj, na kak upor sem naletela: » Bo virusno, saj kupujemo v trgovini.« No, pol pa?? zaj pa nastudirat ka boma z njimi pa jema dva tedna sam japke? boma z neki, ceprav jih noben ne je rad hvala za jabke, tega res ni tk vlko ko sem mislo. lepe so, dore so dans bom kompost skuhu Kot sem že rekla, te dni pripravljam dva paketa. Včasih so jih mame pošiljale sinovom, ki so služili vojaški rok. Nisem si mislila, da jih bom jaz kdaj … no, pa saj to je kot vojna, kar se sedaj dogaja.
Šnops pa grumpe ja, masti pa res ne Pa daj jih v eno manjšo embalažo, ne tk ko za božička če bi nama rada kaj poslava za veliko noč, taj bi bva bolj vesela kake suhe salame namesto krače
haha ka vse bos ti nafilala v paket In včasih kuhamo. In včasih se tudi malo pokregamo. mama, kk skuhaš korenčkovo juho? mama nisem prehlajen sem ti povedo da nisem zaj pa rukni enga kratkega, pa se umiri Ej, kk ze morm zganke naret? v slan krop vsujem da se bunka nardi, pa pocas vreje 15min, pa pol na pol, pa se 15min, pa pol odcedit pa pocas dodajat pa mesat sm pa dal zaj drozi v hladilnik da nebom vsak dan fotral zaj pa majo ze duh po kvasu ti js poslem kruh? mama, a mi pošleš kako sliko do ajke Seveda, seveda … In včasih dam Ajki telefon. Zastriže z ušesi, ko sliši Nejca. Večinoma pa je malo prestrašena, ker ne ve od kje prihaja njegov glas. Ajka počaki me, da pridem domu
Danes pakiram, vsaj za kakšno uro se bi dodala.
|
Žabiški Kuk in Vogel, avtorica: Lidija Polak, julij 2019
Vsako leto je nek pohod najlepši. Na sumu imam, da bo ob pregledu konec leta, ta tisti. Klik na spodnjo ikono - kvadrat (vpogled na celoten zaslon! )  Besedilo in fotografije: Lidija Polak Pomlad 2019, Nika Korsič |
V Izolo s Kulturnim društvom literatov Mežiške doline, avtorica: Lidija Polak
V Izolo s Kulturnim društvom literatov Mežiške doline Bilo je … da bo treba še kdaj ponoviti. Polno smeha, klepeta, adrenalina pred nastopi, vse začinjeno s pristno istrsko govorico domačinov in s pridihom morskega ozračja, ki je bil težje otipljiv zaradi skisanega vremena, a vendar dovolj jasen, da smo se zavedali polnega okusa našega potepa na obalo. Zvečer smo imeli nastop v avli hotela Delfin. Glasbena skupina Rute, ki je popestrila naše branje, je prišla z nami. Lepo pojejo in večinoma zajemajo iz avtorskih besedil vodje skupine I.P. Gostje hotela so bili navdušeni nad našo predstavitvijo. Mi nad njimi. Bili so prijetna in številna publika, kakršno si lahko le želiš. In seveda so si zaželeli še vsaj eno pesem. In seveda so jo dobili. Medse smo povabili tudi predstavnico Kulturnega društva VNL iz Izole, gospo V. Č. in gospo R. N. iz Kopra, ki je tik pred izdajo svoje knjižne prvenke. Vzporedno se je v hotelu odvijala likovna kolonija iz vse Slovenije, ki je štela preko 60 umetnikov. Ogledovali smo si slike, ki so nastajale pod spretnimi prsti umetnikov. Med njimi smo srečali koroškega slikarja gospoda K. iz Prevalj. Nasploh je bilo vzdušje v hotelu ustvarjalno, ves čas v nekem dogajanju. Po uspešnem združevanju glasbe in literature in slikarske umetnosti, smo se razgibali v hotelski telovadnici s hatha jogo. Škoda, da ne morem priložiti zvočnega posnetka ob določenih vajah. Tudi rjuli smo kot levi ☺ Privoščili smo si še robinzonski izlet na Dragonjo; iskanje suhih prehodov reke, nabiranje špargljev … Očarali so nas lepo urejeni vinogradi in pomladno zelenenje hribčkov. Kasneje smo odplavale med ulice Izole; po kamnitih tlakih ozkih uličic, med slikovite hiše starega mestnega jedra. Potem, enkrat, je sledil še program: prosto po Prešernu … saj smo vendar literatke. Kam so šli ostali vam ne izdam. Jaz sem meditirala ob obali in se povzpela malo nad klife. Vsega lepega je enkrat konec … Bilo je lepo, bilo je družabno in tudi poučno. Le minilo je malček prehitro. |
Megla na Uršlji gori, avtorica: Lidija Polak
"Magla svuda, magla svuda oko nas … " tako poje Josipa. Vendar se tudi v megli najdejo lepi utrinki.  Besedilo in fotografije: Lidija Polak | Za močnejši vtis Klik na video! |
Podobe iz sanj, avtorica: Lidija Polak, februar 2019
Jesen, avtorica: Lidija Polak, november 2018
Jesen Kaže se nam s tako različnimi obrazi. Včasih z nagajivo nasmejanim, pobožanim od sonca in toplote, najdenim nekje višje nad dolino. Na poti navzgor …    s pogledom navzdol …   ali v višini oči.    Včasih bolj meglenega in mokrega obraza, nekje bližje dolini. Brez pogledov v dalj.     V dobri družbi.    Potem spet iznad megle. Višje in bližje koncu jeseni.   Z obetom zime.  In spet nižje, še obarvana in odišavljena.    S skodelico kave.  Ah ja, pozabila sem še na raznolikost kraške pokrajine. Na barve ruja.     Vem, predolga sem. Ampak letos je dolga jesen. Zato mi mogoče oprostite dolgoveznost ☺. Besedilo in fotografije: Lidija Polak, november 2018 Preberite še: #07 Kdaj smo slabi fantazijski bralci ali kdaj fantazijska pripoved ne deluje (Erika Gregorič) |
Bilo je, avtorica: Lidija Polak, oktober 2018
bilo je ... ko so trave venele in je sonce prislonilo lice ob njih bok  silne so izstopile v večerni svetlobi  bilo je … ko so se vrhovi odeli v rožnati sij in jim je mehkoba zasegla trdoto  bilo je … in se je skoznje prebil pomislek da bo tema dokončna Besedilo in fotografije: Lidija Polak, september 2018 Preberite še: #05 Fantazijski junak in fantazijski svet sta eno (Erika Gregorič) Poseben dan, Zarja Trkman |  |
Matkov škaf, avtorica: Lidija Polak, maj 2018
Matkov škaf iz Matkovega kota. Dolina, ki vedno prepriča z lepoto in odmaknjenostjo od živžava bolj obiskanih gora. Spomladi prepriča tudi z obljubo takratnega cilja. Matkov škaf je naraven pojav, ki nastane kot posledica snežnih plazov, ki zapolnijo zatrep Matkovega kota. Voda, ki se steka s stene ustvari krater, ki je odvisno od višine snega tiste zime globok več metrov. Na začetku se pot vije po dolini Matkovega kota. Lepo je razpoznavna.  Nato se na desni strani doline vzpne skozi gozd.  Preči nekaj kratkih snežišč. Iz katerih voda ustvarja naravne mostove.  Nato izstopa na snežišče.  Zlagoma in vedno bolj strmo se vzpenja proti cilju. Zaradi padajočega kamenja je tu priporočljiva uporaba čelade, kakor tudi derez zaradi dobrega oprijema hoje po snežišču.   Zadnji metri pred izstopom so zelo strmi.  Škaf. Ob mojem obisku je bila njegova globina cca. 19 m.   Nekaj obiskovalcev se nas je nabralo isti čas na cilju.  Ob robu stene se snežišče odmika. Na kar je treba paziti tudi pri vzponu po jeziku snežišča.  Pogled v dolino Matkovega kota.  In nato sledi vračanje. Navzdol še zahtevnejše, kot navzgor. Seveda ne za vse. Eni se preprosto oddrsajo navzdol ☺. Drugi gremo počasi, previdno, da spet … ne sledi zdrs v poškodbo.  Besedilo in fotografije: Lidija Polak, maj 2018 Preberite še: Jeseni v mestu pod gradom (Jurij Hudolin) |
Luno imam rada, avtorica: Lidija Polak, april 2018
Luno imam rada in ona je prijazna do mene. Pusti mi spati in polni me z energijo. Tako me je zaposlila v ponedeljek, 2. aprila. Ko sem vstala je bilo še temno. No skoraj temno. Na nebu se je namreč bohotila luna. Namenjena je bila na Peco. V dolini so še gorele ulične svetilke.   Malo za tem se je začelo daniti. Gora se je obarvala škrlatno. Nebo je dobilo zamolklo vijolično barvo. Luna pa … bila je kot bonbonček na torti.   Goro so obliznili prvi sončni žarki. Pozlatela je. Ne vem kaj me je bolj očaralo, ali sprehod lune ali barve sončnega vzhoda, ki so se pri tem odigrale. Vsekakor so tu utrinki tega jutra.    Potem se je zdanilo. Sneg je postal spet bel. Nebo pa temno modre barve. Luna se je približevala gori.   Nato je sedla nanjo.  Zgledalo je, kot da se bo pokotalila po grebenu. ( Lahko bi se kotalila z njo, če bi bila takrat na gori. ☺ )  A je v resnici začela ponikati za njo.   Dokler se ni poslovila.  Lahko noč luna. Besedilo in fotografije: Lidija Polak, februar 2018 |
Razmišljanja, avtorica: Lidija Polak, februar 2018
Razmišljanja … V dneh, ko sem lena, kar sem zadnje čase pogosto, odložim očala na kup nedokončanih projektov.   Od spodaj opazujem kako je zgrajen most preko katerega želim.  Z razdalje zrem v zvezde.  Krošnje so visoko, kljub temu, da so do njih speljane lestve.  Večinoma je dovolj, da položiš prvi korak v željeno smer. In se čim manj sprašuješ kako bo. Bo cilj? Ali se v naslednjem križišču odločiš, da ga zamenjaš. Besedilo in fotografije: Lidija Polak, februar 2018 Preberite še: |
1-10 of 44
