MENU‎ > ‎Mehurčki‎ > ‎

Objave-Mehurčki

Kaj počnemo te dni, avtorica: Lidija Polak

objavljeno: 8. apr. 2020, 01:12 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 30. avg. 2020, 18:30 ]

Kaj počnemo te dni?




 A je kaj novega?



js bom dans probo koncat, ceprav bi mogo zdaj pustit da se oblikuje bol dolgo

pa prevlazno testo mam

koma sm ga zoblikoval

pa se steklena miza za obdelovanje je totalno sranje kr se vse prime takoj



Niti ne, ata je že kejkr tejk zdrav, praji da je biv dans v parko, mene je katarina včeraj postrigva, ivč je pa kruh naredo. 



Ivč je z Zalo v Celju, Nejc je s Katarino v Ljubljani. Ata je bil v bolnici: »Ata nima virusa, a veš? » »Vem, me je poklical.«

Jaz sem na Koroškem in te dni pakiram dva paketa za njiju. Enkrat prej, sem jima že poslala po gajbico jabolk od lokalnega kmeta. Joj, na kak upor sem naletela: » Bo virusno, saj kupujemo v trgovini.«  No, pol pa?? 




  zaj pa nastudirat ka boma z njimi 🙂

pa jema dva tedna sam japke?

boma z neki, ceprav jih noben ne je rad 🙂



  hvala za jabke, tega res ni tk vlko ko sem mislo. lepe so, dore so 

dans bom kompost skuhu




  Kot sem že rekla, te dni pripravljam dva paketa. Včasih so jih mame pošiljale sinovom, ki so služili vojaški rok. Nisem si mislila, da jih bom jaz kdaj … no, pa saj to je kot vojna, kar se sedaj dogaja. 


 


Šnops pa grumpe ja, masti pa res ne

Pa daj jih v eno manjšo embalažo, ne tk ko za božička

če bi nama rada kaj poslava za veliko noč, taj bi bva bolj vesela kake suhe salame namesto krače




 

  haha ka vse bos ti nafilala v paket





In včasih kuhamo. In včasih se tudi malo pokregamo.




  mama, kk skuhaš korenčkovo juho?


mama

nisem prehlajen

sem ti povedo da nisem

zaj pa rukni enga kratkega, pa se umiri




  Ej, kk ze morm zganke naret? v slan krop vsujem da se bunka nardi, pa pocas vreje 15min, pa pol na pol, pa se 15min, pa pol odcedit pa pocas dodajat pa mesat




sm pa dal zaj drozi v hladilnik

da nebom vsak dan fotral

zaj pa majo ze duh po kvasu


ti js poslem kruh? 😀





mama, a mi pošleš kako sliko do ajke


Seveda, seveda …


Fotografija osebe Lidija Polak.



  In včasih dam Ajki telefon. Zastriže z ušesi, ko sliši Nejca. Večinoma pa je malo prestrašena, ker ne ve od kje prihaja njegov glas.




Ajka počaki me, da pridem domu



 

Danes pakiram,  




vsaj za kakšno uro se bi dodala.


 









Žabiški Kuk in Vogel, avtorica: Lidija Polak, julij 2019

objavljeno: 10. jul. 2019, 00:12 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 10. jul. 2019, 03:34 ]


V Izolo s Kulturnim društvom literatov Mežiške doline, avtorica: Lidija Polak

objavljeno: 17. apr. 2019, 02:49 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 17. apr. 2019, 02:52 ]



V Izolo s 

Kulturnim društvom literatov Mežiške doline 


Bilo je … da bo treba še kdaj ponoviti. Polno smeha, klepeta, adrenalina pred nastopi, vse začinjeno s pristno istrsko govorico domačinov in s pridihom morskega ozračja, ki je bil težje otipljiv zaradi skisanega vremena, a vendar dovolj jasen, da smo se zavedali polnega okusa našega potepa na obalo. 


Zvečer smo imeli nastop v avli hotela Delfin. Glasbena skupina Rute, ki je popestrila naše branje, je prišla z nami. Lepo pojejo in večinoma zajemajo iz avtorskih besedil vodje skupine I.P.





Gostje hotela so bili navdušeni nad našo predstavitvijo. Mi nad njimi. Bili so prijetna in številna publika, kakršno si lahko le želiš. In seveda so si zaželeli še vsaj eno pesem. In seveda so jo dobili.

Medse smo povabili tudi predstavnico Kulturnega društva VNL iz Izole, gospo V. Č. in gospo R. N. iz Kopra, ki je tik pred izdajo svoje knjižne prvenke.


Vzporedno se je v hotelu odvijala likovna kolonija iz vse Slovenije, ki je štela preko 60 umetnikov. Ogledovali smo si slike, ki so nastajale pod spretnimi prsti umetnikov. Med njimi smo srečali koroškega slikarja gospoda K. iz Prevalj.

Nasploh je bilo vzdušje v hotelu ustvarjalno, ves čas v nekem dogajanju. 


Po uspešnem združevanju glasbe in literature in slikarske umetnosti, smo se razgibali v hotelski telovadnici s hatha jogo.


Škoda, da ne morem priložiti zvočnega posnetka ob določenih vajah. Tudi rjuli smo kot levi ☺


Privoščili smo si še robinzonski izlet na Dragonjo; iskanje suhih prehodov reke, nabiranje špargljev …





Očarali so nas lepo urejeni vinogradi in pomladno zelenenje hribčkov.

Kasneje smo odplavale med ulice Izole; po kamnitih tlakih ozkih uličic, med slikovite hiše starega mestnega jedra. 




Potem, enkrat, je sledil še program: prosto po Prešernu … saj smo vendar literatke.

Kam so šli ostali vam ne izdam. Jaz sem meditirala ob obali in se povzpela malo nad klife. 







Vsega lepega je enkrat konec …


Bilo je lepo, bilo je družabno in tudi poučno. Le minilo je malček prehitro. 


Megla na Uršlji gori, avtorica: Lidija Polak

objavljeno: 7. apr. 2019, 09:51 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 7. apr. 2019, 22:50 ]




"Magla svuda, magla svuda oko nas … " tako poje Josipa.
Za močnejši vtis Klik na video!

Podobe iz sanj, avtorica: Lidija Polak, februar 2019

objavljeno: 17. feb. 2019, 00:35 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 17. feb. 2019, 01:04 ]


Podobe iz sanj



grive z leskom

pritepene na platno večera

iztepene iz žimnice z jutrom

nedokončane

risbe

na jeklenih žebljičkih

v galeriji čustev





  

in med pšeničnimi lasmi bodo izrasle pleve sivine

 

in v dlaneh bodo globoke črvine

in polt divje češnje bo postala pergamentna sušina

 

le v snu še ... 

bo poletje




v izpiti skodelici

projekcija: črka

poleg ostalih slik


je tudi ta črna
močna
in grenka





prihaja

obuta v kratke živobarvne nogavičke

vsak dan


po ves dan hodi z rojem mušic


v vsako noč pride


na koncu ji izostane stopinja


če ji ne bi ...







vsaka noč

pod črno skorjo

čuva

mehkobo zarje






... se bodo ptice dvignile v let  

bodo drugače letele

 

ne bo dleska med njimi in z leske bodo lešniki

dozoreli

že davno odpadli

strohneli

ne bo veverice in ne kašče natrpane s snom


le tiho

popolnoma tiho

bo


nekdo v novem jutru

v iznošenih čevljih

pospravljal snežinke







… zadaj pa toliko sonc

za vsak premrl

list

eno







Pesmi in fotografije: Lidija Polak





Jesen, avtorica: Lidija Polak, november 2018

objavljeno: 13. nov. 2018, 00:00 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 13. nov. 2018, 00:02 ]




Jesen 
Kaže se nam s tako različnimi obrazi. Včasih z nagajivo nasmejanim, pobožanim od sonca in toplote, najdenim nekje višje nad dolino. Na poti navzgor … 











s pogledom navzdol … 







ali v višini oči. 











Včasih bolj meglenega in mokrega obraza, nekje bližje dolini. Brez pogledov v dalj.  











V dobri družbi. 










Potem spet iznad megle. Višje in bližje koncu jeseni. 







Z obetom zime. 




In spet nižje, še obarvana in odišavljena.











S skodelico kave. 





Ah ja, pozabila sem še na raznolikost kraške pokrajine. Na barve ruja. 







Bilo je, avtorica: Lidija Polak, oktober 2018

objavljeno: 1. okt. 2018, 23:41 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 2. okt. 2018, 00:19 ]



bilo je ... 


ko so trave venele 
in je sonce prislonilo lice
ob njih bok 





silne 
so izstopile 
v večerni svetlobi  





bilo je … 

ko so se vrhovi odeli 
v rožnati sij 
in jim je mehkoba zasegla trdoto





bilo je … 

in se je skoznje prebil pomislek 
da bo tema dokončna  



Besedilo in fotografije: Lidija Polak, september 2018 





Natečaj za kratko zgodbo

Matkov škaf, avtorica: Lidija Polak, maj 2018

objavljeno: 22. maj 2018, 09:50 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 25. maj 2018, 05:19 ]


Matkov škaf 
iz Matkovega kota. Dolina, ki vedno prepriča z lepoto in odmaknjenostjo od živžava bolj obiskanih gora. Spomladi prepriča tudi z obljubo takratnega cilja. Matkov škaf je naraven pojav, ki nastane kot posledica snežnih plazov, ki zapolnijo zatrep Matkovega kota. Voda, ki se steka s stene ustvari krater, ki je odvisno od višine snega tiste zime globok več metrov. 


Na začetku se pot vije po dolini Matkovega kota. Lepo je razpoznavna.





Nato se na desni strani doline vzpne skozi gozd. 





Preči nekaj kratkih snežišč. Iz katerih voda ustvarja naravne mostove.





Nato izstopa na snežišče.





Zlagoma in vedno bolj strmo se vzpenja proti cilju. Zaradi padajočega kamenja je tu priporočljiva uporaba čelade, kakor tudi derez zaradi dobrega oprijema hoje po snežišču.








Zadnji metri pred izstopom so zelo strmi.




Škaf.

Ob mojem obisku je bila njegova globina cca. 19 m.







Nekaj obiskovalcev se nas je nabralo isti čas na cilju.





Ob robu stene se snežišče odmika. Na kar je treba paziti tudi pri vzponu po jeziku snežišča.





Pogled v dolino Matkovega kota.





In nato sledi vračanje. Navzdol še zahtevnejše, kot navzgor. Seveda ne za vse. Eni se preprosto oddrsajo navzdol ☺. Drugi gremo počasi, previdno, da spet … ne sledi zdrs v poškodbo.






Luno imam rada, avtorica: Lidija Polak, april 2018

objavljeno: 4. apr. 2018, 00:29 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 4. apr. 2018, 02:57 ]


Luno imam rada 


in ona je prijazna do mene. Pusti mi spati in polni me z energijo. 


Tako me je zaposlila v ponedeljek, 2. aprila. Ko sem vstala je bilo še temno. No skoraj temno. Na nebu se je namreč bohotila luna. Namenjena je bila na Peco.

V dolini so še gorele ulične svetilke. 







Malo za tem se je začelo daniti. Gora se je obarvala škrlatno. Nebo je dobilo zamolklo vijolično barvo. Luna pa … bila je kot bonbonček na torti. 






Goro so obliznili prvi sončni žarki. Pozlatela je.

Ne vem kaj me je bolj očaralo, ali sprehod lune ali barve sončnega vzhoda, ki so se pri tem odigrale.

Vsekakor so tu utrinki tega jutra.







Potem se je zdanilo.

Sneg je postal spet bel. Nebo pa temno modre barve.

Luna se je približevala gori.





Nato je sedla nanjo.



Zgledalo je, kot da se bo pokotalila po grebenu.

( Lahko bi se kotalila z njo, če bi bila takrat na gori. ☺ )



A je v resnici začela ponikati za njo.





Dokler se ni poslovila.



Lahko noč luna.




Besedilo in fotografije: Lidija Polak, februar 2018 


Razmišljanja, avtorica: Lidija Polak, februar 2018

objavljeno: 27. feb. 2018, 02:44 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 4. mar. 2018, 07:10 ]



Razmišljanja … 


V dneh, ko sem lena, kar sem zadnje čase pogosto, odložim očala na kup nedokončanih projektov.  







Od spodaj opazujem kako je zgrajen most preko katerega želim. 




Z razdalje zrem v zvezde.  




Krošnje so visoko, kljub temu, da so do njih speljane lestve. 




Večinoma je dovolj, da položiš prvi korak v željeno smer.  


In se čim manj sprašuješ kako bo. Bo cilj? Ali se v naslednjem križišču odločiš, da ga zamenjaš.



1-10 of 44