Jesen Kaže se nam s tako različnimi obrazi. Včasih z nagajivo nasmejanim, pobožanim od sonca in toplote, najdenim nekje višje nad dolino. Na poti navzgor … s pogledom navzdol … ali v višini oči. Včasih bolj meglenega in mokrega obraza, nekje bližje dolini. Brez pogledov v dalj. V dobri družbi. Potem spet iznad megle. Višje in bližje koncu jeseni. Z obetom zime. In spet nižje, še obarvana in odišavljena. S skodelico kave. Ah ja, pozabila sem še na raznolikost kraške pokrajine. Na barve ruja. Vem, predolga sem. Ampak letos je dolga jesen. Zato mi mogoče oprostite dolgoveznost ☺. Besedilo in fotografije: Lidija Polak, november 2018 Preberite še: #07 Kdaj smo slabi fantazijski bralci ali kdaj fantazijska pripoved ne deluje (Erika Gregorič) |