MENU‎ > ‎Mehurčki‎ > ‎Objave-Mehurčki‎ > ‎

Po poteh Kamniško Savinjskih Alp, avtorica: Lidija Polak, september 2016

objavljeno: 27. sep. 2016 03:48 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

Še nekaj let nazaj je sin dejal, da on hodi le do gozdne meje. Da ne mara kamenja in snega v hribih. Zdaj teče po skalah kot gams in išče s pogledom krpe snega. Lani sva šla popoldne na Kamniško sedlo in naslednji dan na Brano. No, skoraj sva jo dosegla ☺. A to je zgodba zase. Tokrat sva se napotila na Kranjsko kočo na Ledinah in naslednji dan na Veliko Babo. On jo je dosegel, jaz sem pobrala spet le Ledinski vrh. A sem ga shranila tako, kot še zmeraj do sedaj, na toplo.

Deljenje izkušenj, druženje v hribih , smrčanje v isti sobi ... zna biti zanimivo. Vsekakor toliko, da tega vikenda ne bi zamenjala z drugačnim.

Po okrepčilu na koči grem še nekaj metrov višje, tja, kjer naj bi bil ledenik pod Skuto. Pa so le še zaplate snega visoko pod stenami.




Sence se daljšajo in oblaki objemajo vrhove. Vlada tišina.



Nekdo je zložil možica.
 


Ko se vrnem do koče, vidim, da tudi sin meditira.




Jutro na Zgornjem Jezerskem se kopa v meglicah.



Vrhovi pa se že zlatijo pod prvimi sončnimi žarki.



Začetek poti še zebe v lica in roke. A ne za dolgo.



Kmalu ujameva sonce, ki se na Jezerskem sedlu že nasmiha pohodnikom.



Tako me je čakal ...



Potem sva po razmisleku odločila, da pojde on na Veliko Babo, jaz pa na Ledinski vrh. Prijazna planinca sta ga vzela medse, za družbo in varno pot.



Nenadoma sem imela na voljo toliko časa. Vrh na levi je bil na dosegu roke. 



Z njega sem opazovala, kako se majhna karavana približuje svojemu cilju.



In kako ga je dosegla.



Sonce je bilo toplo, motivov veliko ...





Veliko je bilo tudi gamsov na paši.



Počasi sem se vračala proti koči. In pred njo so me dohiteli. V zahvalo smo spili pivo na koči.



Pot navzdol je bila obsijana s soncem, bilo je že popoldne. Obraza sta sijala od zadovoljstva.



Jesenske barve se že kažejo. Še malo in bo na tej poti zapadel sneg.


Napisala in fotografirala: Lidija Polak