---

Strma Kranjska pot se najprej vzpne skozi gozd in večkrat prečka gozdno cesto.



Preko jase preide na zahtevnejši del, ki je opremljen z jeklenicami.


Proti samemu vrhu se nato vzpenja po poraslem skalnem grebenu.

Z njega imamo pogled na severna ostenja Grintovcev preko Košute do Julijskih Alp. Na drugi strani do Pece, Raduhe, Olševe, Obirja ...

Na vrhu je železen križ z napisom: Koroška - svobodna in nerazdeljena, ki je bil postavljen ob 42. obletnici koroškega plebiscita.



Sestop je možen na severno stran preko Pasterkovega sedla in po markirani poti nazaj na Jezerski vrh.










Pa še nekaj besed o tokratnih razmerah na poti. V dolini je pomlad, v gorah pa je še zima. Sicer je na višini, kjer sem se potepala tokrat, zima že omehčana. Na severnejših legah, kjer sonce še ne pride prav zraven, je pot poledenela. Tu pridejo v poštev dereze. Na sončnih legah je sneg južen. Zoprn je na strmih pobočjih, kjer moraš paziti na vsak korak, da ne zdrsneš. Dereze ti v takšnem ne pomagajo. Niti palice ne, ker se ugreznejo skozi ves sneg do tal in nenadoma ostaneš brez opore. Ugrezne se tudi noga, sploh, kjer je sneg prekril ruševje. Čevelj se zatakne med veje in ga komaj izvlečeš. Na prisojnih legah je pot kopna. Jeklenice so ponekje še pod snegom. Prava mešanica vseh pogojev je bila na poti na vrh in z njega.

Pri sestopu je bilo sploh pestro, strma pot navzdol, ki je bila popolnoma omehčana od sonca, če sedeš na rit in se zapelješ po pobočju navzdol, je upor manjši, kot če stopiš z nogo in se znajdeš ugreznjen med rušje. Tudi tako sem nekajkrat rešila zoprno situacijo.

Kakor koli že, uživala sem. To je bil moj, po dolgem času, prvi še napol zimski pohod. Poln adrenalina in prekrasnih razgledov.