tisoče sinic vzleta moja sedi in zabada krempeljčke v vejo še vedno me prime da iščem a ne obstaja kaj več povsod najdem ograje plezala bi pa ni na drugi strani ničesar kar bi čez povleklo željo opazim trnovje pa si mislim prelepo je da bi ga izkoreninila vidim sence izmenjujejo se s svetlobo in potem je tam cvet raste sam in je lep in potok ki gnezdi strugo doma je Lidija Polak |