MENU‎ > ‎Mojca priporoča‎ > ‎

Objave-Mojca priporoča

Ogenj, rit in kače niso za igrače, napisala: Mojca Zelenko, april 2017

objavljeno: 26. apr. 2017 01:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. apr. 2017 01:43 ]


Ogenj, rit in kače niso za igrače




»Tisti trenutek, ko jo (to knjigo) vzamete v roke, se morate zavedati, da vstopate v svet, ki ga niste poznali - ne vi ne kdo drug. Razen, seveda, redkih izjem.« Milena Miklavčič 


Knjiga Milene Miklavčič, ki je izšla že pred tremi leti, od vsega začetka zbuja veliko pozornost delno zaradi udarnega naslova, predvsem pa zaradi, lahko rečem, srhljive vsebine. Kajti za nekoga iz današnjega časa, torej potomca generacij, ki v pričujoči knjigi pripovedujejo o svojem življenju od začetka 20. stoletja pa do nekaj let po drugi svetovni vojni, je spoznanje, kako so naši predniki dejansko živeli, kakšni so bili njihovi medsebojni odnosi, kakšne higienske navade so imeli in kakšno je bilo njihovo spolno življenje, pravi kulturni šok. Šok je tako močan, da se ni čuditi, da so nekateri ljudje reagirali na knjigo z neodobravanjem, zanikanjem in celo kritiziranjem avtorice.

Kritiki so s tem pokazali sicer svoj čustveni odziv na dejstva, izpovedana v knjigi. Ampak dejstva so dejstva ne glede na to, kako težko jih danes sprejemamo in dejstev ni moč spreminjati. Toda nagnjenost k potvarjanju dejstev je očitno splošna človeška lastnost in smo ji priča vso zgodovino in pri vseh narodih brez izjeme. Ko pa gre za tako intimne stvari, pa še toliko bolj. Kajti vedenjski vzorci in predsodki, ki jih prenašamo iz roda v rod, pogosto niso všečni in iz generacije v generacijo manj sprejemljivi. Jih pa v pričevanju Mileninih sogovornikov zlahka prepoznamo, saj so vzorci še vedno tu in vplivajo na naše življenje. Naši predniki nam sporočajo: »Ti si tak in tak za to, ker sem jaz bil tak in tak!« Tega pa najraje ne bi slišali, niti prepoznali v sebi, kajti človek iz neke obrambne drže vedno najbolj zanika ravno tisto, kar najde v globini svojega zavedanja, pa to prepozna kot neustrezno.

Vsaka nova generacija razglasi nekatere oblike vedenja in navad predhodne generacije za družbeno nesprejemljive. Danes smo tudi bolj izobraženi, obenem se danes o vsem govori in analizira in vsako odstopajoče ravnanje ali odnos se takoj popredalčka. In, če in padeš v eno vrsto predalčkov, poiščeš psihoterapevta, če v drugo vrsto, se na vse jeziš in zanikaš, in če v tretjo vrsto, pa že kaj… Tabu tem danes ni več, vsaj v teoriji ne. Vendar se je ob izidu te knjige pokazalo, da je za nekatere sodobnike največja tabu tema prav preteklost in življenje naših babic in dedkov ter staršev. Od tod je prišlo na forumih do nekaj prelitega žolča in zanikanja dejstev, ki so navedena v Milenini knjigi.

Zakaj pišem o tej knjigi šele zdaj, ko pa je izšla že pred tremi leti, prevedena je v nekaj tujih jezikov in po njej je bil posnet dokumentarni film?

Zato, ker sem jo prebrala šele zdaj in zato, ker obravnavana tematika ne bo nikoli zastarala, niti čez desetletja ne.

Ob tej priliki sem si šla ogledat na COBISS statistiko branosti knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače. Knjiga je že vsa tri leta med najbolj branimi v Sloveniji. Zanjo so ves čas značilne tudi dolge čakalne vrste. Pogledala sem statistiko za mesec marec za vsa tri leta, ki pravi naslednje: v marcu leta 2015 je bila izposojena 307 krat, 240 oseb pa je knjigo rezerviralo. V marcu 2016 jo je prebralo 487 oseb in 693 rezerviralo, letošnjega marca pa jo je prebralo 558 oseb, 277 pa rezerviralo. Številke v teh okvirih variirajo vse mesece in vsa tri leta.

Zakaj sem se lotila te statistike? Zato, ker enostavno ne razumem, zakaj slovenske knjižnice ne kupijo več izvodov te knjige glede na statistične podatke o branosti, ki jih imajo na voljo. Z nakupom knjige bi podprle slovensko avtorico, ki je opravila velikansko delo in dragocena pričevanja naših babic bi se razširila med ljudi in jim dala priložnost, da sprašujejo svoje starše in stare starše o njihovih časih, dokler so ti še živi. 

Tega, kar lahko osebno izvedo od svojih prednikov, jim ne more nadomestiti nobeno znanstveno antropološko delo, ki bo kdaj kasneje morda le začelo obravnavati tovrstno tematiko tega časa. Kajti, četudi se bo država kdaj le odločila financirati tak ali podoben projekt, bo to že zdavnaj prepozno. Pa tudi, znanstvena dela redko zaidejo med ljudi. Na srečo je Milena Miklavčič čutila svoje osebne razloge, zgolj človeške, kot sama pravi, da se je lotila te tematike, ki se je pred njo ni dotaknil še nihče v slovenskem prostoru in kot kaže, tudi v evropskem ne.

Pripovedi o tem, kako so živeli, kako so se spoznavali s spolnostjo, kakšna je bila njihova osebna higiena, kakšno je bilo čustveno življenje naših še živečih prednikov v prvi polovici 20.stoletja, ki jih je Milena zbrala od žensk in tudi od moških, je lahko zbrala le oseba njenega kova, oseba, ki premore dovolj življenjskih izkušenj, empatije, spoštovanja in tudi potrebne pietete in oseba, za katero njeni sogovorniki vedo, da se vezi s preteklostjo zaveda. Zares si ne predstavljam, da bi se ljudje, ki so prav Mileni Miklavčič zaupali tako intimne podrobnosti svojega življenja, lahko odprli mladi znanstvenici ali navdušenemu antropologu. Kajti, nekateri ljudje so se v zenitu svojega življenja dobesedno izpovedali, se zaupali, povedali stvari, ki jih morda še nikoli prej niso niti izustili. In tega zagotovo ne bi storili, če ne bi začutili »izpraševalke« kot nekoga svojega, kajti njihovi spomini se nanašajo na čas, ki jim je neprestano dopovedoval, da so slabi, nevredni, umazani in grešni, čeprav so se globoko v sebi zavedali, da je to krivično. Gre za tako osebne izpovedi, ki jih niso zaupali niti lastnim otrokom, saj so bile preveč boleče, sramotne ali pa so se jim zdele nevredne omenjanja. Gre za človekovo intimo, ki obstaja, dokler je ta oseba še živa. Ko je ni več, je vsako razmišljanje o njenem čustvenem in intimnem življenju zgolj ugibanje in neosnovana romantična predstava o tem, kako naj bi naši predniki čustvovali, kajti nobeden razlagalec preteklosti se ne more izogniti čerem razlaganja skozi svojo osebno prizmo, pa četudi po metodah in v imenu znanosti.

Zatorej je pričujoča knjiga nepredstavljivo dragocen vir za vse bodoče antropološke raziskave o čustvenem in intimnem življenju naših prednikov prve polovice 20. stoletja in najbrž je ta čas referenca tudi za kakšno stoletje poprej.

Ob branju izpovedi pričevalcev boste nehote trčili ob lastno nelagodje, pa četudi so vaše navade in izkušnje svetlobna leta od navad vaših babic. Tako se nam zazdi, a globoko v nas pa vendarle še tli spomin in drobci informacij, ki smo jih zaznali v našem otroštvu pri starših ali starih starših in si jih nismo znali razlagati oziroma smo na nek način čutili, da se o tem ne govori, ob branju teh izpovedi pa se spet pojavijo v naši zavesti.

Srž vsega trpljenja ljudi so medsebojni odnosi in človeška nrav in nevednost. Tudi človeška nrav sama, ki je med drugim še pohlepna, neposredno povzroča človeško gorje. Vsaka posvetna ali cerkvena oblast pa jo zna neusmiljeno izkoristiti za interese tistih, ki so na oblasti, pri tem pa obe vedno delujeta z roko v roki. Prst Mileninih sogovornikov je jasno uperjen tudi v to.



In, seveda, ni se čuditi, da se je v preteklosti oblast (cerkev) toliko ukvarjala celo z žensko menstruacijo, saj je korelacija med količino menstruacij – in številom otrok logična. Oblast je potrebovala veliko otrok, da je imela koga pošiljati na fronto. Uporabljala je vsa sredstva, da bi ženske rojevale čim več otrok, pri tem pa ni mignila niti s prstom, da bi ženskam vsaj malo pomagala pri preživetju otrok in njih samih. Ravno nasprotno: tiste, ki so rodile nezakonske otroke, je zasramovala, tiste, ki niso rojevale, je celo župnik poklical na zagovor in pranje možganov, tiste, ki so rojevale in so poleg njih samih umirali tudi otroci zaradi podhranjenosti ter garanja in fizičnega in psihičnega trpljenja mater, so dobile kvečjemu božji blagoslov skupaj z njihovimi možmi vred, ki so jih pogosto in legitimno pretepali noseče ali ne.

Moški je lahko pretepal ženo in otroke, svoje ali tuje tudi do smrti. Le redko je oblast ocenila, da se je kdo pri tem početju »spozabil« na tak način, da bi ga bilo treba kaznovati. Detomori zaradi golega dejstva, da otroka ni bilo moč nahraniti, saj še odrasli niso imeli kaj jesti, niso bili nobena redkost, prav tako ne splavi, zaradi katerih so ženske pogosto izgubile življenje. Oblast je mižala, ženske pa so zasramovali, kjer je bilo le mogoče.

»Svetost življenja«, ki jo danes nekateri sodobni politiki in njihovi privrženci tako pogosto uporabljajo za netenje razprtij, še skoraj do nedavnega ni obstajala niti na deklarativni ravni posvetne oblasti, morda le cerkvene.

Danes jo nekateri deklarirajo na vsa usta, vendar pa ta t.i. imenovana svetost življenja izgubi ves svoj pomen tisti trenutek, ko se otrok rodi. Za življenje se v trenutku rojstva otroka prenehajo zanimati prav vsi, ki so do tedaj imeli polna usta »svetosti«, kajti v trenutku rojstva je treba preiti od besed k dejanjem. Otroka je treba hraniti, mora biti na varnem, dobiti ljubezen in celo izobrazbo. Kdo potem dejansko skrbi za otroke? Morda borci za »svetost življenja?« Ne, oni se zelo verjetno ponovno pojavijo šele takrat, ko je tega otroka treba poslati na vojno ali vojna žarišča, kjer bo s precejšnjo gotovostjo izgubil življenje. Ravno tako se ga deložira iz doma ali deportira čez mejo. Ravno tako se ga ubija fizično ali psihično maltretira, pa naj bo to nekje na vojnem območju ali za zidovi slovenskih domov. Novi davkoplačevalci bodo že nekako zrastli sami od sebe. In možje že vedno pretepajo žene in matere za temi istimi zidovi. In ženske so za isto delo manj plačane, enako kot pred sto leti. Naši predniki se vsaj niso sprenevedali.

In potem danes na socialnem omrežju Facebook nekdo zganja jezo na muslimanske moške, ki »fukajo naše ženske«, »svoje« pa skrivajo pod burkami ali za zidovi domov. Dobro, razumem, da bi tudi oni radi »fukali Muslimanke«, pa jih jezi, da ne morejo do njih. Vendar pa poleg asociacije na basen o lisici in kislem grozdju najbolj zaštrli ven predstava tega možakarja o ženski kot predmetu zadovoljevanja njegovih potreb, torej lastniški odnos do ženske. Odzivi »drugih klenih slovenskih dedcev« na njegovo izjavo pa kažejo, da je ta lastniški odnos še vedno dokaj prisoten. Dejstva, da ženske po lastni volji seksajo z Muslimanskih moškimi, preprosto niso sposobni dojeti. Seveda tu ne govorimo o posilstvih, ki pa se poleg tujih medijsko razvpitih verjetno v enakih ali celo večjih količinah še vedno dogajajo za zidovi slovenskih domov in kažejo na ta zakoreninjeni lastniški odnos moških do žensk. Preteklih sto let ga očitno še ni uspelo izkoreniniti nobeni oblasti. Ob tem se vprašam, ali ima sploh katera oblast v resnici ta interes.

Ne glede na moje razmišljanje, pa bodo najbrž tudi vas iz mirnega sna vrgle zgodbe nekaterih Mileninih sogovornic in sogovornikov.

Odnos do higiene naših prednikov je za naše pojmovanje popolnoma nepredstavljiv. Pogosto se je zgodilo, ko je katera ženska očistila in pomila tla v hiši, to ni bilo po volji njenemu očetu ali možu. Da bi pokazal, kdo je gospodar, si je eden ali drugi pogosto nadel obutev za v hlev, tja odšel in ob povratku z umazanimi škornji potacal vso hišo.

Da so imeli nekoč pljuvalnike in nočne posode v nočni omarici ob postelji, se moja generacija še sama megleno spomni. O (ne)umivanju naših prednikov imamo svoje predstave in običajno mislimo, da so se umivali kvečjemu enkrat na teden. Da se mnogi niso umivali nikoli, se nam zdi nepojmljivo. Da pa je bil del obvezne opreme moške nočne omarice tudi poseben nožič, s katerim si je moški pred spolnim odnosom ostrgal obroček iz zlepljenih dlak in sirčka s penisa, da ga ta ni obribal med samim odnosom, pa je dvig krvnega pritiska še najmanj, kar se lahko pripeti nepripravljenemu bralcu.

Ne moški, ne ženske niso nosili spodnjega perila in slednje niso poznale Tosama ali Always higienskih vložkov. Zato se je v cerkvi pod marsikatero žensko natekla lužica krvi ob njeni menstruaciji, četudi si je morda zavezala kak trak ali kos stare cunje med noge. Župnik pa je imel s tem dober pregled nad njihovimi nosečnostmi. Le krvave lužice svojih farank je lahko preštel. In, ker je vsaka je imela v cerkvi svoje stalno mesto, je lahko hitro seštel ena in ena.

Kasneje, ko so se že pojavili trakovi, s katerimi so si ženske za silo pomagale ob mesečnem krvavenju in so te trakove potem prale in na skrivaj sušile, pa so s tem tudi druge ženske dobile nadzor nad vrstnicami in sosedami. Kajti sklepale so lahko, če neka ženska morda dva ali tri mesece »ni imela perila«, potem pa se je le-to spet pojavilo, da je »odpravila« oziroma naredila splav. In o marsikateri ženski so potem prav pripadnice istega spola razširile grde govorice in ji že tako težko življenje še otežile. Nič boljši ni bil odnos med taščami in snahami. Ko je snaha po več desetletnem trpinčenju po smrti svoje tašče končno sama zagospodovala v hiši, je »ta mlado« tudi sama trpinčila.

Sogovorniki v tej knjigi pripovedujejo o svojem življenju na kmetijah na območju od Žirov do Idrije, torej kmečkem življenju. Da pa se mestno življenje tega časa ni tako bistveno razlikovalo od podeželskega, vsaj kar zadeva odnose, pa kažejo pisma z zgodbami, ki jih je Milena Miklavčič pričela prejemati po izidu pričujoče knjige.

Ne glede na vse tukaj zapisano, knjiga ni niti malo temačna in v njej je najti tudi nekaj ljubečih zgodb in kakšno hudomušnost

Moje priporočilo je, preberite knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, zatem pa pojdite v domove starostnikov in vprašajte svoje prednike o njihovem življenju. Mogoče ne boste izvedeli ravno šokantnih podrobnosti, kajti če vas komaj poznajo, ne morete pričakovati zaupnega odnosa. Kljub vsemu boste morda izvedeli, zakaj vaša družina nima stikov z nekaterimi sorodniki ali sosedi, morda bodo prav vam zaupali, da ima vaš oče ali mama nekje polbrata ali polsestro, za katerega oni sami še ne vedo. Kdo ve?!

Najmanj, kar pa lahko s tem dobrega storite, je to, da jim s svojim zanimanjem pokažete nekaj spoštovanja, ki si ga za preživeto življenje zaslužijo. Kajti življenje mnogih je bilo eno samo trpljenje, da so lahko prehranili svoje otroke. Ti otroci pa so vaše mame in očetje, vaše babice in dedki.

In, nenazadnje, uvid v preteklost vaših prednikov vam bo pomagal bolje razumeti vaše lastno življenje, strahove in ravnanje.



Knjigo lahko kupite skoraj v vseh slovenskih knjigarnah ali pa se postavite v vrsto v vaši knjižnici.

Če jo boste pa naročili pri njej osebno, vam bo napisala še posvetilo.

Poiščite jo na Facebook profiluhttps://www.facebook.com/milena.miklavcic?fref=ts 



Napisala: Mojca Zelenko
Fotografije: Vir: Internet, arhiv avtorice


Klik na spodnjo sliko odpre spletno stran Mojce Zelenko!

http://www.mojcazelenko.si/dogodivscine-druscine-prijateljev/



Bitjastovzorčasti svet Laure Ličer, napisala: Mojca Zelenko, februar 2017

objavljeno: 2. feb. 2017 08:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. feb. 2017 23:10 ]


Bitjastovzorčasti svet Laure Ličer 




Slikarko Lauro Ličer sem srečala kaka tri leta nazaj v Postojni na Ex tempore, ki sta ga priredila Jadranka Jakomin in Frenk Tominec v okviru Društva vseeno. 

Sama takrat nisem slikala, ampak sem bolj opazovala druge slikarje pri delu.  

Na Laurinem platnu sem zagledala prijazno gledajoče oči sprva nedoločljivega bitja. To bitje je bilo človeška ribica, vendar ne navaden proteus, temveč človeška ribica Kraljica. Fantazijsko in pravljično.  

Po razhodu ljudje seveda malo pozabimo drug na drugega in tudi jaz nisem več razmišljala o slikarki Lauri dokler nisem v reviji Kralji ulice zasledila, da Laura Ličer tam pripravlja ustvarjalne delavnice.

Kasneje sem jo srečala še na Facebooku, kjer objavlja svoje slike in vedno bolj spoznavala, kako privlačne slike ustvarja.

Njene slike so kraljestvo fantastičnih bitij. Neskončna vrsta prijaznih bitij in vzorcev. Laurina fantazija je videti brezmejna. Njene slike pomirjajo in tolažijo.

Mislim, da bom o Lauri še pisala, zato bom zdaj le zgolj v informacijo navedla nekaj faktografije.

Laura Ličer je zelo plodovita slikarka in ilustratorka. Njen opus na obeh področjih je impresiven, če pa k temu dodamo še njeno mladost, vzame dih.

Takole na pamet bi rekla, da je ustvarila kakih dvajset slikanic različnih avtorjev. Od leta 2009 do danes pa je razstavljala svoje slike približno sedemdesetkrat, večinoma na samostojnih razstavah.

Laura ne ilustrira le zgodbic za otroke in mladino, temveč se s svojim slikarskim izrazom približuje tudi zgodbam odraslih. S pisateljico Bredo Smolnikar sta presenetljiv in zanimiv tandem.

 Razstava ilustracij za zbirko pripovedk z vsega sveta Nit na Metelkovi

Iz njenega ilustratorskega opusa pa meni osebno vzbuja pozornost projekt, ki sta se ga lotila z avtorjem tekstov Miho Praprotnikom. Skupaj odkrivata našo predkrščansko mitologijo in doslej sta nastali že dve slikanici, od katerih ena govori o Perunu, druga pa o Zelenem Juriju.

Zelo pozdravljam to idejo in nadvse bom vesela, če se bo ta tematika o slovenski izvirni mitologiji širila in jo bodo pričeli obdelovati različni umetniki.


Kdo so bitja iz Laurinega »bitjastovzorčastega« sveta?

Sama odgovarja takole:

»Bitja iz zgoraj omenjenega sveta so eni prav zanimivi stvori. Opazujejo svet okoli sebe in se čudijo lepoti ter dogodkom okoli njih. Bitja so skupno ime za vse stvore, ki so mešanica že ustvarjenih živali na našem planetu in domišljije. Nekateri še ne obstajajo, morda pa nekega dne le pride tudi njihov čas na poti evolucije. Nastajajo spontano, brez vnaprej določenih skic, tako presenetijo tudi slikarko. Vsakemu izmed njih je jasno, da so del narave in z veseljem pletejo vzorce z bližnjimi bitji in okolico.«

  Mačke so pri Lauri pogost motiv. 
Tako je ustvarila Mačjo kolekcijo in karte Mačji tarok.

Priporočam ogled Laurinih slik v živo. Njene slike so različnih formatov in velikosti.

Od prvega februarja je odprta Laurina najnovejša razstava slik v pritličju stolpnice Delo v Ljubljani z naslovom Bitja Laure Ličer. Slike bodo na ogled do konec meseca februarja.

Do 6. februarja je v prostorih Jalla Jalla, Metelkova mesto v Ljubljani na ogled še razstava ilustracij za zbirko Nit.

Prav tako pa si lahko do 10. februarja ogledate še Slike Bitij v knjigarni in kavarni Goga v Novem mestu.

Lahko bi rekla, da bo obisk njene razstave na vas deloval terapevtsko.

Zatorej, pojdite tja in se odpočijte od vsakodnevnega stresa. Dobro vam bo delo!

Njene slike lahko ogledujete tudi na Instagramu, kar poiščite jo pod njenim imenom, in pa na spletni strani http://laura-licer.si/

Kmalu pa si boste del njenih slik lahko ogledali tudi v galeriji Spletnega časa.


Napisala: Mojca Zelenko
Fotografije: osebni arhiv Laure Ličer




Podvodje - potapljaške zgodbe, napisala: Mojca Zelenko, januar 2017

objavljeno: 26. jan. 2017 11:05 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. jan. 2017 05:02 ]


Ciril Mlinar Cic: Podvodje – potapljaške zgodbe
Vsakdo izmed nas lahko napiše zanimivo zgodbo iz svojega življenja, vsaj eno, ki je res vznemirljiva. Ciril Mlinar Cic jih je napisal za celo knjigo.
Napisal je vznemirljive življenjske zgodbe, ki jih nikoli ne bi mogel, če ne bi bil tako strasten potapljač, če ne bi tako zelo ljubil podvodnega sveta, če ne bi tako zelo spoštoval bitij tega planeta. Tudi človeka.
Cic je opazovalec življenja in ljudi. Človeka in njegovo osvajanje podvodnega sveta opazuje kritično, a ga ne sodi. On le pokaže na posledico njegovega delovanja. Prav tako zaznava in razume človeško naravo in medosebne odnose, še zlasti v posebnih okoliščinah.
Strastno občuduje in ljubi naše podvodne sostanovalce do te mere, da lahko ure in ure prebije pod vodo in čaka podvodne prijatelje, da mu pozirajo pred kamero. In nikoli se tega ne naveliča. Dobro si zapomni prebivalce na krajih, ki jih je že obiskal. Ko se vrača na že obiskana mesta, se srečuje z ribami kot s starimi znanci. In tudi ve ali je to še prav tista riba, ki jo je srečal pri prejšnjem potopu ali ne. Seveda, išče le največje ali najbolj posebne in lahko bi jim dal imena.

Zakaj pišem v isti sapi o človeški naravi in o podvodnem življenju?
Zato, ker je to dvoje pri potapljaštvu tesno povezano. O tem pripovedujejo njegove zgodbe.
Pa še to: Cic se nikoli ne potaplja s podvodno puško, pač pa izključno le s podvodno kamero.

V vseh zgodbah nam Cic predaja znanje in spoznanja, kar mu uspe storiti z literarnimi sredstvi na način, da bralec šele po prebranem odstavku spozna, da je izvedel nekaj zelo pomembnih podatkov in si jih tudi v prvo zapomnil.
Zgodba o foto-lovu na orjaškega, vendar človeku nenevarnega morskega psa, ki se je pred leti v skupini z nekaj sorodniki pojavil v Piranskem zalivu, je nedvomno taka.

In o njegovih zgodbah ne morem govoriti drugače kot da jih predstavim kar s pomočjo odlomkov.


» Nenadoma je sto metrov pred nami morje zavrelo. Ptice so se dvignile in zaokrožile nad razpenjeno vodo. Poldrugi meter dolge vretenaste ribe so se visoko poganjale iz vode. Očitno smo ravno med jutranjim hranjenjem presenetili jato tunov. Torej so bile tam sardele … In če so bile sardele, je moral biti tam blizu zooplankton … Če pa je bil plankton, je bil lahko v bližini morski pes orjak, ki se prehranjuje z njim.«

Kot tudi zgodba o pogrebu »nekega kita« vrste Balaenoptera, ki ga je nekoč naplavilo pred Fornačami v Piranu. Izvemo, zakaj in kako je treba tako ogromno mrtvo ribo potopiti in to si za vselej zapomnimo že po enem branju.

Tudi likovno razumevanje oblik in barv bi se dalo ponazoriti s Cicevim stilom pripovedovanja. 


»Kadar so lipani s svojimi rombastimi plavutmi zadeli ob svetlobo, so se hrbtne pahljače mavrično zableščale. Proti njim so bile kalifornijske postrvi kot blede pegaste sence.«

Da se človek z ribami prehranjuje, je neizpodbitno dejstvo. Ko pa se znajdeš pod vodo in želiš srečati kralja voda velikega sulca, o katerem vsi daleč naokoli že dolgo govorijo, in kateremu se je doslej uspelo izogniti vsem človekovim pastem, pa se morda vprašaš, če je prehranjevanje s podvodnimi prebivalci res tako nujno potrebno. Kajti Cic čisto preprosto pove, kako so videti pasti, ki jih človek nastavlja v vodo. In iznenada se ti zazdi to krivično do ribjega kraljevstva.


»V lesu, kjer se je novi tujek zataknil, je bilo še veliko takih šopov. Viseli so po deblih in koreninah, zapleteni med veje, in kakor božični okraski krasili dom velikega sulca. Čeprav so se svetili ravno tako lepo kot tisti na novoletni jelki, pa so bili ti okraski kralju voda smrtno nevarni. Za piškurnikom, šopom umetnih piškurjev, so se skrivali veliki trnki na tri roglje z ostrimi konicami in vabe vseh mogočih vrst. Nekatere so bile izdelki vrhunskih podjetij, druge, nič manj nevarne, pa plod domišljije domačih ribičev.«

Vsaka zgodba na svoj način pripoveduje o človekovem okoljskem odtisu na planetu. Ob potapljanju v čudoviti kanjon reke Idrijce v Mostu na Soči, preden se le-ta združi »s svojo sestrično Sočo«, bralec v kraju, katerega ime je sestavljeno tudi iz imena ene najlepših rek na svetu, to je »krasna si bistra hči planin«, res ne pričakuje nečesa tako bizarnega kot je krajevna kanalizacija. 


»Ko se je iztekla kratka rola 16-milimetrskega filma, se je iztekel tudi čas mojega bivanja na dnu. Zaplaval sem iz skalnega spodmola v kanjon, tedaj pa, o groza! Voda krog in krog je bila kot bi padel v vrtinec snežnega meteža, polna je bila koscev lebdečega toaletnega papirja in vsega tistega, kar neizogibno sodi zraven. Kazalo je, da sem prišel ravno v času, ko mesto sprosti svoj sanitarni vozel.«


Tudi potapljač je šokiran, a ne obsoja. Le na ta kraj se nikoli več ne vrne.

Kakor nekateri ljudje na eni strani uživajo vse zunanje civilizacijsko udobje, pa so na drugi strani še vedno taki, ki desetletja dolgo čakajo, da bi jim pitna voda pritekla iz pipe. V svoji mladosti so še z lahkoto hodili iskat vodo k virom, zdaj na stara leta, ko je korak nezanesljiv in moči pojemajo, pa postanejo speleologi njihovo zadnje upanje.


»Dober dan, mam'ca, spet smo tu!«
»Dober dan, lepo, da ste prišli. Sem vas že čakala.«
»Raziskave dobro kažejo. Če bo bog dal, vam bo letos iz pipe pritekla voda.«
»O, da bi bilo le res,« je dejala. »A ne verjamem več! Bog je ne bo dal. Če jo boste našli vi. Zgoraj v jami, mogoče … Bom molila za vas!«
Spet je imela tisti posebni lesk v očeh. In spet jo je navdalo novo upanje.«


Potapljanje v podzemnih jamah in sifonih je vedno še posebej vznemirljivo, obenem pa tudi sila nevarno. To niso kraji, kamor bi se lahko šel varno potapljat le en sam potapljač. In četudi se potaplja izkušena ekipa, ki si zna pomagati med seboj, se pojavijo neznane okoliščine, ki presenetijo še tako izkušeno in srčno ekipo potapljačev. Kajti tam doli v teminah, kjer je edina svetloba le soj ročne podvodne svetilke, čas teče drugače.
Einstein si je izmislil pojem prostor-čas kakih sedemdeset let prej, preden se je pričel razmah potapljanja, zato ne moremo trditi, da si je izposodil zadevo pri jamskih potapljačih. Ko pa bereš te zgodbe, pa iznenada razumeš ta konstrukt.
Kajti, ko v temini vodnih globin slediš svetlobnemu soju podvodne svetilke, ob tem pa veš, da se potapljač pod vodo nahaja že iks porabljenih enot časa in hkrati z njim razmišljaš, koliko enot časa mu je še preostalo za varno zapuščanje tega neznanega prostora, ja, potem si to abstrakcijo zlahka predstavljaš in ves strah tega sveta se ti zažre v kosti. 


»Nič hudega, še vedno imam vrvico. Pobiral jo je in tipal okoli sebe. Ni videl zank, ki so se naredile okoli njega in vse bolj se je zapletal vanje. Vrvica se mu je ovila okoli plavuti, zataknila za pas, za jeklenko in se navila okoli ventila. Izvlekel je nož in jo prerezal, da bi se rešil. Koliko časa je že izgubil? Ali bo imel dovolj zraka, da se bo rešil iz pasti? Počasi je izgubljal razsodnost.«

V tistih časih je bilo v Evropi le malo izkušenih jamskih potapljačev. Do Cica v Ljubljano je prišel klic na pomoč iz Beograda, pa ne za pomoč v Srbiji, pač pa so klicali na pomoč jamarji iz Poljske, ker se njihov kolega ni vrnil iz jame. Ni bilo interneta, ne mobitelov, obstajale pa so povezave med ljudmi in Ljubljančani so se pri priči odpravili na Poljsko reševat potapljaškega kolega.
In vezi so se tkale daleč preko meja držav in časa: 
 

»Potem pa je nenadoma priletelo pismo z Bahamov. Dragi Cic! Uspelo mi je zapustiti Romunijo. Zdaj delam tu na inštitutu …«


Cic razume človeško naravo, kar nakaže že v prvi zgodbi, ko popiše razkroj pristnega odnosa med dvema najboljšima prijateljema, takrat starima petnajst let, katerega jima nadaljnje življenje vse do poznih let več ne povrne. Uničujoč učinek na odnos povzroči najdba starega zlatnika v morju, ki se posreči enemu od obeh.

Ko se jim je na otoku Prviću izgubil domačin vodnik in sta šla njegovo izginotje prijavit senjski policiji, opiše to tako:


»Masa ljudi, moških od 16 do 96 let, je zrla v naju in zahtevala pojasnilo, ki ga nisva imela. Bila sva vpletena v njihovo stvar! Bila sva živa in to je bila najina krivda! Zakaj midva? Zakaj njihov Željko? Mnogi od njih ga niso pretirano ljubili, nekaterim je celo potihoma odleglo. Toda zdaj je mrtev! Zdaj je spet dober, spet njihov! Iz oči jim je sijala sveta jeza maščevanja.«

Ciceve zgodbe se kažejo v več dimenzijah: potapljaška, ekološka, sociološka, psihološka in so tudi prava literarna poslastica.
Odlikuje jih bogato besedje in prispodobe. Njegovi stavki so poetični: »Ura je prinesla jutro nekoliko prezgodaj« ali »Nevihta je prehitevala nevihto«.
Opisi so prepričljivi in nazorni, ob vsem tem pa zna to doseči le z najnujnejšo rabo besed. Ob tem se mi je utrnila misel, če bi bili šolski učbeniki napisani na ta način, mislim, da bi bilo življenje šolarjev precej lepše.
In Cic zna ustvariti napetost. Lahko bi pisal tudi kriminalke.

V zgodbah je množica izrazov iz potapljaškega sveta in vsega, kar je povezano s to dejavnostjo. Tukaj pa močno pogrešam slovarček izrazov.

Ciril Mlinar Cic je vse svoje življenje posvetil raziskovanju morja, jam, jezer in rek in posnel neizmerno količino gradiva, za katerega je prejel tudi mnoge mednarodne nagrade.
Več informacij o njegovem ustvarjalnem delu najdete tukaj:  http://www.cicfilm.com/

Na potapljanje se ne spoznam. In ne le to: zame bi bilo tam doli v podvodju tudi preveč klavstrofobično. Zgodbe sem prikazala po svojih osebnih občutkih. Vaši bodo najbrž drugačni od mojih. In prav je tako. Zato sami preberite te zgodbe in preverite sebe v njih z različnih zornih kotov, kajti knjiga vam ponuja prav to: drugi zorni kot v fizičnem in duhovnem smislu.

Ustvarite si lastno mnenje, knjigo pa lahko dobite na tem naslovu: 

Klik na fotografijo!
http://www.ebesede.si/Podvodje-Potapljaske-zgodbe-Ciril-Mlinar-Cic/985


Napisala: Mojca Zelenko






Gospod predsednik in Zgodba o živalskem vrtu, avtorica: Mojca Zelenko, december 2016

objavljeno: 16. dec. 2016 00:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. dec. 2016 18:33 ]


Gospod predsednik 
Včasih zaidem v gledališče, ne sicer več tako pogosto kot nekoč, saj se mi zdi, da sem videla že skoraj vse, kar je bilo vredno videti, na drugi strani pa me nekatere gledališke predstave in eksperimenti celo dolgočasijo in se me vse prevečkrat niti ne dotaknejo. Pa vendar me radovednost še kdaj pa kdaj le pritegne v Talijin hram, ker imam gledališče samo na sebi pač rada. 
Nedavno sem si v klubu ŠKUC ogledala dve predstavi, ki me nista pustili ravnodušne. Prvo sem videla bolj po spletu okoliščin. No, ogleda naslednje pa nikakor nisem želela več izpustiti. Bolje rečeno doživetja naslednje, saj se pri nobeni od njiju nisem počutila kot gledalka neke predstave, pač pa že po nekaj uvodnih stavkih kot soudeleženka ali sokrivka v zgodbi.

Glavni krivec za to je igralec Žiga Čamernik in njegov način igre.  

Ob gledanju Gospoda predsednika sem se na trenutke počutila tudi kar malo nelagodno, saj se mi je zdelo, kot da mi nekdo nastavlja ogledalo. Obenem pa so me presenetile še spontane reakcije nekaterih gledalcev, ki so »čisto noter padli« in pričeli zares komunicirati z »gospodom predsednikom« tako, da v nekem trenutku nisem bila več prepričana, kje je oder. No, potem sem ugotovila, da tisti gledalci le niso bili zrežirani. 

Predstavo Gospod predsednik reklamirajo med drugim tudi kot »mešanico Jezusa Kristusa, Hamleta, Goetheja, Dragotina Ketteja in Lažnivega Kljukca«. Vse to kar drži, pa še na »Dobrega vojaka Švejka« me je spomnila. 

Osebno sem se najbolj zamislila nad spoznanjem, da je človek resnično sposoben sprejeti najbolj debelo in očitno laž kot čisto resnico v vsakdanjem življenju. In še huje od tega: čeprav za nekaj celo veš ali vsaj slutiš, da je laž, si jo skoraj brez moralnega zadržka pripravljen spregledati, če je le primerno zapakirana in izrečena v pravem trenutku in pride iz ust »prave« osebe ali pa, če celo sam prepoznaš korist in hitro pristaviš še svoj piskrček …

Fotografija: Tomo NovoselPredsedniški nasmešek



Zgodba o živalskem vrtu

Zgodba o živalskem vrtu je predstava, narejena po drami Edwarda Albeeja in v režiji Janeza Vajevca. Poleg Žige Čamernika igra še Sebastjan Pikl. Oba igralca sta fascinantna. Ne igrata. Onadva sta tista lika.

Zgodba pripoveduje o založniku Petru, ki se ob sončnih nedeljah umika pred dolgočasjem vsakdana in družinskega življenja na osamljeno klopco, kjer v miru bere knjigo. Neke nedelje pa nanj naleti zapiti intelektualec Luka, zaradi katerega te nedelje ne bo pozabil nikoli v življenju.

In tudi jaz ne te predstave.

Tudi Luka je zdolgočasen, vendar si on popestri življenje z alkoholom. Tak je prvi vtis, saj je videti kot eden izmed klošarjev, ki jih srečamo na cesti. Pa ni ravno klošar, saj ima nekje svoje bivališče in sosede in celo pes obstaja v tisti hiši. Luka si še najraje popestri življenje s »teženjem« ljudem okoli njega. Ampak to »teženje« je kar srhljivo pronicljivo in takoj seže človeku pod masko. Priča smo, ko Luka »totalno zateži« čisto naključni osebi, intelektualcu in založniku Petru. Ta si želi le v miru brati knjigo na klopci. Dan je sončen in spokojen in Peter resnično ni pripravljen na to, da bi mu kdorkoli posegal v njegov duševni mir. Vendar mu ga Luka dodobra načne, saj je neizmerno pronicljiv v svojem vrtanju po življenju človeka konvencionalnih navad. In na koncu mu ga razruši do popolnosti. Duševnega miru ni več. Peter ne bo nikoli več ista oseba kot je bil pred srečanjem. 

In tudi mi ne, saj te dogodek povleče vase, kajti ti sam si pravzaprav Peter. Po predstavi greš domov in razmišljaš o sebi in o svojem življenju. Pa ne le o njem. 


Fotografija: Iva Novak, Pretep - Zgodba o živalskem vrtu


Sama sem razmišljala, zakaj imata ti dve predstavi tak učinek, kot ga imata. Gnalo me je, da raziščem ozadje in obenem ugotovim še to, kdo je igralec Žiga Čamernik in kako razmišlja.

Pristal je na pogovor, v katerem je med drugim povedal, da deluje po sistemu Stanislavskega1 in Strasbergovi metodi2, in da to metodo pri nas uveljavlja Studio bratov Vajevec3.

Celoten pogovor, v katerem boste izvedeli, kako Žiga Čamernik funkcionira kot igralec in kot človek, kako razmišlja, kakšni so njegovi zorni koti, se nahaja tu: 

Največja sprememba, ki jo moramo res narediti v življenju, je naš zorni kot.


…………………………………...............................................................................................

1 Konstantin Sergejevič Stanislavski, rojen v Moskvi (1863-1938) je 40 let deloval kot igralec, rešiser, pedagog ter umetniški in poslovni vodja gledališča. Osnovni cilj njegovega »sistema« je, da mora biti igralec v svojem delovanju verjeten, ne zgolj razumljiv. Stanislavski je gledališče ves čas razumel kot dejavnost, ki zahteva popolno prizadevanje, predanost in disciplino. Igranje je poklic, ki ne priznava nobenih bližnjic. Igralec, ki igra Hamleta, mora s študijem na vajah doseči, da bo prenehal biti igralec in bo »zgolj« le še Hamlet.
Nekatera od najpopularnejših igralskih imen, ki se pri študiju vlog močno navezujejo na Stanislawskega, so Stella Adler, Marlon Brando, Sanford Meisner in Lee Strasberg. Najbolj znana poklicna igralska šola pa je Actors Studio New York, ustanovljena leta 1947, ki so jo med drugim obiskovali tudi: Johnny Depp, Jane Fonda, Julia Roberts, Gene Hackman in drugi.

2 Lee Strasberg (1901-1982) ukrajinski igralec, živeč in delujoč v New Yorku, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja razvil ameriško varianto »sistema«, ki ga je v Rusiji uvedel K.S. Stanislavski. Strasberg izpostavi najstarejši igralski problem ali naj igralec občutke in čustva značaja, ki ga igra, indicira ali doživlja. Strasberg se je opredelil enako kot Stanislavski – za to, da jih doživlja. Strasberg je bil 40 let umetniški vodja najbolj razvpite igralske šole na svetu Actors Stuado v New Yorku, katere igralci so v drugi polovici prejšnjega stoletja za svoje vloge pobrali čez 100 Oskarjev.

3 Studio bratov Vajevec v Ljubljani: http://actorstudio.si

…………………………………...............................................................................................


Mojca Zelenko



Preberite še:



Nenormalnost v normalnostDolores Peroša

Violončelist, Niko Slana

Jadranje, Mojca Zelenko

Na vsakem listu strup, Lidija Polak








Koati Mala Šminka, avtorica: Mojca Zelenko, november 2016

objavljeno: 13. nov. 2016 07:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. dec. 2016 07:20 ]

Po naključju mi je prišla v roke nenavadna pravljica za otroke z naslovom Koati Mala Šminka, avtorja Nebojše Mijatovića. Z veščo roko je like in dogajanje moderno, simpatično in nazorno ilustriral Andraž Kržič. 

Kdo je Koati in zakaj Mala Šminka? 

začetku knjige dobimo skoraj strokovno razlago o nosatih medvedih. Presenetljivo niso ti medvedi nič kaj prijetna bitja. Avtor izvlečka v uvodu jim ne pripisuje ne pameti ne urejenosti. Nasprotno, nosati medved zna biti sila zoprn, saj je nemiren in ob vsaki priložnosti razmeče vse, kar doseže. Ima pa še eno neprijetno lastnost, da smrdi, saj si menda z lastnimi iztrebki rad namaže rep proti bolham in srbečim izpuščajem. 

Vendar: »Nekateri nosati medvedi so na moč zabavni, če se človek z njimi ukvarja.« 

In v isti sapi izvemo tudi, da so izredno dojemljivi za ljubkovanje in, da jim nadvse godi božanje.

Nebojša Mijatovič pa prične nizati svojo pripoved o prav posebnem nosatem medvedu v verzih.

»Koati je medvedek trapastih navad,
v dar prinese ti iztrebek, če ima te rad.«

V rimani zgodbi izvemo, da je Koati nosati medvedek in, da je zelo radoveden, saj ga zanima svet. Zato nekega dne sede v sod in s prvo plimo odpluje čez morje dogodivščinam naproti. Na dolgi poti doživi privid čudovitega živalskega raja, sreča pirate in končno pripluje na cilj. 

Tu zagleda prekrasen prizor z deklico, ki se igra z delfini. Koati je kavalir in hoče napraviti nanjo vtis, a od vznemirjenja je preveč neroden, osramoti se pred deklico in pred vso plažo, ki se mu še dneve dolgo smeje. Res neprijetna situacija.

Na tem mestu pa doživimo transformacijo Koatija. In v tem trenutku mi postane Koati resnično všeč. 

Kajti, Koati se ne umakne v kot ves osramočen, ne išče tolažbe in ne tuhta o krivici ali usodi, pač pa sprejme odločitev.

»…zato se je Koati odločil za tečaj,
kjer učijo plesa, priklonov in še kaj.«


Natakne si zelena očala in si nadene umetniško ime Koati Mala Šminka.

Dobimo junaka z novo identiteto. To ni več tisti Koati, ki se pasivno prepušča toku po načelu »bo, kar bo«, ampak vzame stvari v svoje roke.

Koati se spoprime s čisto vsakdanjim izzivom. Za uresničitev želja in dosego cilja je potrebno vložiti napor. Tu ni pomoči dobrih vil ali čarovnikov, ki bi junaku pomagali rešiti problem. To mora storiti sam.

Tako Koati Mala Šminka vsak dan pridno obiskuje plesno šolo in se uči novih veščin. 

Koatijeva zgodba je posebna še v nečem, namreč v načinu, kako se Koati uči. 

Tu ne gre za učenje kot mučno pot, šele na koncu katere sledi nagrada, temveč za učenje kot pot, ki je nagrada sama po sebi. Torej, enako kot cilj, je pomembna tudi pot do cilja. 

Nebojša Mijatović popelje Koatija skozi enajst najbolj razširjenih plesnih ritmov, od tanga, valčka, trebušnega plesa, breakdancea do ljudskih plesov. 

V rimah nas z izbranimi sredstvi, kot so izbor sodelujočih živali in vremenskih pojavov, popelje v ritem in izvorno okolje posameznega plesa in spotoma izrisuje to okolje še z rabo instrumentov in oblačil. 

Ilustracija Andraža Kržiča je enakovredna besedilu, obenem pa izpolnjuje tudi svojo osnovno nalogo. Izvorno okolje vsakega plesa dodatno pojasni ne le z do potankosti narisano oblačilno modo, temveč tudi s fiziognomijo obrazov in gibov človeških likov. Ko pogledaš galerijo likov na koncu knjige, vidiš, da gre za različne karakterje, kljub temu, da so vsi upodobljeni obrazi nasmejani. In, kar me je najbolj presenetilo, je dejstvo, da so ti obrazi iskreno nasmejani. Veselost likov prihaja od znotraj in ne, kot smo priča smehljajem na reklamnih plakatih ali raznih »selfijih«, ki delujejo le površinsko.

Najbolj pomembno je dejstvo, da je Koati še vedno čisto običajen Koati in se ne spremeni v nedosegljivega super junaka. Tudi pleše ali igra bolj po svoje, vendar pa je sproščen in uživa. Počuti se čudovito in sprejeto.

Zgodba o Koatiju je bogata z informacijami, ki pa jih avtor servira prijazno in dogajanje ves čas poteka v dobrem vzdušju, saj je »ples strup za žalost«.

Knjiga ponuja bogato vsebino otrokom in staršem. Zgodba in ilustracije so za starše izvrstna priložnost in pripomoček, s katerim lahko otroku marsikaj pojasnijo. Nudi jim priložnost za kakovostno komunikacijo z otrokom in širjenje obzorja. 

Koati Mala Šminka je knjiga, ki deluje dvosmerno. Ima vse elemente dobrega didaktičnega pripomočka.

No, pa še sami se bodo česa naučili, če ne drugega, bodo najbrž morali otroku pokazati katerega od plesnih gibov ali korakov.

In morda je to tudi zanje priložnost za uvid, da življenje ni le pehanje za dobrinami. 

Kajti, morda je najbolj pravljično v Koatijevi zgodbi prav to, da je življenje lahko lahkotno in veselo, če se tako odločiš.

Zgodba je vsekakor poučna tudi za odrasle in njena sporočilnost sede v današnji čas kot dež na sušno polje.


November 2016, Mojca Zelenko


Če želite knjigo naročiti kliknite na povezavo Koati Mala Šminka, ali na FB stran.


1-5 of 5