MENU‎ > ‎Mojca priporoča‎ > ‎Objave-Mojca priporoča‎ > ‎

Gospod predsednik in Zgodba o živalskem vrtu, avtorica: Mojca Zelenko, december 2016

objavljeno: 16. dec. 2016 00:34 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 18. dec. 2016 18:33 ]

Gospod predsednik 
Včasih zaidem v gledališče, ne sicer več tako pogosto kot nekoč, saj se mi zdi, da sem videla že skoraj vse, kar je bilo vredno videti, na drugi strani pa me nekatere gledališke predstave in eksperimenti celo dolgočasijo in se me vse prevečkrat niti ne dotaknejo. Pa vendar me radovednost še kdaj pa kdaj le pritegne v Talijin hram, ker imam gledališče samo na sebi pač rada. 
Nedavno sem si v klubu ŠKUC ogledala dve predstavi, ki me nista pustili ravnodušne. Prvo sem videla bolj po spletu okoliščin. No, ogleda naslednje pa nikakor nisem želela več izpustiti. Bolje rečeno doživetja naslednje, saj se pri nobeni od njiju nisem počutila kot gledalka neke predstave, pač pa že po nekaj uvodnih stavkih kot soudeleženka ali sokrivka v zgodbi.

Glavni krivec za to je igralec Žiga Čamernik in njegov način igre.  

Ob gledanju Gospoda predsednika sem se na trenutke počutila tudi kar malo nelagodno, saj se mi je zdelo, kot da mi nekdo nastavlja ogledalo. Obenem pa so me presenetile še spontane reakcije nekaterih gledalcev, ki so »čisto noter padli« in pričeli zares komunicirati z »gospodom predsednikom« tako, da v nekem trenutku nisem bila več prepričana, kje je oder. No, potem sem ugotovila, da tisti gledalci le niso bili zrežirani. 

Predstavo Gospod predsednik reklamirajo med drugim tudi kot »mešanico Jezusa Kristusa, Hamleta, Goetheja, Dragotina Ketteja in Lažnivega Kljukca«. Vse to kar drži, pa še na »Dobrega vojaka Švejka« me je spomnila. 

Osebno sem se najbolj zamislila nad spoznanjem, da je človek resnično sposoben sprejeti najbolj debelo in očitno laž kot čisto resnico v vsakdanjem življenju. In še huje od tega: čeprav za nekaj celo veš ali vsaj slutiš, da je laž, si jo skoraj brez moralnega zadržka pripravljen spregledati, če je le primerno zapakirana in izrečena v pravem trenutku in pride iz ust »prave« osebe ali pa, če celo sam prepoznaš korist in hitro pristaviš še svoj piskrček …

Fotografija: Tomo NovoselPredsedniški nasmešek



Zgodba o živalskem vrtu

Zgodba o živalskem vrtu je predstava, narejena po drami Edwarda Albeeja in v režiji Janeza Vajevca. Poleg Žige Čamernika igra še Sebastjan Pikl. Oba igralca sta fascinantna. Ne igrata. Onadva sta tista lika.

Zgodba pripoveduje o založniku Petru, ki se ob sončnih nedeljah umika pred dolgočasjem vsakdana in družinskega življenja na osamljeno klopco, kjer v miru bere knjigo. Neke nedelje pa nanj naleti zapiti intelektualec Luka, zaradi katerega te nedelje ne bo pozabil nikoli v življenju.

In tudi jaz ne te predstave.

Tudi Luka je zdolgočasen, vendar si on popestri življenje z alkoholom. Tak je prvi vtis, saj je videti kot eden izmed klošarjev, ki jih srečamo na cesti. Pa ni ravno klošar, saj ima nekje svoje bivališče in sosede in celo pes obstaja v tisti hiši. Luka si še najraje popestri življenje s »teženjem« ljudem okoli njega. Ampak to »teženje« je kar srhljivo pronicljivo in takoj seže človeku pod masko. Priča smo, ko Luka »totalno zateži« čisto naključni osebi, intelektualcu in založniku Petru. Ta si želi le v miru brati knjigo na klopci. Dan je sončen in spokojen in Peter resnično ni pripravljen na to, da bi mu kdorkoli posegal v njegov duševni mir. Vendar mu ga Luka dodobra načne, saj je neizmerno pronicljiv v svojem vrtanju po življenju človeka konvencionalnih navad. In na koncu mu ga razruši do popolnosti. Duševnega miru ni več. Peter ne bo nikoli več ista oseba kot je bil pred srečanjem. 

In tudi mi ne, saj te dogodek povleče vase, kajti ti sam si pravzaprav Peter. Po predstavi greš domov in razmišljaš o sebi in o svojem življenju. Pa ne le o njem. 


Fotografija: Iva Novak, Pretep - Zgodba o živalskem vrtu


Sama sem razmišljala, zakaj imata ti dve predstavi tak učinek, kot ga imata. Gnalo me je, da raziščem ozadje in obenem ugotovim še to, kdo je igralec Žiga Čamernik in kako razmišlja.

Pristal je na pogovor, v katerem je med drugim povedal, da deluje po sistemu Stanislavskega1 in Strasbergovi metodi2, in da to metodo pri nas uveljavlja Studio bratov Vajevec3.

Celoten pogovor, v katerem boste izvedeli, kako Žiga Čamernik funkcionira kot igralec in kot človek, kako razmišlja, kakšni so njegovi zorni koti, se nahaja tu: 

Največja sprememba, ki jo moramo res narediti v življenju, je naš zorni kot.


…………………………………...............................................................................................

1 Konstantin Sergejevič Stanislavski, rojen v Moskvi (1863-1938) je 40 let deloval kot igralec, rešiser, pedagog ter umetniški in poslovni vodja gledališča. Osnovni cilj njegovega »sistema« je, da mora biti igralec v svojem delovanju verjeten, ne zgolj razumljiv. Stanislavski je gledališče ves čas razumel kot dejavnost, ki zahteva popolno prizadevanje, predanost in disciplino. Igranje je poklic, ki ne priznava nobenih bližnjic. Igralec, ki igra Hamleta, mora s študijem na vajah doseči, da bo prenehal biti igralec in bo »zgolj« le še Hamlet.
Nekatera od najpopularnejših igralskih imen, ki se pri študiju vlog močno navezujejo na Stanislawskega, so Stella Adler, Marlon Brando, Sanford Meisner in Lee Strasberg. Najbolj znana poklicna igralska šola pa je Actors Studio New York, ustanovljena leta 1947, ki so jo med drugim obiskovali tudi: Johnny Depp, Jane Fonda, Julia Roberts, Gene Hackman in drugi.

2 Lee Strasberg (1901-1982) ukrajinski igralec, živeč in delujoč v New Yorku, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja razvil ameriško varianto »sistema«, ki ga je v Rusiji uvedel K.S. Stanislavski. Strasberg izpostavi najstarejši igralski problem ali naj igralec občutke in čustva značaja, ki ga igra, indicira ali doživlja. Strasberg se je opredelil enako kot Stanislavski – za to, da jih doživlja. Strasberg je bil 40 let umetniški vodja najbolj razvpite igralske šole na svetu Actors Stuado v New Yorku, katere igralci so v drugi polovici prejšnjega stoletja za svoje vloge pobrali čez 100 Oskarjev.

3 Studio bratov Vajevec v Ljubljani: http://actorstudio.si

…………………………………...............................................................................................


Mojca Zelenko



Preberite še:



Nenormalnost v normalnostDolores Peroša

Violončelist, Niko Slana

Jadranje, Mojca Zelenko

Na vsakem listu strup, Lidija Polak