MENU‎ > ‎Mojca priporoča‎ > ‎Objave-Mojca priporoča‎ > ‎

Podvodje - potapljaške zgodbe, napisala: Mojca Zelenko, januar 2017

objavljeno: 26. jan. 2017, 11:05 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 27. jan. 2017, 05:02 ]
Ciril Mlinar Cic: Podvodje – potapljaške zgodbe
Vsakdo izmed nas lahko napiše zanimivo zgodbo iz svojega življenja, vsaj eno, ki je res vznemirljiva. Ciril Mlinar Cic jih je napisal za celo knjigo.
Napisal je vznemirljive življenjske zgodbe, ki jih nikoli ne bi mogel, če ne bi bil tako strasten potapljač, če ne bi tako zelo ljubil podvodnega sveta, če ne bi tako zelo spoštoval bitij tega planeta. Tudi človeka.
Cic je opazovalec življenja in ljudi. Človeka in njegovo osvajanje podvodnega sveta opazuje kritično, a ga ne sodi. On le pokaže na posledico njegovega delovanja. Prav tako zaznava in razume človeško naravo in medosebne odnose, še zlasti v posebnih okoliščinah.
Strastno občuduje in ljubi naše podvodne sostanovalce do te mere, da lahko ure in ure prebije pod vodo in čaka podvodne prijatelje, da mu pozirajo pred kamero. In nikoli se tega ne naveliča. Dobro si zapomni prebivalce na krajih, ki jih je že obiskal. Ko se vrača na že obiskana mesta, se srečuje z ribami kot s starimi znanci. In tudi ve ali je to še prav tista riba, ki jo je srečal pri prejšnjem potopu ali ne. Seveda, išče le največje ali najbolj posebne in lahko bi jim dal imena.

Zakaj pišem v isti sapi o človeški naravi in o podvodnem življenju?
Zato, ker je to dvoje pri potapljaštvu tesno povezano. O tem pripovedujejo njegove zgodbe.
Pa še to: Cic se nikoli ne potaplja s podvodno puško, pač pa izključno le s podvodno kamero.

V vseh zgodbah nam Cic predaja znanje in spoznanja, kar mu uspe storiti z literarnimi sredstvi na način, da bralec šele po prebranem odstavku spozna, da je izvedel nekaj zelo pomembnih podatkov in si jih tudi v prvo zapomnil.
Zgodba o foto-lovu na orjaškega, vendar človeku nenevarnega morskega psa, ki se je pred leti v skupini z nekaj sorodniki pojavil v Piranskem zalivu, je nedvomno taka.

In o njegovih zgodbah ne morem govoriti drugače kot da jih predstavim kar s pomočjo odlomkov.

» Nenadoma je sto metrov pred nami morje zavrelo. Ptice so se dvignile in zaokrožile nad razpenjeno vodo. Poldrugi meter dolge vretenaste ribe so se visoko poganjale iz vode. Očitno smo ravno med jutranjim hranjenjem presenetili jato tunov. Torej so bile tam sardele … In če so bile sardele, je moral biti tam blizu zooplankton … Če pa je bil plankton, je bil lahko v bližini morski pes orjak, ki se prehranjuje z njim.«

Kot tudi zgodba o pogrebu »nekega kita« vrste Balaenoptera, ki ga je nekoč naplavilo pred Fornačami v Piranu. Izvemo, zakaj in kako je treba tako ogromno mrtvo ribo potopiti in to si za vselej zapomnimo že po enem branju.

Tudi likovno razumevanje oblik in barv bi se dalo ponazoriti s Cicevim stilom pripovedovanja. 

»Kadar so lipani s svojimi rombastimi plavutmi zadeli ob svetlobo, so se hrbtne pahljače mavrično zableščale. Proti njim so bile kalifornijske postrvi kot blede pegaste sence.«

Da se človek z ribami prehranjuje, je neizpodbitno dejstvo. Ko pa se znajdeš pod vodo in želiš srečati kralja voda velikega sulca, o katerem vsi daleč naokoli že dolgo govorijo, in kateremu se je doslej uspelo izogniti vsem človekovim pastem, pa se morda vprašaš, če je prehranjevanje s podvodnimi prebivalci res tako nujno potrebno. Kajti Cic čisto preprosto pove, kako so videti pasti, ki jih človek nastavlja v vodo. In iznenada se ti zazdi to krivično do ribjega kraljevstva.

»V lesu, kjer se je novi tujek zataknil, je bilo še veliko takih šopov. Viseli so po deblih in koreninah, zapleteni med veje, in kakor božični okraski krasili dom velikega sulca. Čeprav so se svetili ravno tako lepo kot tisti na novoletni jelki, pa so bili ti okraski kralju voda smrtno nevarni. Za piškurnikom, šopom umetnih piškurjev, so se skrivali veliki trnki na tri roglje z ostrimi konicami in vabe vseh mogočih vrst. Nekatere so bile izdelki vrhunskih podjetij, druge, nič manj nevarne, pa plod domišljije domačih ribičev.«

Vsaka zgodba na svoj način pripoveduje o človekovem okoljskem odtisu na planetu. Ob potapljanju v čudoviti kanjon reke Idrijce v Mostu na Soči, preden se le-ta združi »s svojo sestrično Sočo«, bralec v kraju, katerega ime je sestavljeno tudi iz imena ene najlepših rek na svetu, to je »krasna si bistra hči planin«, res ne pričakuje nečesa tako bizarnega kot je krajevna kanalizacija. 

»Ko se je iztekla kratka rola 16-milimetrskega filma, se je iztekel tudi čas mojega bivanja na dnu. Zaplaval sem iz skalnega spodmola v kanjon, tedaj pa, o groza! Voda krog in krog je bila kot bi padel v vrtinec snežnega meteža, polna je bila koscev lebdečega toaletnega papirja in vsega tistega, kar neizogibno sodi zraven. Kazalo je, da sem prišel ravno v času, ko mesto sprosti svoj sanitarni vozel.«

Tudi potapljač je šokiran, a ne obsoja. Le na ta kraj se nikoli več ne vrne.

Kakor nekateri ljudje na eni strani uživajo vse zunanje civilizacijsko udobje, pa so na drugi strani še vedno taki, ki desetletja dolgo čakajo, da bi jim pitna voda pritekla iz pipe. V svoji mladosti so še z lahkoto hodili iskat vodo k virom, zdaj na stara leta, ko je korak nezanesljiv in moči pojemajo, pa postanejo speleologi njihovo zadnje upanje.

»Dober dan, mam'ca, spet smo tu!«
»Dober dan, lepo, da ste prišli. Sem vas že čakala.«
»Raziskave dobro kažejo. Če bo bog dal, vam bo letos iz pipe pritekla voda.«
»O, da bi bilo le res,« je dejala. »A ne verjamem več! Bog je ne bo dal. Če jo boste našli vi. Zgoraj v jami, mogoče … Bom molila za vas!«
Spet je imela tisti posebni lesk v očeh. In spet jo je navdalo novo upanje.«

Potapljanje v podzemnih jamah in sifonih je vedno še posebej vznemirljivo, obenem pa tudi sila nevarno. To niso kraji, kamor bi se lahko šel varno potapljat le en sam potapljač. In četudi se potaplja izkušena ekipa, ki si zna pomagati med seboj, se pojavijo neznane okoliščine, ki presenetijo še tako izkušeno in srčno ekipo potapljačev. Kajti tam doli v teminah, kjer je edina svetloba le soj ročne podvodne svetilke, čas teče drugače.
Einstein si je izmislil pojem prostor-čas kakih sedemdeset let prej, preden se je pričel razmah potapljanja, zato ne moremo trditi, da si je izposodil zadevo pri jamskih potapljačih. Ko pa bereš te zgodbe, pa iznenada razumeš ta konstrukt.
Kajti, ko v temini vodnih globin slediš svetlobnemu soju podvodne svetilke, ob tem pa veš, da se potapljač pod vodo nahaja že iks porabljenih enot časa in hkrati z njim razmišljaš, koliko enot časa mu je še preostalo za varno zapuščanje tega neznanega prostora, ja, potem si to abstrakcijo zlahka predstavljaš in ves strah tega sveta se ti zažre v kosti. 

»Nič hudega, še vedno imam vrvico. Pobiral jo je in tipal okoli sebe. Ni videl zank, ki so se naredile okoli njega in vse bolj se je zapletal vanje. Vrvica se mu je ovila okoli plavuti, zataknila za pas, za jeklenko in se navila okoli ventila. Izvlekel je nož in jo prerezal, da bi se rešil. Koliko časa je že izgubil? Ali bo imel dovolj zraka, da se bo rešil iz pasti? Počasi je izgubljal razsodnost.«

V tistih časih je bilo v Evropi le malo izkušenih jamskih potapljačev. Do Cica v Ljubljano je prišel klic na pomoč iz Beograda, pa ne za pomoč v Srbiji, pač pa so klicali na pomoč jamarji iz Poljske, ker se njihov kolega ni vrnil iz jame. Ni bilo interneta, ne mobitelov, obstajale pa so povezave med ljudmi in Ljubljančani so se pri priči odpravili na Poljsko reševat potapljaškega kolega.
In vezi so se tkale daleč preko meja držav in časa: 
 
»Potem pa je nenadoma priletelo pismo z Bahamov. Dragi Cic! Uspelo mi je zapustiti Romunijo. Zdaj delam tu na inštitutu …«

Cic razume človeško naravo, kar nakaže že v prvi zgodbi, ko popiše razkroj pristnega odnosa med dvema najboljšima prijateljema, takrat starima petnajst let, katerega jima nadaljnje življenje vse do poznih let več ne povrne. Uničujoč učinek na odnos povzroči najdba starega zlatnika v morju, ki se posreči enemu od obeh.

Ko se jim je na otoku Prviću izgubil domačin vodnik in sta šla njegovo izginotje prijavit senjski policiji, opiše to tako:

»Masa ljudi, moških od 16 do 96 let, je zrla v naju in zahtevala pojasnilo, ki ga nisva imela. Bila sva vpletena v njihovo stvar! Bila sva živa in to je bila najina krivda! Zakaj midva? Zakaj njihov Željko? Mnogi od njih ga niso pretirano ljubili, nekaterim je celo potihoma odleglo. Toda zdaj je mrtev! Zdaj je spet dober, spet njihov! Iz oči jim je sijala sveta jeza maščevanja.«

Ciceve zgodbe se kažejo v več dimenzijah: potapljaška, ekološka, sociološka, psihološka in so tudi prava literarna poslastica.
Odlikuje jih bogato besedje in prispodobe. Njegovi stavki so poetični: »Ura je prinesla jutro nekoliko prezgodaj« ali »Nevihta je prehitevala nevihto«.
Opisi so prepričljivi in nazorni, ob vsem tem pa zna to doseči le z najnujnejšo rabo besed. Ob tem se mi je utrnila misel, če bi bili šolski učbeniki napisani na ta način, mislim, da bi bilo življenje šolarjev precej lepše.
In Cic zna ustvariti napetost. Lahko bi pisal tudi kriminalke.

V zgodbah je množica izrazov iz potapljaškega sveta in vsega, kar je povezano s to dejavnostjo. Tukaj pa močno pogrešam slovarček izrazov.

Ciril Mlinar Cic je vse svoje življenje posvetil raziskovanju morja, jam, jezer in rek in posnel neizmerno količino gradiva, za katerega je prejel tudi mnoge mednarodne nagrade.
Več informacij o njegovem ustvarjalnem delu najdete tukaj:  http://www.cicfilm.com/

Na potapljanje se ne spoznam. In ne le to: zame bi bilo tam doli v podvodju tudi preveč klavstrofobično. Zgodbe sem prikazala po svojih osebnih občutkih. Vaši bodo najbrž drugačni od mojih. In prav je tako. Zato sami preberite te zgodbe in preverite sebe v njih z različnih zornih kotov, kajti knjiga vam ponuja prav to: drugi zorni kot v fizičnem in duhovnem smislu.

Ustvarite si lastno mnenje, knjigo pa lahko dobite na tem naslovu: 

Klik na fotografijo!
http://www.ebesede.si/Podvodje-Potapljaske-zgodbe-Ciril-Mlinar-Cic/985


Napisala: Mojca Zelenko