Objave - Natečaj
3. nagrada natečaja za kratko zgodbo 2019: Dare Gozdnikar, Gremo mi na morje
Natečaj za kratko zgodbo 2019 na temo "Gremo mi na morje" Obrazložitev nagrad Na literarni natečaj na temo »Gremo na morje« v organizaciji Kulturnega društva VNL za leto 2019 je prispelo sedemnajst kratkih zgodb. Žirija v sestavi Vanja Čibej, Nika Korsič in Iztok Geister je prepoznala tri najboljša besedila in jih nagradila v tem vrstnem redu: prvo nagrado prejme Vanja Tajnšek za besedilo z naslovom »Zakaj mi ne gremo na morje«, drugo nagrado Aleksander Jakopič za besedilo z naslovom »Na morje gremo«, tretjo nagrado pa avtor Dare Gozdnikar za besedilo z naslovom »Gremo mi na morje«. Ker vse tri zgodbe obravnavajo enako tematiko, ne le po naslovu, ampak tudi po vsebini in poglobljenem pristopu k obravnavani temi, se obrazložitev nanaša na vsa tri besedila. Po lanskoletni razpisni temi »Pristanišče« je žirija z letošnjo temo »Gremo na morje« želela to naše v celinskih očeh »famozno morje« nekoliko bolj problematizirali, da bi se v intimnem odnosu do tega socialnega pojava pokazali različni odtenki empatije, od ravnodušja prek navdušenja do gnusa. Dare Gozdnikar pripoveduje, kako se družina, čeprav rutinsko, vendarle nevrotično pripravlja za odhod na morje in kako se mladostnika, brat in sestra, temu upirata, nemara zadnjič, preden bosta že prihodnje leto rekla staršem ne, midva pa letos ne greva z vami. Aleksander Jakopič se s temo odhoda na morje spoprime na fantazijski način, z alegorijo na potovanje semenčic v nekem orwellovskem svetu, ki se namesto v morju konča v maternici, kar je seveda spodbudno sporočilo. Vanja Tajnšek slika družinsko idilo matere med pripravo mediteranskega kosila in otroka, ki se igra v bližini in vsake toliko časa vpraša »Mami, zakaj mi ne gremo na morje«, zagonetko pa razreši pogled skozi okno, očetova vrnitev prek Tartinijevega trga. Seveda so si nagrajena besedila slogovno povsem različna: Gozdnikarjevo je socialno realistično, Jakopičevo znanstvenofantastično, Tanjškove pa kot tankočutno in potrpežljivo tkanje literarnega prtička, s čimer si je tudi zaslužila najvišje priznanje. I. Geister, predsednik žirije DARE GOZDNIKAR GREMO MI NA MORJE Posebne vrste užitek je opazovanje obsesivno kompulzivne motnje pri sestri, ko se spravi k razvrščanju parov nogavic (bogokletno je skupaj dati dve različni), spodnjih hlačk (nujno po barvni lestvici, a seveda prednjači red velikosti), spodnjih, predvsem belih majčk (mogoče bo preveč pihalo), pa špangic za lase v mnogoterih barvnih odtenkih (fantje to opazijo na sprehodu) in še bolj v oči vpijočih bleščic (te prepričajo tudi neprepričane najstniške poglede), ki si jih bo potem nizala na v slani vodi umite lase, kakor da je v ponotranjenem trasnu pred ogledalom - veličastna v svoji majhnosti, kot le zmore biti. Le koga vse takrat vidi in razkriva v lastnem odsevu, premišljujem na pol v snu v postelji, ko se spomnim na sijaj v njenih občudujočih, vasezaverovanih očeh in elegantnih kretenj z gestikulacijo primadone ter seveda grimas, ki jih je zagotovo morala več mesecev skrivaj vaditi v sobi. In ona potrebuje še dodaten kovček, tako vedno zatrjuje med mukotrpno vožnjo, ko poslušamo jebene slovenske zimzelene popevke (mama jih obožuje, oče kot stari zaprisežen roker dosti manj - le po kom sem se vrgel?) zelo naglas, ob katerih prepoznamo mamin omejen glasovni razpon in glas, ki zareže v bobniče z ostrino sršenovega pika. A ona je takrat v zanosu nostalgije prihajajočega dopustovanja in tega se ne da zaustaviti v njenem umu. Čez obraz se ji povezne grandomanska odrska prezenca, človek jo kar vidi, kako stoji na bleščečem odru, obsijana z reflektorji z vseh strani, njen stas in glas sta v neizogibnem vzponu poželenja po slavi, neomajna se zdi, a meni le pretirano patetična in samoljubna. In z vsako naslednjo pesmijo je bolj vznesena; večkrat sem z zadnjega sedeža opazil, kako si, misleč, da je nihče ne vidi, z robcem briše ganjene solze ob prepevanju in prisegel bi, da se v njenem spominjajočem zvenu glasu slišijo romantični napevi, ki so - zdaj prebujeni - nekoč obdajali njeno telo še z nekom, meni neznanim moškim. Tudi moj ipod, s slušalkami poveznjen na ušesa, tega ne bo zmogel zakriti. Kot tudi izrazoslovje, ki se bo sicer dokaj stoično zarisovalo na obrazu očeta, ne bo pripomoglo k prekinitvi tega dolgotrajnega trpinčenja, kot da bi bili na kazenski odpravi na goli otok. No, saj je Pag prav takšen - gol, in običajno se zdrznem, ko z avtom speljemo s trajekta v otoško pristanišče, kjer zagledam marsovo pustoto, uničenje zelenega življa zaradi neizprosne sončeve pripeke in migljajočo radiacijo osivelih kamnov. Ko je sestra to goloto zagledala prvič, je brutalno zajokala in se ni pomirila vse do Novalje, kjer je le opazila, da nismo več na Marsu. Toda moj občutek je bil, kot da že dve leti potujemo na otok, vožnja ni bila nič lažja zaradi postankov, na katerih smo se okrepčali z že vnaprej pripravljenimi sendviči s šunko in sirom ter z eno vmes vstavljeno kumarico; kumarice zdržijo dlje kot kakšen paradižnik, saj ti razmoči žemljo do neužitnega, je žugala mama. Predvsem pa se veselim zgodnjega vstajanja še pred sončevim vzhodom in polaganja brisač na plažo. To je slovenska nacionalna strategija za vsaj simboličen zavzem tistega, kar bi nam tako ali tako moralo pripadati, se je večkrat skušal šaliti oče, potem ko se je z obveznim pivom v roki zvalil nanjo. Polaganje brisač je bila izključno moja domena, resda vsiljena s strani nadrejenih starcev, ko sem se z ovitimi brisačami spuščal proti morju in se osramočen izogibal očitajočim pogledom domačinov. Postopek sem izpopolnil do popolnosti; vse okoliške kamne sem skrival v bližnje grmovje, kjer sem jih pokril s suhimi vejami. Ob polaganju skal na brisače sem jih podložil še s kakšnim dnevnim časopisom, najbolje s hrvaškim, ki je dal mimoidočim vedeti, da je nekdo bil še maloprej tu in sem s tem odvrnil sovražne osvajalce našega prekrasnega kotička, na katerega smo vsak dan capljali natovorjeni z vso kramo iz kleti. »Enej, dej, pejt že v klet po stvari za jutr', madona!« se zadere oče iz spalnice. »Fak!« trznem. O AVTORJU Preberite še: |
2. nagrada natečaja za kratko zgodbo 2019: Aleksander Jakopič, Na morje gremo
Natečaj za kratko zgodbo 2019 na temo "Gremo mi na morje" ALEKSANDER JAKOPIČ NA MORJE GREMO »Jaz ne grem nikamor. Že stokrat so rekli, da se gre, pa nas poglej. Še kar smo tu,« je v najtemnejšem kotu ogromne sobe, zložen v malo kepico, vztrajal Aleksander. Taja je bila tesno poleg njega, saj je bilo to edino gretje, ki sta ga poznala. »Ja, ampak poglej, vsi gredo. Greva vsaj do hodnika, morda bo tam bolj jasno,« ga je skušala pregovoriti z nežnim glasom, saj jo je skrbelo, da je obupal in se zato noče premakniti. »Kako si lahko tako naivna. Se ne spomniš kako je bilo zadnjič? Spravili so se v hodnik in jih je odpihnilo nazaj na začetek. Pred tem so jim pobrali vse, kar so imeli in celo vozovnice so prodajali, da bi jih prepričali, da gre zares. No in kam so prišli? Nazaj so jih poslali. Vesela bodiva, da sva še cela in da sva skupaj. Morje bo prišlo do naju,« je ostal neomajen Aleksander in še naprej vztrajal zložen v kepico. »Poglej, napis NA MORJE GREMO je začel utripati. To se še nikoli ni zgodilo. Pohiteti morava,« je postajala nestrpna Taja. Vznemirjenje je tako naraslo, da je Aleksandra kar samo zravnalo in je bil prisiljen sesti. »No, prav. Kaj se dogaja?« je izstrelil, kot da bi se šele zdaj prebudil. »Objavljeno je, kot so rekli da bo. Na morje gremo!« veselja ni mogla skriti Taja. »Lej, Taja, saj vem, kako si želiš od tu. Živeti, ustvarjati, skrbeti, zdraviti, ampak to je le iluzija. Tega v resnici sploh ni. Tu smo, da ždimo v miru in da ne motimo nikogar, da se brigamo zase in da nas čimprej pobere smrt. Takrat veš, Taja, bomo zares potovali. Takrat nas odnese v Nebesa, ki si jih tako želiš,« si je bil všeč Aleksander, ker je bil tako prepričan v to kar govori. »Zakaj si tako trmast? Saj si nisem jaz izmislila, da je še nekaj vmes. Nekaj, kar nas osreči in izpolni, da bomo potem lažji. V kaj pa oni verjamejo? So res vsi butasti in si pameten le ti? Jaz verjamem, da je treba nekaj storiti, da se pride na morje in da napis ni lažen. Grem pa sama za njimi,« je iz veselja v trmo prestavila Taja. »Kaj pa če je vse skupaj spet le prevara? Veš koliko napisov sva že videla, da se gre? Veš kolikokrat so obljubljali, da je tokrat drugače? Opeharili so jih, nič več in niti enega od teh, ki so odšli, nisva več videla. Bi to rada? Da izgineva za vselej? Modri so bili starci, ki so vedeli, da ni treba v svet, ker svet pride k tebi.« »Čigav svet pride k tebi? Jaz hočem svojega, zato sem odšla na pot. Ljubezni, ki jo nosim v sebi še ne poznajo v takem obsegu, kot jim jo jaz lahko predstavim. Ko pridem na morje, jim pokažem, da bodo vedeli, da je mogoče,« se je navdušila Taja katere utrip srca je bil skladno z napisom, ki je utripal vse hitreje, da se je zdelo, da bo zdaj zdaj ugasnil. »Ti boš kriva, če nama ne uspe,« je bevsknil Aleksander, a obenem mu je iz oči švignila hudomušna iskrica, da mu je Taja z veseljem sledila do hodnika in naprej v vozilo, ki ju je pripeljalo do morja. Ko je padla v morje je Taja spoznala, da je v njem čisto sama in da se je isto zgodilo Aleksandru. Močno se je zbrala in ga priklicala v mislih: »Kje sva?« se je glasilo sporočilo in kmalu je prišel odgovor: »V maternici. Voda je podobna, ampak, do morja je še daleč. Zdrži. Rad te imam.« Veselje je pomirilo Tajo, saj je vedela, da devet mesecev ne bo predolgih, ko pa ima ob sebi prijatelja. AVTOR O SEBI Rojen sem v mestu državnih prvakov in železa, prvoborec Cankarjevega bataljona pa mi je že od začetka bral Cankarja namesto bedarij govorečih živali. Drgnil sem gledališke deske, radijski pult in stal ob kameri kot novinar dnevno-informativnega programa. Zdaj prevajam in skušam uveljaviti nov pogled na otroka, da bo prihodnje otroštvo lepše. Fotografija: arhiv avtorja |
1. nagrada natečaja za kratko zgodbo 2019: Vanja Tajnšek, Zakaj mi ne gremo na morje
Natečaj za kratko zgodbo 2019 na temo "Gremo mi na morje" Obrazložitev nagrad Na literarni natečaj na temo »Gremo na morje« v organizaciji Kulturnega društva VNL za leto 2019 je prispelo sedemnajst kratkih zgodb. Žirija v sestavi Vanja Čibej, Nika Korsič in Iztok Geister je prepoznala tri najboljša besedila in jih nagradila v tem vrstnem redu: prvo nagrado prejme Vanja Tajnšek za besedilo z naslovom »Zakaj mi ne gremo na morje«, drugo nagrado Aleksander Jakopič za besedilo z naslovom »Na morje gremo«, tretjo nagrado pa avtor Dare Gozdnikar za besedilo z naslovom »Gremo mi na morje«. Ker vse tri zgodbe obravnavajo enako tematiko, ne le po naslovu, ampak tudi po vsebini in poglobljenem pristopu k obravnavani temi, se obrazložitev nanaša na vsa tri besedila. Po lanskoletni razpisni temi »Pristanišče« je žirija z letošnjo temo »Gremo na morje« želela to naše v celinskih očeh »famozno morje« nekoliko bolj problematizirali, da bi se v intimnem odnosu do tega socialnega pojava pokazali različni odtenki empatije, od ravnodušja prek navdušenja do gnusa. Dare Gozdnikar pripoveduje, kako se družina, čeprav rutinsko, vendarle nevrotično pripravlja za odhod na morje in kako se mladostnika, brat in sestra, temu upirata, nemara zadnjič, preden bosta že prihodnje leto rekla staršem ne, midva pa letos ne greva z vami. Aleksander Jakopič se s temo odhoda na morje spoprime na fantazijski način, z alegorijo na potovanje semenčic v nekem orwellovskem svetu, ki se namesto v morju konča v maternici, kar je seveda spodbudno sporočilo. Vanja Tajnšek slika družinsko idilo matere med pripravo mediteranskega kosila in otroka, ki se igra v bližini in vsake toliko časa vpraša »Mami, zakaj mi ne gremo na morje«, zagonetko pa razreši pogled skozi okno, očetova vrnitev prek Tartinijevega trga. Seveda so si nagrajena besedila slogovno povsem različna: Gozdnikarjevo je socialno realistično, Jakopičevo znanstvenofantastično, Tanjškove pa kot tankočutno in potrpežljivo tkanje literarnega prtička, s čimer si je tudi zaslužila najvišje priznanje. I. Geister, predsednik žirije VANJA TAJNŠEK ZAKAJ MI NE GREMO NA MORJE …. »Mamiiii!« Delala se je, da ga ne sliši, saj je danes imel izrazito mama-dan in je že od kar je odprl zjutraj oči, bil siten. Strgala je mlad krompirček, ki ga je nameravala speči zraven orad, ki so ležale v marinadi. Olivno olje, česen, rezini limone in sveže nasekljan peteršilj, ter nekaj kapelj malvazije, bodo dali ribam izrazitega vonja malce mehkobe in svežine. Danes jih bo dala peči kar v pečico. Bil je sicer precej vroč dan za konec junija in kdo drug ne bi izbral pečice, ki bo še dodatno ogrela prostor, ampak v dnevni sobi je pravkar namestila stojalo s sveže opranim perilom in res si ni želela, da se navzame vonja po pečenih ribah. Čeprav, njej je bil vonj po zapečeni ribi in česnu božanski. »Mamiiiii, nooo.« Zajela je sapo in povsem umirjeno, kot da do sedaj sploh ni slišala, da jo kliče, vprašala: »Kaj je Nino?« Tišina. 'Jao, mulo!' včasih ji je res kravžljal živce. Odložila je majhen nožek in si umila dlani. Tanki prosojni olupki mladega krompirčka so se vrtinčili v koritu in se ustavljali na luknjičasti barieri, ki jim je preprečevala, da bi jih tok odnesel v cev, ki se je kljub tej pazljivosti vsake toliko zadelala. Zelenkasto rumena servieta, ki jo je imela zataknjeno preko ročaja pomivalnega stroja, je bila vlažna, a še vedno uporabna. Obrisala si je roke in jo pazljivo razgrnila preko kromirane palice, ki se je vila vseskozi roba lesenega kuhinjskega pulta, ki je spominjal na bel marmor. Odšla je iz kuhinje in se ustavila pred njegovo sobo. Klečal je na tleh, obkrožen z morjem malih avtomobilčkov, in sestavljal lesene dele nastajajoče dirkaške steze. Svetloba, ki je prosevala skozi zaveso na kateri sta prijateljevala batman in superman, je njegove črne kodre obarvala malodane modro. Sploh je ni opazil. Z ramo se je naslonila na podboj vrat in prekrižala roke na prsih. Pravkar mu je uspelo sestaviti nov ovinek in njegov zanosni 'Yes!' ji je priklical nasmeh na obraz. Po svoje je bil zahteven otrok, ki je želel njeno pozornost od jutra do večera, a je bil tudi neverjetno radoveden in zvedav. Vse ga je zanimalo in non-stop je postavljal vprašanja. Veliko je vedel, za svoja leta pa sploh. »No, kaj je Nino? Zakaj si me klical?« Hitro je dvignil glavo in jo pogledal tako kot da bi se šele v tem trenutku zavedal, da jo je klical. Čez trenutek se ji je nasmehnil in jo vprašal – kot že neštetokrat: »Mami, zakaj mi ne gremo na morje?« »Joooj, pa ne že spet,« ni mogla verjeti, da jo zopet sprašuje eno-ta isto, čeprav mu je že desetkrat povedala zakaj. Prejšnji teden sta bila na obisku pri babici in dedku in tam preživela teden nepozabnih počitnic. Tekanje s prijatelji po zelenih travnikih in skakanje preko plastov sena sta mu bila najljubša zabava. Dedek sicer ni delil njegovega navdušenja, saj je moral seno kar trikrat grabiti nazaj v plaste, a ga je babica le pogledala izpod čela in zadeva je bila urejena. Sosedovi otroci so ga celo vzpodbudili, da je z njimi splezal na jablano, ki je rastla zraven hiše, in bil je neskončno ponosen na svoj podvig. Na vejah so čepeli kot kakšne kure, ki so se sicer raje zadrževale v senci nižjega, a ogromnega bezga, in se pogovarjali o dogodivščinah, šoli in počitnicah. Bile so njegove prve počitnice in bil je vesel, da jeseni ne bo več prvošolček. Ko jih je gledala skozi okno jo je bilo strah in razlaga očeta, da je tudi sama ure in ure preživela na jablani, na kateri ji je naredil lesen podest, ji sploh ni bila v tolažbo. Pomiril pa jo je prešeren smeh, ki se je vsake toliko zaslišal iz krošnje. A včasih so se tako krohotali, da se je bala, da bo že zaradi tega kdo padel z veje. Po tednu dni, ko so se vračali proti domu, pa se je začelo 'Mami, zakaj mi ne gremo na počitnice na morje?'. Na začetku mu je potrpežljivo odgovarjala in razlagala, a po tednu dni ga je imela že res dovolj. Ni in ni si dal dopovedati, da oni na počitnice pač ne hodijo na morje, tako kot to počno sosedovi otroci, s katerimi si je izmenjeval izkušnje o dogodivščinah, na tistem razvejanem krivopeclju. Ne, ni se ji dalo. Obrnila se je in odšla nazaj v kuhinjo, da do konca pripravi kosilo. Ura bo dve in mož bi moral biti že kmalu doma. Krompirček je razporedila po pladnju, ga posula z grobo morsko soljo in potrosila s svežim rožmarinom. Nanj položila orade in vse skupaj pokapljala z olivnim oljem. Naoljen prst je obliznila in zagodla zaradi okusa, ki je bil sicer trpek, a ona ga je imela rada točno takega. Pečica je bila močno razgreta in kosilo bo naret v pol ure. Mlad kifeljček in riba res ne potrebujeta dolgo. »Mamiii,« je nenadoma zaslišala za sabo. »Da ti ne pade na pamet!« ga je prekinila. »Pripravi raje mizo«, skozi okno je zagledala moža, ki je pravkar hitel preko Tartinijevega trga, »tata bo vsak čas doma!« O AVTORICI Že od malega drugačna, tipična vodnarka. Plezala po drevesih, lovila žabe, trenirala borilne veščine, plesti preneha, ker enostavno ne najde več vzorca, ki ga ne bi obvladala… še vedno pa ljubi paranormalno, raziskuje zamolčana zgodovinska dejstva, postane mojster reikija… a, v isti sapi izredno rada bere romantične romane, piše in objavlja pesmi za najmlajše, kuha in peče, se preganja s psi, slika na svilo in platno, riše,….. in ker z vsako prodano ali podarjeno sliko odide tudi delček njene duše, se odloči za fotografijo, saj le-ta vedno, za vedno ostane njena. V zadnjem času se posveča pisanju kratkih zgodb, katerih niz še vedno vsake toliko prekine pesem. Njeno delo: Zaspančki – zakaj se ti ni treba bati teme in v prevodu Sleepyheads - why you need not fear the dark Čudovita slikanica, namenjena najmlajšim in vsem tistim, ki se bojijo teme. Knjiga je zbirka pesmi in ugank, napisanih ritmično, poučno, zabavno in nadvse nežno, saj so nežne otroške dušice še kako občutljive na besede. Pregnale bodo strahove, posušile kakšno solzico in povedale otrokom, da je tema pravzaprav čisto fina reč, ker je soba v temí ravno takšna kot takrat, ko luč gori. Čarobne risbe priznane ilustratorke Mojce Fo, ki ji je uspelo predstaviti pesmi na neponovljiv način. Pesmi Gozd ponoči in Ko se noč spusti na zemljo je uglasbil Miloš Petelin. LiliLuli – tiskana in e-knjiga Kako se spopasti s šolo, učnimi urami letenja, skrivnostmi čaranja, prvo zaljubljenostjo in zakaj se ne sme noreti po gozdu? Teme so najstniške, vendar so le-te pri čarovnicah kljub vsemu malce drugačne. Pred vami je zbirka pesmi, ki pa so povedne in jedrnate. Napisane so bogato, ritmično in hudomušno. Rdečelaso navihanko je karakterno čudovito zadela ilustratorka Nina Sever. VANJA RAW, skozi oči fotografa, cinično – kritično - zabavno Po istoimenski fotografski razstavi tudi knjiga. Kritičen pogled na svet, ki nas obdaja, izguba moralnih vrednot, motivi, ki dajo misliti ... a, tudi pozitiven duh in humor, ker brez tega enostavno ne gre. 80 strani fotografij in zapisov v slovenskem in angleškem jeziku. Knjiga za tiste, ki si upajo pogledati, priznati, ki premorejo kritičen duh in uporno dušo! In se radi zabavajo. Napisana je že tudi zbirka Trije kosi torte in nekaj za vmes in pa zbirka za odrasle Kokošnjak. Haikuji še čakajo na zaključek – bo sploh kdaj? Njena dela najdete tudi v Cicidoju, Cicibanu, Mentorju, Vsesledju, na portalu pesem.si, zborniku Kadar vzletijo metulji, zborniku Pesem si in verjetno še kje … Fotografija: arhiv avtorice O njenem delu lahko berete: Novi tednik, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju-z-mano-novi-tednik-in-radio-celje/ Novi tednik, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju-z-mano-novi-tednik/ Večer, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju-za-mano-vecer/ Dnevnik, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju-2/ Face iz moje Knjige obrazov, http://www.zaspancki.si/wp/blog1/intervju-z-mano-face-iz-moje-knjige-obrazov/ Spletni čas, http://www.zaspancki.si/wp/blog/portret-umetnika-intervju-z-mano/ Digitalna kamera, http://www.zaspancki.si/wp/blog1/intervju-z-mano-v-digitalni-kameri/ Radio Sora, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju/ Svoja dela, tako s področja fotografije, kot s področja pisanj, že več let objavlja na svoji spletni strani: http://www.zaspancki.si/ Obiščite jo na FB profilu Vanja Tajnšek in na FB strani Brihtna kura – samozaložba Vanja Tajnšek. |  |
Rezultati natečaja za kratko zgodbo
Rezultati nagradnega natečaja za kratko zgodbo "Gremo mi na morje"  Avtorji in rezultati natečaja so končno znani. Prejeli smo 17 zgodb iz vse Slovenije. Natečaj je bil anonimen, razpisali smo ga maja letos ter zaključili prvi teden v juliju. Najboljše zgodbe bodo prejele priznanje in knjižno nagrado. Vse nagrajene zgodbe in kratko obrazložitev naših odločitev bomo objavili v Spletnem času. Natečaj za najboljšo kratko zgodbo smo organizirali preko KD VNL in spletnega časopisa Spletni čas. Nagrade dobijo naslednje zgodbe: 1. nagrada Zakaj mi ne gremo na morje avtorica: Vanja Tajnšek 2. nagrada Na morje gremo avtor: Aleksander Jakopič 3. nagrada Gremo mi na morje avtor: Dare Gozdnikar Nagrajencem iskreno čestitamo! Vsem udeležencem pa se najlepše zahvaljujemo! |
Natečaj za kratko zgodbo 2019
Vljudno ste vabljeni na Natečaj za kratko zgodbo 2019 na temo GREMO MI NA MORJE Avtorji, stari nad 15 let, naj pošljejo besedila v štirih izvodih najkasneje do 30. junija 2019. NATEČAJ SMO PODALJŠALI DO 7. JULIJA! Tudi letos razpisujemo natečaj za kratko zgodbo. Tokratna tema je sproščenega duha: "Gremo mi na morje". Natečaj je anonimen, tri izvode besedil naj avtorji ne podpišejo, temveč jih označijo s šifro. Svoje podatke (šifra zgodbe, ime in priimek, naslov, elektronski naslov ali telefonsko številko) priložijo v zaprti ovojnici. Besedila naj ne presegajo 6500 znakov s presledki. Vsak avtor lahko sodeluje z največ dvema besediloma. Zgodbe naj avtorji pošljejo na naslov: Kulturno društvo VNL, IX. Korpusa 5, 6310 Izola, s pripisom: Natečaj za kratko zgodbo. Nagrajene zgodbe bomo objavili v Spletnem času, knjižne nagrade in priznanja pa podelili na javni prireditvi v Izoli. Strokovno žirijo sestavljajo štirje člani:
Vabljeni k sodelovanju. Kaj je kratka zgodba? Kratka zgodba je kratka pripovedna vrsta, osredotočena na majhen, na zunaj nepomemben pripetljaj (izsek iz vsakdanjega življenja literarne osebe), vendar s simboličnim življenjskim pomenom, sklep lahko ostane odprt. Običajno obsega 500–8000 besed, lahko tudi manj. Lahko je linearna, lahko skokovita, arabeskno skrčena ali eliptična, dogodki si ne sledijo nujno logično. Zanjo je značilen »odprti začetek«, lik se preprosto neposredno pojavi pred nepripravljenim bralcem, kraj in čas dogajanja največkrat nista označena. Motivi pogosto ostajajo nepojasnjeni, skrivnostni in le slutljivi. Konkretnega družbenega okolja po navadi ni; lik se psihično in karakterno ne razvija. Gledišče je skoraj vedno enotno in iz iste smeri. Pripovedovalec je največkrat prvoosebni, prevladujeta personalna in nevtralna pripovedna perspektiva. Kratka zgodba je povsem osebna, individualna, prenaša individualno izkušnjo, večji del dogajanja le slutimo. Zanjo je značilen »odprti konec«, konča se naenkrat, z ostrim rezom, največkrat nepričakovano; fabulativno se ne zaokroži. *Vir: Wikipedia |
V zavetju besede, razpis JSKD in revije Monitor
JSKD in revija Mentor razpisujeta V zavetju besede 2019 literarni natečaj za odrasle avtorje, ki pišejo v slovenskem jeziku Namenjen je vsem avtorjem in avtoricam, nad 30. letom starosti. BESEDILA IN SPLETNA PRIJAVA Avtorji lahko sodelujejo s svojimi še neobjavljenimi pesniškimi, proznimi in dramskimi besedili. Število poslanih prispevkov je omejeno na 5 pesmi, 7 strani proze ali 7 strani dramskega besedila. Vsak prispevek naj bo na vrhu levo nad naslovom označen s šifro avtorja, ne z avtorjevim imenom; svoje podatke pa vpišite v e-prijavo (avtorjevo ime, domači naslov, letnica rojstva, starostna kategorija, elektronski naslov ter telefonska številka, poklic/izobrazba, število izdanih knjig v samozaložbi itd.) REGIJSKA SREČANJA Prispela besedila bodo prebrali strokovni spremljevalci, ki bodo na regijskih srečanjih vodili literarno delavnico, namenjeno predvsem analizi poslanih besedil in pogovoru o literarnem ustvarjanju nasploh ter vajam kreativnega pisanja. Šest regijskih srečanj bo JSKD pripravil s sodelovanjem območnih izpostav po Sloveniji (prijavite se na srečanje, najbližje kraju bivanja): četrtek, 30. maja 2019 – JSKD OI Radlje ob Dravi (Celjska in Koroška) petek, 31. maja 2019 – JSKD OI Jesenice (Gorenjska) ponedeljek, 17. junija 2019 – JSKD OI Logatec (Osrednja Slovenija) četrtek, 5. septembra 2019 – JSKD OI Trebnje (Dolenjska, Bela krajina, Posavje) sobota, 7. septembra 2019 – JSKD OI Maribor (SV Slovenija) torek, 24. septembra 2019 – JSKD OI Idrija (Primorska) DRŽAVNA SELEKTORICA Med avtorji, ki jih bodo nominirali strokovni spremljevalci regijskih srečanj, bo državna selektorica, pesnica Barbara Korun izbrala pet finalistov, ki jih bomo razglasili na državnem srečanju odraslih literatov. Izbor bo potekal na podlagi šifriranih besedil. ZAKLJUČNO SREČANJE Državno srečanje bomo pripravili z območno izpostavo JSKD Sežana, in sicer: v nedeljo, 24. novembra 2019. Vse nominirane avtorje bomo povabili na literarno druženje v Sežano, kjer bo potekala literarna delavnica z Barbaro Korun, pogovori o prispelih besedilih, (samo)založništvu … in literarnem ustvarjanju nasploh … V zavetju besede 2019 bomo zaključili z literarnim večerom in razglasitvijo petih finalistov (v treh starostnih kategorijah: od 30-49 let, od 50-70 let in nad 70 let) ter s podelitvijo priznanj za najboljšo samozaložniško knjigo 2018. TEMA Besedila za literarni natečaj V zavetju besede 2019 tematsko niso omejena, lahko pa se poleg proste tematike preizkusite v pisanju avtorskih besedil, ki so intimna, družbeno-kritična, reflektivna, fantazijska … Prepustite se domišljiji, igrajte se z besedami ter ustvarjajte svobodno in drzno! ROK ZA PRIJAVO Besedila je treba poslati do srede, 8. maja 2019, na elektronski naslov: mentor@jskd.si (Zadeva: V zavetju besede 2019 – območna izpostava regijskega srečanja, npr. V zavetju besede 2019 – OI Trebnje), svoje podatke pa vpisati v spletno prijavo. Kdor nima svojega elektronskega naslova, se lahko za pomoč obrne tudi na območne izpostave JSKD v bližini kraja bivanja. Dodatne informacije: Barbara Rigler, 01/24-10-516, samostojna strokovna svetovalka za literarno dejavnost pri JSKD.  |
Tretje nagrajena kratka zgodba: Riba na suhem, avtorica: Melita Vidovič
 Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo "Pristanišče" Tretjo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Riba na suhem. Gre za pogovor med deklico in klošarjem. Dialog med iskreno naivnimi vprašanji in prebrisano trpkimi odgovori. Spretno izpisan vrtinec življenja na klopi pristaniškega pomola. I. Geister, predsednik žirije MELITA VIDOVIČ RIBA NA SUHEM S pogledom se je uzrl za glasom. »Vedno. Tukaj in zdaj.« Stresel je glavo in jo potisnil iz kokona oblačil. Zagledal je obraz deklice, ki je stiskala roke v žepe plašča. Obrnil je svoje telo v njeno senco. »Te nič ni strah? Mogoče sem tat!« Po nekaj trenutkih tišine je vprašala: »Kaj delaš tukaj in zdaj?« Njegova usta so se široko odprla in razkrila zebrasto sliko zob: »Kaj delam? Urim pozornost v trenutkih, ki mi preostanejo.« Izza roba šala je deklica opazovala starčeve popokane roke in izmučeno obleko. »Sedi,« je rekel in ji pomignil z glavo. Deklica je sedla na klop. Starec je odlepil roki iz objema zapacane bunde in s pogledom zaplaval po madežih na koži in črnini za nohti. »Ne glej me kot, da sem polulani cucek! Uprl sem se vsaki silnici, ki ni bila moja. Pustil sem vse in vsakogar za seboj. Ni bilo človeka, ki bi me lahko zadržal. Svoboda je edino, kar šteje!« je vzkliknil. Njegove trdno stisnjene pesti deklice niso zaustavile v nameri, da ga ne izprašuje še naprej: »A nimaš toplega doma?« Začel se je krohotati kot dedek, ki vnukinjo uči o resnični naravi plenilca. «Vsak dan opazujem ladje v pristanišču in ljudi, ki natovarjajo in raztovarjajo tovor. A misliš, da se ustavijo in gledajo ptice in morje? Ljudje delajo brez premora, zbirajo denar na kupe, se zaradi njega prepirajo. Zakaj? Za trenutke svobode? Svoboda te popelje navzgor med angele ali pa padeš s poti v globino, brezno. Iskal sem svobodo, poiskal sem samost.« Popravila si je šal, ki ji je silil v usta, in mu odvrnila: »S kom pa deliš svobodo?« Njegov glas ji je prinesel hladen odmev: »Vsak dan mi valovi vračajo to vprašanje na plažo razuma. Stegujem se po vodi, a ostajam žejen v bivanju. Sem riba na suhem.« Deklica je hipoma rekla: «Ribe na suhem umrejo. A si umrl?« »Tak butec pa nisem! Dejstvo je, da kar ne moreš spremeniti, moraš sprejeti. Zato sem zadovoljen z nič.« «Nisem še srečala človeka, ki bi bil zadovoljen z nič.« Sunkovito si je potegnil kapo z glave in odgovoril: »Nič? Bogastvo, ki ga nosim v sebi, je tvojim očem nevidno. A kaj bi se čudil in ti zameril. Saj vendar živiš v svetu daril, ki so znotraj votla in prazna. Vse življenje hrepenite po nečem, kar nosite s seboj. Izgubite se v množici nepotrebne navlake in smeti. Kot odtrgan cvet počasi ovenite.« Nastavil je soncu dvignjeno brado, da je prosto koketirala z žarki, in nadaljeval: »Nesrečnega človeka je mogoče porivati sem in tja, ga spremeniti v naplavino. Zato sem rekel psihiatru: Jebeš vse! Nočem biti v službi družbe. Kupil sem čoln in okusil svobodo kot nikoli dotlej. Edino, kar je manjkalo v moji popolnosti, je bil nekdo, ki bi mu lahko rekel, da ga ljubim. Imel sem to priložnost, a nisem zbral poguma, da ji to povem. Zato sem tudi od nje odšel.« Deklica je vstala in stopila korak naprej proti avtobusu, ki je medtem ustavil na postaji. »Ni prava številka,« je rekla in sedla nazaj. Starec se je začel glasno smejati: »Številke, številke…Včasih srečam ljudi iz časa, ko sem sam štel in sešteval številke. Obrnejo se z obrazom stran. Pa nič zato. Tudi jaz se obrnem stran. Moj svet je onkraj trdovratne iluzije. Tam zunaj je tišina…in v ušesih še vedno slišim pesem valov. Verjemi, kamorkoli greš, si že tam.« Odkimala je: »Ne verjamem. Zakaj si zbežal?« Spustil je pogled in se zazrl v raztrgane nogavice, ki so mu kukale iz natikačev. »Dolgo časa sem se spraševal zakaj. Potem sem se nehal spraševati. Živim sam s seboj. Ropotajoče življenje ladij me zjutraj budi in zvečer greje pod lepenko. In zvezde so moje ljubice, ki jim mežikam!« »Živiš na tej klopi?« je vprašala. »Pristanišče je moj dom.« Poveznil si je kapo nazaj na glavo in vstal. »Imaš kaj drobiža?« je vprašal in sestopil na prazno cesto. »Boš jutri spet tukaj?« je odvrnila. »Mogoče,« je rekel in se zlil s temino pristanišča. O avtorici Melita Vidovič se je rodila 18. maja 1972 na Ptuju. Živi v Mariboru. Svojo ustvarjalnost je začela graditi na področju slikarstva. Od leta 2013, ko je pripravila svojo prvo samostojno razstavo s ciklusom Obrazi, se udeležuje številnih Ex Tempore in regijskih likovnih razstav območnih izpostav JSKD na Ptuju, Ormožu, Lenartu, Slovenski Bistrici in Mariboru; ter številnih likovnih kolonijah po Sloveniji. Strokovno se je izpopolnjevala kot tečajnica v Šoli uporabnih umetnosti v Ljubljani pri akad. slik. Mladenu Stropniku. Svojemu likovnemu ustvarjanju je dodala še eno izrazno sredstvo – besedo. V okviru Literarnega kluba na Ptuju se predstavlja na Literarnih večerih na Ptuju, v Mariboru, Grosuplju, Lenartu, v Varaždinu itd. Kot avtorica s prispevki sodeluje v spletno - literarni reviji Locutio, v časopisu Delo, reviji Mentor, Literarno jezikoslovni reviji itd.Na razpisu JSKD in revije Mentor leta 2016 je bila s prvencem kratkih zgodb Rezila pod listnato odejo izbrana za najboljšo samozaložniško knjigo v letu 2015.  Fotografija: osebni arhiv avtorice  |
Drugo nagrajena kratka zgodba: Darilo morja, avtorica: Vlasta Grintov
 Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo "Pristanišče" I. Geister, predsednik žirije VLASTA GRINTOV DARILO MORJA Še malo, pa se bo lahko stisnil k Olgi. Pazljivo, da je ne prebudi, bo zlezel k njej v posteljo, s prsti bo narahlo zdrsel po mehki, svileni koži. Ona pa se bo v spanju nežno stisnila k njemu. Držal jo bo v objemu, dokler ne bo odšla v službo. Potem bo zaspal. Pogledal je na uro - 4.45 in se ozrl naokrog. Okrogla luna je nesebično razdajala svojo zlato lepoto in z njo odstirala temo. Nežno valovanje morja je pomirjalo njegovo dušo. Globoko je vdihnil morski zrak, da so se mu razširila pljuča. Rad je imel službo in z leti je bil vedno bolj hvaležen nonu, ker ga je prepričal, da je ostal v pristanišču. Nono mu je skušal nadomestiti očeta, ki je v neurju umrl na morju. Želel je, da vnuk vzljubi domače pristanišče. Vsakodnevno sta opazovala edinstvene lepote domačega pristanišča, ki je delovalo v sožitju z naravo, eksotičen svet luškega morja, drevesa, grmovnice in celo oljke. Pokazal mu je zeleno srce, kjer domujejo čudovite ptice. Mihu je tok misli nenadoma zaustavil čuden zvok. Ustavil se je nedaleč stran od upravne stavbe, obmiroval ter napeto poslušal. Ni bil prepričan. Nenadoma je v daljavi opazil, da se nekaj premika. Stekel je tja in zagledal dojenčka, ki je neutolažljivo jokal ter vlekel odejico. Miha je otroka nežno dvignil in ga pazljivo zavil. Zatipal je list papirja, ga zmečkal in potisnil globoko v žep. S tresočimi prsti je na telefonu odtipkal številko reševalne postaje: »Tu varnostna služba Luke – Miha Sršen pri telefonu. Pravkar sem v bližini upravne stavbe našel zapuščenega dojenčka. Na obhodih drugače nisem odkril nič sumljivega. Prosim, da pošljete pomoč in obvestite vse pristojne službe. Hvala!« Nerodno je držal otroka, ki je od utrujenosti in občutka topline zaspal. Gledal je drobni obrazek in zazdelo se mu je, da so se majhna usteca angelsko nasmehnila. Z drobnimi prstki je močno stisnil Mihov desni palec. Miha je srce čutil v grlu. Globoko si je oddahnil, ko je zaslišal reševalce. Kriminalistu je odgovarjal kot v sanjah. Ne, ni še mogel domov. Ugasnil je telefon. Vstopil je v lokal in ob pultu zagledal, bivšega sodelavca Gorenjca ter starejšega možakarja, ki je imel obraz prepreden z močno vidnimi kapilarami. V kotu je sedela ženska z mastnimi lasmi, ki je delovala nekoliko zmedeno. »Ej, stari! Nekam slabo zgledaš!« ga je ogovoril Gorenjc. Miha mu ni odgovoril. Usedel se je k oknu in naročil viski in kavo. Pladenj je prinesla natakarica s pošteno razpeto srajčko, ki je več razkrivala, kot ne, toda Miha je ni pogledal. Na dušek je zvrnil viski. To ga je začasno pomirilo. Ozrl se je skozi okno in se trudil razumno razmišljati. Spet je pogledal na uro – 7.00, Olga je verjetno že odšla v službo. Zavedal se je, da jo skrbi, toda ni imel še moči, da bi jo poklical. Tišino v lokalu so prekinila poročila na radiu: »… iz azilnega doma na Debelem rtiču je včeraj neznano kam izginila večja skupina azilantov, med njimi tudi mlada mamica z dojenčkom … Luka Koper še naprej uspešno posluje. V tem mesecu uvaja RMG tehnologijo, ki bo povečala produktivnost pri nakladanju vlakov… Iz policijske postaje Koper so nam sporočili, da so v Luki danes ponoči našli zapuščenega dojenčka. Policija prosi vse, ki bi karkoli vedeli o tem dogodku, da se zglasijo na policijski postaji… Jutri bo deževalo in….« Gorenjc je trdo položil kozarec na pult, skoraj polil dragoceno tekočino, nato pa na ves glas dejal: »Prokleta baba! Pustila ga je kot kup dreka. Eni pa se leta trudjo za otroke. A ne Miha, ti bi pa rd mel otroke?« »Čist u vse se vtakneš. Mogoče mama želi otroku boljš živlene, kot ga ma sama. Zmerej so babe krive, desci pa nkol. Kje pa je fotr?« so se oglasili mastni lasje. Miha je sunkovito vstal, ni mogel več poslušati gostilniškega blebetanja. Tresel se je po vsem telesu, iz denarnice je izbrskal desetaka in skoraj zbežal iz bara. »Drobiž …« je zavpila natakarica za njim, toda ni je več slišal. Vedno, ko je bil vznemirjen, se je odpravil proti obrobju močvirnih travnikov, ki so obkrožali pristaniško mesto. Za ta namen je imel v avtu rezervne hlače in vetrovko, zato se je preoblekel. Sčasoma je upočasnil korak. Ptičje petje in osredotočenje na naravo mu je znižalo krvni tlak. Pobrskal je po žepu, otipal papir, se nekoliko obotavljal, nato pa le izvlekel telefon: »Olga, prosim pridi na najino mesto. Lahko?« »Kaj se je zgodilo Miha? Zakaj nisi prišel domov? Niti poklical nisi.« »Ne morem po telefonu.« »Strašiš me. V službi sem že, ampak se bom že nekako izgovorila. Pridem!« je še rekla in odložila slušalko. Minute v opazovalnici so se vlekle v neskončnost. Trznil je, ko se ga je dotaknila Olgina roka. Želodec se mu je skoraj obrnil. Zadrževal je slabost, ko ji je gostobesedno, kot bi hotel čimprej stresti vso navlako iz sebe, povedal. Pogledala ga je globoko v oči, vendar je v zadregi umaknil pogled. Opazil je, da so se ji povesila ramena. Obstala sta v tišini. Gledala sta drug mimo drugega in tako je opazil čapljico, ki se je skrila v rastlinju. Ničkolikokrat je čakal redko ptico, pa je ni bilo. Sedaj je vseeno. Vse kar je imel vrednega, bo izgubil. Prva je spregovorila Olga: »Glej čapljica!« Velika, kremno, rjava lisa je krasila zgornji del črnih peruti. Videla sta, da je samička, ker ni imela črnega perja po vrhu glave in vratu, pa tudi drugod je bila bolj rjavkasta, po grlu in prstih pa je bila progasta. Olga se je osredotočila na čapljico, ki je izginila v trstičju. Tiho je nadaljevala: »Kako polna življenja je in hkrati tako mirna. Ko obrne dolgi kljun navzgor, se zlije s trstičjem in je skoraj ne opaziš. Samo prepušča se življenju. Plaha je in hitro jo kaj vznemiri, vendar ne zapusti svojih mladičkov.« Za trenutek je obmolknila, se nezavedno dotaknila svojega praznega trebuha, nato pa nadaljevala: »Ta trenutek nisva pomembna midva. Storiti morava samo to, kar je prav. Morje ti je vzelo očeta, sedaj ti daje darilo. Kaj ne vidiš tega? Prebrodila bova tudi to. S teboj grem, če želiš?« Objel jo je tako, kot še nikoli. Priznal si je, da njegov ego tega ne bi zmogel. Ljubil jo je, toda bil je samo človek, ki dela napake. V srce se je tiho prikradla radost, kri mu je hitreje stekla po žilah, ponovno je začutil, da živi. Skoraj stekla sta do avta in se odpeljala do policijske postaje. Vstopila sta v podolgovato stavbo ter se ustavila ob okencu: »Dober dan! Jaz sem Miha Sršen, varnostnik, ki je našel zapuščenega dojenčka. Rada bi ga vzela domov, jaz sem njegov oče toda izvedel sem šele ponoči« je še dejal, položil zmečkan papir na pult ter ga poravnal. O avtorici Vlasta Grintov od leta 2016 dalje objavlja pravljice za otroke. Osnovno šolo Toneta Čufarja (1970-1978) ter Srednjo ekonomsko šolo (1978-1982) je končala na Jesenicah. Svoje izobraževanje je nadaljevala v Ljubljani na Ekonomski fakulteti (1982-1985), Visoki šoli za upravljanje in poslovanje v Novem mestu (1999-2000, izredni študij) ter Slovenskem inštitutu za revizijo (2004-2006, izredni študij). Po izobrazbi je torej diplomirana ekonomistka in preizkušena davčnica. Po rednem študiju se je zaposlila ter delala kot vodja deviznega poslovanja, vodja zunanjetrgovinskega poslovanja, vodja finančno računovodskega oddelka. Še vedno dela na področju financ in davkov. Kot otrok je trenirala umetnostno drsanje in rokomet, dokončala nižjo glasbeno šolo (klavir), pela v pevskem zboru ter se preizkusila v vlogi novinarke ter urednice šolskega časopisa. Že od drugega razreda dalje je tudi strastna bralka. Njeno strast do branja sta še dodatno spodbujali knjižničarka, ki ji je najbolj brane knjige pripravila že vnaprej, ter soseda, ki je delala v knjigarni. Še vedno za rojstni dan za darilo najraje prejme knjigo. Že v srednji šoli je napisala prve ljubezenske zgodbe, ki niso bile nikoli objavljene. Kasneje je na svojih številnih potovanjih za sebe pisala tudi potopise. Posebej pa velja omeniti pravljice. Všeč so ji, ker v njih vedno prevladuje dobro in je konec vedno srečen. Poleg tega vlivajo optimizem in burijo domišljijo. Pravljice, tudi tiste, ki si jih je sama izmislila, je pripovedovala tudi svojima otrokoma. Prijateljice so jo prosile, naj svoje pravljice tudi zapiše, kar je leta 2016 tudi storila in začela z njihovim objavljanjem. Leta 2018 je bila izbrana med deset finalistk za najboljšo Onino zgodbo. Avtorji in avtorice so pisali pod skupnim naslovom Usodno srečanje, žirija pa je izbirala med stopetintridesetimi literarnimi prispevki. Dela: Markova zmaga, 2016 Kako živi deževnik Jan, 2016 Zakaj so pajki genialci, 2016 Bleki, 2016 Verjemi v sanje, 2017 Alfa, 2018 Literatura V. Grintov: Markova zmaga, Ljubljana 2016 V. Grintov: Kako živi deževnik Jan, Ljubljana 2016 V. Grintov: Zakaj so pajki genialci, Ljubljana 2016 V. Grintov: Bleki, Ljubljana 2016 V. Grintov: Verjemi v sanje, Ljubljana 2017  Fotografija: osebni arhiv avtorice |
Prvo nagrajena kratka zgodba: Sprehod med gnečo, avtor: Aljoša Toplak
Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo "Pristanišče" I. Geister, predsednik žirije ALJOŠA TOPLAK SPREHOD MED GNEČO Pogrešanje je, ko nisi zares tam, kjer si. Katarina Gomboc Ladjice se pozibavajo v zlati vodi. Zaprem oči, a ne čutim hladnega vetra. Zadiham, a ne voham soli. V daljavi se ne razlegajo glasovi, ki vlečejo po italijansko, in blizu ni tišine, v kateri bi osamljeno šumeli valovi. Odprem oči. Vroče je. Odmevajo besede, ki jih ne morem razumeti. Tisoč jih je in povsem preplavijo šumenje valov. Po morju ladjice rišejo dolge proge. Za menoj se gnetejo turisti. Za njimi se gnetejo avtomobili in med temi na gosto vijugajo motoristi. Kot v utripu prestrašenega srca vsake toliko nekdo potrobi. Ko tavam po mestu, ne najdem ene same prazne ulice. Ko srečam starca, se umakne in povesi pogled. Ko trgovko povprašam po dnevu, me njen pogled sprašuje, čemu. Ko posedam na klopci, se nihče ne pridruži. Temveč bežijo, levo in desno. Meni pa begajo oči, ko skušam slediti. Ko skušam razumeti prepad med dvema svetovoma. Šibek stik, ki nenehno prekinja. Protislovna ritma, ki neprizanesljivo tolčeta, vsak po svoje. Ustvarjata strašno glasbo. Spet se vrnem do obale. Nevidna kolesca poganjajo vseobsežen stroj, pristanišče. Priti in oditi gledam vsemogoče ladje. Trume potnikov, ki se po ožilju mesta spustijo kot adrenalin. Sprašujem se, kdaj bo lahko mesto počivalo. Sprašujem se, kdaj mu bodo dali dihati. Sprašujem se, kako se počuti. In, ali je kdaj sploh želelo, da bi bilo tako. Hrepeni po tistem miru, ki mu je polnil mladost? Ga kdo sploh kaj vpraša? Nekaj časa brezglavo hodim naokoli. Iščem tihe kotičke mesta, a jih ne najdem. Vem, da so. A jih ne najdem. Ne najdem jih. Ko popoldne pridem domov, ne diši po kosilu. Ko ležem v posteljo, ni mame, ki bi mi rekla: »Lahko noč.« O avtorju Aljoša Toplak (rojen 1996) je študent filozofije Univerze v Ljubljani. Je soustanovitelj slovenskega spletnega portala za spekulativno književnost Znanstvena fantastika in urednik za prozo študentske literarne revije Novi zvon. To jesen je postal finalist festivala Urška, glavni nagrajenec festivala Spirala in festivala revije Outsider.  Preberite še: |
Podelitev nagrad za kratko zgodbo
Podelitev nagrad: Natečaj za kratko zgodbo na temo "Pristanišče" V Kulturnem društvu VNL smo pripravili svečano podelitev nagrad in pester kulturni program. Dogodek je povezovala Nika Korsič, predsednica KD VNL in članica strokovne žirije. Predsednik žirije Iztok Geister (Zavod za favnistiko Koper) je v sklepni besedi obrazložil naš izbor treh najboljših kratkih zgodb. Za kulturni program je poskrbela Erika Gregorič, članica KD VNL, ki je prebrala vse tri najboljše zgodbe ter članici LKD Mari o net.te: Martina Ljubič s kamišibajem Marta in Rdeča raketa - pesem Srečka Kosovela ter Aljoša Križ z ljudsko pripovedjo Okostnjakinja. Predstavitev je potekala v prijetnem in sproščenem vzdušju in se je zavlekla do poznih večernih ur. Pogrešali smo več udeležencev natečaja, vendar smo se potolažili s tem, da je bila velika večina sodelujočih iz širne Slovenije in jim je pot v Izolo morebiti predstavljala nekakšno breme.  Počasi se nas je le nekaj zbralo. Akademskih deset minut zamude se je zavleklo v pol ure.  Predsednica KD VNL je otvorila kulturno prireditev. V uvodni besedi je med drugim povedala, da smo prejeli 22 zgodb in da je bil natečaj anonimen, ter da smo ga razpisali julija ter
zaključili konec oktobra letos.  Iztok nam je podal sklepno besedo in jo zaključil z mislijo: "V celoti gledano v prenekaterih zgodbah ni manjkalo trivialnosti,
skorajda preveč je bilo literarnih puhlic in precej premalo izvirnih
domislic. Prevladoval je novinarski jezik, kot da se izborna leposlovna
beseda sramuje svojega poslanstva. Zato pa potrebujemo še več takšnih
priložnosti, kot so literarni natečaji."  Sledil je kamišibaj Martine Ljubič, vsestranske umetnice in ilustratorke, ki nam je predstavila zgodbo Marta - zgodbo je napisala Patricija Peršolja. Žal se na fotografiji, zaradi močne svetlobe, ne vidi čudovite ilustracije.   Nato je na vrsto le prišel težko pričakovani trenutek - razglasitev zmagovalcev in odpiranje kuvert, podeljevanje priznanj ...   Erika Gregorič, članica storkovne žirije, ilustratorka in ljubiteljska pisateljica, je nagrajene zgodbe prebrala. Obiskovalci so zavzeto prisluhnili zanimivim zgodbam.  Aljoša Križ, prav tako vsestranska umetnica in strastna lutkarica, se je zelo vživela v pripovedovanje zgodbe Okostnjakinja. Vzdušje je bilo zares napeto.  Martina Ljubič nam je uprizorila še kamišibaj poezijo Srečka Kosovela, Rdeča raketa.   Sledila je zdravica nagrajencem, KD VNL in LKD Mari o net.te in Zavodu za favnistiko Koper in seveda Luki Koper, ki je omogočila, da smo natečaj izvedli.   Prijetno in sproščeno pomenkovanje in odpiranje preostalih kuvert - sedaj so bile vse strasti in radovednosti potešene: na natečaju so sodelovali pisci iz vseh krajev v Sloveniji, kar nas res veseli in daje zagona za naprej. Na veliko presenečenje se je natečaja udeležil zgolj en pisec iz Obale. Zahvaljujemo se vsem sodelujočim na natečaju in jim želimo še veliko ustvarjalnih trenutkov in da bi vedno našli prave besede. Zahvaljujemo se Luki Koper, saj nam je omogočila izvedbo natečaja tako, da nas je finančno podprla. Zahvaljujemo se tudi LKD Mari o net.te, za podporo,
prostor, v katerem smo imeli prireditev, pa tudi za pripravo kulturnega programa. Zahvale gredo tudi
Zavodu za Favnistiko Koper, prav tako za podporo in pomoč pri izboru
najboljših zgodb. Vidimo se naslednje leto, v čimvečjem številu! *Več o nagrajencih si lahko preberete TU. Nagrajene kratke zgodbe bomo objavlili v naslednjih dneh. Besedilo: KD VNL Fotografije: arhiv KD VNL |
1-10 of 22
