MENU‎ > ‎Natečaj‎ > ‎

Objave - Natečaj




Tretje nagrajena kratka zgodba: Riba na suhem, avtorica: Melita Vidovič

objavljeno: 7. dec. 2018 22:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia

Fotografija: Nika Korsič 


Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo "Pristanišče" 

Tretjo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Riba na suhem. Gre za pogovor med deklico in klošarjem. Dialog med iskreno naivnimi vprašanji in prebrisano trpkimi odgovori. Spretno izpisan vrtinec življenja na klopi pristaniškega pomola. 

I. Geister, predsednik žirije 




MELITA VIDOVIČ  

RIBA NA SUHEM 



»Si buden?« je rekla.

S pogledom se je uzrl za glasom.

»Vedno. Tukaj in zdaj.«

Stresel je glavo in jo potisnil iz kokona oblačil. Zagledal je obraz deklice, ki je stiskala roke v žepe plašča. Obrnil je svoje telo v njeno senco.

»Te nič ni strah? Mogoče sem tat!« 

Po nekaj trenutkih tišine je vprašala: »Kaj delaš tukaj in zdaj?«

Njegova usta so se široko odprla in razkrila zebrasto sliko zob: »Kaj delam? Urim pozornost v trenutkih, ki mi preostanejo.«

Izza roba šala je deklica opazovala starčeve popokane roke in izmučeno obleko.

»Sedi,« je rekel in ji pomignil z glavo.

Deklica je sedla na klop. Starec je odlepil roki iz objema zapacane bunde in s pogledom zaplaval po madežih na koži in črnini za nohti.

»Ne glej me kot, da sem polulani cucek! Uprl sem se vsaki silnici, ki ni bila moja. Pustil sem vse in vsakogar za seboj. Ni bilo človeka, ki bi me lahko zadržal. Svoboda je edino, kar šteje!« je vzkliknil.

Njegove trdno stisnjene pesti deklice niso zaustavile v nameri, da ga ne izprašuje še naprej: »A nimaš toplega doma?«

Začel se je krohotati kot dedek, ki vnukinjo uči o resnični naravi plenilca.

«Vsak dan opazujem ladje v pristanišču in ljudi, ki natovarjajo in raztovarjajo tovor. A misliš, da se ustavijo in gledajo ptice in morje? Ljudje delajo brez premora, zbirajo denar na kupe, se zaradi njega prepirajo. Zakaj? Za trenutke svobode? Svoboda te popelje navzgor med angele ali pa padeš s poti v globino, brezno. Iskal sem svobodo, poiskal sem samost.«

Popravila si je šal, ki ji je silil v usta, in mu odvrnila: »S kom pa deliš svobodo?«

Njegov glas ji je prinesel hladen odmev: »Vsak dan mi valovi vračajo to vprašanje na plažo razuma. Stegujem se po vodi, a ostajam žejen v bivanju. Sem riba na suhem.«

Deklica je hipoma rekla: «Ribe na suhem umrejo. A si umrl?«

»Tak butec pa nisem! Dejstvo je, da kar ne moreš spremeniti, moraš sprejeti. Zato sem zadovoljen z nič.«

«Nisem še srečala človeka, ki bi bil zadovoljen z nič.«

Sunkovito si je potegnil kapo z glave in odgovoril: »Nič? Bogastvo, ki ga nosim v sebi, je tvojim očem nevidno. A kaj bi se čudil in ti zameril. Saj vendar živiš v svetu daril, ki so znotraj votla in prazna. Vse življenje hrepenite po nečem, kar nosite s seboj. Izgubite se v množici nepotrebne navlake in smeti. Kot odtrgan cvet počasi ovenite.«

Nastavil je soncu dvignjeno brado, da je prosto koketirala z žarki, in nadaljeval: »Nesrečnega človeka je mogoče porivati sem in tja, ga spremeniti v naplavino. Zato sem rekel psihiatru: Jebeš vse! Nočem biti v službi družbe. Kupil sem čoln in okusil svobodo kot nikoli dotlej. Edino, kar je manjkalo v moji popolnosti, je bil nekdo, ki bi mu lahko rekel, da ga ljubim. Imel sem to priložnost, a nisem zbral poguma, da ji to povem. Zato sem tudi od nje odšel.«

Deklica je vstala in stopila korak naprej proti avtobusu, ki je medtem ustavil na postaji.

»Ni prava številka,« je rekla in sedla nazaj. Starec se je začel glasno smejati: »Številke, številke…Včasih srečam ljudi iz časa, ko sem sam štel in sešteval številke. Obrnejo se z obrazom stran. Pa nič zato. Tudi jaz se obrnem stran. Moj svet je onkraj trdovratne iluzije. Tam zunaj je tišina…in v ušesih še vedno slišim pesem valov. Verjemi, kamorkoli greš, si že tam.«

Odkimala je: »Ne verjamem. Zakaj si zbežal?«

Spustil je pogled in se zazrl v raztrgane nogavice, ki so mu kukale iz natikačev.

»Dolgo časa sem se spraševal zakaj. Potem sem se nehal spraševati. Živim sam s seboj. Ropotajoče življenje ladij me zjutraj budi in zvečer greje pod lepenko. In zvezde so moje ljubice, ki jim mežikam!«

»Živiš na tej klopi?« je vprašala.

»Pristanišče je moj dom.«

Poveznil si je kapo nazaj na glavo in vstal.

»Imaš kaj drobiža?« je vprašal in sestopil na prazno cesto.

»Boš jutri spet tukaj?« je odvrnila.

»Mogoče,« je rekel in se zlil s temino pristanišča. 




O avtorici

Melita Vidovič se je rodila 18. maja 1972 na Ptuju. Živi v Mariboru.

Svojo ustvarjalnost je začela graditi na področju slikarstva. Od leta 2013, ko je pripravila svojo prvo samostojno razstavo s ciklusom Obrazi, se udeležuje številnih Ex Tempore in regijskih likovnih razstav območnih izpostav JSKD na Ptuju, Ormožu, Lenartu, Slovenski Bistrici in Mariboru; ter številnih likovnih kolonijah po Sloveniji. Strokovno se je izpopolnjevala kot tečajnica v Šoli uporabnih umetnosti v Ljubljani pri akad. slik. Mladenu Stropniku.

Svojemu likovnemu ustvarjanju je dodala še eno izrazno sredstvo – besedo. V okviru Literarnega kluba na Ptuju se predstavlja na Literarnih večerih na Ptuju, v Mariboru, Grosuplju, Lenartu, v Varaždinu itd. Kot avtorica s prispevki sodeluje v spletno - literarni reviji Locutio, v časopisu Delo, reviji Mentor, Literarno jezikoslovni reviji itd.Na razpisu JSKD in revije Mentor leta 2016 je bila s prvencem kratkih zgodb Rezila pod listnato odejo izbrana za najboljšo samozaložniško knjigo v letu 2015.

Fotografija: osebni arhiv avtorice




http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo







Drugo nagrajena kratka zgodba: Darilo morja, avtorica: Vlasta Grintov

objavljeno: 6. dec. 2018 23:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. dec. 2018 23:31 ]

Fotografija: Nika Korsič 


Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo "Pristanišče" 

Drugo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Darilo morja. Zgodba pripoveduje o varnostniku, ki na obhodu v luki najde zavrženega dojenčka in ga po notranjem obračunu s samim seboj in v soglasju s partnerico vzame za svojega. Nelahka zgodba je napisana v pogovornem jeziku, sproščeno, brez obremenjujočega moraliziranja. 

I. Geister, predsednik žirije 



VLASTA GRINTOV 

DARILO MORJA



Še malo, pa se bo lahko stisnil k Olgi. Pazljivo, da je ne prebudi, bo zlezel k njej v posteljo, s prsti bo narahlo zdrsel po mehki, svileni koži. Ona pa se bo v spanju nežno stisnila k njemu. Držal jo bo v objemu, dokler ne bo odšla v službo. Potem bo zaspal.

Pogledal je na uro - 4.45 in se ozrl naokrog. Okrogla luna je nesebično razdajala svojo zlato lepoto in z njo odstirala temo. Nežno valovanje morja je pomirjalo njegovo dušo. Globoko je vdihnil morski zrak, da so se mu razširila pljuča. Rad je imel službo in z leti je bil vedno bolj hvaležen nonu, ker ga je prepričal, da je ostal v pristanišču.

Nono mu je skušal nadomestiti očeta, ki je v neurju umrl na morju. Želel je, da vnuk vzljubi domače pristanišče. Vsakodnevno sta opazovala edinstvene lepote domačega pristanišča, ki je delovalo v sožitju z naravo, eksotičen svet luškega morja, drevesa, grmovnice in celo oljke. Pokazal mu je zeleno srce, kjer domujejo čudovite ptice.

Mihu je tok misli nenadoma zaustavil čuden zvok. Ustavil se je nedaleč stran od upravne stavbe, obmiroval ter napeto poslušal. Ni bil prepričan. Nenadoma je v daljavi opazil, da se nekaj premika. Stekel je tja in zagledal dojenčka, ki je neutolažljivo jokal ter vlekel odejico. Miha je otroka nežno dvignil in ga pazljivo zavil. Zatipal je list papirja, ga zmečkal in potisnil globoko v žep. S tresočimi prsti je na telefonu odtipkal številko reševalne postaje:

»Tu varnostna služba Luke – Miha Sršen pri telefonu. Pravkar sem v bližini upravne stavbe našel zapuščenega dojenčka. Na obhodih drugače nisem odkril nič sumljivega. Prosim, da pošljete pomoč in obvestite vse pristojne službe. Hvala!«

Nerodno je držal otroka, ki je od utrujenosti in občutka topline zaspal. Gledal je drobni obrazek in zazdelo se mu je, da so se majhna usteca angelsko nasmehnila. Z drobnimi prstki je močno stisnil Mihov desni palec. Miha je srce čutil v grlu. Globoko si je oddahnil, ko je zaslišal reševalce. Kriminalistu je odgovarjal kot v sanjah. Ne, ni še mogel domov. Ugasnil je telefon.

Vstopil je v lokal in ob pultu zagledal, bivšega sodelavca Gorenjca ter starejšega možakarja, ki je imel obraz prepreden z močno vidnimi kapilarami. V kotu je sedela ženska z mastnimi lasmi, ki je delovala nekoliko zmedeno.

»Ej, stari! Nekam slabo zgledaš!« ga je ogovoril Gorenjc.

Miha mu ni odgovoril. Usedel se je k oknu in naročil viski in kavo. Pladenj je prinesla natakarica s pošteno razpeto srajčko, ki je več razkrivala, kot ne, toda Miha je ni pogledal.

Na dušek je zvrnil viski. To ga je začasno pomirilo. Ozrl se je skozi okno in se trudil razumno razmišljati. Spet je pogledal na uro – 7.00, Olga je verjetno že odšla v službo. Zavedal se je, da jo skrbi, toda ni imel še moči, da bi jo poklical.

Tišino v lokalu so prekinila poročila na radiu:

»… iz azilnega doma na Debelem rtiču je včeraj neznano kam izginila večja skupina azilantov, med njimi tudi mlada mamica z dojenčkom … Luka Koper še naprej uspešno posluje. V tem mesecu uvaja RMG tehnologijo, ki bo povečala produktivnost pri nakladanju vlakov… Iz policijske postaje Koper so nam sporočili, da so v Luki danes ponoči našli zapuščenega dojenčka. Policija prosi vse, ki bi karkoli vedeli o tem dogodku, da se zglasijo na policijski postaji… Jutri bo deževalo in….«

Gorenjc je trdo položil kozarec na pult, skoraj polil dragoceno tekočino, nato pa na ves glas dejal:

»Prokleta baba! Pustila ga je kot kup dreka. Eni pa se leta trudjo za otroke. A ne Miha, ti bi pa rd mel otroke?«

»Čist u vse se vtakneš. Mogoče mama želi otroku boljš živlene, kot ga ma sama. Zmerej so babe krive, desci pa nkol. Kje pa je fotr?« so se oglasili mastni lasje.

Miha je sunkovito vstal, ni mogel več poslušati gostilniškega blebetanja. Tresel se je po vsem telesu, iz denarnice je izbrskal desetaka in skoraj zbežal iz bara.

»Drobiž …« je zavpila natakarica za njim, toda ni je več slišal.

Vedno, ko je bil vznemirjen, se je odpravil proti obrobju močvirnih travnikov, ki so obkrožali pristaniško mesto. Za ta namen je imel v avtu rezervne hlače in vetrovko, zato se je preoblekel. Sčasoma je upočasnil korak. Ptičje petje in osredotočenje na naravo mu je znižalo krvni tlak. Pobrskal je po žepu, otipal papir, se nekoliko obotavljal, nato pa le izvlekel telefon:

»Olga, prosim pridi na najino mesto. Lahko?«

»Kaj se je zgodilo Miha? Zakaj nisi prišel domov? Niti poklical nisi.«

»Ne morem po telefonu.«

»Strašiš me. V službi sem že, ampak se bom že nekako izgovorila. Pridem!« je še rekla in odložila slušalko.

Minute v opazovalnici so se vlekle v neskončnost. Trznil je, ko se ga je dotaknila Olgina roka. Želodec se mu je skoraj obrnil. Zadrževal je slabost, ko ji je gostobesedno, kot bi hotel čimprej stresti vso navlako iz sebe, povedal.

Pogledala ga je globoko v oči, vendar je v zadregi umaknil pogled. Opazil je, da so se ji povesila ramena. Obstala sta v tišini. Gledala sta drug mimo drugega in tako je opazil čapljico, ki se je skrila v rastlinju. Ničkolikokrat je čakal redko ptico, pa je ni bilo. Sedaj je vseeno. Vse kar je imel vrednega, bo izgubil.

Prva je spregovorila Olga: »Glej čapljica!«

Velika, kremno, rjava lisa je krasila zgornji del črnih peruti. Videla sta, da je samička, ker ni imela črnega perja po vrhu glave in vratu, pa tudi drugod je bila bolj rjavkasta, po grlu in prstih pa je bila progasta.

Olga se je osredotočila na čapljico, ki je izginila v trstičju. Tiho je nadaljevala:

»Kako polna življenja je in hkrati tako mirna. Ko obrne dolgi kljun navzgor, se zlije s trstičjem in je skoraj ne opaziš. Samo prepušča se življenju. Plaha je in hitro jo kaj vznemiri, vendar ne zapusti svojih mladičkov.« Za trenutek je obmolknila, se nezavedno dotaknila svojega praznega trebuha, nato pa nadaljevala:

»Ta trenutek nisva pomembna midva. Storiti morava samo to, kar je prav. Morje ti je vzelo očeta, sedaj ti daje darilo. Kaj ne vidiš tega? Prebrodila bova tudi to. S teboj grem, če želiš?«

Objel jo je tako, kot še nikoli. Priznal si je, da njegov ego tega ne bi zmogel. Ljubil jo je, toda bil je samo človek, ki dela napake.

V srce se je tiho prikradla radost, kri mu je hitreje stekla po žilah, ponovno je začutil, da živi.

Skoraj stekla sta do avta in se odpeljala do policijske postaje. Vstopila sta v podolgovato stavbo ter se ustavila ob okencu:

»Dober dan! Jaz sem Miha Sršen, varnostnik, ki je našel zapuščenega dojenčka. Rada bi ga vzela domov, jaz sem njegov oče toda izvedel sem šele ponoči« je še dejal, položil zmečkan papir na pult ter ga poravnal.

                                              

O avtorici

Vlasta Grintov od leta 2016 dalje objavlja pravljice za otroke. Osnovno šolo Toneta Čufarja (1970-1978) ter Srednjo ekonomsko šolo (1978-1982) je končala na Jesenicah. Svoje izobraževanje je nadaljevala v Ljubljani na Ekonomski fakulteti (1982-1985), Visoki šoli za upravljanje in poslovanje v Novem mestu (1999-2000, izredni študij) ter Slovenskem inštitutu za revizijo (2004-2006, izredni študij). Po izobrazbi je torej diplomirana ekonomistka in preizkušena davčnica. Po rednem študiju se je zaposlila ter delala kot vodja deviznega poslovanja, vodja zunanjetrgovinskega poslovanja, vodja finančno računovodskega oddelka. Še vedno dela na področju financ in davkov.

Kot otrok je trenirala umetnostno drsanje in rokomet, dokončala nižjo glasbeno šolo (klavir), pela v pevskem zboru ter se preizkusila v vlogi novinarke ter urednice šolskega časopisa. Že od drugega razreda dalje je tudi strastna bralka. Njeno strast do branja sta še dodatno spodbujali knjižničarka, ki ji je najbolj brane knjige pripravila že vnaprej, ter soseda, ki je delala v knjigarni. Še vedno za rojstni dan za darilo najraje prejme knjigo. Že v srednji šoli je napisala prve ljubezenske zgodbe, ki niso bile nikoli objavljene. Kasneje je na svojih številnih potovanjih za sebe pisala tudi potopise. Posebej pa velja omeniti pravljice. Všeč so ji, ker v njih vedno prevladuje dobro in je konec vedno srečen. Poleg tega vlivajo optimizem in burijo domišljijo. Pravljice, tudi tiste, ki si jih je sama izmislila, je pripovedovala tudi svojima otrokoma. Prijateljice so jo prosile, naj svoje pravljice tudi zapiše, kar je leta 2016 tudi storila in začela z njihovim objavljanjem. Leta 2018 je bila izbrana med deset finalistk za najboljšo Onino zgodbo. Avtorji in avtorice so pisali pod skupnim naslovom Usodno srečanje, žirija pa je izbirala med stopetintridesetimi literarnimi prispevki.

Dela:
Markova zmaga, 2016
Kako živi deževnik Jan, 2016
Zakaj so pajki genialci, 2016
Bleki, 2016

Verjemi v sanje, 2017
Alfa, 2018

Literatura
V. Grintov: Markova zmaga, Ljubljana 2016
V. Grintov: Kako živi deževnik Jan, Ljubljana 2016
V. Grintov: Zakaj so pajki genialci, Ljubljana 2016
V. Grintov: Bleki, Ljubljana 2016
V. Grintov: Verjemi v sanje, Ljubljana 2017



Fotografija: osebni arhiv avtorice


http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo









Prvo nagrajena kratka zgodba: Sprehod med gnečo, avtor: Aljoša Toplak

objavljeno: 5. dec. 2018 23:56 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. dec. 2018 00:49 ]

Fotografija: Nika Korsič


Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo  "Pristanišče"

Prvo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Sprehod med gnečo. Zgodba govori o zadušljivem vzdušju na ulicah primorskega mesta, ko ga preplavijo turisti. Kroki v rezkem slogu, z odsekanimi stavki in brez dlake na jeziku. Odličen primer tega, kako se da največ povedati brez odvečnih besed.

I. Geister, predsednik žirije




ALJOŠA TOPLAK 

SPREHOD MED GNEČO




Pogrešanje je, ko nisi zares tam, kjer si.
Katarina Gomboc



Ladjice se pozibavajo v zlati vodi. Zaprem oči, a ne čutim hladnega vetra. Zadiham, a ne voham soli. V daljavi se ne razlegajo glasovi, ki vlečejo po italijansko, in blizu ni tišine, v kateri bi osamljeno šumeli valovi.
        Odprem oči.
        Vroče je. Odmevajo besede, ki jih ne morem razumeti. Tisoč jih je in povsem preplavijo šumenje valov.
        Po morju ladjice rišejo dolge proge. Za menoj se gnetejo turisti. Za njimi se gnetejo avtomobili in med temi na gosto vijugajo motoristi. Kot v utripu prestrašenega srca vsake toliko nekdo potrobi.
        Ko tavam po mestu, ne najdem ene same prazne ulice. Ko srečam starca, se umakne in povesi pogled. Ko trgovko povprašam po dnevu, me njen pogled sprašuje, čemu. Ko posedam na klopci, se nihče ne pridruži. Temveč bežijo, levo in desno. Meni pa begajo oči, ko skušam slediti. Ko skušam razumeti prepad med dvema svetovoma. Šibek stik, ki nenehno prekinja. Protislovna ritma, ki neprizanesljivo tolčeta, vsak po svoje. Ustvarjata strašno glasbo.
        Spet se vrnem do obale. Nevidna kolesca poganjajo vseobsežen stroj, pristanišče. Priti in oditi gledam vsemogoče ladje. Trume potnikov, ki se po ožilju mesta spustijo kot adrenalin. Sprašujem se, kdaj bo lahko mesto počivalo. Sprašujem se, kdaj mu bodo dali dihati.
        Sprašujem se, kako se počuti. In, ali je kdaj sploh želelo, da bi bilo tako. Hrepeni po tistem miru, ki mu je polnil mladost? Ga kdo sploh kaj vpraša?
        Nekaj časa brezglavo hodim naokoli. Iščem tihe kotičke mesta, a jih ne najdem. Vem, da so. A jih ne najdem. Ne najdem jih.
        Ko popoldne pridem domov, ne diši po kosilu. Ko ležem v posteljo, ni mame, ki bi mi rekla: »Lahko noč.«



O avtorju

Aljoša Toplak (rojen 1996) je študent filozofije Univerze v Ljubljani. Je soustanovitelj slovenskega spletnega portala za spekulativno književnost Znanstvena fantastika in urednik za prozo študentske literarne revije Novi zvon. To jesen je postal finalist festivala Urška, glavni nagrajenec festivala Spirala in festivala revije Outsider.

Fotografija: osebni arhiv avtorja



http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo



Preberite še: 








Podelitev nagrad za kratko zgodbo

objavljeno: 4. dec. 2018 01:53 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. dec. 2018 22:15 ]

Podelitev nagrad: Natečaj za kratko zgodbo
na temo "Pristanišče"

V Kulturnem društvu VNL smo pripravili svečano podelitev nagrad in pester kulturni program. Dogodek je povezovala Nika Korsič, predsednica KD VNL in članica strokovne žirije.

Predsednik žirije Iztok Geister (Zavod za favnistiko Koper) je v sklepni besedi obrazložil naš izbor treh najboljših kratkih zgodb. Za kulturni program je poskrbela Erika Gregorič, članica KD VNL, ki je prebrala vse tri najboljše zgodbe ter članici LKD Mari o net.te: Martina Ljubič s kamišibajem Marta in Rdeča raketa - pesem Srečka Kosovela ter Aljoša Križ z ljudsko pripovedjo Okostnjakinja.

Predstavitev je potekala v prijetnem in sproščenem vzdušju in se je zavlekla do poznih večernih ur. Pogrešali smo več udeležencev natečaja, vendar smo se potolažili s tem, da je bila velika večina sodelujočih iz širne Slovenije in jim je pot v Izolo morebiti predstavljala nekakšno breme.




Počasi se nas je le nekaj zbralo. Akademskih deset minut zamude se je zavleklo v pol ure.


Predsednica KD VNL je otvorila kulturno prireditev. V uvodni besedi je med drugim povedala, da smo prejeli 22 zgodb in da je bil natečaj anonimen, ter da smo ga razpisali julija ter zaključili konec oktobra letos.


Iztok nam je podal sklepno besedo in jo zaključil z mislijo: "V celoti gledano v prenekaterih zgodbah ni manjkalo trivialnosti, skorajda preveč je bilo literarnih puhlic in precej premalo izvirnih domislic. Prevladoval je novinarski jezik, kot da se izborna leposlovna beseda sramuje svojega poslanstva. Zato pa potrebujemo še več takšnih priložnosti, kot so literarni natečaji."


Sledil je kamišibaj Martine Ljubič, vsestranske umetnice in ilustratorke, ki nam je predstavila zgodbo Marta - zgodbo je napisala Patricija Peršolja. Žal se na fotografiji, zaradi močne svetlobe, ne vidi čudovite ilustracije.



Nato je na vrsto le prišel težko pričakovani trenutek - razglasitev zmagovalcev in odpiranje kuvert, podeljevanje priznanj ...



Erika Gregorič, članica storkovne žirije, ilustratorka in ljubiteljska pisateljica, je nagrajene zgodbe prebrala. Obiskovalci so zavzeto prisluhnili zanimivim zgodbam.


Aljoša Križ, prav tako vsestranska umetnica in strastna lutkarica, se je zelo vživela v pripovedovanje zgodbe Okostnjakinja. Vzdušje je bilo zares napeto.


Martina Ljubič nam je uprizorila še kamišibaj poezijo Srečka Kosovela, Rdeča raketa.



Sledila je zdravica nagrajencem, KD VNL in LKD Mari o net.te in Zavodu za favnistiko Koper in seveda Luki Koper, ki je omogočila, da smo natečaj izvedli.


Monika Bukovec, udeleženka natečaja, je rade volje prebrala svojo zgodbo "Navaden dan v pristanišču". Med njenim branjem smo si še sami zaželeli, da bi bili v vlogi glavnega junaka, saj je le-ta zadel sedmico na loteriji!


Prijetno in sproščeno pomenkovanje in odpiranje preostalih kuvert - sedaj so bile vse strasti in radovednosti potešene: na natečaju so sodelovali pisci iz vseh krajev v Sloveniji, kar nas res veseli in daje zagona za naprej. Na veliko presenečenje se je natečaja udeležil zgolj en pisec iz Obale.

Zahvaljujemo se vsem sodelujočim na natečaju in jim želimo še veliko ustvarjalnih trenutkov in da bi vedno našli prave besede.
Zahvaljujemo se Luki Koper, saj nam je omogočila izvedbo natečaja tako, da nas je finančno podprla. Zahvaljujemo se tudi LKD Mari o net.te, za podporo, prostor, v katerem smo imeli prireditev, pa tudi za pripravo kulturnega programa. Zahvale gredo tudi Zavodu za Favnistiko Koper, prav tako za podporo in pomoč pri izboru najboljših zgodb.


Vidimo se naslednje leto, v čimvečjem številu!


*Več o nagrajencih si lahko preberete TU. Nagrajene kratke zgodbe bomo objavlili v naslednjih dneh.


Besedilo: KD VNL
Fotografije: arhiv KD VNL




Rezultati nagradnega natečaja za kratko zgodbo

objavljeno: 3. dec. 2018 01:13 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. dec. 2018 05:53 ]


Rezultati nagradnega natečaja za kratko zgodbo
na temo "Pristanišče"




Avtorji in rezultati natečaja so končno znani. Prejeli smo 22 zgodb. Natečaj je bil anonimen in smo ga razpisali julija ter zaključili konec oktobra. Najboljše zgodbe bodo prejele finančno nagrado in kmalu jih bomo objavili v spletnem časopisu Spletni čas. 

Naloga ni bila enostavna, zgodbe smo ocenjevali od 1-10. Po dolgi in burni razpravi, ki se je zavlekla dolgo v večer, smo le dobili prve tri najboljše zgodbe. 

Natečaj za najboljšo kratko zgodbo smo organizirali preko KD VNL in spletnega časopisa Spletni čas. Natečaj nam je omogočila Luka Koper, ki nas je finančno podprla, za kar se iskreno zahvaljujemo. Zahvalili bi se radi tudi LKD Mari o net.te, za podporo, prostor, v katerem se družimo  in za pripravo kulturnega programa ter Zavodu za Favnistiko Koper, prav tako za podporo in pomoč pri izboru najboljših zgodb. 



Nagrade dobijo naslednje zgodbe: 

1. nagrada 

Sprehod med gnečo 
avtor: Aljoša Toplak 


2. nagrada  

Darilo morja 
avtorica: Vlasta Grintov 


3. nagrada 

 Riba na suhem 
avtorica: Melita Vidovič 


Nagrajencem iskreno čestitamo! Vsem udeležencem pa se najlepše zahvaljujemo!



Fotografije: arhiv KD VNL



Sklepna beseda:

Pristanišče


Morda se lahko najprej vprašamo, kaj nam je ljubše, kaj bolj domače: pristanišče, pristan, luka ali mandrač. Pobrskamo po izvoru in razočarano ugotovimo, da so tako pristanišče kot pristan, pa tudi luka povzeti iz hrvaščine, mandrač pa iz italijanščine. Kaj pa, če bi se odločali glede na pomen? Pristati pomeni obmirovati, dobesedno obstati na mestu, kar je zelo po meri tega, kar se dogaja v poetičnem pristanu ali prozaičnem pristanišču, kamor privežemo čoln ali ladjo. Vsekakor je pri tem opravilu najpomembnejši varen pristanek, ki je sklepno dejanje plovbe, hkrati pa vsebuje tudi pričakovanje pred vetrom in valovanjem varnega priveza, kar naj bi pristan tudi obljubljal. Čeprav privez v slovenščini uporabljamo tudi v prostorskem smislu, kot prostor za privezovanje plovil, dandanes še posebno jadrnic, s tem pojmom vendarle ne moremo nadomestiti pristanišča, ki je veliko širši pojem, obsegajoč različne funkcionalne sestavine vodnega, tako tovornega kot potniškega prometa. Privezu je pomensko najbližji mandrač (it. mandracchio), ki se uporablja za manjši pristan, saj mandra v italijanščini pomeni štalo, torej ladijski hlev ali čolnarski hlevček. V premislek nam ostane še luka, ki slovenščino zaradi enakega lastnega imena koprskega tovornega pristanišča kar precej zaznamuje. Ampak luka je samo pohrvatena staroslovanska loka, ki pomeni močvirnat travnik oziroma svet ob vodi. Povsem pa smo pozabili, da smo še v devetnajstem stoletju za pristanišče uporabljali slovensko besedo loka. Danes to besedo uporabljamo za poplavni svet, gozd ali travnik ob reki.

Kakorkoli že, za literarne namene je tudi pristanišče, kot je naslovljen naš natečaj za kratko zgodbo, dovolj močan, pester in bogat motiv, da je bilo, še posebno ker prihajata tako pobuda kot gmotna podpora iz naših obmorskih mest, Izole z njenim mandračem in Kopra z njegovo luko, pričakovati odmeven pripovedni odziv. In res smo prejeli kar 22 kratkih zgodb na to temo. Pri tem pa je zanimivo, po svoje pa zgovorno, da nobena zgodba ne obravnava dogajanja v pristanišču kot prizorišču gospodarsko pomembnega mednarodnega tovornega prometa, temveč se vse po vrsti lotevajo psihično socialnih tem v katerih odmeva usodna povezanost s pristaniščem. Sicer pa kaj drugega od pripovedne lierature niti ne moremo pričakovati.

Žirija v sestavi Vanja Čibej, Nika Korsič, Erika Gregorič in Iztok Geister je proglasila tri najboljše zgodbe po vrstnem redu dobljenem na podlagi točkovanja. Vsak član žirije je ocenil zgodbe od 1 do 10, ne da bi bil pri presojanju zavezan kakšnemu enotnemu merilu. Pri tem se je pokazalo, da so se ocene pri nekaterih zgodbah močno, včasih celo diametralno razlikovale. Rezultat takšnega ocenjevanja so bile majhne razlike v rangiranju, kar pomeni, da so bile konec koncev vse zgodbe v rangu povprečja. Anonimne zgodbe z najvišjo povprečno oceno pa so bile zmagovalne.

Prvo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Sprehod med gnečo. Zgodba govori o zadušljivem vzdušju na ulicah primorskega mesta, ko ga preplavijo turisti. Kroki v rezkem slogu, z odsekanimi stavki in brez dlake na jeziku. Odličen primer tega, kako se da največ povedati brez odvečnih besed.

Drugo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Darilo morja. Zgodba pripoveduje o varnostniku, ki na obhodu v luki najde zavrženega dojenčka in ga po notranjem obračunu s samim seboj in v soglasju s partnerico vzame za svojega. Nelahka zgodba je napisana v pogovornem jeziku, sproščeno, brez obremenjujočega moraliziranja.

Tretjo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Riba na suhem. Gre za pogovor med deklico klošarjem. Dialog med iskreno naivnimi vprašanji in prebrisano trpkimi odgovori. Spretno izpisan vrtinec življenja na klopi pristaniškega pomola.

V celoti gledano v prenekaterih zgodbah ni manjkalo trivialnosti, skorajda preveč je bilo literarnih puhlic in precej premalo izvirnih domislic. Prevladoval je novinarski jezik, kot da se izborna leposlovna beseda sramuje svojega poslanstva. Zato pa potrebujemo še več takšnih priložnosti kot so literarni natečaji.

Iztok Geister, predsednik žirije






Več o dogodku bomo objavili v prihodnjih dneh.





Objava rezultatov natečaja za kratko zgodbo "Pristanišče"

objavljeno: 20. nov. 2018 03:03 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 30. nov. 2018 00:42 ]



Natečaj za kratko zgodbo 2018 

na temo





Natečaj se je zaključil 31. oktobra 2018.

Strokovna žirija, ki so jo sestavljali štirje člani, je temeljito prebrala in prečesala vse kratke zgodbe, ki so prispele v poštni nabiralnik.

Zgodb je 22.

Po dolgem sestankovanju in zbiranju ocen smo le dobili zmagovalca in ostali dve najboljši zgodbi. Kdo so pisci teh zgodb še sami ne vemo in se tudi mi že veselimo petka, ko bomo razglasili zmagovalce.

"Od radovednosti bi nas najraje razneslo!"



Rezultate natečaja bomo objavili na javnem dogodku, ki bo v petek,
30. novembra 2018
v prostorih ateljeja Lutkovnega društva Mari o net.te
na Gregorčičevi 21, v Izoli.
Začnemo ob 19h.


Na dogodku bomo razglasili prve tri najboljše kratke zgodbe,
ki bodo tudi objavljene v Spletnem času.

Pripravili smo tudi kulturni program,
kjer bosta nastopili članici LKD Mari o net.te:

Martina Ljubič - kamišibaj: MARTA (Patricija Peršolja) in Rdeča raketa (Srečko Kosovel)
Aljoša Križ - Okostnjakinja (Clarissa Pinkola)


VABLJENI!


Več o natečaju lahko preberete TU.






Žirija na delu




Fotografije: arhiv KD VNL



Natečaj za kratko zgodbo

objavljeno: 11. jul. 2018 07:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. nov. 2018 01:17 ]




Vljudno ste vabljeni na nagradni 

Natečaj za kratko zgodbo 2018 

na temo 

PRISTANIŠČE 

https://luka-kp.si/slo/



Avtorji, stari nad 15 let, naj pošljejo besedila v štirih izvodih najkasneje do  

31. oktobra 2018



Natečaj je anonimen, izvode besedil naj avtorji ne podpišejo, temveč jih označijo s šifro. Svoje podatke (ime in priimek, naslov, elektronski naslov ali telefonsko številko) priložijo v zaprti ovojnici, označeni z isto šifro.  

Zgodbe pošljite na naslov: Kulturno društvo VNLIX. Korpusa 5, 6310 Izola., s pripisom: Natečaj za kratko zgodbo. 

Besedila naj ne presegajo 6500 znakov s presledki. Vsak avtor lahko sodeluje z največ dvema besediloma. Sklad za nagrado znaša 450 evrov. Štiričlanska komisija bo dodelila tri nagrade, v vrednosti 300, 100, 50 evrov, pri tem si pridružuje pravico, da katere od nagrad ne podeli. Kratke zgodbe, katerih tema ni PRISTANIŠČE ne bomo upoštevali. Nagrajene zgodbe bomo objavili v Spletnem času, nagrade pa podelili na javni prireditvi.

Strokovno žirijo sestavljajo štirje člani: Iztok Geister (predsednik komisije, pesnik, pisatelj, esejist, ornitolog, zagovornik narave), Erika Gregorič (ilustratorka in pisateljica), Nika Korsič (vizualna umetnica, urednica Spletnega časa) in Vanja Čibej (pesnica, pisateljica, vodi delavnice kreativnega pisanja). 

Vabljeni k sodelovanju.



Fotografija: Nika Korsič


Kaj je kratka zgodba?

Kratka zgodba je kratka pripovedna vrsta, osredotočena na majhen, na zunaj nepomemben pripetljaj (izsek iz vsakdanjega življenja literarne osebe), vendar s simboličnim življenjskim pomenom, sklep lahko ostane odprt.

Običajno obsega 500–8000 besed, lahko tudi manj. Lahko je linearna, lahko skokovita, arabeskno skrčena ali eliptična, dogodki si ne sledijo nujno logično. Zanjo je značilen »odprti začetek«, lik se preprosto neposredno pojavi pred nepripravljenim bralcem, kraj in čas dogajanja največkrat nista označena.

Motivi pogosto ostajajo nepojasnjeni, skrivnostni in le slutljivi. Konkretnega družbenega okolja po navadi ni; lik se psihično in karakterno ne razvija. Gledišče je skoraj vedno enotno in iz iste smeri. Pripovedovalec je največkrat prvoosebni, prevladujeta personalna in nevtralna pripovedna perspektiva.

Kratka zgodba je povsem osebna, individualna, prenaša individualno izkušnjo, večji del dogajanja le slutimo. Zanjo je značilen »odprti konec«, konča se naenkrat, z ostrim rezom, največkrat nepričakovano; fabulativno se ne zaokroži.

*Vir: Wikipedia




Razpis Pranger Mlada kritika

objavljeno: 4. maj 2018 09:16 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. maj 2018 09:33 ]

Festival Pranger v sodelovanju z Društvom slovenskih literarnih kritikov (DSLK), Pritličjem in MKC Črko objavlja



Natečaj za

MLADO KRITIKO

in

Nagrado

PRANGER - MLADA KRITIKA


http://www.pranger.si/



Festival Pranger že sedmo leto zapored prireja natečaj Mlada kritika, ki je namenjen lucidnim kritičarkam in kritikom poezije z manj izkušenj.


Pogoji sodelovanja


Na natečaj se lahko prijavijo vsi, ki še nimajo objavljenih več kot 5 kritik v osrednjih literarnih revijah, dnevnem časopisju ali radiju. Sodelovanje ni pogojeno z leti ali s statusom.


Izbira zbirk za sodelovanje na natečaju Mlada kritika je omejena z izbranimi pesniškimi zbirkami na Festivalu Pranger 2018 (izbor so naredili Barbara Korun, Aljaž Koprivnikar in Domen Slovinič).


    1. Anja Cimerman – Fatamorgana (LUD Šerpa, Ljubljana)
    2. Tibor Hrs Pandur – Notranje zadeve (Litera, Maribor)
    3. Ana Pepelnik – Tehno (LUD Šerpa, Ljubljana)
    4. Boris A. Novak – Vrata nepovrata (GOGA, Novo mesto)
    5. Vid Sagadin Žigon – Metamorfoze (ZUK Murakon, Velenje)
    6. Nataša Velikonja – Preveč vljudna (KD Hiša poezije, Ljubljana)
    7. Aleš Mustar –  Srednja leta (CSK, Ljubljana)
    8. Tone Škrjanec – Dihaj (CSK, Ljubljana)
    9. Kristina Hočevar – Naval (ŠKUC Lambda, Ljubljana)

O eni od zgoraj navedenih zbirk napišete kritiko. Maksimalno število znakov je

5000 (s presledki).

Svoj izdelek pošljite najkasneje do 21. 5. 2018

na e-naslov  mlada.kritika@pranger.si

z zadevo »Za natečaj Mlada kritika 2018«.


Razen kritiškega prispevka naj e-pošta vsebuje še vaše

ime in priimek,

kontaktne podatke (e-naslov in telefon)

ter kratko predstavitev (do 1000 znakov s presledki).


Prispele kritike bo do 28. maja pregledala žirija, ki jo sestavljajo: dr. Ignacija J. Fridl (Društvo slovenskih literarnih kritikov), Maja Šučur (Festival Pranger), Petra Kolmančič (MKC Črka Maribor), Matjaž Zorec (Radio Študent) in Aleš Čeh (lanski zmagovalec natečaja Mlada kritika).




Žirija bo izbrala tri najboljše kritičarke oziroma kritike, ki bodo sodelovali na kritiški delavnici (vodila jo bo Maja Šučur) in 

na debati Mlada kritika,

ki se bo odvila 27. junija 2018 v Pritličju, Mestni trg 2, 1000 Ljubljana.




Prav tako pa bo žirija tudi podelila nagrado

Pranger – Mlada kritika

najboljšemu kritiku ali kritičarki (izmed izbranih treh).

Zmagovalka ali zmagovalec razen plakete prejme tudi denarno nagrado v višini

200 EUR bruto.

Razglasili ga_jo bomo 27. 06. 2018 v Pritličju.



Izdelki izbranih kritikov in kritičark bodo objavljeni na spletni strani Društva slovenskih literarnih kritikov.


Več o Festivalu Pranger si lahko preberete na: http://www.pranger.si/ ter http://www.pranger.si/mlada-kritika/. Spremljajte pa nas tudi na Facebooku https://www.facebook.com/kudpranger.


Vabljeni k sodelovanju!



 


Preberite še: 






Jeseni v mestu pod gradom (Jurij Hudolin)




Natečaj za kratko zgodbo, februar 2017

objavljeno: 22. feb. 2017 00:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. feb. 2017 00:42 ]


Rezultati fotografskega natečaja SPLETNI ČAS, februar-maj 2016

objavljeno: 31. maj 2016 03:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. jun. 2016 02:05 ]

Rezultati fotografskega natečaja SPLETNI ČAS 


http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/fotografskinatecajspletnicasfebruar2016




Fotografski natečaj SPLETNI ČAS je bil namenjen vsem ljubiteljem fotografije. Več o samem natečaju si lahko preberete s klikom na zgornjo fotografijo. 



Prvih pet avtorjev, ki je izbralo največ točk in katerih fotografije so razstavljene v Virtualni galeriji so: 

- Tadej Turk
- Aleš Krivec
- Neja Plevnik
- Vilma Ninin
- Lana Štartak

Avtorjem fotografij iskreno čestitamo! Za ogled fotografij, kliknite SEM.



Žirijo so sestavljali: Marjan Cigoj, Iztok Geister in Nika Korsič. Pri ocenjevanju so člani žirije upoštevali naslednje kriterije:

- ustvarjalnost, 
- oblikovnost in kompozicijo,
- vizualni učinek, 
- ekspresivnost in osebni pečat avtorja, 
- sporočilnost.



Zahvaljujemo se vsem sodelujočim in vam še naprej želimo ugodno svetlobo in zanimive motive.




Spletni čas


1-10 of 16