MENU‎ > ‎Natečaj‎ > ‎

Objave - Natečaj




Natečaj za kratko zgodbo, februar 2017

objavljeno: 22. feb. 2017 00:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 22. feb. 2017 00:42 ]


Rezultati fotografskega natečaja SPLETNI ČAS, februar-maj 2016

objavljeno: 31. maj 2016 03:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. jun. 2016 02:05 ]

Rezultati fotografskega natečaja SPLETNI ČAS 


http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/fotografskinatecajspletnicasfebruar2016




Fotografski natečaj SPLETNI ČAS je bil namenjen vsem ljubiteljem fotografije. Več o samem natečaju si lahko preberete s klikom na zgornjo fotografijo. 



Prvih pet avtorjev, ki je izbralo največ točk in katerih fotografije so razstavljene v Virtualni galeriji so: 

- Tadej Turk
- Aleš Krivec
- Neja Plevnik
- Vilma Ninin
- Lana Štartak

Avtorjem fotografij iskreno čestitamo! Za ogled fotografij, kliknite SEM.



Žirijo so sestavljali: Marjan Cigoj, Iztok Geister in Nika Korsič. Pri ocenjevanju so člani žirije upoštevali naslednje kriterije:

- ustvarjalnost, 
- oblikovnost in kompozicijo,
- vizualni učinek, 
- ekspresivnost in osebni pečat avtorja, 
- sporočilnost.



Zahvaljujemo se vsem sodelujočim in vam še naprej želimo ugodno svetlobo in zanimive motive.




Spletni čas


Fotografski natečaj SPLETNI ČAS, februar 2016

objavljeno: 12. feb. 2016 03:27 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 31. maj 2016 02:26 ]

Fotografski natečaj SPLETNI ČAS 


Razpisali smo fotografski natečaj z naslovom “SPLETNI ČAS”. 






Natečaj je namenjen vsem ljubiteljem fotografije. Posameznik lahko pošlje največ tri fotografije, ki še niso bile objavljene v drugem mediju. Fotografije naj bodo poimenovane, v jpg formatu in velike največ 1600 pikslov po daljši stranici, težke pa največ 1 do 2 MB. 
Avtor soglaša, da bo njegov prispevek objavljen na spletni strani www.inovelmedia.si, na facebook strani, Twitter-ju na google +.

Fotografije, s katerimi želite sodelovati na fotografskem natečaju, pošljite do 30. aprila 2016 na elektronski naslov: info@inovelmedia.si s pripisom “Za fotografski natečaj”.

Izmed vseh fotografij bomo do 31. maja 2016 izbrali 5 najboljših avtorjev, ki jih bomo predstavili v naši Virtualni galeriji. Člani žirije: Marjan Cigoj, Iztok Geister in Nika Korsič.


Vabljeni k sodelovanju!





Tretje nagrajeni potopis, maj 2015

objavljeno: 4. maj 2015 13:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. maj 2015 13:47 ]



Natečaj Spletnega časa za potopis 2015

Kostarika

(obrazložitev za tretje nagrajeni potopis)

Spremljamo eno mesečno potovanje mladega para po eksotični Kostariki in nekaj dni tudi po sosednji Panami. Ves čas preverjata priljubljeno turistično geslo »Pura vida« (Čisto življenje). Odprta do vsega neznanega, zanemarljiva do lastnih pričakovanj in prilagodljiva lokalnim potovalnim in nastanitvenim standardom se potikata po naravnih parkih in poceni turističnih naseljih. Vidita veliko eksotičnih živali, spoznata veliko domačinov in tujcev, a najmočnejši vtis napravi nanju domačin, ki ju sprejme kot dolgoletna prijatelja, čeprav se komajda poznajo. Kljub vsej eksotiki potovanja, ju najbolj prevzame domačnost tega gostitelja in njegove družine, ki si je ne znata razložiti drugače, kot, da je bilo treba opraviti vse to potovanje prav zaradi tega nepričakovanega gostoljubja.

Iskrena in s predsodki neobremenjena avtoričina (Eva Vovšek) pripoved o iskanju »čistega življenja« najde na koncu zgodbe svoj najgloblji smisel v brezpogojni naklonjenosti med ljudmi, še kako pogosto izgubljenimi v turističnem labirintu. Zaslužena tretja nagrada.


I. Geister



Kostarika


Kostarika. Dežela peščenih plaž, kave in banan. Dežela barvitega živalskega sveta, nacionalnih parkov in visoko razvitega eko-turizma. Dežela, ki je leta 1948 ukinila vojsko. Dežela, katere slogan se glasi »Pura vida!« (Čisto življenje!) in kjer so stres, tesnoba, napetost ali kakršnokoli drugo negativno čustveno ali mentalno stanje, ki bi utegnilo negativno vplivati tudi na ljudi v okolici, skrajno nezaželeni. Dežela, kjer te stanje zena zadene, ne da bi se tega sploh zavedal.

Toliko krajev, toliko zgodb. Toliko sanj – uresničenih/neuresničenih. In na koncu vedno ista misel: Vsak nosi svoj križ. Tokrat sva potovala popolnoma svobodno, brez vsakršnega načrta, rezervacij in celo brez posebnih pričakovanj. Želela sva občutiti deželo, njeno vibracijo, spoznati lokalne ljudi, in ponovno spoznati sebe. Se odmakniti iz vsakdanjega življenja in pridobiti „širšo sliko“. Zato sva se z nahrbtniki odpravila po avanturo – in v mesecu dni v Kostariki sva je prejela precej.
Potovanje sva začela na Karibski obali, v kostariškem nacionalnem parku Tortuguero, kamor sva »prebegnila« hitro po pristanku v kostariškem glavnem mestu. Tako so nama svetovali drugi popotniki, navsezadnje pa je tako svetoval tudi Rough Guide (vodič), ki San Jose (bojda po mnenju domačinov) o(d)piše, kot »vrtinec odvisnikov od stresa, nebrzdanega kriminala in drugih urbanih grozot«. Kdo bi si mislil, da naju bo San Jose na eni točki spet privabil nazaj ter nama postregel s pristnim kostariškim doživetjem. »Do Tortuguera vodita dve poti«, nama je v španščini razložilo dekle na recepciji hostla, »turistična pot s kombijem in poceni pot, po kateri potujejo lokalni ljudje.« Ne zgolj zaradi stroškov (čeprav se ni kaj za pretvarjati – slovenske plače mladim niti približno ne dajejo veliko manevrskega prostora v cenovno ne preveč ugodni državi, kot je Kostarika), ampak tudi zaradi same avanture, sva izbrala lokalno pot. Kar je pomenilo menjavo treh avtobusov, opremljenih z naravno klimo-prepihom in prežetih s tono prahu, ki se je valil skozi okna z makadamske ceste ter se nama v tropski vročini lepil na usta. Pot na razdalji pičlih 262 km je trajala kar osem ur – pa niti ne, zato, ker je bilo zgolj prvih 70 kilometrov poti asfaltirane, v nadaljevanju pa smo se bolj ali manj vozili po makadamskih luknjah, temveč zato, ker v Kostariki avtobusi stojijo očitno povsod tam, kjer jih kdo ustavi! Ta ugotovitev se mi je zdela neverjetno posrečena, ni čudno, da ljudje tukaj živijo brez stresa, sem pomislila. Pa ne le to, avtobusi v Kostariki (tudi tisti, ki potujejo na dolge razdalje) sprejmejo vsakogar, ki jih ustavi – tako da se je od začetka na pol prazen avtobus v roku naslednje ure, ko sem se predramila iz sanjaškega polsna, napolnil do zadnjega stojišča.

Osem ur vožnje je razmeroma hitro minilo. Ko nisi doma, je vse drugače, neznano, zanimivo - vsaj za um. Ne da bi se za minutko zdolgočasila, sem ure in ure opazovala izjemno zeleno pokrajino - palmove nasade in tropske gozdove, vulkane v daljavi ter domačine na sosednjih stolih. Vsake toliko sem s kom pokramljala, o življenju, o bananah, o Kostariki. Kako sem si hvaležna za vse dodatne ure španščine, je bila misel, ki me je na Kostariki neštetokrat prešinila. Kaj hitro sem namreč ugotovila, da me je prav znanje španščine povezovalo z ljudmi, ki so v angleščini zelo ubogi, ali pa preleni, da bi jo prakticirali – tudi če so jo znali. Neka gospa mi je, ko smo se peljali skozi njeno vas, ponosno kazala šolo, cerkev, lokalno ambulanto – na moje začudeno vprašanje, če imajo v tej odročni vasici, ki po mojem mnenju ni štela več kot 30 ljudi, svojega zdravnika, mi je veselo odgovorila, da pride v vas vsak mesec. Ko je sčasoma zmanjkalo še makadamske ceste, so nas posedli v njihove čolne – lanče, v katerih smo naslednjo uro glisirali po vijugasto zaviti reki, opazovali bujno rastje obeh bregov ter oprezali za morebitnimi kajmani v vodi.

Naposled sva prispela v Tortuguero. Čedna vasica, zgrajena večinoma iz lesenih kolib, ob reki ter postavljena na ozek pas zemlje med reko na eni strani in bučnim oceanom na drugi strani, naju je takoj prevzela. Morda zaradi svoje zanimive lege, morda zaradi dejstva, ker sva prvič bila na karibski obali, podoba, ki spominja na številne piratske filme (vključno z meglico v daljavi!); morda pa le, zato, ker sva po celodnevnem potovanju končno prispela na cilj. »Cabinas? Cabinas?» so se domačini takoj, ko sva sestopila iz čolna, potegovali za najino pozornost, nama obljubljali toplo prho, najboljše sobe ter najlepši razgled, naju vlekli za rokave ter se ponujali, da nama nosijo najine 15-kilogramske nahrbtnike.

Ljudem v Kostariki je očitno zelo jasno, da prihaja glavni prihodek v državo od turistov, in da so turisti dobra priložnost, da si tudi sami postrežejo s kakšnim kosom pogače. Zato so do turistov zelo spoštljivi, nanje gledajo kot na investicijo, in ne zgolj kot na trenuten zaslužek, zato jim je tudi pomembno, da se turisti pri njih počutijo dobro. Kot sicer daleč najbolj stabilna in demokratična država v tej regiji je Kostarika obenem cenovno najmanj ugodna, pri čemer pa turisti po drugi strani dobro vejo, za kaj plačajo – za relativno urejenost in občutek varnosti.

Tortuguero (ki v prevodu pomeni lovilec želv – tortuga pomeni želva) je načeloma najbolj znan po želvah. Ko je sezona želv, le-te množično prihajajo iz vode na plažo zakopati svoja jajca, kar je vsekakor spektakel svoje vrste, ki ga midva žal nisva videla. V bistvu je bilo zelo zanimivo, da v Tortugueru nisva videla niti ene same želve! Vendar naju kljub temu živalski svet ni pustil na cedilu. Naslednje jutro sva se ob natanko 5.00 uri, ko je zunaj lilo kot iz škafa, odpravila na 5 – urno vožnjo s kajakom po reki Tortuguero. Ko gre za živalce, preprosto niti 5-urno veslanje ob petih zjutraj ni naporno. S pomočjo ostrega in izkušenega očesa domačina ter rane ure nama je uspelo videti kajmane, opice, coatije, iguane ter ogromno vrst ptičev – med drugim tudi tukana. Hitro sem razumela, zakaj mora tura trajati pet ur – ker je divje življenje tako nepredvidljivo, živali pa ob vsakem sumu bližine človeka pobegnejo, že dolgo, preden jih človek sploh opazi. Vendar je obenem izjemno nagrajujoče, ko naposled zaslediš kakšno gibanje v naravnem okolju. Ko ob pogledu na tresoče se krošnje dreves opaziš razposajene opice, kako z neverjetno spretnim in na videz lahkotnim gibanjem skačejo iz veje na vejo, iz drevesa na drugo drevo, se obešajo in gugajo, ter nato postanejo na bližnji veji, kjer naslednjih nekaj minut s svojimi neproporcionalno velikimi, rumenimi zobmi veselo zobajo sadeže. Kako prvinski je živalski svet, in kako neposredno se v njem vse dogaja!

Po treh dneh v Tortugeru sva imela vasico že v malem prstu – prečesala sva naravni park, preplula reko s kajaki po dolgem in počez, našla svojo najljubšo kavarnico in najcenejši super market, odkrila klopco z najlepšim razgledom na ocean, nabrala kamenčke za mozaike ... Jaz sem se vedno bolj čudila dejstvu, kako težko je bilo v tej tropski deželi, iz katere nam v Slovenijo uvažajo ananase, kupiti sadje. Nisva ga dobila ne v San Joseju ne v Tortugueru (kar sem še lahko razumela, še posebej, če je tudi sadje potovalo po tej lokalni poti, po kateri sva prišla midva). Da ne govorimo o bananah. V San Joseju sva kupila zelene banane, za katere mi je prodajalec izrecno zagotovil, da so zrele za jesti, pa se jih ni dalo niti olupiti. Tako sva jih že pet dni prenašala naokoli v nahrbtnikih in čakala, da bodo dozorele. (Te banane nikoli niso dozorele, zato sva jih kasneje podarila lastnici hostla. Kasneje sva od domačinov tudi izvedela, da so te večje, zelene banane v bistvu platane, ki so namenjene cvrtju. »Prave« banane – rumene in zrele, pa so namenjene evropskemu načinu konzumacije – jih olupiš in poješ). In da ob tej priložnosti povem še zgodbo o jabolkih – ker jih uvažajo, je stalo eno jabolko en dolar, kar se nama je zdelo ogromno. Zato mi je prodajalec (ja, taisti prodajalec, ki mi je prodal platane in me pretental, da so to banane) ponudil celo vrečo »kostariških« jabolk za dva dolarja – t.im. vodena jabolka. Seveda bi mi morala že moja pravna logika dati jasno vedeti, da v njegovi zgodbi nekaj smrdi. In res je smrdelo, po vsem avtobusu – večina vodenih jabolk je naslednji dan, ko sem na poti do Tortuguera odprla vrečko, zgnila, tako da je cel avtobus smrdel po gnilih jajcih, tiste, ki pa niso zgnile, pa niso bile niti približno užitne, saj so imele okus po križancu med zlatim delišesom in redkvico. Tako sem se kasneje na potovanju, ko mi je še kak dobrohoten prodajalec ponudil »kostariška« jabolka, le prijazno nasmehnila in naštela šop dolarjev za uvožena jabolka.

Četrti dan v Tortugueru sva vedela, da je prišel čas, da se odpraviva naprej. In ker so se naokoli širile govorice, da bo v Puerto Vieju največja novoletna zabava v državi, sva se namenila prav tja. Ponovno po dolgi (sicer drugi), ne-turistični poti – najprej z lančo, nato, pa s kar petimi različnimi avtobusi. Na zadnjem avtobusu se je med potniki šušljalo, da so kapacitete v Puertu Vieju zaradi odmevne novoletne zabave 100 % zasedene. Za trenutek sem pomislila, hm, kaj bi bilo morda bolje, če šla raje v sosednje mesto, Cahuito?, obenem pa dala namero, naj se nekako uredi prenočišče, saj me je nekaj vleklo v ta neznani kraj. Ko sva prispela v Puerto Viejo, še nisva niti dobro stopila iz avtobusa, ko naju je domačin na kolesu in z »dreadlocksi« do kolen nagovoril, naj mu slediva, ker ima prenočišče za naju, ki nama bo zagotovo všeč. Spogledala sva se, skomignila z rameni ter šla za njim. In tako sva pristala v Hotelu Puerto Viejo, edinem prostem hostlu, ki je bil v celotnem kraju zaradi svojih ogromnih kapacitet še na voljo. Zgrajen iz bambusa in lesa po navdihu bivšega profesionalnega surferja iz ZDA, sicer še ne čisto dokončan, z visečimi mrežami, ogromno leseno teraso in stenami, polepljenimi s številnimi pozitivnimi afirmacijami, je hostel vsekakor imel dušo. Bi pa morda potreboval še kakšno čistilko več, saj je bila kuhinja na robu okusnega. Kdor je kuhal, raje ni jedel, in obratno. Zaradi obsežnih kapacitet hostla (premogel je več kot 70 sob) je bil pretok ljudi ogromen in spoznala sva veliko mladih popotnikov, od katerih je imel vsak svojo zgodbo. Mojo pozornost je vsekakor vzbudilo dekle, ki je po hostlu hodila z mačeto, privezano na hrbet, po videzu pa me je spominjala na bitja iz filma Avatar. Na moje začudeno vprašanje (namenjeno bolj sebi kot njej), zakaj to dekle hodi naokrog z mačeto na hrbtu, mi je brž odgovorila „Zato, ker živim v džungli. Mačeto potrebujem, da si odrežem kokos, in zaradi kač. Pa tudi v tej kuhinji ni nobenega noža, zato sem jo danes na primer potrebovala, da sem si vrezala kruh“. Ime ji je bilo Nora, prihajala je iz ZDA, že 8 mesecev pa je živela v bližnji džungli (kar mi je bilo čudno, saj sem jo ves teden videvala, kako si kuha in se tušira v najinem hostlu). V času našega srečanja sta si s fantom v džungli gradila lesenjačo, v prihodnosti pa se namerava preživljati z gojenjem čebel, ki bi proizvajale propolis. Zato je tudi bila v civilizaciji, da na trgu kupi čebele. K srcu pa nama je prirasel predvsem Gerard, domačin, po duši surfer, ki je v hostlu delal na recepciji. Poročen z Japonko, s katero ima tudi otroka, ima kar tri službe, z namenom da uresniči svoje sanje – zgradi hišo za svojega otroka. Trenutno leto dni ločen od svoje družine, saj je žena na Japonskem urejala neke papirje, je vsako jutro mahal po Skypu svojemu malčku, zvečer pa osvajal turistke v hostlu. »Ženi sem rekel – nisem kos lesa, da bi lahko abstiniral celo leto. In je razumela. Dala mi je zgolj tri pogoje – ne zapletaj se z mladoletnimi dekleti, poskrbi za kontracepcijo, če pa me okužiš s kakšno spolno boleznijo, pa te ubijem.«

Puerto Viejo je bila zame vsekakor „the“ destinacija potovanja. Včasih ti je kak kraj preprosto pisan na kožo, in to tudi veš. Tako je bilo s to majhno karibsko reggae vasico z neverjetnim šarmom in karizmo, polno mladih ljudi (ali vsaj mladih v srcu) in polno upanja. Kraj, kjer začutiš, da so še tako nerealne sanje uresničljive. Kraj glasbe in plesa. Kraj, kjer si človek spočije telo in duha in kjer si um končno dovoli seči izven poznanih okvirjev. Kraj, kjer ljudje iz vsega sveta pridejo uresničit svoje sanje - v želji po spremembi, v želji po prekinitvi navadnega „hodim v službo pet dni na teden“ življenja. Tam je preprosto vse lahko, vse teče, gre s tokom, in če ne gre, je tudi prav. Obenem pa ni to neka »tepiharska«, zakajena vasica brez vsakršne prave perspektive (čeprav se rado kaj zvije).

Dnevi v Puerto Vieju so se zame odvijali, kakor da sem v neki drugi dimenziji. Jutranji naravni sok v lokalnem barčku na peščeni plaži ter ura joge v bližnjem joga centru, skritem sredi tropskega gozda, sta me že navsezgodaj zjutraj nastavila na dobre vibracije. Nežen šum valov morja me je postavljal v »zdaj« in tako sem pogosto zavestno opazovala lepoto kraja in ljudi, s svojo notranjo bitjo. Ko sem hodila po cesti, je iz domačih lokalov odmeval prijeten glas Bob Marleya, ki je sporočal, da je čas za sprostitev in prepustitev temu, kar je. Ob večernih zvokih kitare, ki so prihajali izpod prstov nadarjenih popotnikov z vseh celin, sem kreirala svoje sanje, da nekoč tudi sama tukaj najdem svoj dom. Puerto Viejo je imel vse, kar si je moja duša želela in za tistih nekaj dni, ki sva jih tam preživela, se je čas zame popolnoma ustavil. Še trgovine so imele vse, kar sem si zaželela – vključno s široko paleto tropskega sadja, kar sem pogrešala v Tortugueru. Tudi novoletna zabava je opravičila svoj sloves – celo noč in še pozno v jutro se je po glavni cesti vila kača ljudi, ko so »mingljali« med bari z različno glasbo, poslušali koncerte v živo in si izmenjavali priložnostne komentarje. Ob polnoči sva se odpravila na plažo, kjer sva pod palmami opazovala majhne ogenjčke v lampijončkih, ki so jih domačini množično spuščali v nebo.

Že kaj kmalu po novem letu sva oba začutila, da bi se rada premaknila naprej, saj sva se že dodobra spočila in čas je bil za nove podvige. Na podlagi pripovedovanj drugih popotnikov sva se ogrela za zamisel, da se premakneva vzdolž po karibski obali v sosednjo Panamo, na arhipelag Bocas del Toro (v prevodu Usta bika). Iz Puerta Vieja je zelo enostavno priti v Bocas del Toro, so nama pravili ljudje, saj je razdalje samo 120 kilometrov. Do te točke potovanja sva že spoznala, da so razdalje v Kostariki izredno nesorazmerne s časom, ki ga potrebuješ, da jih premagaš, zato nisva pričakovala sicer kratke poti, ne pa tudi tako dolge. Ker so se očitno tudi drugi turisti zagreli za idejo o prečkanju meje s Panamo, sva na štampiljko za izstop iz države v vrsti, ki se ni nikamor premikala, čakala dobre tri ure. Prečkanje meje je bilo smešno – avtobus nas je pustil na kostariški meji, kjer se je obrnil nazaj, nato pa smo mejo preko mostu z vso svojo prtljago prečkali peš. Na drugi strani so že čakali panamski avtobusi in kup taksistov, v upanju, da nas prepričajo, da se vožnja z avtobusom (ki je stala 1 dolar) ne more primerjati z njihovim udobnim taksijem (ki je stal približno 30 dolarjev). Z (ameriškimi šolskimi) avtobusi so nas nato pripeljali do postaje lanč, kjer smo nadaljnjo uro čakali, da pride kak čoln in nas odpelje na glavni otok. Tako je pot pičlih 120 kilometrov trajala dobrih sedem ur.

Bocas del Toro bi bila dobra destinacija, če ne bi bila absolutno prenapolnjena s turisti. »Za novo leto si vsi želijo biti v Bocas del Toro«, se nama je nasmehnil voznik lanče. Če so bile kapacitete v Puertu Vieju zaradi novoletnega časa zasedene 100-odstotno, so bile v Bocas del Toro zasedene 150-odstotno. Po dvo in pol urnem iskanju prenočišča, ko sva zaradi teže nahrbtnikov hodila že kot dve pohabljeni rački, sva vendarle našla neki hostel, visoko precenjeno luknjo. Najina soba je bila v bistvu nekdanja garaža, sredi katere je bila postavljena postelja, uporaba kopalnice pa na čase prav stresno opravilo. »V tem času okrog novega leta zaslužim več kot celo leto!« je veselo razlagal latnik hostla prijatelju, medtem ko sem mu naštevala dolarje za prenočišče. Ob misli na oderuško ceno prenočišča sem se tolažila s ponudbo brezplačnega zajtrka. Za takšno ceno bi pričakovala ruski bife, mizo obloženo z vsem kar si lahko namislim – dobila pa sva vnaprej narejeno (sintetično) maso za palačinke, katere je bilo v njihovih spraskanih ponvah praktično nemogoče speči. Tako sva prvi dan jedla zažgan cesarski praženec, drugi dan palačinke po ameriško (debele, podobne španski tortilji), tretji dan pa sem že bila na konju in končno spekla evropske palačinke.

Ponudba aktivnosti v Bocas del Toro se je seveda večinoma omejevala na vodne športe in atrakcije. Domačini so v zvezi s tem dobro organizirani, več lokalnih agencij ponuja razne izlete s čolni med otoki, predvsem potapljanje, šnorkljanje, opazovanje delfinov … Tudi midva sva se odpravila na enega izmed takšnih izletov, in sicer s čolni na otok Zapatillos, kjer smo šnorkljali, oprezali za delfini (ki jih seveda, kot po navadi, ni bilo od nikjer) ter se smejali počasnim lenivcem, ki so se pretegovali na drevesih. Na obrazu našega mladega vodiča - domačina je bilo opaziti lagodje življenja, ki ga živi. »Obožujem ta kraj. Sem že potoval naokrog, ampak od tukaj se ni bi nikamor preselil,« nama je veselo razlagal med malico. »Bocas mi ponuja vse – surfam, se potapljam, vodim izlete, kjer vedno znova spoznavam nove zanimive ljudi, v zadnjem času pa tudi treniram divje konje nekega bogatega Američana – s čimer dobro zaslužim.“

V naslednjih dneh je bila moja glavna misija najti drugo prenočišče, ker mi je Mundu Taitu (najin hostel) že precej presedal. Pa se je izkazalo, da je to 'misija nemogoče', saj so bila vsa prenočišča do šestega januarja popolnoma zasedena. Vsi so si želeli biti v Bocas del Toru (še profesionalni surfer Kelly Slater, ki je ravno v tistem času tam iskal svoj popolni val!). Tako mi ni preostalo drugega, kot da se sprijaznim s tisto luknjo, in se naučim peči palačinke v ponvi brez teflona. Ko sva se tretji dan odločila, da želiva zapustiti otok in se odpraviti proti mestu Panama City, nama je gospa na postaji lanče povedala, da so vsi avtobusi zasedeni in tako sva ostala v Bocasu še en dan. Nisem se preveč jezila, saj verjamem v teorijo, da se vse zgodi z razlogom – in ta razlog se je tudi hitro pokazal. Naslednji dan sva se odpravila še na drugo stran otoka, v Bocas del Drago (v prevodu Usta zmaja) ter od tam pešačila nadaljnje pol ure do plaže Playa de Estrellas (v prevodu plaža zvezd), kjer lahko rečem, da sem se prvič, odkar sva prispela v Panamo, počutila spet prevzeto in v „zdaj“. Pa ne, da ni bilo turistov, ki sem jim v Bocas del Toro dopustila, da so zmotili mojo vibracijo, ampak na tem kraju je očitno nekaj bilo. Peščena plaža, posejana s palmami, ki so nudile prijetno senco ter tri sode (lokalne kostariške restavracije z ugodnejšimi cenami), ki so na veliko oglaševale pestro ponudbo naravnih sokov, predvsem pa morje brez valov, v katerem si se dejansko lahko kopal, so plažo naredili drugačno – karibsko, s čofotajočimi ljudmi v morju. Navdušena nad tem, da morski valovi ne butajo na obalo ter premočena od tropske vročine sva oba videla samo še vodo. Zato sem razmišljala, koga bi lahko prosila, da nama malo popazi na stvari, obenem pa nisem želela biti vsiljiva. V naslednji minuti je pristopil do mene 40-letni moški iz Kostarike (Andres), ki je bil v Panami na počitnicah z vso družino. Navdušen, da sem iz Slovenije in govorim špansko, se je z veseljem ponudil, da nama čuvajo stvari, kasneje pa smo se tako ujeli, da nama je celo predlagal, da se, preden odpotujeva domov, ustaviva za nekaj dni v San Joseju.

Iz Bocasa del Toro sva se nadalje premaknila v Panama City, za kar sva hitro ugotovila, da ni bila dobra ideja, saj sva v ogromnem, z nebotičniki obdanem in prometno onesnaženem in hrupnem mestu, kot je Panama City, doživela pravi kulturni (ali naj raje rečem duhovni) šok. Verjamem, da je Panama lepa dežela, vredna samostojnega ogleda, ampak v to najino potovanje nekako ni spadala. Tako sva se že po enem dnevu brez vsakršnega pomisleka strinjala, da po hitrem postopku zapustiva Panamo in se vrneva v tisto prejšnjo „dimenzijo“ - v Kostariko. Vsaka pot ima kdaj tudi kakšno slepo ulico.
Tako sva se že naslednje jutro ob osmih zjutraj usedla na avtobus za Kostariko, kjer sva ob štirih popoldne prispela na mejo, opravila vse formalnosti, se na kostariški strani usedla na drug avtobus za Golfito in ob pol devetih zvečer prispela do najinega hostla, ki nama je služil zgolj za prenočitev na poti do nacionalnega parka Corcovado. Golfito, izredno majhna vasica, me je presunil v svoji mirnosti in tišini – tam nisi slišal ne avtomobilov, ne čolnov, ne otrok, ki bi se igrali na ulici. V hostlu – ogromni stari vili, ki je bil odprt zgolj en mesec, sva bila sama. Lastnica, mlado dekle, ki je hostel vodila s svojo sestro (čemur je rekla „projekt“), nama je postregla s takšnim zajtrkom, ki sva ga morda pričakovala v Mundu Taitu za tisto oderuško ceno. Ko sva na ogromni terasi te vile, s pogledom na popolnoma mirno morje, in takšni tišini, da sva dejansko lahko slišala svoje dihanje, srebala naravni sok ter zobala tropsko sadje, sem se počutila, kot da sem spet doma. Srečna, da sva se vrnila v Kostariko, v naravo, da spiva v prijetnem okolju ter da naju ne odirajo z vrtoglavimi cenami, sem si jutro vzela popolnoma lagodno, prebrala kostariško revijo, prakticirala jogo, nato pa sva se počasi odpravila proti Corcovadu.
Iz Golfita sva z lančo priplula v Puerto Jimenez, vstopno točko nacionalnega parka Corcovado, kjer sva z lokalnim kombijem prispela do končne destinacije – najinih bungalovov sredi džungle. Bungalovi so bili v lasti Suzzanah, Nemke, katere oče je bil Francoz, rodila se je v ZDA, mladost pa preživela na Nizozemskem, zato je tekoče obvladala štiri jezike. Celo življenje je potovala, in to v 80ih, je rekla, ko je bilo potovati čisto drugače kot danes. Ko še nisi prav na vsakem koncu sveta dobil Coca Cole. In ko si dejansko lahko našel še nedotaknjene kotičke na Zemlji, edinstvene in pristne kraje, brez turistov. Ko je na enem potovanju odkrila ta kraj, je vedela, da je našla svoj dom. Bungalove, v katerih sva spala, je preuredila iz nekdanjih zaporov in javne hiše. V neposredni okolici je nekoč bil rudnik zlata, in to območje je od tega lepo živelo. Pred leti so uradno rudnik sicer že zaprli, čeprav domačini še vedno radi kopljejo v okolici, v upanju, da še najde kakšen košček žlahtne kovine. Pokrajina Corcovada je bila drugačna od tiste, ki sva jo do tedaj videla. Vse območje je bilo obdano z ogromnim tropskim gozdom, po katerem sva že naslednje jutro ob 4.30 uri z lokalnim vodičem Carlosom vztrajno oprezala za morebitnim živalskim svetom. Tropska vročina nama ni prizanašala, iz naju je dobesedno teklo, pohod pa je trajal celih šest ur, kar je bil kar izziv. Enoličnost naporne hoje je tu in tam presekala kakšna žival – večinoma ptiči, opice, žabe in celo ena tanka kačica, medtem ko je največja atrakcija našega pohoda vsekakor bil lov na jaguarja, ki je bil v naši neposredni bližini – Carlos je najprej zavohal pecaryja (neke vrste kostariška divja svinja), nakar smo slišali značilni zvok jaguarja (podobno basovskemu mrmranju), ki se pripravlja, da bo pojedel pecaryja. Tri četrt ure smo nepremično stali sredi gozda ter prežali na jaguarja, ko se je ta spretno izmikal naši bližini in vidnemu polju. Po slabi uri se je toliko odmaknil, da ga nismo več niti slišali. Tako blizu, pa tako daleč, sva si mislila. Kasneje sem v vodiču prebrala, da je jaguarje izredno težko videti in da če imaš srečo, ga kvečjemu morda lahko slišiš, kako mrmra. Sreča pa taka. Ko sva se vrnila s pohoda, vsa preznojena in blatna, nama je Suzzannah povedala, da je zmanjkalo vode, zato nama ni ostalo nič drugega, kot da se okopava v bližnji reki, pri čemer so se lokalne deklice, ki so se skrivale za bližnjim drevesom, hahljale najinim manevrom, ko sva se valjala po 30-centimetrski vodi ter si podajala hotelsko miniaturno milo.

Iz Corcovada na Osa polotoku naju je pot v nadaljevanju zanesla na Nikoya polotok, ponovno na obalo, v obmorsko vasico na pacifiški strani, Montezumo. Pot iz Corcovada do Montezume je presegla celo kostariška merila – trajala je kar 16 ur. Zamenjala sva tri avtobuse, vmes plula s trajektom. Zadnji del poti smo se, kot navadno, vozili po makadamu. In ko sva končno prispela na cilj, sva naslednji dve uri iskala prosto prenočišče. Ponovno sva se morala zadovoljiti z neko luknjo in še to v skupinski sobi še z drugimi petimi ljudmi. Kmalu mi je postalo tudi jasno, zakaj je bilo to prenočišče še prosto – celo noč so naju namreč grizle bolhe, zaradi česar sva bolj borno spala. Zjutraj sem navsezgodaj odšla na lov za boljšim prenočiščem – in sicer v en prijeten majhen hostel na plaži, katerega sem si nagledala že prejšnji dan. Preprosto prepričana sem bila, da se je vsaj ena soba sprostila, in res je bilo tako. Naslednje dni sva počivala od precej napornega tedna, v katerem sva veliko potovala ter vsrkavala deželo na kostariški, Pura vida način. Z izbiro prenočišča sva bila izredno zadovoljna, in ker je bil hostel lociran na plaži, sva zaspala in se zbujala ob zvokih oceana. Vzdolž celotnega hostla je bila terasa z visečimi mrežami, kjer smo gostje ob večerih pisali maile, brali knjige, planirali nadaljnje potovanje ter med sabo izmenjavali koristne informacije. Simon je surfal, jaz sem hodila na ure joge, v joga center nasproti najinega hostla. Prav tako sem zahajala v bližnji konservatorij za želve ter poskušala ujeti trenutek, ko so prostovoljci v vodo spustili novorojene želvice. Vendar se te želvice nikakor niso želele izvaliti iz jajc! Četrti dan sem končno prišla na svoj račun. Kako so bile majhne in nebogljene te želvice. Ob pogledu nanje ti ni jasno, kako sploh preživijo. Prostovoljka mi je povedala, da imajo želve možnost preživetja 1:1000. Iz enega jajca pa se jih izvali do 100. Kar pomeni, da najverjetneje nobena od želvic, ki sem jih gledala, kako se spuščajo v morje, ne bo preživela. „Želvice so izredno ogrožene že v času, ko se nahajajo v jajcih – saj želva jajca pusti na plaži, kjer jih pojejo druge živali. Tukaj nastopimo mi, prostovoljci. Jajca na plaži ogradimo ter jih čuvamo 24 ur na dan, dokler se želvice ne izvalijo. Nato jih spustimo v vodo. Spuščamo jih po kopnem, zato da se želvice, ko same valijo jajca, spomnijo, da morajo jajca zakopati na plaži, saj so tudi same začele svoje življenje na kopnem. Ko jih enkrat začneš preučevati, se zavzameš, kako inteligentna so ta bitja,“ je prostovoljka z navdušenjem razlagala.
Druga glavna atrakcija (poleg želvic) v Montezumi so bili slapovi Cascadas. Zanje sva si vzela ves dan, se kopala v lagunah, plezala po skalah, raziskovala okoliški gozd. Prijetno je bilo že samo hladiti na slapovih, saj je bila temperatura v gozdu občutneje nižja kot na plaži. Med najinim bivanjem v Montezumi sem sama še večkrat prišla na slapove, kjer sem se kopala in vsrkavala lepote in energijo okolice. Montezuma mi je postajala vedno bolj všeč. Že zaradi izredno dobre ponudbe joge pa slapov, zaradi želvic, in vsega drugega raznolikega živalskega sveta v bližnjem nacionalnem parku, lociranem vzdolž celotne plaže. Ko sem se nekega večera vračala s plaže, sem naletela na trop razposajenih rakunov, ki so se mi približali na razdaljo metra in pol – in potem ne eni ne drugi nismo vedeli, kaj bi naredili. Drug dan sem na poti do slapov naletela na opice, ki so se poigravale na strehi od turistične table in si postregle z ostanki kokosov, ki so jih turisti metali ob cesto, ko so posrkali njihovo vsebino. Nekega jutra nas je v hostlu sredi zajtrka presenetil ogromna črna iguana, ki se je ležerno sončila na bližnji skali ter se nam nastavljala kot kakšen fotomodel. In prav to je ustvarjalo tisto kostariško vzdušje, ki mi bo za vedno ostalo v spominu – ko začutiš, kako se ista energija, ki se pretaka po nas, pretaka po živalih, po drevesih, po oceanih ter prav po vseh stvareh, ki jih oko zaznava. Ko začutiš tok življenja, ki gre ne glede na to, kaj se dogaja, ter spoznaš, da lahko greš z njim ali pa se mu upiraš – in vendar bo šel dalje.
V Montezumi sva po več kot dvajsetih dneh potovanja prvič tudi naletela ne Slovence, starejši par. „Ti pa moraš ali imeti bogate starše ali pa dobro plačo, da si tukaj“, je ogovoril gospod Simona. „Nič od tega“ je Simon smeje odgovoril, „Iz San Joseja sem prišel za 13 dolarjev, saj potujem kot lokalci, spim v hostlih za 15 dolarjev, kuham pa si večinoma sam.“ Gospod je samo začudeno gledal, medtem ko mu je žena hitro odgovorila „Samo ti ne bi hotel tako potovati.“ Morda takšen način potovanja resda spada v določeno življenjsko obdobje in verjetno se mi pri štiridesetih res ne bo dalo kuhati na potovanjih, vendar pa ima to vse poseben čar, ki ti da o deželi, po kateri potuješ, širšo sliko. Sicer pa bi se v Kostariki težko zdravo prehranjevala, če si ne bi nič kuhala – na kostariškem meniju je načeloma vedno beli riž in fižol, za ljudi, katerih moto je Čisto življenje pa konzumirajo absolutno preveč sladkorja. Očitno se ta njihov moto bolj nanaša na duševno stanje kot na prehrano – navsezadnje je tudi nesoljene in nepražene oreščke skoraj nemogoče dobiti.
Iz Montezume sva pot nadaljevala proti nacionalnemu parku Monteverde, kamor sva želela zgolj zaradi tipične kostariške adrenalinske atrakcije, „zip-line“ - spuščanje po jekleni vrvi med dvema precej oddaljenima točkama, načeloma med drevesi. Izkušnja je bila čudovita, razgled nad deževnim gozdom neverjeten, na nekaterih točkah pa sem imela občutek, kot da sem ptica. Lep zaključek potovanja, sem pomislila, ne vedoč, da me glavna izkušnja še čaka. Kot dogovorjeno, sva se namreč v San Jose, od koder sva imela let domov, vrnila predčasno, saj sva imela namen obiskati Andresa, s katerim smo se spoznali v Panami. Zmenili smo se, da naju pobere na avtobusni postaji ter odpelje do hotela, ki nama ga je rezerviral v bližini njegove hiše. Ko sva prispela v Sanj Jose, pa nama je Andres povedal, da bova stanovala kar pri njegovi materi, ki prav tako živi v bližini njegove hiše.
Tako naju je Andresova cela družina naslednja dva dni gostila kot kralja, kar mi preprosto ni bilo jasno, saj se vendar sploh nismo poznali! Ob neki priložnosti nama je Andres povedal, da mu je tast rekel „Kaj si nor, v hišo boš povabil neka Slovenca, ki si jih spoznal na plaži?!“, čemur smo se kasneje seveda smejali. Gostoljubje, ki so ga ti ljudje pokazali do naju, sploh ni opisljivo – in človek se kar malo zamisli nad svojim gostoljubjem do drugih ljudi. Na kosilu pri Andresovi družini, kjer sta bila prisotna tudi tašča in tast od Andresa, so se izjemno zanimali tako za naju, kot za našo deželo (o kateri so tudi ogromno vedeli), nama razlagali svoje življenjske zgodbe ter naju sprejeli kot dolgoletne prijatelje. Spoznala sva njegove tri otroke, se z njimi igrala namizni tenis, Andres je prevzel vlogo osebnega vodiča ter naju ves dan vozil naokrog po San Jose-ju, zvečer smo plesali salso, se pogovarjali ter si delili najgloblje misli, zgodbe, skrivnosti, želje in sanje. V hiši Andresove matere, v kateri sva stanovala, sva bila najbolj hvaležna za toplo prho – katere v preteklih treh tednih nisva bila deležna (sem že razmišljala, če je to del kostariškega eko-turizma, glede na to, da nad vsako pipo visi napis, da je voda dragocen vir življenja in da je treba z njo varčevati. Kako bodo turisti bolje varčevali z vodo, kot pa z mrzlo prho, pod katero ostaneš maksimalno minutko).
„Ključ do dobrega zakona je dobra služkinja“, je bil eden izmed Andresovih številnih nasvetov, s katerimi nama je želel olajšati pot v odraslo obdobje, ki jo je sam prehodil s precejšnjimi mukami. Sam je imel kar dve, eno stalno, ki je pri njih živela ter eno, ki je prihajala dnevno. „Na neki točki življenja sem si preprosto zadal cilj, da bom pri 45 letih finančno svoboden. In zdaj, ko se temu dejansko tudi približujem, sem neizmerno zadovoljen“ pa je bila druga stvar, ki se nama je vtisnila v spomin, izraz „finančna svoboda“ pa nama je bil zelo všeč. Tako nama je Andres v tistih dveh dneh bivanja pri njegovi družini razkril svojo življenjsko zgodbo do podrobnosti, nama velikodušno predal znanje in pomembne informacije, ki jih je sam skozi leta osvojil, naju opozoril na napake, katerim se sam ni znal izogniti, predvsem pa me z vprašanjem, katerega sem si že sama neuspešno postavljala skozi vse potovanje – Kaj so tvoje sanje, že veš?? - končno pripeljal do odgovora. In prav zato ni bilo prostega sedeža na avtobusu do Paname.
Tako je bil namen potovanja vsekakor dosežen, če ne celo presežen. Poleg slik in vseh spominov, ki sem jih iz Kostarike prinesla s sabo pa si najbolj želim, da domov prinesem predvsem kostariški način življenja – Pura vida!


Eva Vovšek


Drugo nagrajeni potopis, maj 2015

objavljeno: 4. maj 2015 12:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. maj 2015 13:49 ]


Natečaj Spletnega časa za potopis 2015


Dolina smrti

(obrazložitev za drugo nagrajeni potopis)

Avtorico Olgo Kolenc spremljamo na njenem dvodnevnem turističnem potovanju po puščavi Mojave v Kaliforniji, katere osrednja znamenitost je Dolina smrti. Prvi dan je namenjen obisku sipin v predelu Mesqite in Zlatemu kanjonu, naslednji dan pa obisku kotanje Badwmarmorater in Doline smrti. Ob nevsiljivem posredovanju verodostojnih zemljepisnih in naravoslovnih podatkov o obsegu in nastanku teh naravnih pojavov nas avtorica potopisa nenehno sooča tudi s svojim videnjem vsega tega, kar doživlja na poti, pri čemer ne skriva svoje čustvene vznemirjenosti sredi skrivnostne pisave sipin in očaranosti nad pokrajino, ki »v nežnih pastelih testa zadiši po čokoladi«, ko jo primerja z marmornim kolačem. In kljub temu, da ne potuje sama, je presenetljivo največji poudarek na doživljanju samote. »Zavesten podvig v samoto je včasih težji od vzpona na goro« zapiše.

Potopis odlikuje prvinsko doživljanje narave, izbrane literarne prispodobe in tekoča pripoved, ki nas, kakor skrivnostne potujoče kamne v Dolini smrti premika po tej dih jemajoči pokrajini. Zaslužena druga nagrada.

I. Geister





Dolina smrti


Death Valley National Park

Tako kot vrhovi gora, so zame največji izziv tudi območja puščav. Vsaka ima svoj edinstveni značaj, edinstveno energijo. V njih ne vidim meja in nebo nima dna. Všeč mi je sla po življenju, »kjer se še kamen bori, da preživi«. Kot protiutež so tu mehki, nenehno spreminjajoči robovi sipin, ki so kot hrepenenja po daljnih, odmikajočih se ciljih. V svetu abstraktne tišine in v stiku s samo seboj vselej zaznavam nekaj, kar me presega.


Pred nami je bil nov dan. Čakala nas je Dolina smrti, ki je zloveščemu imenu navkljub tako edinstveno lepa. Iz Bakersfielda, kjer smo nočili, smo vožnjo nadaljevali skozi zaščiten del puščave Mojave National Preserve. Puščava Mojave je zavarovana z različnimi zakoni, ki poleg naravnih lepot ščitijo njene kulturne in zgodovinske znamenitosti. Zavzema kar 1,6 milijonov hektarjev ozemlja, ki se razteza čez velik del jugovzhodne Kalifornije, v manjšem obsegu tudi v osrednjo Kalifornijo, Nevado, Utah in Arizono. Sestavljajo jo gorske verige, kanjoni in doline, ki so se v ekstremnih pogojih oblikovale več milijonov let.

Puščava Mojave je simbol samote, miru in tišine. Najbolj so vpadljiva drevesa Joshua, ki ponižno dvigajo veje v nebo in »kličejo« božjo pomoč. Ime so dobile po priljubljenem istoimenskem voditelju iz Stare zaveze. Njihove veje simbolizirajo križ in v molitvi dvignjene roke prvih kristjanov. Vročica kmalu prežene poslednje proseče drevo, čeprav se vrhovi gora belijo v svežih snežnih zaplatah.

 


Nemir se je v meni še stopnjeval, ko nam velikanska tabla ob poti pove, da vstopamo v Death Valley National Park. Nahaja se v ameriških zveznih državah Kalifornija in Nevada. Ustavili smo se na razgledni točki, ki nosi ime po očetu puščave Johnu Crowley. Dolina smrti, ki leži pod nami, se nahaja na skrajnem severozahodu puščave Mojave. V dolžino meri okoli 225 kilometrov in od 8 do 24 kilometrov v širino. Na zahodu jo obdajajo gorovja Panamit Range in Owlshead, na vzhodu pa gorovja Amargosa Mountain Range in Silvania. Okoli 550 kvadratnih kilometrov njene površine se razteza pod morsko gladino. Dolina smrti je že od leta 1933 narodni spomenik, ki s postopno širitvijo danes pokriva področje 1,3 milijona hektarjev. Dolino smrti, ki so jo leta 1994 razglasili za narodni park, je tudi Mednarodni rezervat biosfere.
Pred približno 800 milijonov let se je začela oblikovati pokrajina, ki ji danes ne najdemo para. Staromorski sedimenti, podrivanje Pacifiške litosferske plošče pod Severnoameriško celino, vulkanski izbruhi, ugrezanja, pa vodna moč po končanih ledenih dobah, je le nekaj osnovnih dejavnikov, ki so zaslužni za to ekstremno stvaritev narave. Park je velik naravni muzej, ki vsebuje primerke iz skoraj vseh geoloških obdobij.
A v narodnem parku Doline smrti obstaja tudi življenje. Populacije, ki so več tisoč tisoč let pred našim štetjem poseljevale območje, so v ekstremnih pogojih kot lovci in nabiralci razvili popoln sistem preživetja. Semena, skrita v zemlji, čakajo pravi trenutek. Včasih preteče veliko let preden jih pravo razmerje toplote in vlage znova zbudi v življenje. Pobočja prekrije preproga omamno dišečih cvetov, ki v svojem kratko odmerjenem času privablja številne krilate žuželke.

Ob več kot tisoč rastlinskih vrstah so tukaj našle svoj dom tudi številne živali. Ob puščavski debelorogi ovci tukaj živijo še risi, kojoti, pume, gorski levi, ameriški jazbeci, želve goferje, netopirji, prerijske lisice, kengurujske podgane, severnoameriški ježevci, zajci, skunki, divji osli, kuščarji, kače in druge. Potencialno nevarne med njimi so za ljudi »le« klopotače, škorpijoni, pajki črne vdove, čebele, ose, kojoti in gorski levi.




Puščava Mesquite Flat Sand Dunes

Popoldne smo pripotovali v oazo Stovepipe. Termometer je v senci kazal 42 stopinj. Namestili smo se v motelu in se pred sončnim zahodom odpravili do najbolj znanega dela puščave z imenom Mesquite Flat Sand Dunes, ki sega vse do oaze.

Ta del Doline smrti se povsem razlikuje od njene najnižje točke Badwater, kamor smo bili namenjeni že naslednji dan. Mestoma jo porašča nizko grmovje in drevje Mesquite, po katerih se puščava tudi imenuje. Njen ravninski del gradijo razmeroma nizke, mehko valujoče sipine. Strokovnjaki domnevajo, da je glavni vir peščenih sipin verjetno gorovje Cottonwood Mountains, ki leži na severu in severozahodu. Erozija, sonce in veter, toplota in mraz so gradniki vseh teh naravnih čudes. Čeprav najvišje sipine segajo komaj sto metrov v višino, so tako za filmski svet kot za nas navadne smrtnike nekaj čisto posebnega. Pesek vsaj na otip ni tako nežen in sipek, kot ga poznam s pohodništva v Sahari. Zdi se mi malce bolj grob, hoja po njem je naporna in težka, občutek za razdalje med hojo izgine.

Barve, ki se spreminjajo glede na svetlobo, so večinoma hladne. Ob pogledu na vzorce sipin se njihova hladnost še poglobi. Peščeni zapisi v obliki polmesecev, zvezd ter linearnih oblik, ki jih oblikuje smer vetra, nas vodijo v nadrealizem. Njihov zapis je čisto poseben, mestoma skoraj strašljiv, na meji življenja in smrti. Kako razvozlati skrivnostno pisavo? Kako razumeti, kaj nam sporoča, kaj nas uči? Morda so v njej zapisana čustva, ki jih doživlja le veter, ki tej pokrajini daje navdih? Spomin mi je segel v otroštvo. Nekateri zapisi so povsem podobni tistim, ki jih je z minimalno količino novozapadlega suhega snega, veter ustvarjal na zmrznjeni snežni podlagi. Nekateri vzorci se zdijo »umazani«, a le na prvi pogled, kajti ob robovih sipin se nalagajo drobci temno sivega peska. V pesku se pišejo zgodbe različnih stopinj » ponočnjakov«, ki v hladu noči iščejo hrano.

Čutila sem, da sem ponovno »doma«. Tako blizu sama sebi nisem nikjer drugje, kot na vrhovih gora ali v objemu sipin. Tišina je tako globoka, da v njej ne uidem kriku lastne duše in radostim njenih nad. To je soočenje, ki se ga najbolj bojimo. Vse mora nabijati okoli nas, da le preglasimo potrebe lastnega klica. Zavesten podvig v samoto je včasih težji od vzpona na goro. Prepustila sem se občutkom, čas ni več obstajal. Le sonce je izgubljalo moč, počasi je drselo proti sivim verigam gora, ki so se zdele kot razpotegnjeni hrbti živali. Sipine so si nadele rožnat preliv, prav tako tudi velik oblak, ki je kot barvni razmaz kazil sicer jasno nebo. Prelivajoče se barve so skupaj s sončno svetlobo kmalu dosegle vrhunec, nato počasi bledele in se stapljale v mrak. Napočil je čas počitka, zgodaj zjutraj pa znova vrnitev v puščavo, da vidimo rojstvo novega dne.
»Tega ne smem zamuditi,« sem si rekla, čeprav se zjutraj od vedno le s stežka spravim iz rjuh. Če je treba, je pač treba, posebno ob takšni priložnosti, kakor je ta. Neodpustljivo bi mi bilo, če bi takšno jutro prespala. Ko je zaigrala budilka, sem se v otroškem pričakovanju »izstrelila« iz postelje. Znova smo se podali preko sipin, ki jih je z novimi toni barvalo rojevajoče se jutro. V bledorumeno in rožnate svetlobne odtenke, ki so se vse močneje razlivali izza gora, je vzhajalo sonce. Ko se je oranžna svetloba tipaje razlila izza vrhov, je Dolina smrti postala Dolina življenja.

 
 




Zlati kanjon - Golden Canyon

Po sončnem vzhodu na sipinah Mesquite Flat Sand Dunes, smo skozi oazo Furnace Creek z vožnjo nadaljevali proti Zlatemu kanjonu. Vstop v kanjon se nahaja na robu Doline smrti, tik ob glavni cesti. Sonce je pravkar ošinilo erodirana pobočja abstraktnih barv in oblik nagubane pokrajine Badlands, ki jo že milijone let oblikuje narava. Nepregledna gola ravnica na drugi strani spominja na tuj planet, kjer v grobem pesku puščajo sled le redke hudourniške vode.
Najboljši čas za pohode na tem ekstremnem območju je od oktobra do aprila. Obstaja več poti, različnih tako po dolžini, kot po zahtevnostni stopnji. V vročini pohodništvo odsvetujejo na območju solin in kjerkoli pod morsko gladino. Tabla pred vstopom v kanjon nas opozarja na vsesplošno zaščito pred soncem in na dovolj tekočine. Če se pojavijo znaki, kot so vrtoglavica, glavobol ali slabost, se je treba nemudoma umakniti v senco in piti dovolj tekočine. Med hojo lahko naletimo na škorpijone, kače in različno mrčes. Vožnja s kolesi in sprehajanje psov ni dovoljeno. V času redkih puščavskih neviht je gibanje v kanjonu smrtno nevarno. Prepovedano je zapuščati svoje sledi, odnašati, premikati ali na kakršen koli način uničevati okolje.

Področje, ki se preobraža že pet milijonov let, privablja tako turiste, kot geologe iz vsega sveta. Zgrajeno je iz usedlin nekoč jezerskega dna, ki se v ekstremnih razmerah sicer nevidno, a vztrajno spreminja. Voda, ki v običajnem okolju ponikne v podzemlje, tukaj po neprepustni glineni podlagi prosto odteče navzdol in se z rušilno močjo ujame v ozko grlo kanjona. Na svoji poti poglablja žlebove in grape, odnaša pesek in mulj, lahko pa premika celo velike kamnite balvane.

Ob vstopu v kanjon pot nadaljujemo v senci. O vodi, ki obdeluje ta abstraktni dragulj, ni bilo niti sledu. Stene kanjona sestavljajo konglomerati in usedline. Pot skozi kanjon je hudourniška struga, ki se mestoma oži, malce vzpenja navzgor, nato, pa ponovno razširi. Razgled se kmalu odpre in peščenjaki nežnih bež barv žarijo v vsej presunljivi lepoti. V dotiku sončne svetlobe v pravem pomenu besede v njih odseva zlato. Zgoraj, v enem izmed žlebov, kamor smo se povzpeli, se še dodatno razširi razgled. Pokrajina vzvalovi kot sveže testo vzhajajočega marmornatega kolača. V nežnih pastelih testa zadiši po čokoladi. Tam, kjer si voda utira svoje poti, se cepijo grape. Nad njimi se kot podporniki dvigajo grobo obdelani stolpi. V žlebastih stenah Red Chatedral impresija doseže vrhunec. V popolnoma jasnem vremenu se je ob poti izrisal mali mavrični lok. Oranžen je bil in zelen, čeprav o vlagi ni bilo niti sledu in nebo je bilo jasno. Samo v spodnjem delu kanjona raste par trdoživih pritličnih grmovnic, ki so barvno povsem uglašene z bež barvo okolja.

 



Pod morsko gladino

Iz kanjona smo sestopili po poti pristopa in z vožnjo nadaljevali po panoramski cesti Artist's drive. Ogledali smo si barvite sklade, imenovane Artist's palette, ki s svojo barvitostjo jemljejo dih. Barvo jim dajejo elementi, kot so železo, aluminij, magnezij in titan. Pred več milijoni leti jih je ustvaril vulkanski izbruh in nikoli končan proces preobrazbe.
Naš cilj tokrat ni bil »tam zgoraj«, temveč tam »spodaj, globoko pod ničelno točko tega planeta. Čakala nas je najnižja točka doline, velika kotanja z imenom Badwater, kjer se belijo polja soli. Tu se nahaja najnižja točka v ZDA, ki sega 85,5 metrov pod morsko gladino. Nahajamo se na enem izmed najbolj vročih in najbolj suhih krajev na svetu. Zabeležen temperaturni rekord je bil dosežen 10. julija 1913 pri Furnace Creeku. Živo srebro se je takrat povzpelo na 56,7 stopinj, temperatura zemlje pa na 94 stopinj Celzija. Subtropsko puščavsko podnebje pa ni edini razlog ekstremnih temperatur. Druge dejavnike najdemo v širšem tektonskem dogajanju in v izjemno globoki in dolgi dolini. Nad njo se dvigajo že v uvodu naštete verige gora, ki s Telescope Peak dosežejo 3368 metrov nadmorske višine. Ob premikanju zračnih plasti se v dolini ustvari notranje kroženje vročega zraka, ki deluje nekako tako, kot v konvekcijski pečici.
Zastrmela sem se preko prostrane bleščeče ravnice in bila sem samo še kot pika. Pomislila sem na vse tiste ljudi, ki so se jim v času zlate mrzlice tukaj razblinjali upi in sanje. Leta 1849 se je karavana okoli sto vozov iz Salt Lake Cityja odpravila na zahod, do zlatih polj v Kaliforniji. Ko so prišli do Doline smrti, so se odločili, da si bodo preko slane depresije skrajšali pot. Med njimi so bile tudi ženske z otroki. Pisale so se krute zgodbe ljudi. Izročilo pravi, da se je ob odhodu iz doline ena izmed žena ozrla nazaj in zaklicala: »Zbogom, Dolina smrti!« Tako je Dolina smrti dobila svoje pravo ime. Druga zgodba pripoveduje o nastanku imena njene najnižje točke. Eden izmed popotnikov, ki je z mulo prečil dolino, je naletel na vodo, ki pa je mula žeji navkljub ni pila. Na zemljevid je v prazen prostor zapisal z velikimi črkami novo ime - Badwater.
Da je področje izredno nevarno in nepredvidljivo, govori več tragičnih zgodb. Leta 1996 je v Dolini smrti brez sledu izginila družina nemških turistov, njihove ostanke pa so našli šele leta 2009. Upoštevajmo opozorila in ne odpravljajmo se na pohode pod ničelno točko v mesecih, ko je vročina. Tudi sodobne naprave GPS in preslikave različnih spletnih strani menda niso povsem zanesljive. Vremenske razmere se lahko zelo hitro spremenijo, ob nevihtah pa polja soli ponekod zalijeta blato in voda. Hoja po gričih Badlands Death Valley je ob nenadnih poplavah smrtno nevarna. Noge se nam lahko dobesedno zataknejo v blatni glineni podlagi in hitro bomo ostali brez čevljev.

 


Misterij potujočih kamnov

Danes smo v Dolini smrti z vso zaščitno opremo pred soncem, siti in napojeni, z obiljem vodnih zalog in ob dveh dobrih vodnikih, kot sta Gvido in Roman. Da se le klima ne pokvari, kajti vse je neskončno daleč, le sonce je "tako blizu" in neusmiljeno žge. Prst, pomešana z belo soljo, v daljavi bledi in se staplja z obzorjem. Segret zrak vibrira in poglablja občutke. Usta mi kmalu postanejo suha, čeprav nisem žejna. Moje misli so lahke in pozabim pobrati nekaj kamnov.

Kamenje mi je vselej najdražji spomin. Živ stik z energijo, ki je na drugi strani planeta. Kasneje sem prebrala, da je pobiranje teh brez dovoljenja nezakonito. V celoti se strinjam z odredbo, čeprav bo morda komu smešna. Milijoni ljudi, milijoni odnešenih kamnov in to leto za letom. Tudi jemanje z velikega kupa se enkrat pozna. Na predelu doline Racetrack obstajajo še posebej zanimivi kamni, in to potujoči kamni, ki preko pustinje rišejo ravne sledi. Vse do zime med letoma 2013 in 2014 so v dolini predstavljali eno največjih ugank. Številne raziskave niso obrodile želenih sadov in premikanje kamnov so pripisovali tudi nezemeljskim bitjem.
Iniciativa za raziskovanje drsečih kamnov (Slithering Stones Research Initiative), ki sta jo ustanovila Richard Norris in James Norris, je po njunem dveletnem delu na terenu in ob pomoči drugih raziskovalcev, končno razkrila uganko. Prvi pogoj za drsenje kamnov je dež, ki namoči izsušeno pokrajino. Voda pozimi ob nizkih temperaturah zamrzne še preden lahko izhlapi. Sonce preko dneva raztaplja led, ledene plošče pa začne v smeri severovzhoda premikati veter. Temu posledično kamni začnejo drseti, njihovo premikanje pa je zelo težko zaznati s prostim očesom. (Zanimive izsledke znanstvene raziskave si lahko preberemo na internetni povezavi: Sliding Rocks on Racetrack Playa, Death Valley National Park: First Observation of Rocks in Motion).
Prave dimenzije te abstraktne pokrajine dokončno začutimo iz razglednih točk, kot sta Zabriskie point in Dante's View. Pogled na izpostavljen vrh Manly Beacon iz Zabriskie Point, ki se nad Badlands Death Valley dviga kot nekakšen zvonik, bi z besedami le težko opisali. Barvni kontrasti mehko valujočih erodiranih skal nas prestavijo v novo dimenzijo prostora in časa. Na drugi razgledni točki - Dante's View se globoko pod nami, obkrožena z abstraktno podobo gora, Dolina smrti razkrije v vsej svoji hladni lepoti.


Tekst in fotografija: Olga Kolenc

Prvo nagrajeni potopis, maj 2015

objavljeno: 4. maj 2015 12:39 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. maj 2015 13:48 ]

Natečaj Spletnega časa za potopis 2015 

Transfer 

(obrazložitev za prvo nagrajeni potopis) 

Avtorica Aleksandra Dorošenko obravnava prevoz jadrnice s Kanarskih otokov do Gibraltarske ožine. Potopis je razdeljen na pet delov, poleg uvodnega, še štiri naslovljene z osnovnimi elementi, ognjem, vodo, zemljo in zrakom. V uvodnem delu se na prepričljiv način sooči s svojimi pomisleki in strahovi. V ozadju njenih dvomov vase je njun odnos z očetom, poklicnim jadralcem, ki jo kljub njenemu dolgoletnem jadralskem premoru povabi v ekipo za transfer. Preseže jih z lakonično ugotovitvijo, da je njemu zmanjkalo veščih mož, njej pa izgovorov. Tako tudi poglavje o ognju, poimenovano po obisku ugaslega vulkana, ni namenjeno le pripravam na izplutje jadrnice, ampak tudi njunemu ponovnemu zbližanju. Osrednji del zgodbe seveda zajema poglavje o vodi, dogajanje na krovu, ki ga zaznamuje najprej njena morska bolezen, zatem pa njen majhen, a za rešitev nastale zagate pomemben prispevek, ko v kritičnem trenutku najde in poda očetu novo vlakneno vrv, da z njo priveže v neurju odtrgano satelitsko anteno. Po tem Neptunovem preizkusu dekle postane enakovreden del ekipe. Štiridnevna plovba se srečno konča, četudi nazadnje bočno oplazijo kita. Pristanek v andaluzijskem pristanišču, ki je hkrati luksuzni bordel, ji pusti priokus po zemlji, nepojasnjen zaplet z letalskimi kartami na poti domov pa nezaupanje v računalniško tehnologijo. 

Potopis odlikuje izvrstno poznavanje miljeja, domišljen opis pomorske poti, ki je hkrati notranja plovba, na kateri dekle podoživlja pot najstnice do osebnostno zrele ženske. Neizprosna samo refleksija dodaja potopisu esejistično vrednost. Skratka odličen potopis, ki si zasluži najvišje priznanje.


I. Geister



Transfer 


  »Le kaj mi je bilo tega treba?« sem se spraševala med tem, ko sem povsem raztreseno pripravljala gromozansko potovalko. Tisočero potovanj je bilo že za menoj in vendar se nobeno izmed njih ni kosalo s tem, kar me je čakalo. Verjetno je bilo zapisano v zvezdah, da bom prej ali slej prelomila najstniško obljubo in ponovno stopila na palubo.
»Ali sploh še znam jadrati?«

Enajst let sem se izogibala morja kot riba peska in na plan so začeli curljati strahovi ter dvomi v moje jadralske sposobnosti. Dejstvo, da sem celo otroštvo preživela v objemu morja, ni zadostovalo več. Morda bi morala vprašati Lauro Dekker, najstnico, ki je sama objadrala svet, kako ji je uspelo premagati strah pred razjarjenim in neusmiljenim morjem. Njen odgovor bi me nedvomno pomiril, saj je bil moj podvig v primerjavi z njenim mala malica. Le prijadrati sem morala majhen košček Atlantskega oceana, pa še tega ne sama. V glavo sem si vcepila, da je bilo jadranje globoko zakoreninjeno v meni in se bom vsega spomnila kar na kraju samem, vendar sem pred odhodom prenehala verjeti v to ustvarjeno farso in obiskala mestno knjižnico. Ni mi bilo pomoči. Slovenski izrazi, kot so jambor, glavno jadro, napona, zatega, krmna ograjica in vitel, so resda zveneli strokovno, vendar mi vsekakor ne bi pomagali pri sporazumevanju s posadko in drugimi pomorščaki. Sam vrag ne bi v tujih vodah kričal: »Na pomoč! Polomil se nam je jambor,« saj ga nihče ne bi razumel in tega sem se zavedala tudi sama. Prerisala sem jadrnico na list papirja in iz knjižnice odšla v skrbeh za naše pomorščake, ki so se z nekoristnimi poslovenjenimi izrazi omejili na že tako majhen prostor.

 
 

K sreči sem se na pot odpravljala z največjim jadralskim strokovnjakom, ki sem ga kdaj spoznala, s svojim očetom, in vedela sem, da me bo pravočasno spomnil na vse, kar sem uspešno izbrisala iz spomina. Nisem se mu želela izneveriti in ga s svojim neznanjem spraviti v zadrego pred preostalimi člani posadke, zato sem najbolj uporabljene izraze, kot so na primer mast, jib, keel, forestay in backstay, označila na prerisani jadrnici in se jih naučila na pamet. Smešno, vendar že s tem nedolžnim dejanjem sem vsaj deloma izničila občutek brezglavega dekleta, ki svoje življenje prepusti v roke drugim ljudem, in si izborila mesto zasluženega člana posadke, ki se zaveda resnosti svojega položaja. Kljub vsemu pridobljenemu elanu sem vedela, da jadranje ne dopušča polovičnega znanja in edina misel, ki me je naposled pomirila, je bila ta, da bom imela ob sebi očeta. Le komu drugemu bi lahko zaupala svoje življenje na morju, če ne njemu? Veliko ljudi v Sloveniji ga pozna zgolj kot navadnega trenerja jadranja s tujim naglasom, vendar ima Jurij Dorošenko za seboj zavidljivo bogato jadralsko zgodovino, s kakršno se lahko pohvali le malokdo. Član sovjetske jadralske reprezentance, odličnjak sovjetske pomorske šole, ki med drugim velja za eno izmed najboljših in najstrožjih pomorskih šol na svetu, navigator na fascinantnih tri- ter štiri jambornih velikankah Khersones in Sedov, arhitekt, ki je aktivno sodeloval v izgradnji nekaj svetovno poznanih tekmovalnih jadrnic, (med katerimi vzklijejo legendarna imena, kot so Fazisi in Hetman Sahaidachny), dvakratni udeleženec regate okoli sveta, čigar podoba krasi nekaj jadralskih knjig, revij in dokumentarcev. Jurij Dorošenko je ime, ki se je zasluženo vpisalo v zgodovino jadranja, še preden je doseglo slovenska tla, pa še tukaj se je pod njegovim okriljem urilo kar nekaj uspešnih slovenskih jadralcev. Jadranje zanj ni bil nikoli zgolj ljubiteljski hobi, temveč način življenja, če ne življenje samo. Ti astronavtski podvigi so predstavljali njegov vsakdan, ki ga je naša družina z razumevanjem podprla. Vedeli smo, da se njegov obstoj vrti okoli morja in da je nemogoče takšno življenje, polno adrenalina, ujeti ter zapreti med štiri stene. Očeta smo pustili, da objadra svet po dolgem in počez, in to je tudi storil. Le kdo bi si mislil, da se bom nekega dne tudi jaz znašla v tem razburkanem svetu in stopila na njegov nestabilni teren. Nihče od naju pravzaprav ni imel izbire. Njemu je zmanjkalo veščih mož, meni pa izgovorov.

                         

Pomagati sem morala pri transferju in komaj sem privolila v to, se je začela osebna bitka med preteklostjo in sedanjostjo. Jadranje sem zapustila, ker so treningi in regate popolnoma izničile tisti čarobni duh, ki spremlja samo besedo – toplo sonce in sinje morje. Jadranje je nasilje, adrenalin, moč, taktiziranje, preračunavanje, lomljenje udov in opreme, premraženost, nevihte in ponekod tudi smrt. Nauči te živeti in preživeti, vendar se moraš zavoljo tega odpovedati otroški naivnosti in slediti strogim pravilom ter navodilom, ne glede na to, kako težka se zdijo. Nihče ne predstavi jadranja na tak način, saj bi se tedaj starši zbali za svojega ljubega otroka in posledično vlivali svoj strah pred neznanim brutalnim športom v otrokove drobcene kosti. In vendar so začetki povsem varni. Rešilni jopič, kvadratni Optimist in buška na glavi, zaradi počasnih in okornih gibov. Šele kasneje sledijo tisti ekstremi, kjer otrok spozna, ali je nanje pripravljen ali ne. Jaz vsekakor nisem bila in takoj po zadnjem evropskem prvenstvu na Danskem, ki sem se ga udeležila z Evropo, sem zložila na kup vso opremo in izbrisala jadranje iz svojega življenja. Vsaj mislila sem tako. En usodni klic enajst let zatem in že sem raztreseno pripravljala gromozansko potovalko.

 

Skorajda vse stvari so bile izposojene, škornji, nedrseči čevlji z belim podplatom, termo in nepremočljiva oceanska obleka, ena zimska in ena poletna zaščitna kapa, čelna svetilka, nepogrešljivi nož in nekaj UV-zaščitnih belih majic z dolgimi rokavi. Nagonsko sem želela s seboj vzeti vse, kar je premogla moja omara, vendar sem se morala omejiti zgolj na nekaj parov nogavic, spodnje perilo, eno kratko majico in zobno ščetko, da nisem prekoračila teže kovčka, tako sem se namreč izognila doplačilu na letališču. Ostalo mi je le še nekaj ur do odhoda in želela sem jih preživeti kar se da sproščeno, se naužiti blagega mediteranskega sonca in občutiti zadnje vzdihljaje tople pomladne sapice. Ponovno sem se odpravljala na Kanarske otoke, tisti mali košček Španije, ki mi je že prvič dal jasno vedeti, da se za tem imenom ne skrivajo le zavidljivo očarljive palme in dolge peščene plaže, temveč tudi gromozanski ščurki, osemmetrski nevihtni valovi in konjske igle v bolnišnici.

»Ponovno na Kanarske ...,« sem izdahnila vse težji zrak, ki se mi je nabiral v pljučih, in še enkrat pomislila: »Le kaj mi je bilo tega treba?« Začela se je osebna bitka s štirimi elementi in prvi je bil ogenj.

  


* OGENJ *

Prvič sem poletela na Kanarske otoke pri štirinajstih letih. Šlo je za moje drugo evropsko prvenstvo v Optimistu in otoka nisem imela priložnosti raziskati v sproščenem turističnem duhu. Vse se je vrtelo okoli jadranja in od Gran Canarie, kjer je potekalo prvenstvo, sem videla malo, premalo, skoraj toliko, kot da tam sploh ne bi bila, in vendar je spomin na tisti peklenski teden ostal bolj živ kot kateri koli. Prevelik jadralni klub z bazenom in steno pozlačenih napisov, kaotično umazano mesto, polno orjaških ščurkov in brezdomcev, neokusni slovenski dresi, tekmovalno prerekanje med člani reprezentance, izposojena jadralska oprema, osemmetrski valovi in bolnica. Od tistega trenutka dalje so Kanarski otoki postali moja nočna mora. Za nič na svetu si nisem želela nazaj, vendar je usoda velela drugače in le upala sem lahko, da sem z novim otokom dobila tisto redko priložnost obrniti nov list v življenju. Zatisnila sem oči in počakala, da me letalo ponese na Tenerife.

Začetek je bil obetaven. Za deset evrov na dan smo najeli manjši rdeči Citroën, s katerim smo se spustiti do samega središča Santa Cruz de Tenerife. Pokrajina, ki jo je krasila bela operna hiša, čigar obline so spominjale na slavno sydneyjsko, je bila nenavadno lepa, vendar temu nismo posvetili prevelike pozornosti. Kot zakleta sva namreč iskala vhod v tamkajšnjo marino in po nekaj neuspelih poskusih sva pred seboj zagledala modro devetnajstmetrsko lepotico, ki je na koncu pomola čakala na to, da zavzame še zadnji košček Atlantika. Začelo se je mračiti, zato sva se odločila, da začetek potovanja obeleživa s hladno cervezo v bližnjem lokalu. Pogovor je tekel in gromozanski črni ščurki so se en za drugim razblinili v noč.

Zjutraj nama je sonce razkrilo čar tamkajšnje pokrajine. Topli žarki so počasi osvetlili snežno bele hiške, ki so se kot gobe poskrile za golimi hribi, in pred očmi se je prikazala ognjena zemlja. Speča, topla, rdeča zemlja, ki se je gnetla vse tja do morja. Prvič se je zgodilo, da sem se na pot odpravila povsem nepripravljena in morda je bilo tako še najboljše. Pristanek v neznano in posledični šok sem očitno potrebovala. Mesto je še spalo in z očetom sva se odločila raziskati pejsaž. V lokalni restavraciji sva pojedla obilen zajtrk in se z rdečim Citroënom odpeljala v neznano. Cesta, ki sva jo ubrala, se je vila v hrib kot kakšna nebogljena kača in sončni žarki so se utrujeno prebijali skozi goste krošnje dreves. Pred nama je moralo biti nekaj magičnega, nekaj dosti bolj fascinantnega od vseh razglednih točk, ki sva jih videla ob cesti. Nisva se zmotila. Sonce se je iznenada potuhnilo za zaveso gostih oblakov in ko sva že mislila, da se ne bova prebila skoznje, se je pred našimi očmi prikazal veličastni Pico del Teide, ki je s svojimi 3.718 metri veljal za najvišjo točko Španije. Nisem mogla verjeti svojim očem. Celoten otok je bil en velik poseljen vulkan, ki je odšteval minute do naslednjega izbruha, in midva sva bila namenjena prav tja, v samo sredico. Pokrajina se je drastično spreminjala, visoki, gosto poraščeni iglavci so drug za drugim prepuščali svoje mesto kaktusom in visokoraslim gadovcem Echium wildpretii. Prisegla bi, da sva pristala na Marsu kot junaka katerega izmed mnogih znanstveno-fantastičnih filmov. Oči so poskušale nenasitno posrkati vase vso videno lepoto, ujeti tisti magični dihljaj narave in ga zabeležiti v spomin. Nekaj tako mogočnega se je lahko primerjalo le z zasneženo japonsko Fujiyamo. Tukaj, na ognjeni zemlji, snega ni bilo na spregled, pa čeprav se je gosti sloj belih oblakov, ki se je na vse pretege trudil doseči vršino, tu in tam poigral z domišljijo. Pomislila sem, da bi, če bi kdaj bila indijanski poglavar, temu očarljivemu otoku v Atlantiku nedvomno nadela ime: Puščava nad snežno belimi oblaki. Višje kot smo vozili, manj zemeljsko je postajalo. Sledi lave so rdečkasto pokrajino odele v črno in ponekod izpodrinile asfaltirano cesto do te mere, da z očetom nisva bila več povsem prepričana, da bodo pnevmatike kos temu izzivu. Previdno sva se zapeljala do zadnje razgledne točke. Ko je oče kupil vstopnici za žičnico, se je moj obraz obarval v zeleno. »Je mar v vseh teh letih pozabil na dejstvo, da se bojim višine?« Postalo mi je slabo, tako slabo, da sem začela verjeti, da se bo slika, ki jo je tamkajšnji fotograf izsilil pred vstopom v kabino, pojavila na seznamu pogrešanih ali huje, v osmrtnicah. Nisem si mogla pomagati. Spremenila sem se v nepremični kamen, ki je čakal na svojo smrt. Kolikokrat se je to že zgodilo? Na poti do katalonskega Montserrata, japonskega Owakudanija, barcelonskega Kolumba, na vseh igralih v italijanskem Gardalandu. Teh primerov je bilo v mojem življenju še in še. Vsi so navdušeno vriskali vsakič, ko je kabina v zraku poskočila, le jaz sem s težavo zadrževala solze in vendar vedela globoko v sebi, da bo razgled vreden trpljenja. Tako je tudi bilo. Kristalno čist zrak nad oblaki, lepšega dne si nisem mogla predstavljati. Vrnila sva se na jadrnico in v kajuti skovala načrt dela. Ko sem videla, koliko je bilo treba postoriti, sem se spomnila, da nisem na dopustu. Jadrnico sva morala pripraviti na transfer, kar je pomenilo, da je bilo treba pregledati vsak, še najmanjši vijak. Vedela sem, da se na jadrnici tega modela in proizvajalca ne igramo le z življenjem, temveč tudi z ognjem. Že nekaj let nazaj nam je to dokazal rdeče obarvani Coral, ki je nenadno zagorel in potonil v Tirenskem morju; naša elektronika ni bila v kaj boljšem stanju. Odpravljali smo se na teden dni dolgo pot in moram priznati, da sem takrat začela verjeti, da nas je pred požarom obvarovala zgolj njena nič kaj ognjena barva.
Dela sva se lotila naslednje jutro in jadrnica je oživela. Zajle so se igrivo poigravale z vetrom, les je zadihal, karbon zablestel in vse je zasijalo kot novoletna jelka. »Morda pa bo tokrat res vse drugače,« sem pomislila, medtem ko sem pripravljala kosilo. Vse je bilo spokojno in v tem pozitivnem duhu sem pozabila na Atlantski ocean, čigar rjovenje je donelo v marini, Gran Canario in ščurke, ki so me vsakič znova pričakali na pomolu. Dan je minil kot bi mignil, proti večeru sva na letališču pričakala tretjega člana posadke, Viktorja.

  
  

Kaj pričakovati od dve leti mlajšega fanta, ki je tako rekoč en od lastnikov jadrnice? Naduti novodobni ruski snob ali vendarle normalen deček? Pomislila sem, da ne more biti slab človek, če ga je oče sprejel kakor sina, vendar nikakor nisem mogla razvozlati, kaj se mu plete po glavi. Violončelist, ki je uspešno zaključil ruski glasbeni konservatorij, dirkač, ki tekmuje in zmaguje na raznih predelanih jeklenih konjičkih, novopečeni pilot, jadralec in morda mi je ušlo še kaj. Po tednu dni sem prišla do zaključka, da je z vsemi hobiji poskušal zapolniti praznino, ki jo ustvarja njegov monotoni vsakdan. K sreči Viktor ni bil tipični deček nove ruske generacije, o kateri le stežka poveš nekaj lepega. Že navsezgodaj zjutraj je zavihal svoje moderne rokave ter brez pripomb sledil očetovim navodilom. Postorili smo veliko in za čas kosila smo se odpravili na vnovično raziskovanje otoka. Kar se je skrivalo na drugi strani tistih zaspanih hribov, ki so se že četrti dan prebujali z nami, ni pričakoval nihče izmed nas. Znašli smo se na obrobju naravnega parka Anaga, pod katerim je razjarjeni Atlantik srdito bučal v zaveso vulkanskih klifov. Prizor neukrotljive narave je bil tako silovit, da smo pozabili dihati in se v trenutku spremenili v tri strmeče se kamnite gmote. Šele nekaj minut zatem me je spreletel srh, da se bomo že čez nekaj dni bojevali proti taistim valom in v primerjavi s tamkajšnjimi tisoče let starimi klifi smo bili videti kot navadne krhke mravlje. Ali res ni druge poti nazaj? Ponovno sem se znašla v čustvenem precepu. Hotela sem zbežati, na skrivaj kupiti letalsko vozovnico in odleteti domov, vendar so videne lepote odtehtale in posrkale vase ves moj strah. Zadnji sončni žarki so padli na grbaste hribe in samotno cesto smo prepustili tamkajšnjemu Don Kihotu na belem konju.
V jutro nas je prebudil koncert in glasno ploskanje množice. Začudeno smo skočili na noge in se podali na glavni trg Plaza de España. Trg, ki ga je krasila veličastna vladna palača s kipom padlim v španski državljanski vojni, je bil do zadnjega kotička zapolnjen s hrano, ki so si jo vedri ljudje simbolično podajali iz roke v roko. Kot nalašč jih je tedaj prekrila velika pisana mavrica, v soju katere je bila dobrodelna Telemaratona videti več kot uspešna. Dogajanje smo še nekaj časa opazovali in se vrnili na jadrnico. Še veliko smo morali postoriti, pripeljati in natočiti je bilo treba gorivo, počistiti dno, popraviti akumulator, napolniti skrinjo in hladilnik, pomiti in posušiti perilo, pregledati opremo ter zložiti vrvi nad krov in pod njega, zato z delom nismo oklevali. Proti večeru je v marino priplula konkurentka, nekaj čevljev večja sinje modra jadrnica, zadaj katere je plapolala velika zastava Deviških otokov. Kot nenasitni molji smo se podali v izvidnico in prišli do zaključka, da je naša Bepa še vedno najlepša jadrnica v marini. Kritike, ki smo jih izrekli na račun novo prišle jadrnice, so bile tako prodorne, da nas je naslednje jutro obiskal sam lastnik tiste 'gromozanke' in jih, kdo bi pomislil, vrnil v čisti ruščini. Bili smo si bot in ni nam preostalo drugega, kot ga z vročo kavo sprejeti v naše samooklicano kraljestvo. Dan je minil delavno, brez večjih presenečenj, zato smo se odločili, da ga zaključimo, kot veleva tradicija, s hladno lokalno cervezo, Kanarski otoki so se mi počasi prikupili. Nekaj magičnega je bilo na njih, kot da bi se otoki radi poigravali z usodo ljudi in pri tem neizmerno uživali. Ko sem zjutraj dohitela očeta, ki je s prenosnikom v roki spremljal vremensko napoved, sem v njegovih očeh zaznala odtujenost. Izgubil se je, zrl v daljavo in momljal. Zbegano me je pogledal in se ponovno izgubil nekje v drugem svetu. »Le kam je odplul?« sem se vprašala. Nič mi ni bilo jasno. Vprašal me je, ali vidim kaj čudnega v marini in bilo me je strah povedati, da so bile najbolj čudne njegove zbegane oči.

»Tega res ne moreš zgrešiti. Poglej še enkrat. Je to, kar mislim, da je?« Še enkrat sem se ozrla naokoli, vendar zaman. V glavi sem videla le njegov megleni pogled in začela sem se spraševati, kaj pravzaprav hoče slišati od mene. Tudi Viktor se nama je pridružil in zaspano pogledal naokoli.

»Kaj posedate tukaj?« Nismo opazili, kdaj je k nam prisedel kapitan, ki smo ga spoznali prejšnji dan.

»Mar niste videli, da je v marini pristal Sedov?«


Besede, ki jih je izrekel, so iz očetovega obraza izbrisale vse dvome in ga vrnile na zemljo. Mar so Kanarski otoki tudi njemu dali še eno priložnost? Sedov, največja še delujoča štiri jambornica na svetu, je očetu pomenila dosti več od turistične atrakcije. Bila je prva jadrnica, na kateri se je uril, in sedaj je stala pred njim, blizu, kot že dolga leta ne. Ni minila sekunda, ko se je oče že pognal proti njej in nama z Viktorjem ni preostalo drugega kot mu slediti. Bila je res lepotica, ki je že navsezgodaj zjutraj privabila horde turistov, vendar se zanje nismo zmenili. Brez besed smo se povzpeli na stometrsko leseno palubo in med vsemi mladimi ruskimi mornarji je oče že našel starega znanca, ki nas je popeljal v notranje prostore, vse tja do sprejemnice, v kateri se je nekoč ob posebnih priložnostih zbirala svetovna elita. Čas se je tam kot ustavil. Zeleno-rjavkaste stene, okrašene z zgodovinskimi slikami Sedova, masiven mahagonijev barski pult in klavir, na katerega je, kot otrok igrala tudi moja sestra. Vse je ostalo takšno kot nekoč in obujanje spominov je bilo zato toliko bolj čustveno. Jaz sem bila še premajhna, da bi se spominjala našega življenja na Sedovu, vendar me je vonj po ajdovi kaši, ki se je vil iz kuhinje, spomnil na dom. Tisoče zgodb je bilo skritih na tej veličastni štiri jambornici in mi smo jih odkrivali eno za drugo. Še enkrat smo se ozrli na visoke jambore, ki so kot iglavci molili proti nebu, in palubo prepustili vedno večjemu številu turistov. Povsem nepričakovano srečanje, ki se je končalo s tem, da sem v dar prejela rokavice, ki so mi na potovanju prišle še kako prav. Kljub vsej evforiji me je začela grabiti panika. Sedov, ki je bil v primerjavi s preostalimi jadrnicami mogočen in neuničljiv, je imel precej težav s tamkajšnjimi nevihtnimi oceanskimi tokovi. Vse močneje sem začela verjeti, da nas bo ocean pometal na vse strani. Morala sem zaupati v posadko, v očeta, pa čeprav sem se zaradi njega znašla tam. Sedmi dan smo na letališču pričakali Viktorjevega dedka, Jurija Vasilijeviča, in posadka je bila nared. V ognjeno zemljo sem se zaljubila in vendar je bil pred mano dosti večji izziv, voda.

 


* VODA *

Kako krhko postane življenje, ko si v epicentru nevihte. En val in izpred oči izgine vse. Edini zvok, ki ga slišiš, je tvoje razburjeno srce, ki se bojuje s strahom, da bo izgubilo vse, kar pozna. Vzkliješ na plano in ponovni val te spet pogubi. Počutiš se v začaranem koncu, iz katerega ni izhoda. Celotna izkušnja se spremeni v bitko za preživetje in le upaš lahko, da v njej ne boš izgubil tistega kančka razuma, ki ti je še ostal. Odvezali smo se od pomola in verjeli ali ne, prva dva vala sta me pogubila. Morska bolezen. Vedela sem, da me bo ta prej ali slej pokopala, vendar nisem pričakovala, da se bo to zgodilo že na izhodu iz marine. Naslednja dva dni sem se kot odvečna prtljaga valjala v lastnem bruhanju in nihče mi ni mogel pomagati, tudi očetov razočarani pogled ne. Ni bilo poti nazaj in sprijazniti sem se morala z usodo. Morda bi bilo vse drugače, če bi dan pred odhodom vzela tableto proti morski bolezni, vendar sem se je na smrt bala, kajti imela je več stranskih učinkov kot sestavin in nisem želela tvegati, še posebej ne v morju. Zaspanost, depresija, vrtoglavica, razširjene zenice, suha usta, motnje v ravnotežju, motnje vida, zaprtje, izpuščaji, razburjenost, možne alergične reakcije, neredno in hitro bitje srca in tako naprej. Izbrala sem morsko bolezen. Ta je prevzela nadzor nad mojim telesom in ne glede na to, kako močno sem se poskušala zbrati, me je z vsakim valom premagala in zbila iz ritma. Polovico poti sem nepremično strmela v daljavo ter v sunkih praznila želodec in dušo. Vsa idila, ki se je skrivala za besedo jadranje, je dokončno izpuhtela iz mojega življenja.
Na tem potovanju sem postala odvečno breme, dodatna skrb in vendar mi nihče iz posadke tega ni očital, tudi oče ne, ki se je moral kaj hitro sprijazniti z nastalo težavo in spremeniti vse prej zarisane načrte. Še več. Eden za drugim so me bodrili in poskušali z vici priklicati nasmeh na obrazu, občasno jim je to tudi uspelo. Dan je bil težek. Jadrnica je silovito rezala en val za drugim, jaz pa sem večino časa presedela na krmi in zrla v peno, ki smo jo puščali za seboj. Nikogar ni bilo na spregled, niti obale. Bili smo povsem sami v tistem strašansko temnem Neptunovem kraljestvu in neusmiljena narava nas je nenehno poskušala pometati na vse strani. Posadka se ni vdala. Bojevala se je za vsako navtično miljo in možem je dobro uspevalo tudi brez moje pomoči. Sama sem se spopadala z drugim, na videz navadnim izzivom, pitjem vode. Morala sem nadomestiti izgubljeno tekočino, vendar je morska bolezen povsem oslabela moje telo in vsak napravljeni gib je nemudoma izzval slabost. Morala sem stisniti zobe in preživeti. Do večera sem nepremično presedela na krmi s plastenko v roki in poslušala škripanje napetih vrvi, ko pa so moči pojenjale, sem se zleknila kar na palubno sedišče in zaspala. Bilo je mrzlo, vendar mi je hladen veter v tistem trenutku prijal. Začela sem celo verjeti, da lahko morsko bolezen preprosto zamrznem. Nič več mi ni bilo slabo. Z mrazom so izginile vse bolečine, vse skrbi. Ude sem komaj premikala in vendar se mi je v mislih zdelo vse tako lahkotno, kot da bi telo umrlo in me odrešilo vseh muk. Sredi noči so me predramili očetovi kriki. Povsem premražena sem razprla oči in zagledala očeta, ki poskuša zadržati težko satelitsko anteno, ki so jo vibracije valov odlomile od stojala.

»Spektra! Hitro, podajte mi spektro! Hitro, ne zdržim več!«

  

Na jadrnici je vladal popoln kaos. Oče je kričal od bolečin, Jurij Vasilijevič pa je zbegano tekal gor in dol po palubi in iskal še kakšno neuporabljeno spektro. Panično sem iz žepa tudi sama izvlekla čelno svetilko, jo vključila in začela pregledovati predal, kamor smo pred odhodom pospravili vse vrvi. Bila je tam. Ležala je na dnu in zbrala sem vse moči, da sem jo izvlekla ter podala očetu. Bili smo rešeni. Prvič, odkar smo odpluli, sem se počutila koristno. Do tedaj nisem pomislila, kako krhke so bile pravzaprav jadrnice. Le nekaj centimetrov debel trup je bilo pravzaprav vse, kar smo imeli pod nogami. Misel na to, da Bepa ne bo zdržala vseh udarcev Atlantika, je bila srhljiva. Še nekaj časa smo v tišini poslušali njeno škripanje in adrenalin je začel počasi popuščati. Prva noč na Atlantiku je bila za nami in vsi smo bili na trnih, kaj nas še čaka na poti. Da bi pomirila razburjeni želodec, sem naslednji dan preživela zgolj z vodo in prepečencem. Rezultat je bil znaten. Oslabljeno telo je začelo kazati prve znake življenja in izkoristila sem priložnost za prilagoditev organizma dodeljenemu razporedu; šest ur počitka in šest ur jadranja, vse dokler ne prispemo na cilj. To je tisto oceansko jadranje, ki ga izkusijo le redki. V trenutku te omeji, odreže od preostalega sveta, vzame vse, za kar si živel in od tebe zahteva vse, kar premoreš. Vso moč, spretnost, znanje in pozornost. Iznenada izgubiš osebnost in postaneš še en nepogrešljivi mehanski del jadrnice. V zameno za prej poznano življenje dobiš z vsako navtično miljo nepopisni občutek brezmejne svobode, samozavest in obenem dvom v vrednote, ki si jih cenil do nedavnega. Vsakdanji problemi postanejo povsem nepomembni, odtujeni. Vse, kar šteje, so lastne misli in taisti trenutek, za katerega živimo. Vse se zgodi iznenada. Kopno se skrije za modrimi valovi in zavemo se, da ni več poti nazaj. Zame je bila to nova življenjska preizkušnja, polna nenadnih presenečenj. Po razporedu sem jadrnico stražila z Jurijem Vasilijevičem, in sicer od 9. do 15. ure zjutraj in od 21. do 3. ure ponoči, preostali čas sva svoje mesto prepustila mojemu očetu in Viktorju. Takšen režim je bil zahteven, vendar se je telo na moje začudenje kaj hitro privadilo nanj. V jadranju ni bilo prostora za občutljivost. Komaj sva z Jurijem Vasilijevičem prevzela odgovornost na svoja pleča, so se najine oči v trenutku spremenile v ogromna radarja, ki sta neprekinjeno oprezala za morebitnimi nevarnostmi, ko pa sva stražo predala, sva morala nemudoma zaspati za naslednjih šest ur. Bilo je življenjskega pomena, da se urnika držimo, kajti neprespanost in utrujenost bi pomenila dodatno nevarnost. V morju ni bilo časa za napake in osnovnošolsko gledanje v levo in desno. To je bil odprt prostor idej, v katerem so te lahko dohiteli, prehiteli ali povozili z vseh strani. Moral si biti popolnoma zbran, pa čeprav si šest ur prespal v precej neprijetnih pogojih, dnevni svetlobi, ropotu motorja in zibajočem se terenu, zaradi katerega je speče telo premetavalo na vse strani. Spomnila sem se svojega fanta in se iz dna srca zasmejala. Kakšen pekel bi bil to šele zanj. Brez treh vzglavnikov, pižame in čepkov za ušesa, vedno v pripravljenosti vskočiti na pomoč, vsakič, ko pokličejo na krov. Prva straža je bila za menoj in odpravila sem se v svojo kajuto. Vonj po svežem atlantskem vetru je zamenjal vonj po hrani, ki se je vil v notranjih prostorih jadrnice in občutek slabosti je ponovno oblil moje telo. Poskusila sem pretentati samo sebe. Hitro sem snela škornje in oceansko obleko ter se kar v termovki zavalila na posteljo in zaspala. Uspelo mi je. Izključila sem možgane in se prepustila zibajočemu se ritmu jadrnice. Nič ni bilo več pomembno, še moje življenje ne. Neutrudni nevihtni valovi so začeli počasi pojenjavati in z njimi je bledela tudi morska bolezen. Vodo je zamenjal sladek čaj in ob prepečencih so se na mojem krožniku pojavili tudi pusti makaroni ter oreščki. Vstala sem se od mrtvih in posadka si je lahko končno malo oddahnila. Že naslednji dan so bile naloge dodeljene. Oče je bil zadolžen tako rekoč za vse, navigacijo, jadranje, popravljanje ter pripravljanje, Viktor je postal njegova desna roka, Jurija Vasilijeviča smo oklicali za glavnega kuharja, medtem ko sem se sama spremenila v daljnogled.
Do Maroka smo imeli štiri dni plovbe in jadranje je začelo dobivati eksotični pridih. Paluba je pod napetostjo kar zvenela, viharna jadra pa so nas ponesla naprej, proti domu. Sprostili smo se in na plan so začeli curljati vici o Rusih, policistih in blondinkah. Največje presenečenje je bil Viktorjev dedek, sedeminsedemdesetletni Jurij Vasilijevič, čigar sive oči so kar kipele od modrosti. Mislila sem, da so tako načitani ljudje že davno izumrli, in vendar smo imeli enega teh dinozavrov na krovu. Naša posadka se je povečala za Puškina, Jesenina, Lermonta in še kakšnega drugega ruskega poeta, čigar pesnitve so odmevale v ritmu valov. Vzdušje je bilo neverjetno. V vsakem našem vprašanju je Jurij Vasilijevič našel poetični odgovor, kar nas je povsem očaralo. Moč poezije. Nisem mogla verjeti, kako lahkotno so se verzi prejšnjih stoletij obračali v rokah nekoga, ki jih ne le razume, temveč živi. V soju tega sproščenega vzdušja se je na mizici pojavila tudi steklenica ruma in zvrhana ponev slastnih kraljevih kozic. Manjkalo je le, da bi na trnek ujeli mečarico, ki bi delala družbo majhni podolgovati leteči ribi, ki se nam je iznenada pridružila na krovu. Da smo bili pod afriškim soncem, so nam dali jasno vedeti njegovi topli žarki, ki so sežgali naše nosove, kljub temu, da smo jih skrivali pod kapo. Naša posadka »rdečenoscev« pa se je morala spopasti še z eno nevarnostjo. Zvečer, milje stran od afriške obale, smo se znašli sredi minskega polja neoznačenih in neosvetljenih ribiških boj, črnih, kot je bila noč sama. Ena napaka in že bi bili pod vodo. Neskončno morje je postalo utesnjeno, utrujeno in nič več mogočno. Pripadalo je ljudem in njihovim potrebam. Ribiči so praznili njegove dobrote, pomorščaki so ga polnili s smetmi in bilo je videti, da se je priobalni košček narave povsem vdal usodi. Mi se nismo. Pazljivo smo se ogibali nevarnih boj in na trnih prebedeli noč. Bilo je srhljivo in vznemirljivo obenem. V morju se je lesketalo na tisoče ribjih oči, temno nebo pa je od vseh zvezd kar žarelo. Oče je prevzel nekaj ur straže, predvidene za Jurija Vasilijeviča, da bi se ta odpočil pred vhodom v Gibraltarsko ožino. Bilo me je strah, kako se bo obnesla sprememba. Očeta imam rada, vendar ker sva oba vzkipljiva bika in se najin pogled na svet precej razlikuje, si nemalokrat skočiva v lase in tega nisem želela, še posebej ne na brezizhodnem morju. K sreči so ure ob toplem čaju in oreščkih minile brez kratkih stikov. Ravno nasprotno. Ugotovila sem, da očeta sploh ne poznam tako dobro.

 

»Poglej, kako sveti Orion. Afrike ne maram, ker tam vlada samo nered, in vendar se pomirim vsakič, ko na nebu najdem Orion.« Očetova nenadna izpoved me je presenetila. Solzne oči je imel uprte v nebo in prvič sem ga videla v tej luči.

»Orion ...,« sem pomislila. Eno izmed dveh sozvezdij, ki ju poznam in z lahkoto najdem na nebu. Veliki medved in Orion. Zadnjega sem tudi sama imela rada, verjetno, zato, ker so z njim povezana vsa fascinantna starodavna ljudstva in nisem mogla verjeti, da podobne občutke goji tudi on. Morda pa le imava nekaj skupnega.

»Ko vidim Orion, se spomnim, da sem še vedno pod istim nebom kot tvoja mama, ne glede na to, kje sem.« Njegova mala skrivnost se mi je v trenutku prikupila. Še enkrat sem pogledala v nebo, tokrat z drugačnimi očmi, ter pozornost preusmerila na bližajoča se plovila. Bili smo že precej blizu Gibraltarja in število trajektov se je znatno večalo. Proti jutru smo bili že tako rekoč obkoljeni in prvi radijski signali so začeli klicati tudi našo Bepo. Na jadrnici je postalo precej živahno. Tokrat je bila celotna posadka zbrana na krovu in sonce je ponovno začelo pripekati na naše nosove. Delfini, ki so nas spremljali velik del poti, so svoje mesto prepustili hitrim, velikanskih trajektom, ki so po dolgem in počez sekali ožino, mi pa smo se jim slalomsko izogibali, kot kakšne nebogljene srne sredi avtoceste. Grozno si je bilo predstavljati tamkajšnje begunce, ki prečkajo ožino v popolni temi in brez vsakršne navigacije. To je bil namreč samomor, ruska ruleta, kjer si bil lahko v trenutku pogubljen. Nam je prehod uspel, pa čeprav smo v najbolj kočljivem trenutku manevriranja nehote oplazili kita. Ja, prav ste prebrali. S kobilico smo oplazili kita, ki je prav tako poskušal prečkati ožino in izkušnja ni bila tako smešna, kot se lahko sliši. Siloviti udarec, ki nam je spodnesel noge in nas pometal po palubi, ter hrup, primerljiv s tistim, ki ga izzove avto, ko se raztrešči v zid. Znakov, da tonemo, nismo opazili, zato smo se posvetili obkrožajočem nas prometu in iskanju marine, v kateri smo imeli rezervirano mesto. Polomljena satelitska antena nam je poskušala zmešati štrene in vendar smo z logiko le našli pristanišče Puerto José Banús, kar je pomenilo, da bomo lahko še isti dan stopili na trdna tla.

  
  

* ZEMLJA *

»Kam smo ...?«
Začudeno smo se ozrli naokoli. Snežno bele vile z bazeni, drage jahte, dvonadstropni gliserji in vendar je bilo nekaj narobe. Svet se je od našega odhoda povsem spremenil, postavil na glavo. Oči so nam začele begati na vse strani in nič ni sovpadalo s tipično podobo vroče Andaluzije, ki je kipela v ritmih flamenka in vzklikih bikoborcev. Vročina, ki smo jo čutili okoli sebe, je bila čisto drugačna. Nihče izmed nas si ni upal na glas priznati, da smo pristali v središču luksuznega bordela, ki ga je skorajda nerodno krasila edina pristna ikona španske kulture, tritonski Dalijev nosorog. Za seboj smo imeli morje dogodivščin in vendar smo na španski zemlji ostali povsem brez besed. Primajali smo se do ene izmed tamkajšnjih restavracij, brez komentarja povečerjali in se vrnili na jadrnico. V zraku je bilo čutiti, da bo vsak čas izbruhnil val neprimernih opazk na račun ženskega spola in vendar se je posadka zavoljo mene zadržala. Treba je bilo prebaviti vse, kar smo uspeli v nekaj urah videti, in odpravili smo se spat. Naslednji dan se je vse le še stopnjevalo in imela sem vrh glave tamkajšnje neokusne razgaljenosti. Bila sem pripravljena vnovič odpluti na Atlantik, kamor koli, samo da ne bi ostala še en dan v tistem bordelu. Nisem bila edina. Jadrnico smo kar se da hitro popravili, pospravili in kupili letalsko vozovnico za domov. Dogodivščine je bilo konec, vsaj mislili smo, da je tako.



* ZRAK *

Zrak 21. stoletja napajajo žične in brezžične povezave, na katere se ljudje, tehnološko napredna bitja, s pridom zanašamo. Po zraku potujejo naš denar, naša gesla, naš glas in naše ideje in vendar se tu pa tam kaj zalomi, posledice pa nas lahko drago stanejo. Radi govorimo, kako nam tehnologija lajša življenje in vendar ne moremo nikomur pripisati krivde, ko se ta izneveri. Letalo je naše utrujene obraze popeljalo vse do nizozemskega Eindhovena, kjer smo morali prestopiti na drugega. Tam nam je letališka uslužbenka zadala zadnji udarec.

   
  

»Opravičujem se, vendar vaših imen ni na seznamu.«

Tega res nismo želeli slišati, še posebej ne tedaj, ko smo imeli na voljo le uro časa za zamenjavo leta. Kako je prišlo do takšne napake, ni bilo jasno nikomur izmed nas, tudi uslužbenki, ki je nemo strmela v zaslon, ne. Še enkrat smo pregledali rezervacijo in vse je bilo prav, le naša imena so se nekje na sredi poti porazgubila. Napredna tehnologija se je na samem koncu naše dogodivščine izneverila in krivda ni bila od nikogar. Vsi, vključno z letališkimi uslužbenci, smo se zavedali, kako absurdno je bilo v rokah držati veljavno letalsko vozovnico in biti izbrisan iz sistema, ki nas je še uro nazaj popeljal na Nizozemsko. Nihče ni bil kriv, kajti šlo je za tehnološko napako. Če smo želeli ujeti zadnji let domov, smo morali nemudoma izprazniti žepe in kupiti še eno, tokrat dvakrat dražjo letalsko karto do Benetk. Utrujenost in odvečna živčnost nam je požrla vse moči. Domov smo prileteli v smrtni tišini. Težko je bilo doumeti, kaj vse smo imeli za seboj in še danes je tako. Občasno mi misli zbežijo nazaj na Kanarske otoke in tisti nemirni Atlantski ocean, vendar jih tokrat doživljam v povsem drugi luči. Čudežna narava mi je vzela veliko, vendar dala še več.

Tekst in fotografija: Aleksandra Dorošenko

  



Nagrajenci literarnega natečaja POTOPIS, avtor: i Novel Media, 31.03.2015

objavljeno: 31. mar. 2015 05:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. feb. 2016 14:38 ]

Nagrajenci literarnega natečaja POTOPIS

Spletni čas je razpisal I. nagradni literarni natečaj za potopise. Rok za oddajo potopisov je bil 30. januar 2015. 

Nagrajeni potopisi so:

1. nagrada: Transfer - Aleksandra Dorošenko
2. nagrada: Dolina smrti - Olga Kolenc
3. nagrada: Kostarika - Eva Vovšek

Potopise smo objavili in jih najdete tu
Vsem udeležencem se zahvaljujemo.

Spletni čas

Za več informacij o natečaju kliknite na fotografijo.


Literarni natečaj POTOPIS, avtor: i Novel Media, 11.11.2014

objavljeno: 11. nov. 2014 05:51 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. feb. 2016 14:33 ]

Literarni natečaj POTOPIS



Spletni časopis I Novel Media razpisuje I. nagradni literarni natečaj za potopise. Potopis ne sme presegati 30.000 znakov (ena avtorska pola ali 16 norma strani). Vsak avtor lahko sodeluje le z enim besedilom.

Potopise je potrebno poslati v pretipkani in elektronski obliki na naslov: Pisarna VNL, Ulica IX. korpusa 5, 6310 Izola, in na info@inovelmedia.si. Dokumenta morata biti opremljen zgolj s šifro. V zaprti kuverti pa mora avtor priložiti svoje podatke.

Rok za oddajo potopisov je 30. januar 2015.
Ocenjevalno komisijo sestavljajo: Nika Korsič, Vanja Čibej in Iztok Geister
Nagrajenci bodo znani 31. marca 2015.

Nagrade:

1. nagrada:
  • knjiga v vrednosti 50 eur
  • objava/e v spletnem časopisu I Novel Media
  • virtualni motivacijski program za učenje kreativnega pisanja 365 tem + dvomesečni individualni tečaj kreativnega pisanja
  • javna predstavitev potopisa
2. nagrada:
  • knjiga v vrednosti 30 eur
  • objava/e v v spletnem časopisu I Novel Media
  • virtualni motivacijski program za učenje kreativnega pisanja 365 tem
3. nagrada:
  • knjiga v vrednosti 20 eur
  • objava/e v v spletnem časopisu I Novel Media
  • virtualni motivacijski program za učenje kreativnega pisanja 365 tem

Vsi teksti ostanejo v lasti I Novel Media in jih ne vračamo. Nagrajena dela bodo objavljena v letu 2015. Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, za katera bo komisija mnenja, da so primerna za objavo.


Vabljeni,



Sponzorji:


Vanja Čibej s.p.


www.geisterfavnistika.si
Zavod za favnistiko Koper

www.nikakorsic.si
Nika Korsič, freelance artist

http://www.inovelmedia.si/kontakt

1-8 of 8