MENU‎ > ‎Natečaj‎ > ‎Objave - Natečaj‎ > ‎

1. nagrada natečaja za kratko zgodbo 2019: Vanja Tajnšek, Zakaj mi ne gremo na morje

objavljeno: 23. avg. 2019 18:14 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 24. avg. 2019 04:29 ]

Natečaj za kratko zgodbo 2019 na temo  

"Gremo mi na morje"  



Obrazložitev nagrad 

Na literarni natečaj na temo »Gremo na morje« v organizaciji Kulturnega društva VNL za leto 2019 je prispelo sedemnajst kratkih zgodb. Žirija v sestavi Vanja Čibej, Nika Korsič in Iztok Geister je prepoznala tri najboljša besedila in jih nagradila v tem vrstnem redu: prvo nagrado prejme Vanja Tajnšek za besedilo z naslovom »Zakaj mi ne gremo na morje«, drugo nagrado Aleksander Jakopič za besedilo z naslovom »Na morje gremo«, tretjo nagrado pa avtor Dare Gozdnikar za besedilo z naslovom »Gremo mi na morje«. Ker vse tri zgodbe obravnavajo enako tematiko, ne le po naslovu, ampak tudi po vsebini in poglobljenem pristopu k obravnavani temi, se obrazložitev nanaša na vsa tri besedila. 

Po lanskoletni razpisni temi »Pristanišče« je žirija z letošnjo temo »Gremo na morje« želela to naše v celinskih očeh »famozno morje« nekoliko bolj problematizirali, da bi se v intimnem odnosu do tega socialnega pojava pokazali različni odtenki empatije, od ravnodušja prek navdušenja do gnusa. Dare Gozdnikar pripoveduje, kako se družina, čeprav rutinsko, vendarle nevrotično pripravlja za odhod na morje in kako se mladostnika, brat in sestra, temu upirata, nemara zadnjič, preden bosta že prihodnje leto rekla staršem ne, midva pa letos ne greva z vami. Aleksander Jakopič se s temo odhoda na morje spoprime na fantazijski način, z alegorijo na potovanje semenčic v nekem orwellovskem svetu, ki se namesto v morju konča v maternici, kar je seveda spodbudno sporočilo. Vanja Tajnšek slika družinsko idilo matere med pripravo mediteranskega kosila in otroka, ki se igra v bližini in vsake toliko časa vpraša »Mami, zakaj mi ne gremo na morje«, zagonetko pa razreši pogled skozi okno, očetova vrnitev prek Tartinijevega trga. Seveda so si nagrajena besedila slogovno povsem različna: Gozdnikarjevo je socialno realistično, Jakopičevo znanstvenofantastično, Tanjškove pa kot tankočutno in potrpežljivo tkanje literarnega prtička, s čimer si je tudi zaslužila najvišje priznanje.

I. Geister, predsednik žirije 





VANJA TAJNŠEK

ZAKAJ MI NE GREMO NA MORJE




»Mami.«

….

»Mamiiii!«

Delala se je, da ga ne sliši, saj je danes imel izrazito mama-dan in je že od kar je odprl zjutraj oči, bil siten.

Strgala je mlad krompirček, ki ga je nameravala speči zraven orad, ki so ležale v marinadi. Olivno olje, česen, rezini limone in sveže nasekljan peteršilj, ter nekaj kapelj malvazije, bodo dali ribam izrazitega vonja malce mehkobe in svežine. Danes jih bo dala peči kar v pečico. Bil je sicer precej vroč dan za konec junija in kdo drug ne bi izbral pečice, ki bo še dodatno ogrela prostor, ampak v dnevni sobi je pravkar namestila stojalo s sveže opranim perilom in res si ni želela, da se navzame vonja po pečenih ribah. Čeprav, njej je bil vonj po zapečeni ribi in česnu božanski.

»Mamiiiii, nooo.«

Zajela je sapo in povsem umirjeno, kot da do sedaj sploh ni slišala, da jo kliče, vprašala: »Kaj je Nino?«

Tišina.

'Jao, mulo!' včasih ji je res kravžljal živce. Odložila je majhen nožek in si umila dlani. Tanki prosojni olupki mladega krompirčka so se vrtinčili v koritu in se ustavljali na luknjičasti barieri, ki jim je preprečevala, da bi jih tok odnesel v cev, ki se je kljub tej pazljivosti vsake toliko zadelala. Zelenkasto rumena servieta, ki jo je imela zataknjeno preko ročaja pomivalnega stroja, je bila vlažna, a še vedno uporabna. Obrisala si je roke in jo pazljivo razgrnila preko kromirane palice, ki se je vila vseskozi roba lesenega kuhinjskega pulta, ki je spominjal na bel marmor.

Odšla je iz kuhinje in se ustavila pred njegovo sobo. Klečal je na tleh, obkrožen z morjem malih avtomobilčkov, in sestavljal lesene dele nastajajoče dirkaške steze. Svetloba, ki je prosevala skozi zaveso na kateri sta prijateljevala batman in superman, je njegove črne kodre obarvala malodane modro.

Sploh je ni opazil.

Z ramo se je naslonila na podboj vrat in prekrižala roke na prsih. Pravkar mu je uspelo sestaviti nov ovinek in njegov zanosni 'Yes!' ji je priklical nasmeh na obraz. Po svoje je bil zahteven otrok, ki je želel njeno pozornost od jutra do večera, a je bil tudi neverjetno radoveden in zvedav. Vse ga je zanimalo in non-stop je postavljal vprašanja. Veliko je vedel, za svoja leta pa sploh.

»No, kaj je Nino? Zakaj si me klical?«

Hitro je dvignil glavo in jo pogledal tako kot da bi se šele v tem trenutku zavedal, da jo je klical. Čez trenutek se ji je nasmehnil in jo vprašal – kot že neštetokrat:

»Mami, zakaj mi ne gremo na morje?«

»Joooj, pa ne že spet,« ni mogla verjeti, da jo zopet sprašuje eno-ta isto, čeprav mu je že desetkrat povedala zakaj.

Prejšnji teden sta bila na obisku pri babici in dedku in tam preživela teden nepozabnih počitnic. Tekanje s prijatelji po zelenih travnikih in skakanje preko plastov sena sta mu bila najljubša zabava. Dedek sicer ni delil njegovega navdušenja, saj je moral seno kar trikrat grabiti nazaj v plaste, a ga je babica le pogledala izpod čela in zadeva je bila urejena. Sosedovi otroci so ga celo vzpodbudili, da je z njimi splezal na jablano, ki je rastla zraven hiše, in bil je neskončno ponosen na svoj podvig. Na vejah so čepeli kot kakšne kure, ki so se sicer raje zadrževale v senci nižjega, a ogromnega bezga, in se pogovarjali o dogodivščinah, šoli in počitnicah. Bile so njegove prve počitnice in bil je vesel, da jeseni ne bo več prvošolček.

Ko jih je gledala skozi okno jo je bilo strah in razlaga očeta, da je tudi sama ure in ure preživela na jablani, na kateri ji je naredil lesen podest, ji sploh ni bila v tolažbo. Pomiril pa jo je prešeren smeh, ki se je vsake toliko zaslišal iz krošnje. A včasih so se tako krohotali, da se je bala, da bo že zaradi tega kdo padel z veje.

Po tednu dni, ko so se vračali proti domu, pa se je začelo 'Mami, zakaj mi ne gremo na počitnice na morje?'.

Na začetku mu je potrpežljivo odgovarjala in razlagala, a po tednu dni ga je imela že res dovolj. Ni in ni si dal dopovedati, da oni na počitnice pač ne hodijo na morje, tako kot to počno sosedovi otroci, s katerimi si je izmenjeval izkušnje o dogodivščinah, na tistem razvejanem krivopeclju.

Ne, ni se ji dalo. Obrnila se je in odšla nazaj v kuhinjo, da do konca pripravi kosilo. Ura bo dve in mož bi moral biti že kmalu doma.

Krompirček je razporedila po pladnju, ga posula z grobo morsko soljo in potrosila s svežim rožmarinom. Nanj položila orade in vse skupaj pokapljala z olivnim oljem. Naoljen prst je obliznila in zagodla zaradi okusa, ki je bil sicer trpek, a ona ga je imela rada točno takega. Pečica je bila močno razgreta in kosilo bo naret v pol ure. Mlad kifeljček in riba res ne potrebujeta dolgo.

»Mamiii,« je nenadoma zaslišala za sabo.

»Da ti ne pade na pamet!« ga je prekinila. »Pripravi raje mizo«, skozi okno je zagledala moža, ki je pravkar hitel preko Tartinijevega trga, »tata bo vsak čas doma!«



O AVTORICI


Že od malega drugačna, tipična vodnarka. Plezala po drevesih, lovila žabe, trenirala borilne veščine, plesti preneha, ker enostavno ne najde več vzorca, ki ga ne bi obvladala… še vedno pa ljubi paranormalno, raziskuje zamolčana zgodovinska dejstva, postane mojster reikija… a, v isti sapi izredno rada bere romantične romane, piše in objavlja pesmi za najmlajše, kuha in peče, se preganja s psi, slika na svilo in platno, riše,….. in ker z vsako prodano ali podarjeno sliko odide tudi delček njene duše, se odloči za fotografijo, saj le-ta vedno, za vedno ostane njena.

V zadnjem času se posveča pisanju kratkih zgodb, katerih niz še vedno vsake toliko prekine pesem.

Njeno delo:

Zaspančki – zakaj se ti ni treba bati teme in v prevodu Sleepyheads - why you need not fear the dark

Čudovita slikanica, namenjena najmlajšim in vsem tistim, ki se bojijo teme.

Knjiga je zbirka pesmi in ugank, napisanih ritmično, poučno, zabavno in nadvse nežno, saj so nežne otroške dušice še kako občutljive na besede. Pregnale bodo strahove, posušile kakšno solzico in povedale otrokom, da je tema pravzaprav čisto fina reč, ker je soba v temí ravno takšna kot takrat, ko luč gori.

Čarobne risbe priznane ilustratorke Mojce Fo, ki ji je uspelo predstaviti pesmi na neponovljiv način. Pesmi Gozd ponoči in Ko se noč spusti na zemljo je uglasbil Miloš Petelin.


LiliLuli
– tiskana in e-knjiga

Kako se spopasti s šolo, učnimi urami letenja, skrivnostmi čaranja, prvo zaljubljenostjo in zakaj se ne sme noreti po gozdu? Teme so najstniške, vendar so le-te pri čarovnicah kljub vsemu malce drugačne. Pred vami je zbirka pesmi, ki pa so povedne in jedrnate. Napisane so bogato, ritmično in hudomušno.

Rdečelaso navihanko je karakterno čudovito zadela ilustratorka Nina Sever.


VANJA RAW
, skozi oči fotografa, cinično – kritično - zabavno

Po istoimenski fotografski razstavi tudi knjiga. Kritičen pogled na svet, ki nas obdaja, izguba moralnih vrednot, motivi, ki dajo misliti ... a, tudi pozitiven duh in humor, ker brez tega enostavno ne gre. 80 strani fotografij in zapisov v slovenskem in angleškem jeziku. Knjiga za tiste, ki si upajo pogledati, priznati, ki premorejo kritičen duh in uporno dušo! In se radi zabavajo.


Napisana je že tudi zbirka Trije kosi torte in nekaj za vmes in pa zbirka za odrasle Kokošnjak. Haikuji še čakajo na zaključek – bo sploh kdaj?


Njena dela najdete tudi v Cicidoju, Cicibanu, Mentorju, Vsesledju, na portalu pesem.si, zborniku Kadar vzletijo metulji, zborniku Pesem si in verjetno še kje … 

Fotografija: arhiv avtorice


O njenem delu lahko berete:

Novi tednik, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju-z-mano-novi-tednik-in-radio-celje/

Novi tednik, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju-z-mano-novi-tednik/

Večer, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju-za-mano-vecer/

Dnevnik, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju-2/

Face iz moje Knjige obrazov, http://www.zaspancki.si/wp/blog1/intervju-z-mano-face-iz-moje-knjige-obrazov/

Spletni čas, http://www.zaspancki.si/wp/blog/portret-umetnika-intervju-z-mano/

Digitalna kamera, http://www.zaspancki.si/wp/blog1/intervju-z-mano-v-digitalni-kameri/

Radio Sora, http://www.zaspancki.si/wp/blog/intervju/


Svoja dela, tako s področja fotografije, kot s področja pisanj, že več let objavlja na svoji spletni strani:

http://www.zaspancki.si/

Obiščite jo na FB profilu Vanja Tajnšek in na FB strani Brihtna kura – samozaložba Vanja Tajnšek.


http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo2019