MENU‎ > ‎Natečaj‎ > ‎Objave - Natečaj‎ > ‎

2. nagrada natečaja za kratko zgodbo 2019: Aleksander Jakopič, Na morje gremo

objavljeno: 24. avg. 2019 03:37 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 14. sep. 2019 01:00 ]

Natečaj za kratko zgodbo 2019 na temo  

"Gremo mi na morje"  




ALEKSANDER JAKOPIČ

NA MORJE GREMO



»Jaz ne grem nikamor. Že stokrat so rekli, da se gre, pa nas poglej. Še kar smo tu,« je v najtemnejšem kotu ogromne sobe, zložen v malo kepico, vztrajal Aleksander. Taja je bila tesno poleg njega, saj je bilo to edino gretje, ki sta ga poznala. 

»Ja, ampak poglej, vsi gredo. Greva vsaj do hodnika, morda bo tam bolj jasno,« ga je skušala pregovoriti z nežnim glasom, saj jo je skrbelo, da je obupal in se zato noče premakniti.

»Kako si lahko tako naivna. Se ne spomniš kako je bilo zadnjič? Spravili so se v hodnik in jih je odpihnilo nazaj na začetek. Pred tem so jim pobrali vse, kar so imeli in celo vozovnice so prodajali, da bi jih prepričali, da gre zares. No in kam so prišli? Nazaj so jih poslali. Vesela bodiva, da sva še cela in da sva skupaj. Morje bo prišlo do naju,« je ostal neomajen Aleksander in še naprej vztrajal zložen v kepico.

»Poglej, napis NA MORJE GREMO je začel utripati. To se še nikoli ni zgodilo. Pohiteti morava,« je postajala nestrpna Taja. Vznemirjenje je tako naraslo, da je Aleksandra kar samo zravnalo in je bil prisiljen sesti.

»No, prav. Kaj se dogaja?« je izstrelil, kot da bi se šele zdaj prebudil.

»Objavljeno je, kot so rekli da bo. Na morje gremo!« veselja ni mogla skriti Taja.

»Lej, Taja, saj vem, kako si želiš od tu. Živeti, ustvarjati, skrbeti, zdraviti, ampak to je le iluzija. Tega v resnici sploh ni. Tu smo, da ždimo v miru in da ne motimo nikogar, da se brigamo zase in da nas čimprej pobere smrt. Takrat veš, Taja, bomo zares potovali. Takrat nas odnese v Nebesa, ki si jih tako želiš,« si je bil všeč Aleksander, ker je bil tako prepričan v to kar govori.

»Zakaj si tako trmast? Saj si nisem jaz izmislila, da je še nekaj vmes. Nekaj, kar nas osreči in izpolni, da bomo potem lažji. V kaj pa oni verjamejo? So res vsi butasti in si pameten le ti? Jaz verjamem, da je treba nekaj storiti, da se pride na morje in da napis ni lažen. Grem pa sama za njimi,« je iz veselja v trmo prestavila Taja.

»Kaj pa če je vse skupaj spet le prevara? Veš koliko napisov sva že videla, da se gre? Veš kolikokrat so obljubljali, da je tokrat drugače? Opeharili so jih, nič več in niti enega od teh, ki so odšli, nisva več videla. Bi to rada? Da izgineva za vselej? Modri so bili starci, ki so vedeli, da ni treba v svet, ker svet pride k tebi.«

»Čigav svet pride k tebi? Jaz hočem svojega, zato sem odšla na pot. Ljubezni, ki jo nosim v sebi še ne poznajo v takem obsegu, kot jim jo jaz lahko predstavim. Ko pridem na morje, jim pokažem, da bodo vedeli, da je mogoče,« se je navdušila Taja katere utrip srca je bil skladno z napisom, ki je utripal vse hitreje, da se je zdelo, da bo zdaj zdaj ugasnil.

»Ti boš kriva, če nama ne uspe,« je bevsknil Aleksander, a obenem mu je iz oči švignila hudomušna iskrica, da mu je Taja z veseljem sledila do hodnika in naprej v vozilo, ki ju je pripeljalo do morja.

Ko je padla v morje je Taja spoznala, da je v njem čisto sama in da se je isto zgodilo Aleksandru. Močno se je zbrala in ga priklicala v mislih:

»Kje sva?« se je glasilo sporočilo in kmalu je prišel odgovor:

»V maternici. Voda je podobna, ampak, do morja je še daleč. Zdrži. Rad te imam.«

Veselje je pomirilo Tajo, saj je vedela, da devet mesecev ne bo predolgih, ko pa ima ob sebi prijatelja.




AVTOR O SEBI


Rojen sem v mestu državnih prvakov in železa, prvoborec Cankarjevega bataljona pa mi je že od začetka bral Cankarja namesto bedarij govorečih živali. Drgnil sem gledališke deske, radijski pult in stal ob kameri kot novinar dnevno-informativnega programa. Zdaj prevajam in skušam uveljaviti nov pogled na otroka, da bo prihodnje otroštvo lepše.