Natečaj za kratko zgodbo 2019 na temo "Gremo mi na morje" Obrazložitev nagrad Na literarni natečaj na temo »Gremo na morje« v organizaciji Kulturnega društva VNL za leto 2019 je prispelo sedemnajst kratkih zgodb. Žirija v sestavi Vanja Čibej, Nika Korsič in Iztok Geister je prepoznala tri najboljša besedila in jih nagradila v tem vrstnem redu: prvo nagrado prejme Vanja Tajnšek za besedilo z naslovom »Zakaj mi ne gremo na morje«, drugo nagrado Aleksander Jakopič za besedilo z naslovom »Na morje gremo«, tretjo nagrado pa avtor Dare Gozdnikar za besedilo z naslovom »Gremo mi na morje«. Ker vse tri zgodbe obravnavajo enako tematiko, ne le po naslovu, ampak tudi po vsebini in poglobljenem pristopu k obravnavani temi, se obrazložitev nanaša na vsa tri besedila. Po lanskoletni razpisni temi »Pristanišče« je žirija z letošnjo temo »Gremo na morje« želela to naše v celinskih očeh »famozno morje« nekoliko bolj problematizirali, da bi se v intimnem odnosu do tega socialnega pojava pokazali različni odtenki empatije, od ravnodušja prek navdušenja do gnusa. Dare Gozdnikar pripoveduje, kako se družina, čeprav rutinsko, vendarle nevrotično pripravlja za odhod na morje in kako se mladostnika, brat in sestra, temu upirata, nemara zadnjič, preden bosta že prihodnje leto rekla staršem ne, midva pa letos ne greva z vami. Aleksander Jakopič se s temo odhoda na morje spoprime na fantazijski način, z alegorijo na potovanje semenčic v nekem orwellovskem svetu, ki se namesto v morju konča v maternici, kar je seveda spodbudno sporočilo. Vanja Tajnšek slika družinsko idilo matere med pripravo mediteranskega kosila in otroka, ki se igra v bližini in vsake toliko časa vpraša »Mami, zakaj mi ne gremo na morje«, zagonetko pa razreši pogled skozi okno, očetova vrnitev prek Tartinijevega trga. Seveda so si nagrajena besedila slogovno povsem različna: Gozdnikarjevo je socialno realistično, Jakopičevo znanstvenofantastično, Tanjškove pa kot tankočutno in potrpežljivo tkanje literarnega prtička, s čimer si je tudi zaslužila najvišje priznanje. I. Geister, predsednik žirije DARE GOZDNIKAR GREMO MI NA MORJE Posebne vrste užitek je opazovanje obsesivno kompulzivne motnje pri sestri, ko se spravi k razvrščanju parov nogavic (bogokletno je skupaj dati dve različni), spodnjih hlačk (nujno po barvni lestvici, a seveda prednjači red velikosti), spodnjih, predvsem belih majčk (mogoče bo preveč pihalo), pa špangic za lase v mnogoterih barvnih odtenkih (fantje to opazijo na sprehodu) in še bolj v oči vpijočih bleščic (te prepričajo tudi neprepričane najstniške poglede), ki si jih bo potem nizala na v slani vodi umite lase, kakor da je v ponotranjenem trasnu pred ogledalom - veličastna v svoji majhnosti, kot le zmore biti. Le koga vse takrat vidi in razkriva v lastnem odsevu, premišljujem na pol v snu v postelji, ko se spomnim na sijaj v njenih občudujočih, vasezaverovanih očeh in elegantnih kretenj z gestikulacijo primadone ter seveda grimas, ki jih je zagotovo morala več mesecev skrivaj vaditi v sobi. In ona potrebuje še dodaten kovček, tako vedno zatrjuje med mukotrpno vožnjo, ko poslušamo jebene slovenske zimzelene popevke (mama jih obožuje, oče kot stari zaprisežen roker dosti manj - le po kom sem se vrgel?) zelo naglas, ob katerih prepoznamo mamin omejen glasovni razpon in glas, ki zareže v bobniče z ostrino sršenovega pika. A ona je takrat v zanosu nostalgije prihajajočega dopustovanja in tega se ne da zaustaviti v njenem umu. Čez obraz se ji povezne grandomanska odrska prezenca, človek jo kar vidi, kako stoji na bleščečem odru, obsijana z reflektorji z vseh strani, njen stas in glas sta v neizogibnem vzponu poželenja po slavi, neomajna se zdi, a meni le pretirano patetična in samoljubna. In z vsako naslednjo pesmijo je bolj vznesena; večkrat sem z zadnjega sedeža opazil, kako si, misleč, da je nihče ne vidi, z robcem briše ganjene solze ob prepevanju in prisegel bi, da se v njenem spominjajočem zvenu glasu slišijo romantični napevi, ki so - zdaj prebujeni - nekoč obdajali njeno telo še z nekom, meni neznanim moškim. Tudi moj ipod, s slušalkami poveznjen na ušesa, tega ne bo zmogel zakriti. Kot tudi izrazoslovje, ki se bo sicer dokaj stoično zarisovalo na obrazu očeta, ne bo pripomoglo k prekinitvi tega dolgotrajnega trpinčenja, kot da bi bili na kazenski odpravi na goli otok. No, saj je Pag prav takšen - gol, in običajno se zdrznem, ko z avtom speljemo s trajekta v otoško pristanišče, kjer zagledam marsovo pustoto, uničenje zelenega življa zaradi neizprosne sončeve pripeke in migljajočo radiacijo osivelih kamnov. Ko je sestra to goloto zagledala prvič, je brutalno zajokala in se ni pomirila vse do Novalje, kjer je le opazila, da nismo več na Marsu. Toda moj občutek je bil, kot da že dve leti potujemo na otok, vožnja ni bila nič lažja zaradi postankov, na katerih smo se okrepčali z že vnaprej pripravljenimi sendviči s šunko in sirom ter z eno vmes vstavljeno kumarico; kumarice zdržijo dlje kot kakšen paradižnik, saj ti razmoči žemljo do neužitnega, je žugala mama. Predvsem pa se veselim zgodnjega vstajanja še pred sončevim vzhodom in polaganja brisač na plažo. To je slovenska nacionalna strategija za vsaj simboličen zavzem tistega, kar bi nam tako ali tako moralo pripadati, se je večkrat skušal šaliti oče, potem ko se je z obveznim pivom v roki zvalil nanjo. Polaganje brisač je bila izključno moja domena, resda vsiljena s strani nadrejenih starcev, ko sem se z ovitimi brisačami spuščal proti morju in se osramočen izogibal očitajočim pogledom domačinov. Postopek sem izpopolnil do popolnosti; vse okoliške kamne sem skrival v bližnje grmovje, kjer sem jih pokril s suhimi vejami. Ob polaganju skal na brisače sem jih podložil še s kakšnim dnevnim časopisom, najbolje s hrvaškim, ki je dal mimoidočim vedeti, da je nekdo bil še maloprej tu in sem s tem odvrnil sovražne osvajalce našega prekrasnega kotička, na katerega smo vsak dan capljali natovorjeni z vso kramo iz kleti. »Enej, dej, pejt že v klet po stvari za jutr', madona!« se zadere oče iz spalnice. »Fak!« trznem. O AVTORJU Preberite še: |