MENU‎ > ‎Natečaj‎ > ‎Objave - Natečaj‎ > ‎

Drugo nagrajena kratka zgodba: Darilo morja, avtorica: Vlasta Grintov

objavljeno: 6. dec. 2018 23:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. dec. 2018 23:31 ]
Fotografija: Nika Korsič 


Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo "Pristanišče" 

Drugo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Darilo morja. Zgodba pripoveduje o varnostniku, ki na obhodu v luki najde zavrženega dojenčka in ga po notranjem obračunu s samim seboj in v soglasju s partnerico vzame za svojega. Nelahka zgodba je napisana v pogovornem jeziku, sproščeno, brez obremenjujočega moraliziranja. 

I. Geister, predsednik žirije 



VLASTA GRINTOV 

DARILO MORJA



Še malo, pa se bo lahko stisnil k Olgi. Pazljivo, da je ne prebudi, bo zlezel k njej v posteljo, s prsti bo narahlo zdrsel po mehki, svileni koži. Ona pa se bo v spanju nežno stisnila k njemu. Držal jo bo v objemu, dokler ne bo odšla v službo. Potem bo zaspal.

Pogledal je na uro - 4.45 in se ozrl naokrog. Okrogla luna je nesebično razdajala svojo zlato lepoto in z njo odstirala temo. Nežno valovanje morja je pomirjalo njegovo dušo. Globoko je vdihnil morski zrak, da so se mu razširila pljuča. Rad je imel službo in z leti je bil vedno bolj hvaležen nonu, ker ga je prepričal, da je ostal v pristanišču.

Nono mu je skušal nadomestiti očeta, ki je v neurju umrl na morju. Želel je, da vnuk vzljubi domače pristanišče. Vsakodnevno sta opazovala edinstvene lepote domačega pristanišča, ki je delovalo v sožitju z naravo, eksotičen svet luškega morja, drevesa, grmovnice in celo oljke. Pokazal mu je zeleno srce, kjer domujejo čudovite ptice.

Mihu je tok misli nenadoma zaustavil čuden zvok. Ustavil se je nedaleč stran od upravne stavbe, obmiroval ter napeto poslušal. Ni bil prepričan. Nenadoma je v daljavi opazil, da se nekaj premika. Stekel je tja in zagledal dojenčka, ki je neutolažljivo jokal ter vlekel odejico. Miha je otroka nežno dvignil in ga pazljivo zavil. Zatipal je list papirja, ga zmečkal in potisnil globoko v žep. S tresočimi prsti je na telefonu odtipkal številko reševalne postaje:

»Tu varnostna služba Luke – Miha Sršen pri telefonu. Pravkar sem v bližini upravne stavbe našel zapuščenega dojenčka. Na obhodih drugače nisem odkril nič sumljivega. Prosim, da pošljete pomoč in obvestite vse pristojne službe. Hvala!«

Nerodno je držal otroka, ki je od utrujenosti in občutka topline zaspal. Gledal je drobni obrazek in zazdelo se mu je, da so se majhna usteca angelsko nasmehnila. Z drobnimi prstki je močno stisnil Mihov desni palec. Miha je srce čutil v grlu. Globoko si je oddahnil, ko je zaslišal reševalce. Kriminalistu je odgovarjal kot v sanjah. Ne, ni še mogel domov. Ugasnil je telefon.

Vstopil je v lokal in ob pultu zagledal, bivšega sodelavca Gorenjca ter starejšega možakarja, ki je imel obraz prepreden z močno vidnimi kapilarami. V kotu je sedela ženska z mastnimi lasmi, ki je delovala nekoliko zmedeno.

»Ej, stari! Nekam slabo zgledaš!« ga je ogovoril Gorenjc.

Miha mu ni odgovoril. Usedel se je k oknu in naročil viski in kavo. Pladenj je prinesla natakarica s pošteno razpeto srajčko, ki je več razkrivala, kot ne, toda Miha je ni pogledal.

Na dušek je zvrnil viski. To ga je začasno pomirilo. Ozrl se je skozi okno in se trudil razumno razmišljati. Spet je pogledal na uro – 7.00, Olga je verjetno že odšla v službo. Zavedal se je, da jo skrbi, toda ni imel še moči, da bi jo poklical.

Tišino v lokalu so prekinila poročila na radiu:

»… iz azilnega doma na Debelem rtiču je včeraj neznano kam izginila večja skupina azilantov, med njimi tudi mlada mamica z dojenčkom … Luka Koper še naprej uspešno posluje. V tem mesecu uvaja RMG tehnologijo, ki bo povečala produktivnost pri nakladanju vlakov… Iz policijske postaje Koper so nam sporočili, da so v Luki danes ponoči našli zapuščenega dojenčka. Policija prosi vse, ki bi karkoli vedeli o tem dogodku, da se zglasijo na policijski postaji… Jutri bo deževalo in….«

Gorenjc je trdo položil kozarec na pult, skoraj polil dragoceno tekočino, nato pa na ves glas dejal:

»Prokleta baba! Pustila ga je kot kup dreka. Eni pa se leta trudjo za otroke. A ne Miha, ti bi pa rd mel otroke?«

»Čist u vse se vtakneš. Mogoče mama želi otroku boljš živlene, kot ga ma sama. Zmerej so babe krive, desci pa nkol. Kje pa je fotr?« so se oglasili mastni lasje.

Miha je sunkovito vstal, ni mogel več poslušati gostilniškega blebetanja. Tresel se je po vsem telesu, iz denarnice je izbrskal desetaka in skoraj zbežal iz bara.

»Drobiž …« je zavpila natakarica za njim, toda ni je več slišal.

Vedno, ko je bil vznemirjen, se je odpravil proti obrobju močvirnih travnikov, ki so obkrožali pristaniško mesto. Za ta namen je imel v avtu rezervne hlače in vetrovko, zato se je preoblekel. Sčasoma je upočasnil korak. Ptičje petje in osredotočenje na naravo mu je znižalo krvni tlak. Pobrskal je po žepu, otipal papir, se nekoliko obotavljal, nato pa le izvlekel telefon:

»Olga, prosim pridi na najino mesto. Lahko?«

»Kaj se je zgodilo Miha? Zakaj nisi prišel domov? Niti poklical nisi.«

»Ne morem po telefonu.«

»Strašiš me. V službi sem že, ampak se bom že nekako izgovorila. Pridem!« je še rekla in odložila slušalko.

Minute v opazovalnici so se vlekle v neskončnost. Trznil je, ko se ga je dotaknila Olgina roka. Želodec se mu je skoraj obrnil. Zadrževal je slabost, ko ji je gostobesedno, kot bi hotel čimprej stresti vso navlako iz sebe, povedal.

Pogledala ga je globoko v oči, vendar je v zadregi umaknil pogled. Opazil je, da so se ji povesila ramena. Obstala sta v tišini. Gledala sta drug mimo drugega in tako je opazil čapljico, ki se je skrila v rastlinju. Ničkolikokrat je čakal redko ptico, pa je ni bilo. Sedaj je vseeno. Vse kar je imel vrednega, bo izgubil.

Prva je spregovorila Olga: »Glej čapljica!«

Velika, kremno, rjava lisa je krasila zgornji del črnih peruti. Videla sta, da je samička, ker ni imela črnega perja po vrhu glave in vratu, pa tudi drugod je bila bolj rjavkasta, po grlu in prstih pa je bila progasta.

Olga se je osredotočila na čapljico, ki je izginila v trstičju. Tiho je nadaljevala:

»Kako polna življenja je in hkrati tako mirna. Ko obrne dolgi kljun navzgor, se zlije s trstičjem in je skoraj ne opaziš. Samo prepušča se življenju. Plaha je in hitro jo kaj vznemiri, vendar ne zapusti svojih mladičkov.« Za trenutek je obmolknila, se nezavedno dotaknila svojega praznega trebuha, nato pa nadaljevala:

»Ta trenutek nisva pomembna midva. Storiti morava samo to, kar je prav. Morje ti je vzelo očeta, sedaj ti daje darilo. Kaj ne vidiš tega? Prebrodila bova tudi to. S teboj grem, če želiš?«

Objel jo je tako, kot še nikoli. Priznal si je, da njegov ego tega ne bi zmogel. Ljubil jo je, toda bil je samo človek, ki dela napake.

V srce se je tiho prikradla radost, kri mu je hitreje stekla po žilah, ponovno je začutil, da živi.

Skoraj stekla sta do avta in se odpeljala do policijske postaje. Vstopila sta v podolgovato stavbo ter se ustavila ob okencu:

»Dober dan! Jaz sem Miha Sršen, varnostnik, ki je našel zapuščenega dojenčka. Rada bi ga vzela domov, jaz sem njegov oče toda izvedel sem šele ponoči« je še dejal, položil zmečkan papir na pult ter ga poravnal.

                                              

O avtorici

Vlasta Grintov od leta 2016 dalje objavlja pravljice za otroke. Osnovno šolo Toneta Čufarja (1970-1978) ter Srednjo ekonomsko šolo (1978-1982) je končala na Jesenicah. Svoje izobraževanje je nadaljevala v Ljubljani na Ekonomski fakulteti (1982-1985), Visoki šoli za upravljanje in poslovanje v Novem mestu (1999-2000, izredni študij) ter Slovenskem inštitutu za revizijo (2004-2006, izredni študij). Po izobrazbi je torej diplomirana ekonomistka in preizkušena davčnica. Po rednem študiju se je zaposlila ter delala kot vodja deviznega poslovanja, vodja zunanjetrgovinskega poslovanja, vodja finančno računovodskega oddelka. Še vedno dela na področju financ in davkov.

Kot otrok je trenirala umetnostno drsanje in rokomet, dokončala nižjo glasbeno šolo (klavir), pela v pevskem zboru ter se preizkusila v vlogi novinarke ter urednice šolskega časopisa. Že od drugega razreda dalje je tudi strastna bralka. Njeno strast do branja sta še dodatno spodbujali knjižničarka, ki ji je najbolj brane knjige pripravila že vnaprej, ter soseda, ki je delala v knjigarni. Še vedno za rojstni dan za darilo najraje prejme knjigo. Že v srednji šoli je napisala prve ljubezenske zgodbe, ki niso bile nikoli objavljene. Kasneje je na svojih številnih potovanjih za sebe pisala tudi potopise. Posebej pa velja omeniti pravljice. Všeč so ji, ker v njih vedno prevladuje dobro in je konec vedno srečen. Poleg tega vlivajo optimizem in burijo domišljijo. Pravljice, tudi tiste, ki si jih je sama izmislila, je pripovedovala tudi svojima otrokoma. Prijateljice so jo prosile, naj svoje pravljice tudi zapiše, kar je leta 2016 tudi storila in začela z njihovim objavljanjem. Leta 2018 je bila izbrana med deset finalistk za najboljšo Onino zgodbo. Avtorji in avtorice so pisali pod skupnim naslovom Usodno srečanje, žirija pa je izbirala med stopetintridesetimi literarnimi prispevki.

Dela:
Markova zmaga, 2016
Kako živi deževnik Jan, 2016
Zakaj so pajki genialci, 2016
Bleki, 2016

Verjemi v sanje, 2017
Alfa, 2018

Literatura
V. Grintov: Markova zmaga, Ljubljana 2016
V. Grintov: Kako živi deževnik Jan, Ljubljana 2016
V. Grintov: Zakaj so pajki genialci, Ljubljana 2016
V. Grintov: Bleki, Ljubljana 2016
V. Grintov: Verjemi v sanje, Ljubljana 2017



Fotografija: osebni arhiv avtorice


http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo