MENU‎ > ‎Natečaj‎ > ‎Objave - Natečaj‎ > ‎

Prvo nagrajena kratka zgodba: Sprehod med gnečo, avtor: Aljoša Toplak

objavljeno: 5. dec. 2018, 23:56 avtor: Spletni čas   [ posodobljeno 6. dec. 2018, 00:49 ]
Fotografija: Nika Korsič

Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo  "Pristanišče"

Prvo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Sprehod med gnečo. Zgodba govori o zadušljivem vzdušju na ulicah primorskega mesta, ko ga preplavijo turisti. Kroki v rezkem slogu, z odsekanimi stavki in brez dlake na jeziku. Odličen primer tega, kako se da največ povedati brez odvečnih besed.

I. Geister, predsednik žirije



ALJOŠA TOPLAK 

SPREHOD MED GNEČO



Pogrešanje je, ko nisi zares tam, kjer si.
Katarina Gomboc


Ladjice se pozibavajo v zlati vodi. Zaprem oči, a ne čutim hladnega vetra. Zadiham, a ne voham soli. V daljavi se ne razlegajo glasovi, ki vlečejo po italijansko, in blizu ni tišine, v kateri bi osamljeno šumeli valovi.
        Odprem oči.
        Vroče je. Odmevajo besede, ki jih ne morem razumeti. Tisoč jih je in povsem preplavijo šumenje valov.
        Po morju ladjice rišejo dolge proge. Za menoj se gnetejo turisti. Za njimi se gnetejo avtomobili in med temi na gosto vijugajo motoristi. Kot v utripu prestrašenega srca vsake toliko nekdo potrobi.
        Ko tavam po mestu, ne najdem ene same prazne ulice. Ko srečam starca, se umakne in povesi pogled. Ko trgovko povprašam po dnevu, me njen pogled sprašuje, čemu. Ko posedam na klopci, se nihče ne pridruži. Temveč bežijo, levo in desno. Meni pa begajo oči, ko skušam slediti. Ko skušam razumeti prepad med dvema svetovoma. Šibek stik, ki nenehno prekinja. Protislovna ritma, ki neprizanesljivo tolčeta, vsak po svoje. Ustvarjata strašno glasbo.
        Spet se vrnem do obale. Nevidna kolesca poganjajo vseobsežen stroj, pristanišče. Priti in oditi gledam vsemogoče ladje. Trume potnikov, ki se po ožilju mesta spustijo kot adrenalin. Sprašujem se, kdaj bo lahko mesto počivalo. Sprašujem se, kdaj mu bodo dali dihati.
        Sprašujem se, kako se počuti. In, ali je kdaj sploh želelo, da bi bilo tako. Hrepeni po tistem miru, ki mu je polnil mladost? Ga kdo sploh kaj vpraša?
        Nekaj časa brezglavo hodim naokoli. Iščem tihe kotičke mesta, a jih ne najdem. Vem, da so. A jih ne najdem. Ne najdem jih.
        Ko popoldne pridem domov, ne diši po kosilu. Ko ležem v posteljo, ni mame, ki bi mi rekla: »Lahko noč.«


O avtorju
Aljoša Toplak (rojen 1996) je študent filozofije Univerze v Ljubljani. Je soustanovitelj slovenskega spletnega portala za spekulativno književnost Znanstvena fantastika in urednik za prozo študentske literarne revije Novi zvon. To jesen je postal finalist festivala Urška, glavni nagrajenec festivala Spirala in festivala revije Outsider.

Fotografija: osebni arhiv avtorja


http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo


Preberite še: