Transfer 

(obrazložitev za prvo nagrajeni potopis) 

Avtorica Aleksandra Dorošenko obravnava prevoz jadrnice s Kanarskih otokov do Gibraltarske ožine. Potopis je razdeljen na pet delov, poleg uvodnega, še štiri naslovljene z osnovnimi elementi, ognjem, vodo, zemljo in zrakom. V uvodnem delu se na prepričljiv način sooči s svojimi pomisleki in strahovi. V ozadju njenih dvomov vase je njun odnos z očetom, poklicnim jadralcem, ki jo kljub njenemu dolgoletnem jadralskem premoru povabi v ekipo za transfer. Preseže jih z lakonično ugotovitvijo, da je njemu zmanjkalo veščih mož, njej pa izgovorov. Tako tudi poglavje o ognju, poimenovano po obisku ugaslega vulkana, ni namenjeno le pripravam na izplutje jadrnice, ampak tudi njunemu ponovnemu zbližanju. Osrednji del zgodbe seveda zajema poglavje o vodi, dogajanje na krovu, ki ga zaznamuje najprej njena morska bolezen, zatem pa njen majhen, a za rešitev nastale zagate pomemben prispevek, ko v kritičnem trenutku najde in poda očetu novo vlakneno vrv, da z njo priveže v neurju odtrgano satelitsko anteno. Po tem Neptunovem preizkusu dekle postane enakovreden del ekipe. Štiridnevna plovba se srečno konča, četudi nazadnje bočno oplazijo kita. Pristanek v andaluzijskem pristanišču, ki je hkrati luksuzni bordel, ji pusti priokus po zemlji, nepojasnjen zaplet z letalskimi kartami na poti domov pa nezaupanje v računalniško tehnologijo. 

Potopis odlikuje izvrstno poznavanje miljeja, domišljen opis pomorske poti, ki je hkrati notranja plovba, na kateri dekle podoživlja pot najstnice do osebnostno zrele ženske. Neizprosna samo refleksija dodaja potopisu esejistično vrednost. Skratka odličen potopis, ki si zasluži najvišje priznanje.

I. Geister

---

Transfer 

---

  »Le kaj mi je bilo tega treba?« sem se spraševala med tem, ko sem povsem raztreseno pripravljala gromozansko potovalko. Tisočero potovanj je bilo že za menoj in vendar se nobeno izmed njih ni kosalo s tem, kar me je čakalo. Verjetno je bilo zapisano v zvezdah, da bom prej ali slej prelomila najstniško obljubo in ponovno stopila na palubo.
»Ali sploh še znam jadrati?«

Enajst let sem se izogibala morja kot riba peska in na plan so začeli curljati strahovi ter dvomi v moje jadralske sposobnosti. Dejstvo, da sem celo otroštvo preživela v objemu morja, ni zadostovalo več. Morda bi morala vprašati Lauro Dekker, najstnico, ki je sama objadrala svet, kako ji je uspelo premagati strah pred razjarjenim in neusmiljenim morjem. Njen odgovor bi me nedvomno pomiril, saj je bil moj podvig v primerjavi z njenim mala malica. Le prijadrati sem morala majhen košček Atlantskega oceana, pa še tega ne sama. V glavo sem si vcepila, da je bilo jadranje globoko zakoreninjeno v meni in se bom vsega spomnila kar na kraju samem, vendar sem pred odhodom prenehala verjeti v to ustvarjeno farso in obiskala mestno knjižnico. Ni mi bilo pomoči. Slovenski izrazi, kot so jambor, glavno jadro, napona, zatega, krmna ograjica in vitel, so resda zveneli strokovno, vendar mi vsekakor ne bi pomagali pri sporazumevanju s posadko in drugimi pomorščaki. Sam vrag ne bi v tujih vodah kričal: »Na pomoč! Polomil se nam je jambor,« saj ga nihče ne bi razumel in tega sem se zavedala tudi sama. Prerisala sem jadrnico na list papirja in iz knjižnice odšla v skrbeh za naše pomorščake, ki so se z nekoristnimi poslovenjenimi izrazi omejili na že tako majhen prostor.

 

 

K sreči sem se na pot odpravljala z največjim jadralskim strokovnjakom, ki sem ga kdaj spoznala, s svojim očetom, in vedela sem, da me bo pravočasno spomnil na vse, kar sem uspešno izbrisala iz spomina. Nisem se mu želela izneveriti in ga s svojim neznanjem spraviti v zadrego pred preostalimi člani posadke, zato sem najbolj uporabljene izraze, kot so na primer mast, jib, keel, forestay in backstay, označila na prerisani jadrnici in se jih naučila na pamet. Smešno, vendar že s tem nedolžnim dejanjem sem vsaj deloma izničila občutek brezglavega dekleta, ki svoje življenje prepusti v roke drugim ljudem, in si izborila mesto zasluženega člana posadke, ki se zaveda resnosti svojega položaja. Kljub vsemu pridobljenemu elanu sem vedela, da jadranje ne dopušča polovičnega znanja in edina misel, ki me je naposled pomirila, je bila ta, da bom imela ob sebi očeta. Le komu drugemu bi lahko zaupala svoje življenje na morju, če ne njemu? Veliko ljudi v Sloveniji ga pozna zgolj kot navadnega trenerja jadranja s tujim naglasom, vendar ima Jurij Dorošenko za seboj zavidljivo bogato jadralsko zgodovino, s kakršno se lahko pohvali le malokdo. Član sovjetske jadralske reprezentance, odličnjak sovjetske pomorske šole, ki med drugim velja za eno izmed najboljših in najstrožjih pomorskih šol na svetu, navigator na fascinantnih tri- ter štiri jambornih velikankah Khersones in Sedov, arhitekt, ki je aktivno sodeloval v izgradnji nekaj svetovno poznanih tekmovalnih jadrnic, (med katerimi vzklijejo legendarna imena, kot so Fazisi in Hetman Sahaidachny), dvakratni udeleženec regate okoli sveta, čigar podoba krasi nekaj jadralskih knjig, revij in dokumentarcev. Jurij Dorošenko je ime, ki se je zasluženo vpisalo v zgodovino jadranja, še preden je doseglo slovenska tla, pa še tukaj se je pod njegovim okriljem urilo kar nekaj uspešnih slovenskih jadralcev. Jadranje zanj ni bil nikoli zgolj ljubiteljski hobi, temveč način življenja, če ne življenje samo. Ti astronavtski podvigi so predstavljali njegov vsakdan, ki ga je naša družina z razumevanjem podprla. Vedeli smo, da se njegov obstoj vrti okoli morja in da je nemogoče takšno življenje, polno adrenalina, ujeti ter zapreti med štiri stene. Očeta smo pustili, da objadra svet po dolgem in počez, in to je tudi storil. Le kdo bi si mislil, da se bom nekega dne tudi jaz znašla v tem razburkanem svetu in stopila na njegov nestabilni teren. Nihče od naju pravzaprav ni imel izbire. Njemu je zmanjkalo veščih mož, meni pa izgovorov.

Pomagati sem morala pri transferju in komaj sem privolila v to, se je začela osebna bitka med preteklostjo in sedanjostjo. Jadranje sem zapustila, ker so treningi in regate popolnoma izničile tisti čarobni duh, ki spremlja samo besedo – toplo sonce in sinje morje. Jadranje je nasilje, adrenalin, moč, taktiziranje, preračunavanje, lomljenje udov in opreme, premraženost, nevihte in ponekod tudi smrt. Nauči te živeti in preživeti, vendar se moraš zavoljo tega odpovedati otroški naivnosti in slediti strogim pravilom ter navodilom, ne glede na to, kako težka se zdijo. Nihče ne predstavi jadranja na tak način, saj bi se tedaj starši zbali za svojega ljubega otroka in posledično vlivali svoj strah pred neznanim brutalnim športom v otrokove drobcene kosti. In vendar so začetki povsem varni. Rešilni jopič, kvadratni Optimist in buška na glavi, zaradi počasnih in okornih gibov. Šele kasneje sledijo tisti ekstremi, kjer otrok spozna, ali je nanje pripravljen ali ne. Jaz vsekakor nisem bila in takoj po zadnjem evropskem prvenstvu na Danskem, ki sem se ga udeležila z Evropo, sem zložila na kup vso opremo in izbrisala jadranje iz svojega življenja. Vsaj mislila sem tako. En usodni klic enajst let zatem in že sem raztreseno pripravljala gromozansko potovalko.

 

Skorajda vse stvari so bile izposojene, škornji, nedrseči čevlji z belim podplatom, termo in nepremočljiva oceanska obleka, ena zimska in ena poletna zaščitna kapa, čelna svetilka, nepogrešljivi nož in nekaj UV-zaščitnih belih majic z dolgimi rokavi. Nagonsko sem želela s seboj vzeti vse, kar je premogla moja omara, vendar sem se morala omejiti zgolj na nekaj parov nogavic, spodnje perilo, eno kratko majico in zobno ščetko, da nisem prekoračila teže kovčka, tako sem se namreč izognila doplačilu na letališču. Ostalo mi je le še nekaj ur do odhoda in želela sem jih preživeti kar se da sproščeno, se naužiti blagega mediteranskega sonca in občutiti zadnje vzdihljaje tople pomladne sapice. Ponovno sem se odpravljala na Kanarske otoke, tisti mali košček Španije, ki mi je že prvič dal jasno vedeti, da se za tem imenom ne skrivajo le zavidljivo očarljive palme in dolge peščene plaže, temveč tudi gromozanski ščurki, osemmetrski nevihtni valovi in konjske igle v bolnišnici.

»Ponovno na Kanarske ...,« sem izdahnila vse težji zrak, ki se mi je nabiral v pljučih, in še enkrat pomislila: »Le kaj mi je bilo tega treba?« Začela se je osebna bitka s štirimi elementi in prvi je bil ogenj.

  

---

* OGENJ *

---

Prvič sem poletela na Kanarske otoke pri štirinajstih letih. Šlo je za moje drugo evropsko prvenstvo v Optimistu in otoka nisem imela priložnosti raziskati v sproščenem turističnem duhu. Vse se je vrtelo okoli jadranja in od Gran Canarie, kjer je potekalo prvenstvo, sem videla malo, premalo, skoraj toliko, kot da tam sploh ne bi bila, in vendar je spomin na tisti peklenski teden ostal bolj živ kot kateri koli. Prevelik jadralni klub z bazenom in steno pozlačenih napisov, kaotično umazano mesto, polno orjaških ščurkov in brezdomcev, neokusni slovenski dresi, tekmovalno prerekanje med člani reprezentance, izposojena jadralska oprema, osemmetrski valovi in bolnica. Od tistega trenutka dalje so Kanarski otoki postali moja nočna mora. Za nič na svetu si nisem želela nazaj, vendar je usoda velela drugače in le upala sem lahko, da sem z novim otokom dobila tisto redko priložnost obrniti nov list v življenju. Zatisnila sem oči in počakala, da me letalo ponese na Tenerife.

Začetek je bil obetaven. Za deset evrov na dan smo najeli manjši rdeči Citroën, s katerim smo se spustiti do samega središča Santa Cruz de Tenerife. Pokrajina, ki jo je krasila bela operna hiša, čigar obline so spominjale na slavno sydneyjsko, je bila nenavadno lepa, vendar temu nismo posvetili prevelike pozornosti. Kot zakleta sva namreč iskala vhod v tamkajšnjo marino in po nekaj neuspelih poskusih sva pred seboj zagledala modro devetnajstmetrsko lepotico, ki je na koncu pomola čakala na to, da zavzame še zadnji košček Atlantika. Začelo se je mračiti, zato sva se odločila, da začetek potovanja obeleživa s hladno cervezo v bližnjem lokalu. Pogovor je tekel in gromozanski črni ščurki so se en za drugim razblinili v noč.

Zjutraj nama je sonce razkrilo čar tamkajšnje pokrajine. Topli žarki so počasi osvetlili snežno bele hiške, ki so se kot gobe poskrile za golimi hribi, in pred očmi se je prikazala ognjena zemlja. Speča, topla, rdeča zemlja, ki se je gnetla vse tja do morja. Prvič se je zgodilo, da sem se na pot odpravila povsem nepripravljena in morda je bilo tako še najboljše. Pristanek v neznano in posledični šok sem očitno potrebovala. Mesto je še spalo in z očetom sva se odločila raziskati pejsaž. V lokalni restavraciji sva pojedla obilen zajtrk in se z rdečim Citroënom odpeljala v neznano. Cesta, ki sva jo ubrala, se je vila v hrib kot kakšna nebogljena kača in sončni žarki so se utrujeno prebijali skozi goste krošnje dreves. Pred nama je moralo biti nekaj magičnega, nekaj dosti bolj fascinantnega od vseh razglednih točk, ki sva jih videla ob cesti. Nisva se zmotila. Sonce se je iznenada potuhnilo za zaveso gostih oblakov in ko sva že mislila, da se ne bova prebila skoznje, se je pred našimi očmi prikazal veličastni Pico del Teide, ki je s svojimi 3.718 metri veljal za najvišjo točko Španije. Nisem mogla verjeti svojim očem. Celoten otok je bil en velik poseljen vulkan, ki je odšteval minute do naslednjega izbruha, in midva sva bila namenjena prav tja, v samo sredico. Pokrajina se je drastično spreminjala, visoki, gosto poraščeni iglavci so drug za drugim prepuščali svoje mesto kaktusom in visokoraslim gadovcem Echium wildpretii. Prisegla bi, da sva pristala na Marsu kot junaka katerega izmed mnogih znanstveno-fantastičnih filmov. Oči so poskušale nenasitno posrkati vase vso videno lepoto, ujeti tisti magični dihljaj narave in ga zabeležiti v spomin. Nekaj tako mogočnega se je lahko primerjalo le z zasneženo japonsko Fujiyamo. Tukaj, na ognjeni zemlji, snega ni bilo na spregled, pa čeprav se je gosti sloj belih oblakov, ki se je na vse pretege trudil doseči vršino, tu in tam poigral z domišljijo. Pomislila sem, da bi, če bi kdaj bila indijanski poglavar, temu očarljivemu otoku v Atlantiku nedvomno nadela ime: Puščava nad snežno belimi oblaki. Višje kot smo vozili, manj zemeljsko je postajalo. Sledi lave so rdečkasto pokrajino odele v črno in ponekod izpodrinile asfaltirano cesto do te mere, da z očetom nisva bila več povsem prepričana, da bodo pnevmatike kos temu izzivu. Previdno sva se zapeljala do zadnje razgledne točke. Ko je oče kupil vstopnici za žičnico, se je moj obraz obarval v zeleno. »Je mar v vseh teh letih pozabil na dejstvo, da se bojim višine?« Postalo mi je slabo, tako slabo, da sem začela verjeti, da se bo slika, ki jo je tamkajšnji fotograf izsilil pred vstopom v kabino, pojavila na seznamu pogrešanih ali huje, v osmrtnicah. Nisem si mogla pomagati. Spremenila sem se v nepremični kamen, ki je čakal na svojo smrt. Kolikokrat se je to že zgodilo? Na poti do katalonskega Montserrata, japonskega Owakudanija, barcelonskega Kolumba, na vseh igralih v italijanskem Gardalandu. Teh primerov je bilo v mojem življenju še in še. Vsi so navdušeno vriskali vsakič, ko je kabina v zraku poskočila, le jaz sem s težavo zadrževala solze in vendar vedela globoko v sebi, da bo razgled vreden trpljenja. Tako je tudi bilo. Kristalno čist zrak nad oblaki, lepšega dne si nisem mogla predstavljati. Vrnila sva se na jadrnico in v kajuti skovala načrt dela. Ko sem videla, koliko je bilo treba postoriti, sem se spomnila, da nisem na dopustu. Jadrnico sva morala pripraviti na transfer, kar je pomenilo, da je bilo treba pregledati vsak, še najmanjši vijak. Vedela sem, da se na jadrnici tega modela in proizvajalca ne igramo le z življenjem, temveč tudi z ognjem. Že nekaj let nazaj nam je to dokazal rdeče obarvani Coral, ki je nenadno zagorel in potonil v Tirenskem morju; naša elektronika ni bila v kaj boljšem stanju. Odpravljali smo se na teden dni dolgo pot in moram priznati, da sem takrat začela verjeti, da nas je pred požarom obvarovala zgolj njena nič kaj ognjena barva.
Dela sva se lotila naslednje jutro in jadrnica je oživela. Zajle so se igrivo poigravale z vetrom, les je zadihal, karbon zablestel in vse je zasijalo kot novoletna jelka. »Morda pa bo tokrat res vse drugače,« sem pomislila, medtem ko sem pripravljala kosilo. Vse je bilo spokojno in v tem pozitivnem duhu sem pozabila na Atlantski ocean, čigar rjovenje je donelo v marini, Gran Canario in ščurke, ki so me vsakič znova pričakali na pomolu. Dan je minil kot bi mignil, proti večeru sva na letališču pričakala tretjega člana posadke, Viktorja.

  

  

Kaj pričakovati od dve leti mlajšega fanta, ki je tako rekoč en od lastnikov jadrnice? Naduti novodobni ruski snob ali vendarle normalen deček? Pomislila sem, da ne more biti slab človek, če ga je oče sprejel kakor sina, vendar nikakor nisem mogla razvozlati, kaj se mu plete po glavi. Violončelist, ki je uspešno zaključil ruski glasbeni konservatorij, dirkač, ki tekmuje in zmaguje na raznih predelanih jeklenih konjičkih, novopečeni pilot, jadralec in morda mi je ušlo še kaj. Po tednu dni sem prišla do zaključka, da je z vsemi hobiji poskušal zapolniti praznino, ki jo ustvarja njegov monotoni vsakdan. K sreči Viktor ni bil tipični deček nove ruske generacije, o kateri le stežka poveš nekaj lepega. Že navsezgodaj zjutraj je zavihal svoje moderne rokave ter brez pripomb sledil očetovim navodilom. Postorili smo veliko in za čas kosila smo se odpravili na vnovično raziskovanje otoka. Kar se je skrivalo na drugi strani tistih zaspanih hribov, ki so se že četrti dan prebujali z nami, ni pričakoval nihče izmed nas. Znašli smo se na obrobju naravnega parka Anaga, pod katerim je razjarjeni Atlantik srdito bučal v zaveso vulkanskih klifov. Prizor neukrotljive narave je bil tako silovit, da smo pozabili dihati in se v trenutku spremenili v tri strmeče se kamnite gmote. Šele nekaj minut zatem me je spreletel srh, da se bomo že čez nekaj dni bojevali proti taistim valom in v primerjavi s tamkajšnjimi tisoče let starimi klifi smo bili videti kot navadne krhke mravlje. Ali res ni druge poti nazaj? Ponovno sem se znašla v čustvenem precepu. Hotela sem zbežati, na skrivaj kupiti letalsko vozovnico in odleteti domov, vendar so videne lepote odtehtale in posrkale vase ves moj strah. Zadnji sončni žarki so padli na grbaste hribe in samotno cesto smo prepustili tamkajšnjemu Don Kihotu na belem konju.
V jutro nas je prebudil koncert in glasno ploskanje množice. Začudeno smo skočili na noge in se podali na glavni trg Plaza de España. Trg, ki ga je krasila veličastna vladna palača s kipom padlim v španski državljanski vojni, je bil do zadnjega kotička zapolnjen s hrano, ki so si jo vedri ljudje simbolično podajali iz roke v roko. Kot nalašč jih je tedaj prekrila velika pisana mavrica, v soju katere je bila dobrodelna Telemaratona videti več kot uspešna. Dogajanje smo še nekaj časa opazovali in se vrnili na jadrnico. Še veliko smo morali postoriti, pripeljati in natočiti je bilo treba gorivo, počistiti dno, popraviti akumulator, napolniti skrinjo in hladilnik, pomiti in posušiti perilo, pregledati opremo ter zložiti vrvi nad krov in pod njega, zato z delom nismo oklevali. Proti večeru je v marino priplula konkurentka, nekaj čevljev večja sinje modra jadrnica, zadaj katere je plapolala velika zastava Deviških otokov. Kot nenasitni molji smo se podali v izvidnico in prišli do zaključka, da je naša Bepa še vedno najlepša jadrnica v marini. Kritike, ki smo jih izrekli na račun novo prišle jadrnice, so bile tako prodorne, da nas je naslednje jutro obiskal sam lastnik tiste 'gromozanke' in jih, kdo bi pomislil, vrnil v čisti ruščini. Bili smo si bot in ni nam preostalo drugega, kot ga z vročo kavo sprejeti v naše samooklicano kraljestvo. Dan je minil delavno, brez večjih presenečenj, zato smo se odločili, da ga zaključimo, kot veleva tradicija, s hladno lokalno cervezo, Kanarski otoki so se mi počasi prikupili. Nekaj magičnega je bilo na njih, kot da bi se otoki radi poigravali z usodo ljudi in pri tem neizmerno uživali. Ko sem zjutraj dohitela očeta, ki je s prenosnikom v roki spremljal vremensko napoved, sem v njegovih očeh zaznala odtujenost. Izgubil se je, zrl v daljavo in momljal. Zbegano me je pogledal in se ponovno izgubil nekje v drugem svetu. »Le kam je odplul?« sem se vprašala. Nič mi ni bilo jasno. Vprašal me je, ali vidim kaj čudnega v marini in bilo me je strah povedati, da so bile najbolj čudne njegove zbegane oči.

»Tega res ne moreš zgrešiti. Poglej še enkrat. Je to, kar mislim, da je?« Še enkrat sem se ozrla naokoli, vendar zaman. V glavi sem videla le njegov megleni pogled in začela sem se spraševati, kaj pravzaprav hoče slišati od mene. Tudi Viktor se nama je pridružil in zaspano pogledal naokoli.

»Kaj posedate tukaj?« Nismo opazili, kdaj je k nam prisedel kapitan, ki smo ga spoznali prejšnji dan.

»Mar niste videli, da je v marini pristal Sedov?«

Besede, ki jih je izrekel, so iz očetovega obraza izbrisale vse dvome in ga vrnile na zemljo. Mar so Kanarski otoki tudi njemu dali še eno priložnost? Sedov, največja še delujoča štiri jambornica na svetu, je očetu pomenila dosti več od turistične atrakcije. Bila je prva jadrnica, na kateri se je uril, in sedaj je stala pred njim, blizu, kot že dolga leta ne. Ni minila sekunda, ko se je oče že pognal proti njej in nama z Viktorjem ni preostalo drugega kot mu slediti. Bila je res lepotica, ki je že navsezgodaj zjutraj privabila horde turistov, vendar se zanje nismo zmenili. Brez besed smo se povzpeli na stometrsko leseno palubo in med vsemi mladimi ruskimi mornarji je oče že našel starega znanca, ki nas je popeljal v notranje prostore, vse tja do sprejemnice, v kateri se je nekoč ob posebnih priložnostih zbirala svetovna elita. Čas se je tam kot ustavil. Zeleno-rjavkaste stene, okrašene z zgodovinskimi slikami Sedova, masiven mahagonijev barski pult in klavir, na katerega je, kot otrok igrala tudi moja sestra. Vse je ostalo takšno kot nekoč in obujanje spominov je bilo zato toliko bolj čustveno. Jaz sem bila še premajhna, da bi se spominjala našega življenja na Sedovu, vendar me je vonj po ajdovi kaši, ki se je vil iz kuhinje, spomnil na dom. Tisoče zgodb je bilo skritih na tej veličastni štiri jambornici in mi smo jih odkrivali eno za drugo. Še enkrat smo se ozrli na visoke jambore, ki so kot iglavci molili proti nebu, in palubo prepustili vedno večjemu številu turistov. Povsem nepričakovano srečanje, ki se je končalo s tem, da sem v dar prejela rokavice, ki so mi na potovanju prišle še kako prav. Kljub vsej evforiji me je začela grabiti panika. Sedov, ki je bil v primerjavi s preostalimi jadrnicami mogočen in neuničljiv, je imel precej težav s tamkajšnjimi nevihtnimi oceanskimi tokovi. Vse močneje sem začela verjeti, da nas bo ocean pometal na vse strani. Morala sem zaupati v posadko, v očeta, pa čeprav sem se zaradi njega znašla tam. Sedmi dan smo na letališču pričakali Viktorjevega dedka, Jurija Vasilijeviča, in posadka je bila nared. V ognjeno zemljo sem se zaljubila in vendar je bil pred mano dosti večji izziv, voda.

 

---

* VODA *

---

Kako krhko postane življenje, ko si v epicentru nevihte. En val in izpred oči izgine vse. Edini zvok, ki ga slišiš, je tvoje razburjeno srce, ki se bojuje s strahom, da bo izgubilo vse, kar pozna. Vzkliješ na plano in ponovni val te spet pogubi. Počutiš se v začaranem koncu, iz katerega ni izhoda. Celotna izkušnja se spremeni v bitko za preživetje in le upaš lahko, da v njej ne boš izgubil tistega kančka razuma, ki ti je še ostal. Odvezali smo se od pomola in verjeli ali ne, prva dva vala sta me pogubila. Morska bolezen. Vedela sem, da me bo ta prej ali slej pokopala, vendar nisem pričakovala, da se bo to zgodilo že na izhodu iz marine. Naslednja dva dni sem se kot odvečna prtljaga valjala v lastnem bruhanju in nihče mi ni mogel pomagati, tudi očetov razočarani pogled ne. Ni bilo poti nazaj in sprijazniti sem se morala z usodo. Morda bi bilo vse drugače, če bi dan pred odhodom vzela tableto proti morski bolezni, vendar sem se je na smrt bala, kajti imela je več stranskih učinkov kot sestavin in nisem želela tvegati, še posebej ne v morju. Zaspanost, depresija, vrtoglavica, razširjene zenice, suha usta, motnje v ravnotežju, motnje vida, zaprtje, izpuščaji, razburjenost, možne alergične reakcije, neredno in hitro bitje srca in tako naprej. Izbrala sem morsko bolezen. Ta je prevzela nadzor nad mojim telesom in ne glede na to, kako močno sem se poskušala zbrati, me je z vsakim valom premagala in zbila iz ritma. Polovico poti sem nepremično strmela v daljavo ter v sunkih praznila želodec in dušo. Vsa idila, ki se je skrivala za besedo jadranje, je dokončno izpuhtela iz mojega življenja.
Na tem potovanju sem postala odvečno breme, dodatna skrb in vendar mi nihče iz posadke tega ni očital, tudi oče ne, ki se je moral kaj hitro sprijazniti z nastalo težavo in spremeniti vse prej zarisane načrte. Še več. Eden za drugim so me bodrili in poskušali z vici priklicati nasmeh na obrazu, občasno jim je to tudi uspelo. Dan je bil težek. Jadrnica je silovito rezala en val za drugim, jaz pa sem večino časa presedela na krmi in zrla v peno, ki smo jo puščali za seboj. Nikogar ni bilo na spregled, niti obale. Bili smo povsem sami v tistem strašansko temnem Neptunovem kraljestvu in neusmiljena narava nas je nenehno poskušala pometati na vse strani. Posadka se ni vdala. Bojevala se je za vsako navtično miljo in možem je dobro uspevalo tudi brez moje pomoči. Sama sem se spopadala z drugim, na videz navadnim izzivom, pitjem vode. Morala sem nadomestiti izgubljeno tekočino, vendar je morska bolezen povsem oslabela moje telo in vsak napravljeni gib je nemudoma izzval slabost. Morala sem stisniti zobe in preživeti. Do večera sem nepremično presedela na krmi s plastenko v roki in poslušala škripanje napetih vrvi, ko pa so moči pojenjale, sem se zleknila kar na palubno sedišče in zaspala. Bilo je mrzlo, vendar mi je hladen veter v tistem trenutku prijal. Začela sem celo verjeti, da lahko morsko bolezen preprosto zamrznem. Nič več mi ni bilo slabo. Z mrazom so izginile vse bolečine, vse skrbi. Ude sem komaj premikala in vendar se mi je v mislih zdelo vse tako lahkotno, kot da bi telo umrlo in me odrešilo vseh muk. Sredi noči so me predramili očetovi kriki. Povsem premražena sem razprla oči in zagledala očeta, ki poskuša zadržati težko satelitsko anteno, ki so jo vibracije valov odlomile od stojala.

»Spektra! Hitro, podajte mi spektro! Hitro, ne zdržim več!«

  

Na jadrnici je vladal popoln kaos. Oče je kričal od bolečin, Jurij Vasilijevič pa je zbegano tekal gor in dol po palubi in iskal še kakšno neuporabljeno spektro. Panično sem iz žepa tudi sama izvlekla čelno svetilko, jo vključila in začela pregledovati predal, kamor smo pred odhodom pospravili vse vrvi. Bila je tam. Ležala je na dnu in zbrala sem vse moči, da sem jo izvlekla ter podala očetu. Bili smo rešeni. Prvič, odkar smo odpluli, sem se počutila koristno. Do tedaj nisem pomislila, kako krhke so bile pravzaprav jadrnice. Le nekaj centimetrov debel trup je bilo pravzaprav vse, kar smo imeli pod nogami. Misel na to, da Bepa ne bo zdržala vseh udarcev Atlantika, je bila srhljiva. Še nekaj časa smo v tišini poslušali njeno škripanje in adrenalin je začel počasi popuščati. Prva noč na Atlantiku je bila za nami in vsi smo bili na trnih, kaj nas še čaka na poti. Da bi pomirila razburjeni želodec, sem naslednji dan preživela zgolj z vodo in prepečencem. Rezultat je bil znaten. Oslabljeno telo je začelo kazati prve znake življenja in izkoristila sem priložnost za prilagoditev organizma dodeljenemu razporedu; šest ur počitka in šest ur jadranja, vse dokler ne prispemo na cilj. To je tisto oceansko jadranje, ki ga izkusijo le redki. V trenutku te omeji, odreže od preostalega sveta, vzame vse, za kar si živel in od tebe zahteva vse, kar premoreš. Vso moč, spretnost, znanje in pozornost. Iznenada izgubiš osebnost in postaneš še en nepogrešljivi mehanski del jadrnice. V zameno za prej poznano življenje dobiš z vsako navtično miljo nepopisni občutek brezmejne svobode, samozavest in obenem dvom v vrednote, ki si jih cenil do nedavnega. Vsakdanji problemi postanejo povsem nepomembni, odtujeni. Vse, kar šteje, so lastne misli in taisti trenutek, za katerega živimo. Vse se zgodi iznenada. Kopno se skrije za modrimi valovi in zavemo se, da ni več poti nazaj. Zame je bila to nova življenjska preizkušnja, polna nenadnih presenečenj. Po razporedu sem jadrnico stražila z Jurijem Vasilijevičem, in sicer od 9. do 15. ure zjutraj in od 21. do 3. ure ponoči, preostali čas sva svoje mesto prepustila mojemu očetu in Viktorju. Takšen režim je bil zahteven, vendar se je telo na moje začudenje kaj hitro privadilo nanj. V jadranju ni bilo prostora za občutljivost. Komaj sva z Jurijem Vasilijevičem prevzela odgovornost na svoja pleča, so se najine oči v trenutku spremenile v ogromna radarja, ki sta neprekinjeno oprezala za morebitnimi nevarnostmi, ko pa sva stražo predala, sva morala nemudoma zaspati za naslednjih šest ur. Bilo je življenjskega pomena, da se urnika držimo, kajti neprespanost in utrujenost bi pomenila dodatno nevarnost. V morju ni bilo časa za napake in osnovnošolsko gledanje v levo in desno. To je bil odprt prostor idej, v katerem so te lahko dohiteli, prehiteli ali povozili z vseh strani. Moral si biti popolnoma zbran, pa čeprav si šest ur prespal v precej neprijetnih pogojih, dnevni svetlobi, ropotu motorja in zibajočem se terenu, zaradi katerega je speče telo premetavalo na vse strani. Spomnila sem se svojega fanta in se iz dna srca zasmejala. Kakšen pekel bi bil to šele zanj. Brez treh vzglavnikov, pižame in čepkov za ušesa, vedno v pripravljenosti vskočiti na pomoč, vsakič, ko pokličejo na krov. Prva straža je bila za menoj in odpravila sem se v svojo kajuto. Vonj po svežem atlantskem vetru je zamenjal vonj po hrani, ki se je vil v notranjih prostorih jadrnice in občutek slabosti je ponovno oblil moje telo. Poskusila sem pretentati samo sebe. Hitro sem snela škornje in oceansko obleko ter se kar v termovki zavalila na posteljo in zaspala. Uspelo mi je. Izključila sem možgane in se prepustila zibajočemu se ritmu jadrnice. Nič ni bilo več pomembno, še moje življenje ne. Neutrudni nevihtni valovi so začeli počasi pojenjavati in z njimi je bledela tudi morska bolezen. Vodo je zamenjal sladek čaj in ob prepečencih so se na mojem krožniku pojavili tudi pusti makaroni ter oreščki. Vstala sem se od mrtvih in posadka si je lahko končno malo oddahnila. Že naslednji dan so bile naloge dodeljene. Oče je bil zadolžen tako rekoč za vse, navigacijo, jadranje, popravljanje ter pripravljanje, Viktor je postal njegova desna roka, Jurija Vasilijeviča smo oklicali za glavnega kuharja, medtem ko sem se sama spremenila v daljnogled.
Do Maroka smo imeli štiri dni plovbe in jadranje je začelo dobivati eksotični pridih. Paluba je pod napetostjo kar zvenela, viharna jadra pa so nas ponesla naprej, proti domu. Sprostili smo se in na plan so začeli curljati vici o Rusih, policistih in blondinkah. Največje presenečenje je bil Viktorjev dedek, sedeminsedemdesetletni Jurij Vasilijevič, čigar sive oči so kar kipele od modrosti. Mislila sem, da so tako načitani ljudje že davno izumrli, in vendar smo imeli enega teh dinozavrov na krovu. Naša posadka se je povečala za Puškina, Jesenina, Lermonta in še kakšnega drugega ruskega poeta, čigar pesnitve so odmevale v ritmu valov. Vzdušje je bilo neverjetno. V vsakem našem vprašanju je Jurij Vasilijevič našel poetični odgovor, kar nas je povsem očaralo. Moč poezije. Nisem mogla verjeti, kako lahkotno so se verzi prejšnjih stoletij obračali v rokah nekoga, ki jih ne le razume, temveč živi. V soju tega sproščenega vzdušja se je na mizici pojavila tudi steklenica ruma in zvrhana ponev slastnih kraljevih kozic. Manjkalo je le, da bi na trnek ujeli mečarico, ki bi delala družbo majhni podolgovati leteči ribi, ki se nam je iznenada pridružila na krovu. Da smo bili pod afriškim soncem, so nam dali jasno vedeti njegovi topli žarki, ki so sežgali naše nosove, kljub temu, da smo jih skrivali pod kapo. Naša posadka »rdečenoscev« pa se je morala spopasti še z eno nevarnostjo. Zvečer, milje stran od afriške obale, smo se znašli sredi minskega polja neoznačenih in neosvetljenih ribiških boj, črnih, kot je bila noč sama. Ena napaka in že bi bili pod vodo. Neskončno morje je postalo utesnjeno, utrujeno in nič več mogočno. Pripadalo je ljudem in njihovim potrebam. Ribiči so praznili njegove dobrote, pomorščaki so ga polnili s smetmi in bilo je videti, da se je priobalni košček narave povsem vdal usodi. Mi se nismo. Pazljivo smo se ogibali nevarnih boj in na trnih prebedeli noč. Bilo je srhljivo in vznemirljivo obenem. V morju se je lesketalo na tisoče ribjih oči, temno nebo pa je od vseh zvezd kar žarelo. Oče je prevzel nekaj ur straže, predvidene za Jurija Vasilijeviča, da bi se ta odpočil pred vhodom v Gibraltarsko ožino. Bilo me je strah, kako se bo obnesla sprememba. Očeta imam rada, vendar ker sva oba vzkipljiva bika in se najin pogled na svet precej razlikuje, si nemalokrat skočiva v lase in tega nisem želela, še posebej ne na brezizhodnem morju. K sreči so ure ob toplem čaju in oreščkih minile brez kratkih stikov. Ravno nasprotno. Ugotovila sem, da očeta sploh ne poznam tako dobro.

 

»Poglej, kako sveti Orion. Afrike ne maram, ker tam vlada samo nered, in vendar se pomirim vsakič, ko na nebu najdem Orion.« Očetova nenadna izpoved me je presenetila. Solzne oči je imel uprte v nebo in prvič sem ga videla v tej luči.

»Orion ...,« sem pomislila. Eno izmed dveh sozvezdij, ki ju poznam in z lahkoto najdem na nebu. Veliki medved in Orion. Zadnjega sem tudi sama imela rada, verjetno, zato, ker so z njim povezana vsa fascinantna starodavna ljudstva in nisem mogla verjeti, da podobne občutke goji tudi on. Morda pa le imava nekaj skupnega.

»Ko vidim Orion, se spomnim, da sem še vedno pod istim nebom kot tvoja mama, ne glede na to, kje sem.« Njegova mala skrivnost se mi je v trenutku prikupila. Še enkrat sem pogledala v nebo, tokrat z drugačnimi očmi, ter pozornost preusmerila na bližajoča se plovila. Bili smo že precej blizu Gibraltarja in število trajektov se je znatno večalo. Proti jutru smo bili že tako rekoč obkoljeni in prvi radijski signali so začeli klicati tudi našo Bepo. Na jadrnici je postalo precej živahno. Tokrat je bila celotna posadka zbrana na krovu in sonce je ponovno začelo pripekati na naše nosove. Delfini, ki so nas spremljali velik del poti, so svoje mesto prepustili hitrim, velikanskih trajektom, ki so po dolgem in počez sekali ožino, mi pa smo se jim slalomsko izogibali, kot kakšne nebogljene srne sredi avtoceste. Grozno si je bilo predstavljati tamkajšnje begunce, ki prečkajo ožino v popolni temi in brez vsakršne navigacije. To je bil namreč samomor, ruska ruleta, kjer si bil lahko v trenutku pogubljen. Nam je prehod uspel, pa čeprav smo v najbolj kočljivem trenutku manevriranja nehote oplazili kita. Ja, prav ste prebrali. S kobilico smo oplazili kita, ki je prav tako poskušal prečkati ožino in izkušnja ni bila tako smešna, kot se lahko sliši. Siloviti udarec, ki nam je spodnesel noge in nas pometal po palubi, ter hrup, primerljiv s tistim, ki ga izzove avto, ko se raztrešči v zid. Znakov, da tonemo, nismo opazili, zato smo se posvetili obkrožajočem nas prometu in iskanju marine, v kateri smo imeli rezervirano mesto. Polomljena satelitska antena nam je poskušala zmešati štrene in vendar smo z logiko le našli pristanišče Puerto José Banús, kar je pomenilo, da bomo lahko še isti dan stopili na trdna tla.

  

  

---

* ZEMLJA *

---

»Kam smo ...?«
Začudeno smo se ozrli naokoli. Snežno bele vile z bazeni, drage jahte, dvonadstropni gliserji in vendar je bilo nekaj narobe. Svet se je od našega odhoda povsem spremenil, postavil na glavo. Oči so nam začele begati na vse strani in nič ni sovpadalo s tipično podobo vroče Andaluzije, ki je kipela v ritmih flamenka in vzklikih bikoborcev. Vročina, ki smo jo čutili okoli sebe, je bila čisto drugačna. Nihče izmed nas si ni upal na glas priznati, da smo pristali v središču luksuznega bordela, ki ga je skorajda nerodno krasila edina pristna ikona španske kulture, tritonski Dalijev nosorog. Za seboj smo imeli morje dogodivščin in vendar smo na španski zemlji ostali povsem brez besed. Primajali smo se do ene izmed tamkajšnjih restavracij, brez komentarja povečerjali in se vrnili na jadrnico. V zraku je bilo čutiti, da bo vsak čas izbruhnil val neprimernih opazk na račun ženskega spola in vendar se je posadka zavoljo mene zadržala. Treba je bilo prebaviti vse, kar smo uspeli v nekaj urah videti, in odpravili smo se spat. Naslednji dan se je vse le še stopnjevalo in imela sem vrh glave tamkajšnje neokusne razgaljenosti. Bila sem pripravljena vnovič odpluti na Atlantik, kamor koli, samo da ne bi ostala še en dan v tistem bordelu. Nisem bila edina. Jadrnico smo kar se da hitro popravili, pospravili in kupili letalsko vozovnico za domov. Dogodivščine je bilo konec, vsaj mislili smo, da je tako.

---

* ZRAK *

---

Zrak 21. stoletja napajajo žične in brezžične povezave, na katere se ljudje, tehnološko napredna bitja, s pridom zanašamo. Po zraku potujejo naš denar, naša gesla, naš glas in naše ideje in vendar se tu pa tam kaj zalomi, posledice pa nas lahko drago stanejo. Radi govorimo, kako nam tehnologija lajša življenje in vendar ne moremo nikomur pripisati krivde, ko se ta izneveri. Letalo je naše utrujene obraze popeljalo vse do nizozemskega Eindhovena, kjer smo morali prestopiti na drugega. Tam nam je letališka uslužbenka zadala zadnji udarec.

   

  

»Opravičujem se, vendar vaših imen ni na seznamu.«

Tega res nismo želeli slišati, še posebej ne tedaj, ko smo imeli na voljo le uro časa za zamenjavo leta. Kako je prišlo do takšne napake, ni bilo jasno nikomur izmed nas, tudi uslužbenki, ki je nemo strmela v zaslon, ne. Še enkrat smo pregledali rezervacijo in vse je bilo prav, le naša imena so se nekje na sredi poti porazgubila. Napredna tehnologija se je na samem koncu naše dogodivščine izneverila in krivda ni bila od nikogar. Vsi, vključno z letališkimi uslužbenci, smo se zavedali, kako absurdno je bilo v rokah držati veljavno letalsko vozovnico in biti izbrisan iz sistema, ki nas je še uro nazaj popeljal na Nizozemsko. Nihče ni bil kriv, kajti šlo je za tehnološko napako. Če smo želeli ujeti zadnji let domov, smo morali nemudoma izprazniti žepe in kupiti še eno, tokrat dvakrat dražjo letalsko karto do Benetk. Utrujenost in odvečna živčnost nam je požrla vse moči. Domov smo prileteli v smrtni tišini. Težko je bilo doumeti, kaj vse smo imeli za seboj in še danes je tako. Občasno mi misli zbežijo nazaj na Kanarske otoke in tisti nemirni Atlantski ocean, vendar jih tokrat doživljam v povsem drugi luči. Čudežna narava mi je vzela veliko, vendar dala še več.

Tekst in fotografija: Aleksandra Dorošenko