Pristanišče


Morda se lahko najprej vprašamo, kaj nam je ljubše, kaj bolj domače: pristanišče, pristan, luka ali mandrač. Pobrskamo po izvoru in razočarano ugotovimo, da so tako pristanišče kot pristan, pa tudi luka povzeti iz hrvaščine, mandrač pa iz italijanščine. Kaj pa, če bi se odločali glede na pomen? Pristati pomeni obmirovati, dobesedno obstati na mestu, kar je zelo po meri tega, kar se dogaja v poetičnem pristanu ali prozaičnem pristanišču, kamor privežemo čoln ali ladjo. Vsekakor je pri tem opravilu najpomembnejši varen pristanek, ki je sklepno dejanje plovbe, hkrati pa vsebuje tudi pričakovanje pred vetrom in valovanjem varnega priveza, kar naj bi pristan tudi obljubljal. Čeprav privez v slovenščini uporabljamo tudi v prostorskem smislu, kot prostor za privezovanje plovil, dandanes še posebno jadrnic, s tem pojmom vendarle ne moremo nadomestiti pristanišča, ki je veliko širši pojem, obsegajoč različne funkcionalne sestavine vodnega, tako tovornega kot potniškega prometa. Privezu je pomensko najbližji mandrač (it. mandracchio), ki se uporablja za manjši pristan, saj mandra v italijanščini pomeni štalo, torej ladijski hlev ali čolnarski hlevček. V premislek nam ostane še luka, ki slovenščino zaradi enakega lastnega imena koprskega tovornega pristanišča kar precej zaznamuje. Ampak luka je samo pohrvatena staroslovanska loka, ki pomeni močvirnat travnik oziroma svet ob vodi. Povsem pa smo pozabili, da smo še v devetnajstem stoletju za pristanišče uporabljali slovensko besedo loka. Danes to besedo uporabljamo za poplavni svet, gozd ali travnik ob reki.

Kakorkoli že, za literarne namene je tudi pristanišče, kot je naslovljen naš natečaj za kratko zgodbo, dovolj močan, pester in bogat motiv, da je bilo, še posebno ker prihajata tako pobuda kot gmotna podpora iz naših obmorskih mest, Izole z njenim mandračem in Kopra z njegovo luko, pričakovati odmeven pripovedni odziv. In res smo prejeli kar 22 kratkih zgodb na to temo. Pri tem pa je zanimivo, po svoje pa zgovorno, da nobena zgodba ne obravnava dogajanja v pristanišču kot prizorišču gospodarsko pomembnega mednarodnega tovornega prometa, temveč se vse po vrsti lotevajo psihično socialnih tem v katerih odmeva usodna povezanost s pristaniščem. Sicer pa kaj drugega od pripovedne lierature niti ne moremo pričakovati.

Žirija v sestavi Vanja Čibej, Nika Korsič, Erika Gregorič in Iztok Geister je proglasila tri najboljše zgodbe po vrstnem redu dobljenem na podlagi točkovanja. Vsak član žirije je ocenil zgodbe od 1 do 10, ne da bi bil pri presojanju zavezan kakšnemu enotnemu merilu. Pri tem se je pokazalo, da so se ocene pri nekaterih zgodbah močno, včasih celo diametralno razlikovale. Rezultat takšnega ocenjevanja so bile majhne razlike v rangiranju, kar pomeni, da so bile konec koncev vse zgodbe v rangu povprečja. Anonimne zgodbe z najvišjo povprečno oceno pa so bile zmagovalne.

Prvo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Sprehod med gnečo. Zgodba govori o zadušljivem vzdušju na ulicah primorskega mesta, ko ga preplavijo turisti. Kroki v rezkem slogu, z odsekanimi stavki in brez dlake na jeziku. Odličen primer tega, kako se da največ povedati brez odvečnih besed.

Drugo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Darilo morja. Zgodba pripoveduje o varnostniku, ki na obhodu v luki najde zavrženega dojenčka in ga po notranjem obračunu s samim seboj in v soglasju s partnerico vzame za svojega. Nelahka zgodba je napisana v pogovornem jeziku, sproščeno, brez obremenjujočega moraliziranja.

Tretjo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Riba na suhem. Gre za pogovor med deklico klošarjem. Dialog med iskreno naivnimi vprašanji in prebrisano trpkimi odgovori. Spretno izpisan vrtinec življenja na klopi pristaniškega pomola.

V celoti gledano v prenekaterih zgodbah ni manjkalo trivialnosti, skorajda preveč je bilo literarnih puhlic in precej premalo izvirnih domislic. Prevladoval je novinarski jezik, kot da se izborna leposlovna beseda sramuje svojega poslanstva. Zato pa potrebujemo še več takšnih priložnosti kot so literarni natečaji.

Pristanišče in hruške (Vanja Čibej)