MENU‎ > ‎Natečaj‎ > ‎Objave - Natečaj‎ > ‎

Tretje nagrajena kratka zgodba: Riba na suhem, avtorica: Melita Vidovič

objavljeno: 7. dec. 2018 22:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia
Fotografija: Nika Korsič 


Natečaj za kratko zgodbo 2018 na temo "Pristanišče" 

Tretjo nagrado prejme kratka zgodba z naslovom Riba na suhem. Gre za pogovor med deklico in klošarjem. Dialog med iskreno naivnimi vprašanji in prebrisano trpkimi odgovori. Spretno izpisan vrtinec življenja na klopi pristaniškega pomola. 

I. Geister, predsednik žirije 




MELITA VIDOVIČ  

RIBA NA SUHEM 



»Si buden?« je rekla.

S pogledom se je uzrl za glasom.

»Vedno. Tukaj in zdaj.«

Stresel je glavo in jo potisnil iz kokona oblačil. Zagledal je obraz deklice, ki je stiskala roke v žepe plašča. Obrnil je svoje telo v njeno senco.

»Te nič ni strah? Mogoče sem tat!« 

Po nekaj trenutkih tišine je vprašala: »Kaj delaš tukaj in zdaj?«

Njegova usta so se široko odprla in razkrila zebrasto sliko zob: »Kaj delam? Urim pozornost v trenutkih, ki mi preostanejo.«

Izza roba šala je deklica opazovala starčeve popokane roke in izmučeno obleko.

»Sedi,« je rekel in ji pomignil z glavo.

Deklica je sedla na klop. Starec je odlepil roki iz objema zapacane bunde in s pogledom zaplaval po madežih na koži in črnini za nohti.

»Ne glej me kot, da sem polulani cucek! Uprl sem se vsaki silnici, ki ni bila moja. Pustil sem vse in vsakogar za seboj. Ni bilo človeka, ki bi me lahko zadržal. Svoboda je edino, kar šteje!« je vzkliknil.

Njegove trdno stisnjene pesti deklice niso zaustavile v nameri, da ga ne izprašuje še naprej: »A nimaš toplega doma?«

Začel se je krohotati kot dedek, ki vnukinjo uči o resnični naravi plenilca.

«Vsak dan opazujem ladje v pristanišču in ljudi, ki natovarjajo in raztovarjajo tovor. A misliš, da se ustavijo in gledajo ptice in morje? Ljudje delajo brez premora, zbirajo denar na kupe, se zaradi njega prepirajo. Zakaj? Za trenutke svobode? Svoboda te popelje navzgor med angele ali pa padeš s poti v globino, brezno. Iskal sem svobodo, poiskal sem samost.«

Popravila si je šal, ki ji je silil v usta, in mu odvrnila: »S kom pa deliš svobodo?«

Njegov glas ji je prinesel hladen odmev: »Vsak dan mi valovi vračajo to vprašanje na plažo razuma. Stegujem se po vodi, a ostajam žejen v bivanju. Sem riba na suhem.«

Deklica je hipoma rekla: «Ribe na suhem umrejo. A si umrl?«

»Tak butec pa nisem! Dejstvo je, da kar ne moreš spremeniti, moraš sprejeti. Zato sem zadovoljen z nič.«

«Nisem še srečala človeka, ki bi bil zadovoljen z nič.«

Sunkovito si je potegnil kapo z glave in odgovoril: »Nič? Bogastvo, ki ga nosim v sebi, je tvojim očem nevidno. A kaj bi se čudil in ti zameril. Saj vendar živiš v svetu daril, ki so znotraj votla in prazna. Vse življenje hrepenite po nečem, kar nosite s seboj. Izgubite se v množici nepotrebne navlake in smeti. Kot odtrgan cvet počasi ovenite.«

Nastavil je soncu dvignjeno brado, da je prosto koketirala z žarki, in nadaljeval: »Nesrečnega človeka je mogoče porivati sem in tja, ga spremeniti v naplavino. Zato sem rekel psihiatru: Jebeš vse! Nočem biti v službi družbe. Kupil sem čoln in okusil svobodo kot nikoli dotlej. Edino, kar je manjkalo v moji popolnosti, je bil nekdo, ki bi mu lahko rekel, da ga ljubim. Imel sem to priložnost, a nisem zbral poguma, da ji to povem. Zato sem tudi od nje odšel.«

Deklica je vstala in stopila korak naprej proti avtobusu, ki je medtem ustavil na postaji.

»Ni prava številka,« je rekla in sedla nazaj. Starec se je začel glasno smejati: »Številke, številke…Včasih srečam ljudi iz časa, ko sem sam štel in sešteval številke. Obrnejo se z obrazom stran. Pa nič zato. Tudi jaz se obrnem stran. Moj svet je onkraj trdovratne iluzije. Tam zunaj je tišina…in v ušesih še vedno slišim pesem valov. Verjemi, kamorkoli greš, si že tam.«

Odkimala je: »Ne verjamem. Zakaj si zbežal?«

Spustil je pogled in se zazrl v raztrgane nogavice, ki so mu kukale iz natikačev.

»Dolgo časa sem se spraševal zakaj. Potem sem se nehal spraševati. Živim sam s seboj. Ropotajoče življenje ladij me zjutraj budi in zvečer greje pod lepenko. In zvezde so moje ljubice, ki jim mežikam!«

»Živiš na tej klopi?« je vprašala.

»Pristanišče je moj dom.«

Poveznil si je kapo nazaj na glavo in vstal.

»Imaš kaj drobiža?« je vprašal in sestopil na prazno cesto.

»Boš jutri spet tukaj?« je odvrnila.

»Mogoče,« je rekel in se zlil s temino pristanišča. 




O avtorici

Melita Vidovič se je rodila 18. maja 1972 na Ptuju. Živi v Mariboru.

Svojo ustvarjalnost je začela graditi na področju slikarstva. Od leta 2013, ko je pripravila svojo prvo samostojno razstavo s ciklusom Obrazi, se udeležuje številnih Ex Tempore in regijskih likovnih razstav območnih izpostav JSKD na Ptuju, Ormožu, Lenartu, Slovenski Bistrici in Mariboru; ter številnih likovnih kolonijah po Sloveniji. Strokovno se je izpopolnjevala kot tečajnica v Šoli uporabnih umetnosti v Ljubljani pri akad. slik. Mladenu Stropniku.

Svojemu likovnemu ustvarjanju je dodala še eno izrazno sredstvo – besedo. V okviru Literarnega kluba na Ptuju se predstavlja na Literarnih večerih na Ptuju, v Mariboru, Grosuplju, Lenartu, v Varaždinu itd. Kot avtorica s prispevki sodeluje v spletno - literarni reviji Locutio, v časopisu Delo, reviji Mentor, Literarno jezikoslovni reviji itd.Na razpisu JSKD in revije Mentor leta 2016 je bila s prvencem kratkih zgodb Rezila pod listnato odejo izbrana za najboljšo samozaložniško knjigo v letu 2015.

Fotografija: osebni arhiv avtorice




http://www.inovelmedia.si/home/natecaji/objave---natecaji/natecajzakratkozgodbo