MENU‎ > ‎Natečaj‎ > ‎Objave - Natečaj‎ > ‎

Tretje nagrajeni potopis, maj 2015

objavljeno: 4. maj 2015 13:02 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. maj 2015 13:47 ]


Natečaj Spletnega časa za potopis 2015

Kostarika

(obrazložitev za tretje nagrajeni potopis)

Spremljamo eno mesečno potovanje mladega para po eksotični Kostariki in nekaj dni tudi po sosednji Panami. Ves čas preverjata priljubljeno turistično geslo »Pura vida« (Čisto življenje). Odprta do vsega neznanega, zanemarljiva do lastnih pričakovanj in prilagodljiva lokalnim potovalnim in nastanitvenim standardom se potikata po naravnih parkih in poceni turističnih naseljih. Vidita veliko eksotičnih živali, spoznata veliko domačinov in tujcev, a najmočnejši vtis napravi nanju domačin, ki ju sprejme kot dolgoletna prijatelja, čeprav se komajda poznajo. Kljub vsej eksotiki potovanja, ju najbolj prevzame domačnost tega gostitelja in njegove družine, ki si je ne znata razložiti drugače, kot, da je bilo treba opraviti vse to potovanje prav zaradi tega nepričakovanega gostoljubja.

Iskrena in s predsodki neobremenjena avtoričina (Eva Vovšek) pripoved o iskanju »čistega življenja« najde na koncu zgodbe svoj najgloblji smisel v brezpogojni naklonjenosti med ljudmi, še kako pogosto izgubljenimi v turističnem labirintu. Zaslužena tretja nagrada.


I. Geister



Kostarika


Kostarika. Dežela peščenih plaž, kave in banan. Dežela barvitega živalskega sveta, nacionalnih parkov in visoko razvitega eko-turizma. Dežela, ki je leta 1948 ukinila vojsko. Dežela, katere slogan se glasi »Pura vida!« (Čisto življenje!) in kjer so stres, tesnoba, napetost ali kakršnokoli drugo negativno čustveno ali mentalno stanje, ki bi utegnilo negativno vplivati tudi na ljudi v okolici, skrajno nezaželeni. Dežela, kjer te stanje zena zadene, ne da bi se tega sploh zavedal.

Toliko krajev, toliko zgodb. Toliko sanj – uresničenih/neuresničenih. In na koncu vedno ista misel: Vsak nosi svoj križ. Tokrat sva potovala popolnoma svobodno, brez vsakršnega načrta, rezervacij in celo brez posebnih pričakovanj. Želela sva občutiti deželo, njeno vibracijo, spoznati lokalne ljudi, in ponovno spoznati sebe. Se odmakniti iz vsakdanjega življenja in pridobiti „širšo sliko“. Zato sva se z nahrbtniki odpravila po avanturo – in v mesecu dni v Kostariki sva je prejela precej.
Potovanje sva začela na Karibski obali, v kostariškem nacionalnem parku Tortuguero, kamor sva »prebegnila« hitro po pristanku v kostariškem glavnem mestu. Tako so nama svetovali drugi popotniki, navsezadnje pa je tako svetoval tudi Rough Guide (vodič), ki San Jose (bojda po mnenju domačinov) o(d)piše, kot »vrtinec odvisnikov od stresa, nebrzdanega kriminala in drugih urbanih grozot«. Kdo bi si mislil, da naju bo San Jose na eni točki spet privabil nazaj ter nama postregel s pristnim kostariškim doživetjem. »Do Tortuguera vodita dve poti«, nama je v španščini razložilo dekle na recepciji hostla, »turistična pot s kombijem in poceni pot, po kateri potujejo lokalni ljudje.« Ne zgolj zaradi stroškov (čeprav se ni kaj za pretvarjati – slovenske plače mladim niti približno ne dajejo veliko manevrskega prostora v cenovno ne preveč ugodni državi, kot je Kostarika), ampak tudi zaradi same avanture, sva izbrala lokalno pot. Kar je pomenilo menjavo treh avtobusov, opremljenih z naravno klimo-prepihom in prežetih s tono prahu, ki se je valil skozi okna z makadamske ceste ter se nama v tropski vročini lepil na usta. Pot na razdalji pičlih 262 km je trajala kar osem ur – pa niti ne, zato, ker je bilo zgolj prvih 70 kilometrov poti asfaltirane, v nadaljevanju pa smo se bolj ali manj vozili po makadamskih luknjah, temveč zato, ker v Kostariki avtobusi stojijo očitno povsod tam, kjer jih kdo ustavi! Ta ugotovitev se mi je zdela neverjetno posrečena, ni čudno, da ljudje tukaj živijo brez stresa, sem pomislila. Pa ne le to, avtobusi v Kostariki (tudi tisti, ki potujejo na dolge razdalje) sprejmejo vsakogar, ki jih ustavi – tako da se je od začetka na pol prazen avtobus v roku naslednje ure, ko sem se predramila iz sanjaškega polsna, napolnil do zadnjega stojišča.

Osem ur vožnje je razmeroma hitro minilo. Ko nisi doma, je vse drugače, neznano, zanimivo - vsaj za um. Ne da bi se za minutko zdolgočasila, sem ure in ure opazovala izjemno zeleno pokrajino - palmove nasade in tropske gozdove, vulkane v daljavi ter domačine na sosednjih stolih. Vsake toliko sem s kom pokramljala, o življenju, o bananah, o Kostariki. Kako sem si hvaležna za vse dodatne ure španščine, je bila misel, ki me je na Kostariki neštetokrat prešinila. Kaj hitro sem namreč ugotovila, da me je prav znanje španščine povezovalo z ljudmi, ki so v angleščini zelo ubogi, ali pa preleni, da bi jo prakticirali – tudi če so jo znali. Neka gospa mi je, ko smo se peljali skozi njeno vas, ponosno kazala šolo, cerkev, lokalno ambulanto – na moje začudeno vprašanje, če imajo v tej odročni vasici, ki po mojem mnenju ni štela več kot 30 ljudi, svojega zdravnika, mi je veselo odgovorila, da pride v vas vsak mesec. Ko je sčasoma zmanjkalo še makadamske ceste, so nas posedli v njihove čolne – lanče, v katerih smo naslednjo uro glisirali po vijugasto zaviti reki, opazovali bujno rastje obeh bregov ter oprezali za morebitnimi kajmani v vodi.

Naposled sva prispela v Tortuguero. Čedna vasica, zgrajena večinoma iz lesenih kolib, ob reki ter postavljena na ozek pas zemlje med reko na eni strani in bučnim oceanom na drugi strani, naju je takoj prevzela. Morda zaradi svoje zanimive lege, morda zaradi dejstva, ker sva prvič bila na karibski obali, podoba, ki spominja na številne piratske filme (vključno z meglico v daljavi!); morda pa le, zato, ker sva po celodnevnem potovanju končno prispela na cilj. »Cabinas? Cabinas?» so se domačini takoj, ko sva sestopila iz čolna, potegovali za najino pozornost, nama obljubljali toplo prho, najboljše sobe ter najlepši razgled, naju vlekli za rokave ter se ponujali, da nama nosijo najine 15-kilogramske nahrbtnike.

Ljudem v Kostariki je očitno zelo jasno, da prihaja glavni prihodek v državo od turistov, in da so turisti dobra priložnost, da si tudi sami postrežejo s kakšnim kosom pogače. Zato so do turistov zelo spoštljivi, nanje gledajo kot na investicijo, in ne zgolj kot na trenuten zaslužek, zato jim je tudi pomembno, da se turisti pri njih počutijo dobro. Kot sicer daleč najbolj stabilna in demokratična država v tej regiji je Kostarika obenem cenovno najmanj ugodna, pri čemer pa turisti po drugi strani dobro vejo, za kaj plačajo – za relativno urejenost in občutek varnosti.

Tortuguero (ki v prevodu pomeni lovilec želv – tortuga pomeni želva) je načeloma najbolj znan po želvah. Ko je sezona želv, le-te množično prihajajo iz vode na plažo zakopati svoja jajca, kar je vsekakor spektakel svoje vrste, ki ga midva žal nisva videla. V bistvu je bilo zelo zanimivo, da v Tortugueru nisva videla niti ene same želve! Vendar naju kljub temu živalski svet ni pustil na cedilu. Naslednje jutro sva se ob natanko 5.00 uri, ko je zunaj lilo kot iz škafa, odpravila na 5 – urno vožnjo s kajakom po reki Tortuguero. Ko gre za živalce, preprosto niti 5-urno veslanje ob petih zjutraj ni naporno. S pomočjo ostrega in izkušenega očesa domačina ter rane ure nama je uspelo videti kajmane, opice, coatije, iguane ter ogromno vrst ptičev – med drugim tudi tukana. Hitro sem razumela, zakaj mora tura trajati pet ur – ker je divje življenje tako nepredvidljivo, živali pa ob vsakem sumu bližine človeka pobegnejo, že dolgo, preden jih človek sploh opazi. Vendar je obenem izjemno nagrajujoče, ko naposled zaslediš kakšno gibanje v naravnem okolju. Ko ob pogledu na tresoče se krošnje dreves opaziš razposajene opice, kako z neverjetno spretnim in na videz lahkotnim gibanjem skačejo iz veje na vejo, iz drevesa na drugo drevo, se obešajo in gugajo, ter nato postanejo na bližnji veji, kjer naslednjih nekaj minut s svojimi neproporcionalno velikimi, rumenimi zobmi veselo zobajo sadeže. Kako prvinski je živalski svet, in kako neposredno se v njem vse dogaja!

Po treh dneh v Tortugeru sva imela vasico že v malem prstu – prečesala sva naravni park, preplula reko s kajaki po dolgem in počez, našla svojo najljubšo kavarnico in najcenejši super market, odkrila klopco z najlepšim razgledom na ocean, nabrala kamenčke za mozaike ... Jaz sem se vedno bolj čudila dejstvu, kako težko je bilo v tej tropski deželi, iz katere nam v Slovenijo uvažajo ananase, kupiti sadje. Nisva ga dobila ne v San Joseju ne v Tortugueru (kar sem še lahko razumela, še posebej, če je tudi sadje potovalo po tej lokalni poti, po kateri sva prišla midva). Da ne govorimo o bananah. V San Joseju sva kupila zelene banane, za katere mi je prodajalec izrecno zagotovil, da so zrele za jesti, pa se jih ni dalo niti olupiti. Tako sva jih že pet dni prenašala naokoli v nahrbtnikih in čakala, da bodo dozorele. (Te banane nikoli niso dozorele, zato sva jih kasneje podarila lastnici hostla. Kasneje sva od domačinov tudi izvedela, da so te večje, zelene banane v bistvu platane, ki so namenjene cvrtju. »Prave« banane – rumene in zrele, pa so namenjene evropskemu načinu konzumacije – jih olupiš in poješ). In da ob tej priložnosti povem še zgodbo o jabolkih – ker jih uvažajo, je stalo eno jabolko en dolar, kar se nama je zdelo ogromno. Zato mi je prodajalec (ja, taisti prodajalec, ki mi je prodal platane in me pretental, da so to banane) ponudil celo vrečo »kostariških« jabolk za dva dolarja – t.im. vodena jabolka. Seveda bi mi morala že moja pravna logika dati jasno vedeti, da v njegovi zgodbi nekaj smrdi. In res je smrdelo, po vsem avtobusu – večina vodenih jabolk je naslednji dan, ko sem na poti do Tortuguera odprla vrečko, zgnila, tako da je cel avtobus smrdel po gnilih jajcih, tiste, ki pa niso zgnile, pa niso bile niti približno užitne, saj so imele okus po križancu med zlatim delišesom in redkvico. Tako sem se kasneje na potovanju, ko mi je še kak dobrohoten prodajalec ponudil »kostariška« jabolka, le prijazno nasmehnila in naštela šop dolarjev za uvožena jabolka.

Četrti dan v Tortugueru sva vedela, da je prišel čas, da se odpraviva naprej. In ker so se naokoli širile govorice, da bo v Puerto Vieju največja novoletna zabava v državi, sva se namenila prav tja. Ponovno po dolgi (sicer drugi), ne-turistični poti – najprej z lančo, nato, pa s kar petimi različnimi avtobusi. Na zadnjem avtobusu se je med potniki šušljalo, da so kapacitete v Puertu Vieju zaradi odmevne novoletne zabave 100 % zasedene. Za trenutek sem pomislila, hm, kaj bi bilo morda bolje, če šla raje v sosednje mesto, Cahuito?, obenem pa dala namero, naj se nekako uredi prenočišče, saj me je nekaj vleklo v ta neznani kraj. Ko sva prispela v Puerto Viejo, še nisva niti dobro stopila iz avtobusa, ko naju je domačin na kolesu in z »dreadlocksi« do kolen nagovoril, naj mu slediva, ker ima prenočišče za naju, ki nama bo zagotovo všeč. Spogledala sva se, skomignila z rameni ter šla za njim. In tako sva pristala v Hotelu Puerto Viejo, edinem prostem hostlu, ki je bil v celotnem kraju zaradi svojih ogromnih kapacitet še na voljo. Zgrajen iz bambusa in lesa po navdihu bivšega profesionalnega surferja iz ZDA, sicer še ne čisto dokončan, z visečimi mrežami, ogromno leseno teraso in stenami, polepljenimi s številnimi pozitivnimi afirmacijami, je hostel vsekakor imel dušo. Bi pa morda potreboval še kakšno čistilko več, saj je bila kuhinja na robu okusnega. Kdor je kuhal, raje ni jedel, in obratno. Zaradi obsežnih kapacitet hostla (premogel je več kot 70 sob) je bil pretok ljudi ogromen in spoznala sva veliko mladih popotnikov, od katerih je imel vsak svojo zgodbo. Mojo pozornost je vsekakor vzbudilo dekle, ki je po hostlu hodila z mačeto, privezano na hrbet, po videzu pa me je spominjala na bitja iz filma Avatar. Na moje začudeno vprašanje (namenjeno bolj sebi kot njej), zakaj to dekle hodi naokrog z mačeto na hrbtu, mi je brž odgovorila „Zato, ker živim v džungli. Mačeto potrebujem, da si odrežem kokos, in zaradi kač. Pa tudi v tej kuhinji ni nobenega noža, zato sem jo danes na primer potrebovala, da sem si vrezala kruh“. Ime ji je bilo Nora, prihajala je iz ZDA, že 8 mesecev pa je živela v bližnji džungli (kar mi je bilo čudno, saj sem jo ves teden videvala, kako si kuha in se tušira v najinem hostlu). V času našega srečanja sta si s fantom v džungli gradila lesenjačo, v prihodnosti pa se namerava preživljati z gojenjem čebel, ki bi proizvajale propolis. Zato je tudi bila v civilizaciji, da na trgu kupi čebele. K srcu pa nama je prirasel predvsem Gerard, domačin, po duši surfer, ki je v hostlu delal na recepciji. Poročen z Japonko, s katero ima tudi otroka, ima kar tri službe, z namenom da uresniči svoje sanje – zgradi hišo za svojega otroka. Trenutno leto dni ločen od svoje družine, saj je žena na Japonskem urejala neke papirje, je vsako jutro mahal po Skypu svojemu malčku, zvečer pa osvajal turistke v hostlu. »Ženi sem rekel – nisem kos lesa, da bi lahko abstiniral celo leto. In je razumela. Dala mi je zgolj tri pogoje – ne zapletaj se z mladoletnimi dekleti, poskrbi za kontracepcijo, če pa me okužiš s kakšno spolno boleznijo, pa te ubijem.«

Puerto Viejo je bila zame vsekakor „the“ destinacija potovanja. Včasih ti je kak kraj preprosto pisan na kožo, in to tudi veš. Tako je bilo s to majhno karibsko reggae vasico z neverjetnim šarmom in karizmo, polno mladih ljudi (ali vsaj mladih v srcu) in polno upanja. Kraj, kjer začutiš, da so še tako nerealne sanje uresničljive. Kraj glasbe in plesa. Kraj, kjer si človek spočije telo in duha in kjer si um končno dovoli seči izven poznanih okvirjev. Kraj, kjer ljudje iz vsega sveta pridejo uresničit svoje sanje - v želji po spremembi, v želji po prekinitvi navadnega „hodim v službo pet dni na teden“ življenja. Tam je preprosto vse lahko, vse teče, gre s tokom, in če ne gre, je tudi prav. Obenem pa ni to neka »tepiharska«, zakajena vasica brez vsakršne prave perspektive (čeprav se rado kaj zvije).

Dnevi v Puerto Vieju so se zame odvijali, kakor da sem v neki drugi dimenziji. Jutranji naravni sok v lokalnem barčku na peščeni plaži ter ura joge v bližnjem joga centru, skritem sredi tropskega gozda, sta me že navsezgodaj zjutraj nastavila na dobre vibracije. Nežen šum valov morja me je postavljal v »zdaj« in tako sem pogosto zavestno opazovala lepoto kraja in ljudi, s svojo notranjo bitjo. Ko sem hodila po cesti, je iz domačih lokalov odmeval prijeten glas Bob Marleya, ki je sporočal, da je čas za sprostitev in prepustitev temu, kar je. Ob večernih zvokih kitare, ki so prihajali izpod prstov nadarjenih popotnikov z vseh celin, sem kreirala svoje sanje, da nekoč tudi sama tukaj najdem svoj dom. Puerto Viejo je imel vse, kar si je moja duša želela in za tistih nekaj dni, ki sva jih tam preživela, se je čas zame popolnoma ustavil. Še trgovine so imele vse, kar sem si zaželela – vključno s široko paleto tropskega sadja, kar sem pogrešala v Tortugueru. Tudi novoletna zabava je opravičila svoj sloves – celo noč in še pozno v jutro se je po glavni cesti vila kača ljudi, ko so »mingljali« med bari z različno glasbo, poslušali koncerte v živo in si izmenjavali priložnostne komentarje. Ob polnoči sva se odpravila na plažo, kjer sva pod palmami opazovala majhne ogenjčke v lampijončkih, ki so jih domačini množično spuščali v nebo.

Že kaj kmalu po novem letu sva oba začutila, da bi se rada premaknila naprej, saj sva se že dodobra spočila in čas je bil za nove podvige. Na podlagi pripovedovanj drugih popotnikov sva se ogrela za zamisel, da se premakneva vzdolž po karibski obali v sosednjo Panamo, na arhipelag Bocas del Toro (v prevodu Usta bika). Iz Puerta Vieja je zelo enostavno priti v Bocas del Toro, so nama pravili ljudje, saj je razdalje samo 120 kilometrov. Do te točke potovanja sva že spoznala, da so razdalje v Kostariki izredno nesorazmerne s časom, ki ga potrebuješ, da jih premagaš, zato nisva pričakovala sicer kratke poti, ne pa tudi tako dolge. Ker so se očitno tudi drugi turisti zagreli za idejo o prečkanju meje s Panamo, sva na štampiljko za izstop iz države v vrsti, ki se ni nikamor premikala, čakala dobre tri ure. Prečkanje meje je bilo smešno – avtobus nas je pustil na kostariški meji, kjer se je obrnil nazaj, nato pa smo mejo preko mostu z vso svojo prtljago prečkali peš. Na drugi strani so že čakali panamski avtobusi in kup taksistov, v upanju, da nas prepričajo, da se vožnja z avtobusom (ki je stala 1 dolar) ne more primerjati z njihovim udobnim taksijem (ki je stal približno 30 dolarjev). Z (ameriškimi šolskimi) avtobusi so nas nato pripeljali do postaje lanč, kjer smo nadaljnjo uro čakali, da pride kak čoln in nas odpelje na glavni otok. Tako je pot pičlih 120 kilometrov trajala dobrih sedem ur.

Bocas del Toro bi bila dobra destinacija, če ne bi bila absolutno prenapolnjena s turisti. »Za novo leto si vsi želijo biti v Bocas del Toro«, se nama je nasmehnil voznik lanče. Če so bile kapacitete v Puertu Vieju zaradi novoletnega časa zasedene 100-odstotno, so bile v Bocas del Toro zasedene 150-odstotno. Po dvo in pol urnem iskanju prenočišča, ko sva zaradi teže nahrbtnikov hodila že kot dve pohabljeni rački, sva vendarle našla neki hostel, visoko precenjeno luknjo. Najina soba je bila v bistvu nekdanja garaža, sredi katere je bila postavljena postelja, uporaba kopalnice pa na čase prav stresno opravilo. »V tem času okrog novega leta zaslužim več kot celo leto!« je veselo razlagal latnik hostla prijatelju, medtem ko sem mu naštevala dolarje za prenočišče. Ob misli na oderuško ceno prenočišča sem se tolažila s ponudbo brezplačnega zajtrka. Za takšno ceno bi pričakovala ruski bife, mizo obloženo z vsem kar si lahko namislim – dobila pa sva vnaprej narejeno (sintetično) maso za palačinke, katere je bilo v njihovih spraskanih ponvah praktično nemogoče speči. Tako sva prvi dan jedla zažgan cesarski praženec, drugi dan palačinke po ameriško (debele, podobne španski tortilji), tretji dan pa sem že bila na konju in končno spekla evropske palačinke.

Ponudba aktivnosti v Bocas del Toro se je seveda večinoma omejevala na vodne športe in atrakcije. Domačini so v zvezi s tem dobro organizirani, več lokalnih agencij ponuja razne izlete s čolni med otoki, predvsem potapljanje, šnorkljanje, opazovanje delfinov … Tudi midva sva se odpravila na enega izmed takšnih izletov, in sicer s čolni na otok Zapatillos, kjer smo šnorkljali, oprezali za delfini (ki jih seveda, kot po navadi, ni bilo od nikjer) ter se smejali počasnim lenivcem, ki so se pretegovali na drevesih. Na obrazu našega mladega vodiča - domačina je bilo opaziti lagodje življenja, ki ga živi. »Obožujem ta kraj. Sem že potoval naokrog, ampak od tukaj se ni bi nikamor preselil,« nama je veselo razlagal med malico. »Bocas mi ponuja vse – surfam, se potapljam, vodim izlete, kjer vedno znova spoznavam nove zanimive ljudi, v zadnjem času pa tudi treniram divje konje nekega bogatega Američana – s čimer dobro zaslužim.“

V naslednjih dneh je bila moja glavna misija najti drugo prenočišče, ker mi je Mundu Taitu (najin hostel) že precej presedal. Pa se je izkazalo, da je to 'misija nemogoče', saj so bila vsa prenočišča do šestega januarja popolnoma zasedena. Vsi so si želeli biti v Bocas del Toru (še profesionalni surfer Kelly Slater, ki je ravno v tistem času tam iskal svoj popolni val!). Tako mi ni preostalo drugega, kot da se sprijaznim s tisto luknjo, in se naučim peči palačinke v ponvi brez teflona. Ko sva se tretji dan odločila, da želiva zapustiti otok in se odpraviti proti mestu Panama City, nama je gospa na postaji lanče povedala, da so vsi avtobusi zasedeni in tako sva ostala v Bocasu še en dan. Nisem se preveč jezila, saj verjamem v teorijo, da se vse zgodi z razlogom – in ta razlog se je tudi hitro pokazal. Naslednji dan sva se odpravila še na drugo stran otoka, v Bocas del Drago (v prevodu Usta zmaja) ter od tam pešačila nadaljnje pol ure do plaže Playa de Estrellas (v prevodu plaža zvezd), kjer lahko rečem, da sem se prvič, odkar sva prispela v Panamo, počutila spet prevzeto in v „zdaj“. Pa ne, da ni bilo turistov, ki sem jim v Bocas del Toro dopustila, da so zmotili mojo vibracijo, ampak na tem kraju je očitno nekaj bilo. Peščena plaža, posejana s palmami, ki so nudile prijetno senco ter tri sode (lokalne kostariške restavracije z ugodnejšimi cenami), ki so na veliko oglaševale pestro ponudbo naravnih sokov, predvsem pa morje brez valov, v katerem si se dejansko lahko kopal, so plažo naredili drugačno – karibsko, s čofotajočimi ljudmi v morju. Navdušena nad tem, da morski valovi ne butajo na obalo ter premočena od tropske vročine sva oba videla samo še vodo. Zato sem razmišljala, koga bi lahko prosila, da nama malo popazi na stvari, obenem pa nisem želela biti vsiljiva. V naslednji minuti je pristopil do mene 40-letni moški iz Kostarike (Andres), ki je bil v Panami na počitnicah z vso družino. Navdušen, da sem iz Slovenije in govorim špansko, se je z veseljem ponudil, da nama čuvajo stvari, kasneje pa smo se tako ujeli, da nama je celo predlagal, da se, preden odpotujeva domov, ustaviva za nekaj dni v San Joseju.

Iz Bocasa del Toro sva se nadalje premaknila v Panama City, za kar sva hitro ugotovila, da ni bila dobra ideja, saj sva v ogromnem, z nebotičniki obdanem in prometno onesnaženem in hrupnem mestu, kot je Panama City, doživela pravi kulturni (ali naj raje rečem duhovni) šok. Verjamem, da je Panama lepa dežela, vredna samostojnega ogleda, ampak v to najino potovanje nekako ni spadala. Tako sva se že po enem dnevu brez vsakršnega pomisleka strinjala, da po hitrem postopku zapustiva Panamo in se vrneva v tisto prejšnjo „dimenzijo“ - v Kostariko. Vsaka pot ima kdaj tudi kakšno slepo ulico.
Tako sva se že naslednje jutro ob osmih zjutraj usedla na avtobus za Kostariko, kjer sva ob štirih popoldne prispela na mejo, opravila vse formalnosti, se na kostariški strani usedla na drug avtobus za Golfito in ob pol devetih zvečer prispela do najinega hostla, ki nama je služil zgolj za prenočitev na poti do nacionalnega parka Corcovado. Golfito, izredno majhna vasica, me je presunil v svoji mirnosti in tišini – tam nisi slišal ne avtomobilov, ne čolnov, ne otrok, ki bi se igrali na ulici. V hostlu – ogromni stari vili, ki je bil odprt zgolj en mesec, sva bila sama. Lastnica, mlado dekle, ki je hostel vodila s svojo sestro (čemur je rekla „projekt“), nama je postregla s takšnim zajtrkom, ki sva ga morda pričakovala v Mundu Taitu za tisto oderuško ceno. Ko sva na ogromni terasi te vile, s pogledom na popolnoma mirno morje, in takšni tišini, da sva dejansko lahko slišala svoje dihanje, srebala naravni sok ter zobala tropsko sadje, sem se počutila, kot da sem spet doma. Srečna, da sva se vrnila v Kostariko, v naravo, da spiva v prijetnem okolju ter da naju ne odirajo z vrtoglavimi cenami, sem si jutro vzela popolnoma lagodno, prebrala kostariško revijo, prakticirala jogo, nato pa sva se počasi odpravila proti Corcovadu.
Iz Golfita sva z lančo priplula v Puerto Jimenez, vstopno točko nacionalnega parka Corcovado, kjer sva z lokalnim kombijem prispela do končne destinacije – najinih bungalovov sredi džungle. Bungalovi so bili v lasti Suzzanah, Nemke, katere oče je bil Francoz, rodila se je v ZDA, mladost pa preživela na Nizozemskem, zato je tekoče obvladala štiri jezike. Celo življenje je potovala, in to v 80ih, je rekla, ko je bilo potovati čisto drugače kot danes. Ko še nisi prav na vsakem koncu sveta dobil Coca Cole. In ko si dejansko lahko našel še nedotaknjene kotičke na Zemlji, edinstvene in pristne kraje, brez turistov. Ko je na enem potovanju odkrila ta kraj, je vedela, da je našla svoj dom. Bungalove, v katerih sva spala, je preuredila iz nekdanjih zaporov in javne hiše. V neposredni okolici je nekoč bil rudnik zlata, in to območje je od tega lepo živelo. Pred leti so uradno rudnik sicer že zaprli, čeprav domačini še vedno radi kopljejo v okolici, v upanju, da še najde kakšen košček žlahtne kovine. Pokrajina Corcovada je bila drugačna od tiste, ki sva jo do tedaj videla. Vse območje je bilo obdano z ogromnim tropskim gozdom, po katerem sva že naslednje jutro ob 4.30 uri z lokalnim vodičem Carlosom vztrajno oprezala za morebitnim živalskim svetom. Tropska vročina nama ni prizanašala, iz naju je dobesedno teklo, pohod pa je trajal celih šest ur, kar je bil kar izziv. Enoličnost naporne hoje je tu in tam presekala kakšna žival – večinoma ptiči, opice, žabe in celo ena tanka kačica, medtem ko je največja atrakcija našega pohoda vsekakor bil lov na jaguarja, ki je bil v naši neposredni bližini – Carlos je najprej zavohal pecaryja (neke vrste kostariška divja svinja), nakar smo slišali značilni zvok jaguarja (podobno basovskemu mrmranju), ki se pripravlja, da bo pojedel pecaryja. Tri četrt ure smo nepremično stali sredi gozda ter prežali na jaguarja, ko se je ta spretno izmikal naši bližini in vidnemu polju. Po slabi uri se je toliko odmaknil, da ga nismo več niti slišali. Tako blizu, pa tako daleč, sva si mislila. Kasneje sem v vodiču prebrala, da je jaguarje izredno težko videti in da če imaš srečo, ga kvečjemu morda lahko slišiš, kako mrmra. Sreča pa taka. Ko sva se vrnila s pohoda, vsa preznojena in blatna, nama je Suzzannah povedala, da je zmanjkalo vode, zato nama ni ostalo nič drugega, kot da se okopava v bližnji reki, pri čemer so se lokalne deklice, ki so se skrivale za bližnjim drevesom, hahljale najinim manevrom, ko sva se valjala po 30-centimetrski vodi ter si podajala hotelsko miniaturno milo.

Iz Corcovada na Osa polotoku naju je pot v nadaljevanju zanesla na Nikoya polotok, ponovno na obalo, v obmorsko vasico na pacifiški strani, Montezumo. Pot iz Corcovada do Montezume je presegla celo kostariška merila – trajala je kar 16 ur. Zamenjala sva tri avtobuse, vmes plula s trajektom. Zadnji del poti smo se, kot navadno, vozili po makadamu. In ko sva končno prispela na cilj, sva naslednji dve uri iskala prosto prenočišče. Ponovno sva se morala zadovoljiti z neko luknjo in še to v skupinski sobi še z drugimi petimi ljudmi. Kmalu mi je postalo tudi jasno, zakaj je bilo to prenočišče še prosto – celo noč so naju namreč grizle bolhe, zaradi česar sva bolj borno spala. Zjutraj sem navsezgodaj odšla na lov za boljšim prenočiščem – in sicer v en prijeten majhen hostel na plaži, katerega sem si nagledala že prejšnji dan. Preprosto prepričana sem bila, da se je vsaj ena soba sprostila, in res je bilo tako. Naslednje dni sva počivala od precej napornega tedna, v katerem sva veliko potovala ter vsrkavala deželo na kostariški, Pura vida način. Z izbiro prenočišča sva bila izredno zadovoljna, in ker je bil hostel lociran na plaži, sva zaspala in se zbujala ob zvokih oceana. Vzdolž celotnega hostla je bila terasa z visečimi mrežami, kjer smo gostje ob večerih pisali maile, brali knjige, planirali nadaljnje potovanje ter med sabo izmenjavali koristne informacije. Simon je surfal, jaz sem hodila na ure joge, v joga center nasproti najinega hostla. Prav tako sem zahajala v bližnji konservatorij za želve ter poskušala ujeti trenutek, ko so prostovoljci v vodo spustili novorojene želvice. Vendar se te želvice nikakor niso želele izvaliti iz jajc! Četrti dan sem končno prišla na svoj račun. Kako so bile majhne in nebogljene te želvice. Ob pogledu nanje ti ni jasno, kako sploh preživijo. Prostovoljka mi je povedala, da imajo želve možnost preživetja 1:1000. Iz enega jajca pa se jih izvali do 100. Kar pomeni, da najverjetneje nobena od želvic, ki sem jih gledala, kako se spuščajo v morje, ne bo preživela. „Želvice so izredno ogrožene že v času, ko se nahajajo v jajcih – saj želva jajca pusti na plaži, kjer jih pojejo druge živali. Tukaj nastopimo mi, prostovoljci. Jajca na plaži ogradimo ter jih čuvamo 24 ur na dan, dokler se želvice ne izvalijo. Nato jih spustimo v vodo. Spuščamo jih po kopnem, zato da se želvice, ko same valijo jajca, spomnijo, da morajo jajca zakopati na plaži, saj so tudi same začele svoje življenje na kopnem. Ko jih enkrat začneš preučevati, se zavzameš, kako inteligentna so ta bitja,“ je prostovoljka z navdušenjem razlagala.
Druga glavna atrakcija (poleg želvic) v Montezumi so bili slapovi Cascadas. Zanje sva si vzela ves dan, se kopala v lagunah, plezala po skalah, raziskovala okoliški gozd. Prijetno je bilo že samo hladiti na slapovih, saj je bila temperatura v gozdu občutneje nižja kot na plaži. Med najinim bivanjem v Montezumi sem sama še večkrat prišla na slapove, kjer sem se kopala in vsrkavala lepote in energijo okolice. Montezuma mi je postajala vedno bolj všeč. Že zaradi izredno dobre ponudbe joge pa slapov, zaradi želvic, in vsega drugega raznolikega živalskega sveta v bližnjem nacionalnem parku, lociranem vzdolž celotne plaže. Ko sem se nekega večera vračala s plaže, sem naletela na trop razposajenih rakunov, ki so se mi približali na razdaljo metra in pol – in potem ne eni ne drugi nismo vedeli, kaj bi naredili. Drug dan sem na poti do slapov naletela na opice, ki so se poigravale na strehi od turistične table in si postregle z ostanki kokosov, ki so jih turisti metali ob cesto, ko so posrkali njihovo vsebino. Nekega jutra nas je v hostlu sredi zajtrka presenetil ogromna črna iguana, ki se je ležerno sončila na bližnji skali ter se nam nastavljala kot kakšen fotomodel. In prav to je ustvarjalo tisto kostariško vzdušje, ki mi bo za vedno ostalo v spominu – ko začutiš, kako se ista energija, ki se pretaka po nas, pretaka po živalih, po drevesih, po oceanih ter prav po vseh stvareh, ki jih oko zaznava. Ko začutiš tok življenja, ki gre ne glede na to, kaj se dogaja, ter spoznaš, da lahko greš z njim ali pa se mu upiraš – in vendar bo šel dalje.
V Montezumi sva po več kot dvajsetih dneh potovanja prvič tudi naletela ne Slovence, starejši par. „Ti pa moraš ali imeti bogate starše ali pa dobro plačo, da si tukaj“, je ogovoril gospod Simona. „Nič od tega“ je Simon smeje odgovoril, „Iz San Joseja sem prišel za 13 dolarjev, saj potujem kot lokalci, spim v hostlih za 15 dolarjev, kuham pa si večinoma sam.“ Gospod je samo začudeno gledal, medtem ko mu je žena hitro odgovorila „Samo ti ne bi hotel tako potovati.“ Morda takšen način potovanja resda spada v določeno življenjsko obdobje in verjetno se mi pri štiridesetih res ne bo dalo kuhati na potovanjih, vendar pa ima to vse poseben čar, ki ti da o deželi, po kateri potuješ, širšo sliko. Sicer pa bi se v Kostariki težko zdravo prehranjevala, če si ne bi nič kuhala – na kostariškem meniju je načeloma vedno beli riž in fižol, za ljudi, katerih moto je Čisto življenje pa konzumirajo absolutno preveč sladkorja. Očitno se ta njihov moto bolj nanaša na duševno stanje kot na prehrano – navsezadnje je tudi nesoljene in nepražene oreščke skoraj nemogoče dobiti.
Iz Montezume sva pot nadaljevala proti nacionalnemu parku Monteverde, kamor sva želela zgolj zaradi tipične kostariške adrenalinske atrakcije, „zip-line“ - spuščanje po jekleni vrvi med dvema precej oddaljenima točkama, načeloma med drevesi. Izkušnja je bila čudovita, razgled nad deževnim gozdom neverjeten, na nekaterih točkah pa sem imela občutek, kot da sem ptica. Lep zaključek potovanja, sem pomislila, ne vedoč, da me glavna izkušnja še čaka. Kot dogovorjeno, sva se namreč v San Jose, od koder sva imela let domov, vrnila predčasno, saj sva imela namen obiskati Andresa, s katerim smo se spoznali v Panami. Zmenili smo se, da naju pobere na avtobusni postaji ter odpelje do hotela, ki nama ga je rezerviral v bližini njegove hiše. Ko sva prispela v Sanj Jose, pa nama je Andres povedal, da bova stanovala kar pri njegovi materi, ki prav tako živi v bližini njegove hiše.
Tako naju je Andresova cela družina naslednja dva dni gostila kot kralja, kar mi preprosto ni bilo jasno, saj se vendar sploh nismo poznali! Ob neki priložnosti nama je Andres povedal, da mu je tast rekel „Kaj si nor, v hišo boš povabil neka Slovenca, ki si jih spoznal na plaži?!“, čemur smo se kasneje seveda smejali. Gostoljubje, ki so ga ti ljudje pokazali do naju, sploh ni opisljivo – in človek se kar malo zamisli nad svojim gostoljubjem do drugih ljudi. Na kosilu pri Andresovi družini, kjer sta bila prisotna tudi tašča in tast od Andresa, so se izjemno zanimali tako za naju, kot za našo deželo (o kateri so tudi ogromno vedeli), nama razlagali svoje življenjske zgodbe ter naju sprejeli kot dolgoletne prijatelje. Spoznala sva njegove tri otroke, se z njimi igrala namizni tenis, Andres je prevzel vlogo osebnega vodiča ter naju ves dan vozil naokrog po San Jose-ju, zvečer smo plesali salso, se pogovarjali ter si delili najgloblje misli, zgodbe, skrivnosti, želje in sanje. V hiši Andresove matere, v kateri sva stanovala, sva bila najbolj hvaležna za toplo prho – katere v preteklih treh tednih nisva bila deležna (sem že razmišljala, če je to del kostariškega eko-turizma, glede na to, da nad vsako pipo visi napis, da je voda dragocen vir življenja in da je treba z njo varčevati. Kako bodo turisti bolje varčevali z vodo, kot pa z mrzlo prho, pod katero ostaneš maksimalno minutko).
„Ključ do dobrega zakona je dobra služkinja“, je bil eden izmed Andresovih številnih nasvetov, s katerimi nama je želel olajšati pot v odraslo obdobje, ki jo je sam prehodil s precejšnjimi mukami. Sam je imel kar dve, eno stalno, ki je pri njih živela ter eno, ki je prihajala dnevno. „Na neki točki življenja sem si preprosto zadal cilj, da bom pri 45 letih finančno svoboden. In zdaj, ko se temu dejansko tudi približujem, sem neizmerno zadovoljen“ pa je bila druga stvar, ki se nama je vtisnila v spomin, izraz „finančna svoboda“ pa nama je bil zelo všeč. Tako nama je Andres v tistih dveh dneh bivanja pri njegovi družini razkril svojo življenjsko zgodbo do podrobnosti, nama velikodušno predal znanje in pomembne informacije, ki jih je sam skozi leta osvojil, naju opozoril na napake, katerim se sam ni znal izogniti, predvsem pa me z vprašanjem, katerega sem si že sama neuspešno postavljala skozi vse potovanje – Kaj so tvoje sanje, že veš?? - končno pripeljal do odgovora. In prav zato ni bilo prostega sedeža na avtobusu do Paname.
Tako je bil namen potovanja vsekakor dosežen, če ne celo presežen. Poleg slik in vseh spominov, ki sem jih iz Kostarike prinesla s sabo pa si najbolj želim, da domov prinesem predvsem kostariški način življenja – Pura vida!


Eva Vovšek