MENU > Od giba do plesa >
Objave - Od giba do plesa
Rastem in vse več znam, avtorica: Tatjana Brozič
V prejšnjem zapisu se je naš malček postavil na noge in zdaj z malimi koraki osvaja veliki svet. Pred njim je veliko podvigov in veliko izzivov. Pri hoji je z vsakim dnem spretnejši, poleg tega pa se uči še mnogih stvari, ena pomembnejših je govor. Čeprav je njegov govor nekaj posebnega, nemalokrat nerazumljiv, je njegov besedni zaklad z vsakim dnem večji. Njegova radovednost nima meja in kmalu se znajdemo v obdobju, ki bi ga poimenovala kar »OBDOBJE, ZAKAJ?«. Vse ga zanima, na vse želi odgovor in potrebno je veliko potrpežljivosti in dobre volje, da ga z odgovori zadovoljimo. Veliko je dela z malim radovednežem, obenem pa tudi veliko zadovoljstva. Po prvem rojstnem dnevu se veliko spremeni, saj je to čas, ko gredo prvič v varstvo za dlje časa. Bodisi da gredo v vrtec ali jih čuva nekdo drug, je to obdobje prve ločitve od staršev. Počasi se osamosvaja in nekje pri treh letih starši že iščejo primerne dejavnosti, ki bi otroka veselile in mu ob tem bile v pomoč v razvoju. Gibalne dejavnosti! Verjetno ni najbolj pomembno, s katero dejavnostjo se otrok ukvarja. Lahko igra nogomet, teče, skače ali pleše. Pomembno je, da v tem početju uživa in se zabava. Vse športe povezuje veliko skupnih značilnosti, vsak pa ima tudi nekaj svojih posebnosti. Med izobraževanjem sem se srečala z mnogimi športnimi aktivnostmi, največ izkušenj pa imam seveda v plesu. Zato lahko rečem, da so posebnosti pri plesu glasba, podkrepljena z ritmom, izraznost in velika mera ustvarjalnosti. Otroci plešejo v skupinah in so se prisiljeni prilagajati eden drugemu in skupini. Ko nam uspe ustvariti okolje, v katerem se dobro počutijo, postane socializacija nekaj prijetnega in spodbudnega. Otrok pridobiva samozavest, obenem pa se nauči spoštovanja do drugih, ki mu morda sploh niso podobni. Sprejema drugačnost. Prav tako se nauči sodelovanja z drugimi in mnogih načinov za izražanje lastne ustvarjalnosti. Spletejo se nove vezi in nova prijateljstva. Najbolj očiten vidik gibanja pri otroku je motorični razvoj. Triletniki so še vedno nerodni malčki, ki velikokrat padejo, se spotaknejo in ne poznajo svojih gibalnih zmožnosti. Tako kot ravnotežje jim tudi koordinacija povzroča kar nekaj težav. Kljub temu pa se že giblje v ritmu, hitro ali počasi, zna si priboriti prostor in zna se izogniti predmetom ali soplesalcem v prostoru. Ob vsem tem razvija gibljivost sklepov, prožnost mišic in moč hrbtenice (pokončna drža). Morda na to ne pomislimo kar takoj, ampak gibanje je izredno pomembno za intelektualni razvoj otroka, za razvoj njegove miselnosti. Z asociacijo prenese v gib že znane stvari iz vsakdanjega življenja. Ob oponašanju živali, rožic ali drevesa, ob opazovanju sveta okoli sebe nastajajo nova spoznanja. Loči veliko od malega, tišino od hrupa, razvija prostorske odnose (daleč, blizu, pod, nad …), uči se imena barv, spoznava glasbo in ritem in veliko, res veliko novih besed in izrazov. Njegova domišljija dobiva nove razsežnosti in postaja vse bolj ustvarjalen. O vseh teh stvareh razmišljam, ko se otroci zberejo na prvi vaji. Eni so prestrašeni in se ne premaknejo od staršev, drugi pa brez težav stečejo v dvorano in se ne ozirajo na nikogar. Seveda so vmes tudi tisti, ki se ne pustijo prepoznati že na prvi vaji. Hitro prepoznam očitnega vodjo in najbolj sramežljivega, morda vase zaprtega otroka. Vsi ostali so uganka, ki jo bom reševala iz vaje v vajo. In seveda so tukaj tudi starši. Od tistih, ki so prepričani, da je njihov malček pravi talent, do tistih, ki želijo, da bi otrok talent postal, oziroma ga pokazal. Dejstvo pa je, da vsak starš svojega otroka najbolje pozna in dejstvo je, da vsakega zdravega otroka pritegneta glasba in ritem. Torej na neki poseben način vsak malček pleše že s tem, ko z gibanjem telesa lovi in spremlja ritem. Seveda je to še zelo daleč od pravega plesa in samo čas bo pokazal, koga od njih bo ples spremljal skozi življenje in koga bo zapeljalo v druge gibalne dejavnosti. Delo s tako malimi otroki je poseben izziv, ki ponuja neizmerno zadovoljstvo. So kot prazen list papirja, na katerem s časom nastajajo prave male umetnine. Ti mali umetniki vsako uro zbudijo otroka tudi v meni, otroka, ki se z veseljem igra in se ob njih nauči vedno nekaj novega. So pravi vir ustvarjalnosti in dobre volje. Že samo opazovanje njihovega gibanja ima čarobno moč. Res, da so še vedno nerodni, ampak skorajda vsak njihov gib je drugačen in neponovljiv. Brez razmišljanja kako je videti ali kako bi bilo prav. Otrok naredi preprosto to, kar čuti. In to je neprecenljivo. Naj zaključim z besedami, ki jih je zapisal dr. Ranko Rajović (avtor knjige IQ otroka – skrb staršev): »Otroci, ki se premalo gibajo, so prikrajšani za pomembno možgansko stimulacijo in tvegajo kognitivni primanjkljaj, težave z govorom, branjem in koncentracijo. Zato velja osnovno pravilo: za vsako uro, ki jo otrok presedi, se mora nato dve uri igrati. Zunaj – na igrišču ali v naravi.« Meni je to pravilo všeč. Pa vam? Zapisala: Tatjana Brozič ![]() |
Šel bi, pa ne morem, avtor: Tatjana Brozič
Šel bi, pa ne morem Res bi šel, pa ne more ali ne zna. Res je tako, a vendarle je vse v redu. Razmišljam o novorojenčku, ki veselo miga in nadaljuje z gibanjem, ki ga je preizkusil, še preden je privekal na svet. Verjetno si vsi lahko predstavljamo novorojenčka, ko ga prvič vidimo. Malo premika glavo, mežika pred močno svetlobo. Roke in noge ima še zvite in pokrčene k sebi, saj je to položaj, v katerem se je razvijal nekaj mesecev. Zanimive so tudi njegove dlani, ki jih ima stisnjene v pesti, kot bi se pripravljal na boj. In dejansko se pripravlja na osvajanje novega sveta. Čeprav so njegovi gibi v prvem mesecu predvsem nezavedni, imajo svoj namen. Z njimi namreč sprošča mišice in počasi razteguje telo. Prve mesece seveda predvsem leži, ob tem pa se ukvarja s svojimi rokami, izteguje jih, opazuje, počasi začne segati po predmetih. Mamice to najbolj opazijo, saj jih z vso svojo močjo vleče za obleko, za lase, grabi po nakitu, gumbih, zadrgah … Tudi glavo že veselo obrača, zanimivo pa je, kako težko koordinira oči in roke. Zato velikokrat zagrabi » v prazno«. Ampak ne odneha, dokler ne doseže cilja. Že zelo zgodaj obvlada tudi gib, o katerem pravzaprav ne razmišljamo kot o gibu. Gibanje obraznih mišic, ki ustvarijo nasmeh. V prvih štirih mesecih je naš dojenček napredoval v pravega junaka, ki nas prepozna, se nam nasmehne, se igra z rokami, vse bolj kontrolirano sega po predmetih. Poleg tega pa se v posteljici že obrača, njegovo obzorje pa se spremeni, saj marsikateri že napol sedi. Začenja se novo obdobje razvoja in gibanja. Okrepile so se vratne in hrbtne mišice, zato lahko drži glavo pokonci v sedečem položaju, za sedenje pa potrebuje vedno manj opore. Roke so že spretne, igrače si podaja iz ene roke v drugo. In eden večjih podvigov, sam lahko drži stekleničko. To pa je tudi obdobje, ko se začnejo razvijati in krepiti nožne mišice. Ker zgornji del telesa že precej dobro in kontrolirano deluje, se začne ukvarjati z nogami. Seveda jih najprej razišče, tako kot je to storil z rokami. Razteguje jih, vleče, miga s prstki. Ko se iz sedečega položaja prekucne, pa hitro ugotovi, da so tudi noge koristne. Počasi se začne z njimi odrivati in uspešno se priplazi, kamor želi. S posnemanjem vsega kar vidi, nas nešteto krat spravi v dobro voljo, saj je še vedno neroden, njegovi poskusi pa vedno bolj izvirni in prepričljivi. Spoznava telesno govorico in jo vse bolj uporablja. Kaže predmete, z njimi udarja, pomaha v pozdrav, nekateri pa že, bolj ali manj uspešno, ploskajo z rokami. Ob vseh teh aktivnosti je tudi vsak dan več glasov, ki navdušujejo njega in okolico. Proti koncu tega obdobja sledijo poskusi postavljanja na noge. Z močnimi rokicami in z oporo kolen se naš malček začne dvigati. Svet je vse večji in vse bolj zanimiv. Predmeti so vse bolj dosegljivi in bolj zanimivi. Kar naenkrat vidimo našega malčka stati, v rokah pa spretno, s palcem in kazalcem, nekaj drži. Prvo leto življenja se prevesi v zadnjo tretjino, pred našim malčkom pa je še en velik izziv, hoja. Sledi nešteto poskusov postavljanja na noge, nešteto padcev, marsikdaj tudi kaka modrica ali celo buška. Nič več ni predaleč, saj se mojstrsko plazi vsepovsod. In v njegovih očeh skoraj nič več ni previsoko, saj se vse bolj uspešno postavlja na noge. Pomaga si s pohištvom. Dvigne se ob omari, ob stolu ali mizi, počasi se stransko premika ob kavču. Vse te podvige spremljajo razni glasovi, smeh, grgranje, kriki navdušenja, občasno jeza ali jok zaradi nerodnega padca. Vsakič, ko se postavi na noge vzpostavlja ravnotežje in prvi pravi korak je po vsakem poskusu bližje. Naš malček postane raziskovalec, zanimajo ga vsebine predalov in škatel, trudi se odpreti vse omare in premakniti vse, kar mu je na poti. In čeprav mu tega ni nihče povedal ve, da mora poskušati vedno znova. Spotikanje, padci in udarci ga ne odvrnejo od ponovnih poskusov. Pred enim letom se je s stisnjenimi pestmi odpravil na popotovanje v novi svet. Vprašanje je le, ali bo shodil preden upihne svojo prvo svečko na torti, ali bo to neposredno za tem. V vsakem primeru je v enem letu dosegel neverjeten napredek. Ja, to dokazuje, da je gibanje osnovna človeška potreba. Gibanje nam omogoča doseganje različnih ciljev, blagodejno vpliva na naše zdravje in počutje, gib nas popelje, kamor želimo. Lahko se odpravimo na vrh gore, odplavamo preko zaliva, tečemo maraton ali samo hitimo na avtobus. Lahko tečemo za žogo ali odplešemo skozi dvorano, morda pa preskočimo nekaj ovir ali se zaženemo v šprint. Včasih pa je dovolj že pol urni sprehod, da zadovoljimo potrebo po gibanju, saj ne nazadnje pri hoji deluje kar 200 mišic. In prav naše mišice si želijo gibanja, da se lahko razvijajo, pridobivajo moč, se krčijo in raztegujejo in na ta način ohranjajo naše telo zdravo, močno in lepo. Morda bi se včasih, ko nimamo volje, morali zgledovati po otroku. Za trenutek pomisliti, koliko truda, ponovitev in vztrajnosti je bilo potrebno, da zdaj teka na okrog. In vse to je dosegel v enem samem letu! Torej, poiščimo svoj cilj, sprehodimo se, privoščimo sebi in telesu nekaj dobrega. Pomlad je pred vrati. Odmigajmo ji nasproti, napolnimo pljuča s svežim zrakom in poskrbimo za boljše počutje. Napisala: Tatjana Brozič |
Gibam, torej sem! avtor: Tatjana Brozič
![]() Naše telo je osupljiv stroj, ki se obnavlja in zdravi samo, če mu le nudimo možnost za to. S hrano in tekočino mu dovajamo gorivo, ki ga samo spremeni v potrebne elemente, ki omogočajo delovanje organov. Ko organi normalno delujejo, smo zdravi. Moje življenje je gibanje, prav tako moja služba. Včasih se mi zazdi, da se sploh ne ustavim. Še kadar mirujem, se velikokrat zalotim pri opazovanju ljudi. Kako hodijo, kako se premikajo, stečejo čez cesto ali se naglo ustavijo pred zanimivo izložbo. Odločila sem se deliti svoje izkušnje in svoje poglede na gib. Nimam recepta za zdravo življenje, ne bom priporočala te ali one tehnike gibanja. Želim pa svoj pogled približati ljudem. Morda kdo najde kaj koristnega zase, morda koga navdihnem, da sprejme odločitev za kako spremembo pri sebi. Naj v tem uvodnem besedilu opredelim gib, po že znanih definicijah. Da obudimo spomin na šolo. GIBANJE je sprememba lege telesa v prostoru. Ta sprememba se zgodi v določenem času, zato je lahko gibanje hitro, počasno, enakomerno, pospešeno … Lahko premikamo celo telo ali le del (roka, noga, glava …). Pogoj za gibanje so zdrave mišice, ki so pripete na naše ude, in energija, ki jo potrebujejo mišične celice. Seveda naš gib najprej ocenijo in uskladijo možgani. Ko gib sprožimo, pljuča globlje zadihajo in vsrkajo več kisika, srčni ritem se pospeši in s tem v celice prenese več energije in kisika. Pravijo, da je najzahtevnejše človekovo gibanje pokončna hoja. Le ta namreč potrebuje koordinacijo celega telesa – udov, glave in trupa. Torej, če hodimo, smo sposobni še marsičesa. V naslednjih zapisih se bom posvetila svojim spoznanjem o gibu pri otrocih, odraslih in starostnikih. Vsako obdobje namreč prinaša nekaj drugačnega, novega, včasih pa samo spremenjenega ali prilagojenega. Gibanje je zdravo, vredno si je vzeti čas in razveseliti svoje telo! Tatjana Brozič |
1-3 of 3