MENU‎ > ‎Odklenjene misli‎ > ‎

Objave-Odklenjene misli

Pribežniška kriza, avtor: Vanja Čibej, 2.3.2016

objavljeno: 1. mar. 2016 20:18 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. mar. 2016 00:14 ]

V roke mi je skoraj dobesedno padla knjiga S. Kirkegaarda, Strah in trepet. Kot nalašč za razmišljanje o strahu, ki zaradi krize beguncev kot pritlehen veter brije okoli nas in nas ovija v svoje vrtince. Begunci namreč predstavljajo nevarnost, saj po mnenju nekaterih (ni jih malo!), ogrožajo združeno Evropo, staro celino belcev in krščanskega sveta. Prihod beguncev enačijo s tihim, mehkim naseljevanjem islamskih ljudi, tihe islamizacije, ki se bo končala s skrajno obliko terorizma, nasilja, vse do končnega propada krščanskega sveta.

Tu pa tam preberem kakšno filozofsko knjigo. Trud za težavno prebijanje skozi besedilo je v celoti poplačan, ko najdem kakšno filozofsko drobtinico, jo vzamem za svojo, jo uporabim, morda v čisto drugem kontekstu in seveda upam, da mi tega ne zamerijo tisti, ki se s filozofijo resno ukvarjajo. Misli potem kasneje razvijam, na osnovi svojih izkušenj, jih režem, oblikujem, glodam in razmišljam o meni neznani naravi in jih poskušam izpeljati v pomene, ki so zares trdno osebni. Tako veliko razmišljam o estetiki in etiki. 

Fotografija: Iztok Geister, Žajbljeve poljane blizu Rakitovca, januar 2016

Pa naj se vrnem na knjigo, v kateri Kirkergard razmišlja o strahu in tesnobi, za primer pa jemlje biblično zgodbo o Abrahamu, katerega vera v boga je bila tako močna, da je bil pripravljen svojega sina Izaka žrtvovati, ga ubiti, in s tem dokazati svojo brezpogojno ljubezen do Boga. To zgodbo sem brala v otroštvu in že takrat sem vedela, da take ljubezni jaz ne premorem, saj nisem sposobna žrtvovati niti sama sebe, kaj šele svoje najdražje (na primer mame, brata, prijateljice ...) v imenu vere, za vero, za ljubezen do vere. Verjetno sem že kot otrok postala zaprisežena ateistka, ker se mi ni zdela pravična tovrstna božja zahteva po takem žrtvovanju. Zdela se mi je popolnoma absurdna. Lahko pa razmišljam drugače in zgodbo interpretiram, kot morda interpretiram ljudske pravljice za otroke, ki v sebi nosijo veliko sporočilnosti in ki nas učijo, da dobro zmaguje nad slabim, da smo sicer pozorni na negativne lastnosti, ki jih nosimo v sebi in smo zaradi tega previdni, pa da je vendarle dobro, če smo dobri, ker se nam dobrota na koncu tisočkrat poplača. Tako si poskušam tolmačiti tudi zgodbo o Abrahamu in Izaku ter očetovi pripravljenosti, da žrtvuje - ubije lastnega sina Izaka (čeprav je verjetno Abraham, ves čas verjel v srečen konec, tako kot se je potem zgodba v nadaljevanju iztekla). Izak na koncu ostane živ. Bog je tudi milosten. Kaj je torej sporočilo te biblične zgodbe? Da je Bog pravičen, zahteva le brezpogojno ljubezen in zvestobo? Bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je bila zgodba, pisana na kožo vladarjev in nosilcev politične oblasti, ki zahteva neomajno zvestobo in po potrebi - žrtvovanje življenj svojih podanikov - vse to za ohranitev njegovega statusa moči kot vladarja ali drugih interesov. V zameno mu ponuja mir in varnost, nekaj kruha in iger (vse je zelo krhko in včasih z diplomatskimi rešitvami kupuje odlog nečesa, kar se po nujnosti v prihodnosti zgodi - bodisi, ker si diplomatske rešitve niti pretirano ne želi, kajti za slednje so vedno potrebni kompromisi, bodisi ker dejansko brani svoje življenje, kot tudi življenje podanikov. Odlog pa ni nič drugega kot spopad s tesnobo, koristi pa kot predpriprava na morebitno žrtvovanje!). Jasno je tudi, da navaden smrtnik tovrstnega žrtvovanja ne prenese, vedno pa se pojavi junak, ki je pripravljen zastaviti svoje življenje in voditi četico navadnih vojakov v boj, in ki ima poleg sposobnosti razvijanja taktičnih, vojaških strategij, tudi sposobnost motiviranja vojakov, da le-ti, s svojimi telesi branijo "vrednote" in določene interese kakršnekoli že politične tvorbe. To bi bila lahko interpretacija te zgodbe. Abraham je arhetip junaka, ki ga, tudi danes, občudujejo, saj je junak. Pripravljen je žrtvovati sebe in vse, kar mu je drago, za ljubezen do popolnosti, za določene vrednote, z neomajno vero, da se bo na koncu vse lepo izteklo in se bo tehtnica pravice nagnila na njegovo stran. 

Poskušam razumeti situacijo, ki me je globoko presunila in navdala s tesnobo, saj se je zgodila tu, prav pred mojim pragom, v moji domovini, če ji lahko rečem domovina, saj se v njej že dolgo ne počutim varna, pa tudi kruha, še manj pa iger, mi ne zagotavlja več. Tesnoba me ne navdaja zaradi groženj nasilja in strahu pred begunci, temveč zaradi reakcij svojih rojakov (starši in učitelji! Prešernove gimnazije v Kranju in še nekaterih občanov iz različnih koncev Slovenije), ki jih je strah pred begunci, tako zelo, da so pripravljeni ogorčeno braniti "pravice svojih otrok - to je, da se ne družijo z otroki, ki so v vojni izgubili svoje starše, ker ti lahko slabo vplivajo nanje in ker so ti apriori nasilni." O kakšnem strahu torej govorimo? Če to ni absurden strah, potem pa res ne vem, kaj strah sploh je in tudi mi ni jasna beseda "absurd".  


Mene ni strah otrok, niti odraslih beguncev (ti niso navadni ljudje, ti so videli vojno, vse njene grozote in neposredno občutili smrt), mene je strah navadnih ljudi - nezmožnih vživljanja v trpljenje drugih in slabočustvenih ljudi, s katerimi sem obdana. Vseh tistih ljudi, ki se odzovejo impulzivno, ne da bi si vzeli čas za razmislek, vsaj za tako pomembne zadeve. Ne morem, res ne zmorem razumeti ta njihov "iracionalen strah in negotovost", s katerimi opravičujejo svoja dejanja. Ničesar ne opravičuje tako nečloveško ravnanje! Saj vendar ti ljudje niso neinteligentni in niso psihopati.

 
Če torej razmišljam o položaju, da bi se pri nas zgodila vojna, bi po vsej verjetnosti želela zavarovati svoje življenje tako, da bi postala begunka, saj tudi pred svojimi rojaki nisem varna, ker v vojni so vsa sredstva dovoljena in ne vem, kdaj lahko dobim nož med rebra, ker drugače razmišljam.

Ali je v današnjem času res potreben Abraham? Zakaj je naša vlada potrebovala toliko časa, da je obsodila ravnanje teh ljudi? Zakaj je tako mlahava in neodločna? Saj gre vendar za temeljno pravico ljudi - pravico do življenja! Kdaj bo končno predstavila prave rešitve pribežniške krize?


Zapisala: Vanja Čibej


URL-ja pripomočka ni bilo mogoče najti.

Družinski zakonik, avtor: Vanja Čibej, 13.4.2015

objavljeno: 13. apr. 2015 00:28 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. apr. 2015 04:35 ]

Družinski zakonik 

  Ko berem, poslušam in razmišljam o novem družinskem zakoniku in o argumentih tistih, ki nasprotujejo zakonu, me popade sveta jeza. In čeprav trenutno vlada medijsko zatišje na tem področju, ni nikoli preveč razmišljanja na to temo. 

Osebno me najbolj moti trditev, ki jo nasprotniki zakona propagirajo, da današnja zakonodaja temelji na naravnem pravu, ki izvira iz naravnih odnosov in naravnih zakonitosti: mož + žena = otrok. Če sem že strpna do njihovega mišljenja, potem nisem tolerantna do širjenja neresnic.

Razmišljala sem o besedah mož in žena, ki označujeta moškega in žensko, ki skleneta zakonsko zvezo - pogodbo, da bosta živela v slabem in dobrem v zakonski zvezi, v skupnosti, ki jo priznava pravna država. Tu ne vidim nobene povezave z naravo in nobene naravne zakonitosti. Zakonska zveza je umetna tvorba nečesa, recimo ji družina in je daleč od naravnih zakonov ter kot taka močno podvržena določeni kulturi. Zato trditev zagovornikov omenjene formule in sklicevanje na "naravne zakone" naravno zavračam.


Kaj sploh je naravno v naravi?


Naravnih formul je v zaresni naravi več in nikakor ni zreducirana na eno samo formulo, kot jo propagirajo nasprotniki zakona in ki je tudi po zakonih matematike popolnoma napačna. 

Družina je skupnost dveh ali več ljudi, ki so zavezani, da si med seboj vzajemno pomagajo v ekonomskih in vseh smislih. Ker pa prihaja med njimi tudi do sporov, neenakopravnosti med člani družine, pa tudi zaradi pravic dedovanja materialnih stvari, ureja razmerja v skupnosti pravo oziroma zakon, ki je kot tak, popolnoma umeten sistem. Sklicevanje na naravne zakonitosti nasprotnikov novega družinskega zakonika, ki izenačuje tudi druge oblike skupnosti, je, po mojem mnenju, bizarno in zavajajoče. 

Nasprotniki novega družinskega zakonika pravijo, da se z novim zakonom majejo temelji družbe in vrednote. S tem se strinjam in res je že čas, da se vrednote spremenijo in se temelji, ki jih podpirajo "močnejši", s trdno zasidranimi stereotipi, porušijo. Pri tem je sklicevanje na pravice otrok popolnoma odveč, saj pravice otrok urejajo drugi zakoni, ki obstajajo, na žalost, zaradi človeških negativnih lastnosti (znotraj vseh oblik skupnosti), zaradi posebne zaščite, ker so jim kratene pravice. Poleg otrokom, pa so kratene pravice tudi ženskam, istospolnim, rasno diskriminiranih in ostalim manjšinam.


Naravno v naravi, je več oblik skupnosti.


Ljudje umirajo tudi zelo mladi, in zgodi se, da ostane družina brez enega od staršev otrok. Od kar mi seže spomin, se močno zagovarja vloga družine po naslednji formuli: mož + žena + otrok = družina. Otroci brez enega od staršev se ob tej splošno priznani resnici počutijo manjvredni, ker pač nimajo oba člana družine. Okolica namreč vpije na ves glas, da družino sestavljata le biološka starša, in tudi danes, nasprotniki družinskega zakonika nonšalantno glasno in javno sporočajo, da otroci, ki imajo samo enega starša, niso enakovredni člani družbe in ne odrastejo v zdrave osebnosti, saj jih ne vzgajata oba biološka starša, temveč samo en. 

Enako se godi otrokom ločenih staršev, ali pa otrokom, ki sploh ne živijo pri svojih bioloških starših. 

Druga oblika skupnosti je moški in ženska, brez otrok, bodisi, ker si jih ne želita, bodisi da jih zaradi "naravnih danosti" ne moreta imeti. 

V človeškem rodu obstaja tudi lepo število skupnosti istospolno usmerjenih, ki resda ne predstavljajo večine, pa vendar so.

Torej, vsi ti otroci so produkt "nenaravnih zakonov" in potemtakem obsojeni na teorijo izločitve iz družbe, z žigom, ki označuje "nezdravo osebnost". Nasprotniki družinskega zakonika priznavajo le eno obliko skupnosti! Vsi ostali otroci, ki živijo v drugačnih skupnostih, pa so diskriminirani! Taka je sedanja podoba naše družbe.



Teorija izločitve iz skupnosti, ki se ji reče družina


Teorija, ki jo propagirajo nasprotniki zakona, temelji na izločitvi vseh zgoraj opisanih oblik skupnosti. Vse, kar odstopa od žene in moža, je vredno obsojanja, če ne že kazenskega preganjanja.




Alternativa je teorija sprejemanja


Predlagan družinski zakonik, ki izenačuje istospolne usmerjene z raznospolnimi pari, pomeni majhen korak k napredku družbe, ki naj bi temeljila na teoriji sprejemanja drugačnosti. 

Pomesti je potrebno z vsemi umetnimi stereotipi, ki so tako globoko zakoreninjeni, da jih celo jemljemo za svoje naravne zakonitosti in vzgajamo otroke tako, da jih delamo nestrpne do vsega, kar se razlikuje od nas. 

Alternativa teoriji izločitve je teorija sprejemanja različnosti in enakovrednosti vseh oblik življenja, ki se porajajo v naravi. Zelo preprosto!


Vanja Čibej
 

Ženski mesec, avtor: Vanja Čibej, 11.3.2015

objavljeno: 10. mar. 2015 07:45 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. mar. 2015 23:12 ]

Marec - ženski mesec 

  Namenoma se se odločila pisati o 8. marcu šele zdajle, ker sem se želela, na neki način, pridružiti pozivu Mednarodnega združenja umetnic, da je ves marec posvečen 8. marcu in ženskam, ki uporabljajo umetnost kot sredstvo, s katerim lahko izboljšajo svet. Sama bi ga rada razširila med ženske, tudi tiste, ki niso umetnice.


Nekaj zgodovinskih dejstev


8. marec je praznik, imenujemo ga Dan žena. Praznuje ga okoli 100 držav. Povezujemo ga s komunizmom in socializmom. Na ta dan se spominjamo dosežkov žensk na področju ekonomske, politične in socialne enakopravnosti. Za enakopravnost žensk se je borila Clara Zetkin (1957-1933), nemška socialistka in borka za pravice žensk. 

Clara Zetkin je bila sekretarka Socialistične ženske mednarodne internacionale, ki so jo osnovali na kongresu socialistov leta 1907 v Stuttgartu. Leta 1910 je na 2. mednarodnem kongresu, v Kopenhagnu, skupaj s Käte Duncker, dala pobudo za mednarodni dan žensk. Leta 1911 so ga začeli praznovati v Avstriji, Nemčiji, Švici in na Danskem. Praznovali so ga 19. marca, leta 1917 pa so ga prenesli na 8. marec, ko je postal mednarodni praznik žensk. Na ta dan so se začeli protesti v Petrogradu (St. Peterburg), katere posledica je bila Oktobrska revolucija.

V povezavi s Claro Zetkin, je treba omeniti tudi Roso Luxemburg (1970-1919), marksistično politično teoretičarko, socialistično filozofinjo in revolucionarko, ki je leta 1914, skupaj s šestimi drugimi strankarskimi levičarji (tudi s Claro Zetkin) ustanovila skupino Gruppe Internationale. Člani so odločno odklanjali politiko mirovanja in se hkrati zavzemali za splošno stavko za mir, s tem pa se želeli približati mednarodni proletarski revoluciji.

Velja pa omeniti, da so prvi dan žena praznovali v ZDA, 28. februarja 1909, ko ga je razglasila Socialistična stranka Amerike, vendar takrat praznik še ni bil mednarodni. Praznik je nastal tudi v spomin na več kot 140 žensk, ki so umrle v požaru v newyorški tovarni Triangle leta 1911. Pozneje so 8. marec izbrali, tudi zato, ker so v New Yorku na ta dan leta 1857 ženske, zaposlene v tekstilni industriji, prvič stavkale. Leta 1908 je več kot 15 tisoč žensk protestiralo v New Yorku, saj so želele višjo plačo in volilno pravico. 8. marca 1913 so ženske po Evropi imele mirovne shode. V Rusiji, Belorusiji, Makedoniji, Moldaviji in Ukrajini pa je ta dan državni praznik.

Tudi v Sloveniji so potekali boji za enakopravnost žensk, tako je leta 1897 začel izhajati ženski časopis Slovenka, prvo žensko društvo pa je bilo ustanovljeno leto pozneje. Pomembna letnica v boju za enakopravnost je 1906, ko je Marija Urbas kot prva Slovenka na graški fakulteti doktorirala iz filozofije.
Slovenke smo leta 1945 dobile volilno pravico, leta 1974 pa so v ustavo SFRJ dodali določilo o ženski svobodi odločanja o rojstvu otrok, leta 1978 pa še pravico vsake ženske do umetne prekinitve nosečnosti. 

                                                  Fotografija: Clara Zetkin in Rosa Luxemburg, 1910, Wikipedia, 2015


Ženske danes

Povzeto po Wikipediji je feminizem zbirka socialnih teorij, političnih gibanj in moralnih filozofij v povezavi z ženskami, ki se osredotoča za zmanjšanje in izničenje neenakosti med spoloma in promoviranju pravic, interesov in zadev žensk v družbi. 

Feministična politična dejavnost se navadno osredotoča na zadeve, kot so pravica do splava, nasilje nad žensko in nasploh nasilje v družini, porodniški dopust, na spolno diskriminacijo, spolno nadlegovanje in spolno nasilje. Teme, ki jih obravnava feminizem, vključujejo patriarhat, stereotipe ipd.

Nisem članica nobenega feminističnega združenja, se pa zavzemam za ženske pravice. Ženske so danes zaščitene s pravnimi sredstvi, tako kot so otroci, manjšine, rasno diskriminirani, geji in lezbijke. Sprašujem se, do kdaj bodo potrebni zakoni, ki ščitijo omenjene skupine? Vse do tedaj, dokler se ne bodo spremenile miselnosti (vzpostavljene naravnanosti v naših možganih), kajti ženske, kot tudi moški imamo zapisane vzorce, ki nas potiskajo v navajene vzorce našega 'naravnega' obnašanja. Po mojem mnenju, sedanja pot (npr. določena kvota žensk v politiki, varne hiše, sos telefoni in mnoge druge vrste varoval, ki ščitijo ženske pravice), ni prava. Zavzemati bi se morali kvečjemu za odpravo le-teh in poiskati kakšno drugo, boljšo rešitev. Seveda nimam v mislih, da bi ženske postajale vedno bolj podobne moškim, ali pa da bi moški postali vedno bolj ženstveni, ali pa celo, da bi ženske želele nadvlado nad moškimi.



Past, v katero smo se ujele ženske

Z enakopravnostjo, smo ženske pridobile pravico do dela, izobraževanja, odločanja o rojstvu otrok, nismo pa se razbremenile svojih obveznosti do hišnih del, vzgoje in skrbi za otroke in nadvlade moškega v najožji celici družbe - družine. Vsaj za večino žensk, je dejstvo tako.

Tudi brezposelnost, kriza kapitalizma, kršenje in krčenje socialnih pravic povzroča, da ženske vztrajajo v slabih razmerjih in pomeni korak nazaj pri uresničevanju priborjenih ženskih pravic.



Zlorabljena enakost

Predloga za rešitev problematike, ki nas tarejo dolga tisočletja, nimam. Dober približek rešitvi je zagotovo ozaveščanje, govorjenje in informiranje o pravi vlogi sodobne ženske, pa ne samo okoli 8. marca. Na spremembo razmerja v korist ženske lahko vplivajo prav ženske same. Za zdaj še vedno vdano prejemamo nižjo plačo od moških, še vedno vdano sprejemamo dejstva, da na primer podjetja raje zaposlijo moške kot ženske; še vedno vdano opravljamo vsa gospodinjska dela, poleg službenega; še vedno se podrejamo hišnemu gospodarju; še dopuščamo, da nas moški psihično in fizično maltretirajo pod pretvezo, da nas 'ščitijo' pred krutim svetom in ker smo fizično šibkejše od njih? 

S tem, ko stanje bolj ali manj pasivno sprejemamo, tudi potrjujemo in spodbujamo tradicionalna družbena razmerja med spoloma.

S tem, ko dovolimo, da se širijo neresničnosti, da želijo feministke izničiti naravne fiziološke in duhovne razlike med spoloma, kar seveda ni res, prav tako spodbujamo tradicionalne družbene vloge med moškim in žensko in s tem podrejeno vlogo v celotni družbi.



Kaj pa enakovrednost?

Vse dokler ne bo naš odnos z moškim, s katerim imamo sklenjeno družinsko zvezo, postal prijateljski odnos (kajti prijatelji pa so si med seboj enakovredni), vse do tedaj bomo ženske žrtve dominantnega moškega sveta, ne glede na ekonomsko in politično neodvisnost. Enakovrednost je mišljena v vseh pogledih, v ekonomskem, političnem, socialnem in družbenem, pri tem upoštevajoč različnost oz. drugačnost (lahko tudi neenakost), kar nas biološko in duhovno razlikuje drug od drugega.

Ne govorim torej o enakosti, saj ne moremo in niti nočemo biti enake moškim, pa tudi ne o enakopravnosti, saj ženske ne želimo biti zaščitene kot človeške ribice v Postojnski jami, govorim o enakovrednosti med spoloma in širše, o enakovrednosti med rasami, manjšinami in drugače mislečimi. Vrednost je tista, ki dejansko šteje!



Živel 8. marec!


Prazniki so pomembni predvsem za premislek. Čeprav smo ženske dobile volilno pravico in se svobodno lahko odločamo o rojstvu otrok in imamo, vsaj po zakonu, enake pravice kot moški, je resničnost drugačna, kajti potrebne so varne hiše in 'sos telefoni' in vrsta drugih varoval, ki ščitijo šibkejše. Prav s tovrstnim ščitenjem priznavamo, da smo zaščitništva potrebne. Ženske bi se morale tega zavedati in razmišljati, kako spremeniti obstoječe stanje.  

Zato je praznik pomemben za ženske, in nageljni tudi. Zato - ženske, praznujmo 8. marec! Ženske smo si težko priborile pravice, ki jih še pred stoletjem nismo imele. Poglejmo, kam stopajo ženske iz skrajno muslimanskega sveta, ki se, na žalost, vztrajno vračajo v preteklost, v svet moške prevlade. Si tega želimo?



Vanja Čibej

* Zgodovinski podatki in fotografiji vzeti iz različnih delov Wikipedije; Omenjala sem samo osebi, ki sta vplivali na praznik v Evropi, nisem pa omenjala številnih drugih žensk, ki so pomembno vplivale na ženske pravice.


50 odtenkov sive, avtor: Vanja Čibej, 24.2.2015

objavljeno: 24. feb. 2015 08:17 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. mar. 2015 23:49 ]

50 odtenkov siv

Ne morem se zadržati, da ne bi nekaj napisala o svetovnem pojavu filma 50 odtenkov sive.



Tabure ali ženski kavč



Na knjigo me je opozorila prijateljica, ki bere tudi moja besedila, a nič kaj navdušeno. Pa mi nekega dne reče, da je knjigo 50 odtenkov sive prebrala na dah, češ naj bi se po njej zgledovala, če želim, da moja besedila ljudje berejo.

In sem se odpravila. V knjižnico. Seveda, ker je ravno izšla, je bila ob vsem reklamnem pomponu izposojena. Tako sem jo rezervirala in čakala nanjo kar nekaj tednov. Vsa vesela, da sem jo končno dobila v branje, sem se takoj spopadla z njo. In res se je zdelo moje branje boj, toda s takojšnjo predajo, kajti knjigo sem po nekaj minut branja odložila in potem je tri tedne ležala na mojem tabureju, popolnoma nedotaknjena, ko sem jo morala vrniti, saj je bila, kot sem že rekla, zelo zaželeno branje.

Čez čas sem si knjigo ponovno izposodila, kakšno leto je minilo, in zgodba se je ponovila. Običajno berem vse, od slabe literature, do tračev pa vse do klasikov. Da bi odložila leposlovno knjigo, se mi redko zgodi. Ker sem si že zdavnaj rekla, da bom brala tudi besedila, ki mi ne ležijo, sem v ta namen razvila nekoliko trdo samodisciplino. Kaj se je torej spremenilo, da knjige 50 odtenkov sive nisem mogla prebrati? Ne vem. Morda mi v tretjem poskusu uspe. Vsaj tretji del bom prebrala, ker me zanima, kako je pisateljica vso zagato okoli dominantnosti in seksa rešila.

Ampak zdaj k filmu, ki sem ga gledala prejšnji teden. S prijateljico sva se odpravili v kino, ona v pričakovanju nečesa zanimivega, jaz pa tudi. Rezultat, ona je bila razočarana, rekoč, da je knjiga boljša, jaz pa navdušena. Tudi konec me je presenetil in je v meni in občinstvu izzval vzklik presenečenja, pač tistih, ki knjige nismo prebrali. Odzvala sem se tako kot večina gledalcev.




Na mladih, bogatih in lepih svet stoji



Prebrala sem kar nekaj kritik, tako filma kot tudi knjige. Zelo različnih, a vsi se v glavnem osredotočajo na glavno zgodbo: Christian Grey, mlad, lep, bogat in uspešen moški zapelje še mlajšo študentko Anastasio Steel, prav tako zelo uspešno študentko književnosti, toda, to je treba poudariti - naivno! Christian ima vse vzvode, da si Anastasijo podredi (ima denar in moč). Oba sta prelepa! Sodobna zgodba o Pepelki ali Trnljulčici, ki sreča bogatega in mladega poslovneža; samo dovolj pridna in ubogljiva mora biti in Anastasija je vse to, tu pa tam je malce uporniška, kar pa je tudi prav, vsaj pred podpisom pogodbe. Kje je tu kaj slabega in zakaj naj bi film nosil napačno sporočilo? Saj vendar odraža stanje celotne družbe! Tudi jaz sem bila tako vzgojena in tako sem vzgajala svojo hčerko, pa tudi sina (nezavedno, zavestno sem ju vzgajala drugače!) - s pravljicami in lastnim zgledom in tako tudi današnje mame vzgajajo svoje hčerke in sinove in še zelo veliko časa bo preteklo, da se bo pogled na ženske spremenil in da ji bo pripadalo mesto, ki ji pritiče. Naj mi prosim oprostijo tiste ženske, ki takega vzorca, ki se je razvijal čez tisočletja, nimajo.





Skrivnostna soba in skušnjava



Anastasia Steel v filmu ni naivna, oziroma je naivna le toliko, kot vsak, ki se preprosto zaljubi. Ana se je samo zaljubila. Seveda jo begajo njegove kaprice in fetiši in prebujena strast, predvsem pa jo žene radovednost, mika jo razkritje skrivnosti vsebine skrinjice. Vsak ustvarjalni človek je radoveden in vrednost skušnjave je sorazmerno temu primerna. In seveda se tveganja zaveda in seveda jo mučijo dvomi: Bi ali ne bi! Bi! je njena odločitev. Kajti Anastasia si ga želi, poskuša se mu približati in prepričana je, da se bo spremenil. Pokažite mi enega mladega in manj mladega človeka, ki je v razmerju in si tega zavestno ali nezavedno ne želi, vsaj ko prva zaljubljenost mine! Velja za relacijo ženska-moški in obratno.




Sodobna mlada ženska



Anastasia ni ženska, ki živi življenje izpred 200 let, zlepljena na romantiko iz 19. stoletja, je sodobna ženska, ki nosi v v sebi arhetip gejše, ki jo poznamo iz japonske, ganike iz indijske, hetere iz grške kulture ter morda metrese v naši kulturi, pa če nam je to všeč ali ne. Je mlado dekle in ima vse možnosti, da se iz razmerja umakne, če ugotovi, da ji razmerje predstavlja več bolečine kot užitkov. Brez tveganja je življenje povprečno - v milijon odtenkih sive in ne samo v petdesetih. Če nam to ustreza, tudi prav!

Film po malem spominja tudi na Pretty woman, vsaj po razmerju bogat-reven in po podobnosti izvrstnih, karakternih igralcev, ki so še posebej lepi. Priznam, da me je ta lastna misel čisto na začetku filma malo zmotila, a to je tudi vse, kar bi očitala filmu, kajti moja zadržanost do filma je kmalu izpuhtela.





Spregledana zgodba o ženski pedofiliji ali Rugljev aksiom, da so za vse deviantnosti moških krive prav ženske same?



V kritikah (vsaj tistih, ki sem jih brala) je spregledana druga zgodba, ki teče ves čas v ozadju, to je življenjska zgodba Christiana Greya in vloge treh pomembnih žensk v njegovem življenju, matere narkomanke in prostitutke, druge, bogate krušne matere, kjer Christian postane rezultat njene dobrodelnosti, ki se za bogate ljudi nekako spodobi. Krušna mati ga ima nenazadnje rada, je ponosna nanj, ker je uspešen, in je seveda zadovoljna, ker si je končno našel žensko. Tu je še mamina prijateljica, ki je obenem tudi njegova edina prijateljica, in ki ga je pri petnajstih letih uvedla v svet rdeče sobe in sado mazo spolnosti. (Anastazija je zgrožena in jo označi za pedofilko, kar seveda tudi je, vsaj po zakonu). Vsi pomembni ljudje v njegovem življenju so torej zreducirani na ženski spol. Christiana so vzgojile tri ženske, tri matere. Kdo v resnici dominira v njegovem svetu? Kdo je pravzaprav žrtev? In tu bi nemara bil lahko povod za kakšno resnejšo psihoanalizo.




V zameno boš imela mene in pošteno igro



Do vseh žensk ima Christian spoštljiv, boljši izraz bi bil korekten odnos, tudi do Ane, ki ji pravi: V zameno boš imela mene (takšnega kot sem, me boš imela in predvsem - me ne boš poskušala spreminjati!), pa rdeč semafor in podobna pravila. Fer igra. Tudi teorija izbire in svobodne odločitve, ki se jo tako zelo propagira v zahodnem svetu, se v filmu lepo sestavi kot rubikova kocka, saj Christian ves čas poudarja, da je njen pristanek na predlagan pogodbeni odnos popolnoma prostovoljni, film nam razkrije celo nekaj tehnik pogajanj, ki jih Ana kot pametno dekle, kar dobro obvladuje in ji daje vsaj dober občutek vplivanja na razmerje. Tudi pošteno! In seveda nadzor! Veliki brat ves čas opazuje in nadzira ter kaznuje odstopanja od želenega stanja.




On se ne ljubi, ampak f…



Tretja zgodba, ki teče v ozadju, je zgodnji potisk (iniciacija) dečka v svet odraslosti, ki jo lepo ponazarja rdeča soba, v kateri se mešajo užitki in bolečine, kar življenje nenazadnje tudi je. Spolnost je ves čas metafora užitka, še vedno tabu tema, skrita in zaklenjena za vrati, kjer se užitek povečuje sorazmerno s tveganjem bolečine. Večje je tveganje, močnejša je lahko bolečina, a tudi užitek. Film se ne spogleduje s spolnostjo, temveč z življenjem. Spolnost je za Christiana zgolj spolnost, saj kot večina moških seks ne enači z ljubeznijo: On se ne ljubi, ampak fuka. Silovito. Medtem, ko običajna ženska enači spolnost z ljubeznijo; deklica naj ne bi imela prezgodnjih, prepogostih spolnih odnosov, pri dečkih pa je neljubezenska spolnost nekaj povsem normalnega, celo zaželena. Soba je druga metafora za Pandoro, kjer pa se v procesu ustvarjata tako moški kot ženska, oba lepa, razgledana, zvita, utrjena in empatična do te mere, da lahko manipulirata z drugimi, kajti vloge se izmenjujejo (sprva ima Christian podrejeno vlogo, ko na lastni koži občuti podrejenost in se tako zelo dobro nauči empatije, ki mu kasneje pomaga, da postane uspešen Dom).

Je film recept za uspešno življenje zahodnega človeka, ki seveda ne stavi na ljubezen, ampak na mehke in vitke odnose kapitalizma? 



Film, vreden ogleda



Film je, vsaj po mojem mnenju, vreden ogleda, kajti ponazarja zahodni svet v malem, zožen v globoko intimni odnos za zaklenjenimi vrati rdeče sobe, in ki omogoča zares številne interpretacije. Nekoliko dolgi premolki, ki jih nismo navajeni v ameriških filmih, dopuščajo čas, da razmislimo o videnem in slišanem. Tisti, ki so pričakovali bolj trdi seks, so se ob tem seveda dolgočasili.

Tudi oba igralca Jamie Dornan in Dakota Johnson sta odlično odigrala svoji vlogi.

Toliko o filmu, ki je trenutno tako zelo aktualen in baje podira vse rekorde, o knjigi pa je bilo že itak skoraj vse povedano.



Empatija, avtor: Vanja Čibej, 13.2.2015

objavljeno: 12. feb. 2015 15:49 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. mar. 2015 23:10 ]

Empatija 

Velikokrat se sprašujem, kaj dejansko pomeni empatija. Pa bom o tem malce razmišljala.

Ste že slišali za »Emphaty Marketing«? Menda je dokaj sveža ideja v poslovnem svetu, kako bolje prilagoditi ponudbo in povečati konkurenčno prednost tako, da podjetje razume in pogleda skozi oči svojih strank ter tako bolje razume njihove želje. Sodobni marketing dodobra izkorišča vsa spoznanja v psihologiji in pri tem predvsem cilja na čustva svojih potrošnikov.

»Emphaty Marketing« z drugimi besedami pove, kako vstopiti v čevlje nekoga drugega, samo da bi mu prodali še en par, pravi Roman Krznaric, pisec knjige Emphaty. Vendar to ni to, kar je želel povedati. Izdelal je tudi seznam top petih ljudi, ki so, po njegovem, pognali empatijo do njene skrajnosti, tako, da so preoblikovali družbeno politično stanje.

 Frančišek Asiški (roj. 1181 ali 1182) je italijanski svetnik. V letu 1206, je Giovani Bernardone, 23-letni sin premožnega trgovca, v mestu Asisi, odšel na romanje v baziliko Svetega Petra v Rimu, kjer ga je presunil opazen kontrast med razkošjem bazilike in revščino beračev. Tam je prepričal enega od njih, da izmenjajo obleke in preživel preostanek dneva v cunjah in prosil za miloščino. To je bila ena izmed prvih velikih empatij v človeški zgodovini. Ta izkušnja je bila za mladeniča prelomna. Kmalu je ustanovil red manjših bratov, čigar bratje so delali za revne in za gobavce. Papež Gregor IX. je 16. julija 1228, samo dve leti po smrti, razglasil Frančiška Asiškega za svetnika.

 
http://it.wikipedia.org/wiki/Francesco_d%27Assisi#mediaviewer/File:S_Francesco_Guido_RENI.JPG
                                                                      Fotografija Frančišek Asiški, Vikipedija, 2015

Martha Beatrice Webb, baronica Passfield (rojena Potter, 1858), je bila angleška sociologinja, ekonomistka, socialistka, zgodovinarka in socialna reformatorka. Na začetku 20. stoletja je vzhodni London postal priljubljeno zbirališče za pisatelje in socialne reformatorje, med njimi Jack London in George Orwell, ki so na ulicah doživljali realnost revščine med brezdomci, berači in brezposelnimi in oživljali socialistično miselnost Beatrice Webb, ki je leta 1887 sestopila iz svojega udobnega meščanskega življenja, oblečena v obleko in škornje, ki so jih takrat nosile delavke v tekstilni tovarni, ter tako pridobila izkušnjo revščine iz prve roke in kot je sama dejala, so ji njene raziskave o kronični revščini v velikih mestih, odprle oči. Njena zmožnost empatije ji je dala navdih za kampanjo za izboljšanje delovnih pogojev v tovarnah in za podporo sindikalnih gibanj. Kasneje je postala vodilna oseba v Fabian Society in soustanoviteljica London School of Economics.

http://en.wikipedia.org/wiki/Beatrice_Webb#mediaviewer/File:Beatrice_%26_Sidney_Webb,_c1895.jpg 
                                                                    Fotografija Beatrice in Sidney Webb leta 1895, Vikipedija, 2015


John Howard Griffin
, ameriški novinar, se je leta 1959 odločil za preizkus rasne ločnice, da bi okušal realnost črncev, ki živijo na jugu ZDA. Kožo si je potemnil s pomočjo sončnih svetilk in pigmentov in preživel šest tednov v Louisiani, Missisippiju, Georgiji in Južni Karolini. Nihče ni prepoznal njegove prevare. Delal je kot čistilec čevljev in pri tem doživljal različne napade na njegovo dostojanstvenost in segregacijo, kot je hoja nekaj milj, da bi prišel do stranišča, do rasistične verbalne zlorabe in groženj fizičnega nasilja. O tem je pisal v mesečniku Sepija, ki je sponzoriral njegov poizkus in kasneje v svoji knjigi: Black like me. Griffin je svoje življenje posvetil težavam rasne nestrpnosti in se boril za rasno enakost, delal je tudi z Martinom Lutrom Kingom. V njegovi knjigi je pomembno vrednostno sporočilo empatije, da če bi si obuli čevlje drugih, bi videli in se zavedali krivic diskriminacije in tragične nehumanosti in vseh vrst predsodkov, ki jih imamo.

http://en.wikipedia.org/wiki/John_Howard_Griffin#mediaviewer/File:John_Howard_Griffin.jpg
     
      Fotografija John_Howard_Griffin
, Vikipedija, 2015


Günther Walraff
 , nemški pisatelj in raziskovalni novinar je dve leti delal pod krinko priseljenega turškega delavca. Nosil je temne kontaktne leče in črni lasni vložek ter se izpopolnil v polomljeni nemščini in delal na gradbišču, kjer so bila stranišča v katerih si bil do gležnjev v urinu ter v tovarni jekla, kjer so delavci delali brez zaščitnih mask in zaradi vdihavanja prašnih delcev koksa zbolevali za kroničnim bronhitisom. V svojih delih je napisal, da ga niso toliko prizadeli delovni pogoji, bolj ga je prizadelo poniževalno obravnavanje delavcev kot drugorazrednih državljanov. Njegova knjiga o segregaciji tujih delavcev v Nemčiji, je bila prevedena v 30 jezikov, prodanih je bilo 2 milijona izvodov. Njegova spoznanja so privedla do kazenskih preiskav v podjetij, ki so uporabljali nezakonito delovno silo, posledica pa je bila boljša zakonska zaščita priseljencev. Walraff prikazuje edinstveno moč izkustvene empatije za odkrivanje socialne neenakosti, kasneje mu je sledilo kar nekaj preiskovalnih novinarjev.

http://en.wikipedia.org/wiki/G%C3%BCnter_Wallraff#mediaviewer/File:Guenter-Wallraff-(MS1411200198).jpg
                                                                                            Fotografija Günther Walraff , Vikipedija, 2015


Patricia Moore
je industrijska oblikovalka in gerontologinja in ena izmed vodilnih zastopnikov izkustvene empatije. Njen najbolj znani poskus je bil v poznih 70-tih letih prejšnjega stoletja, ko se je 26-letna preoblekla v 85-letno žensko, da odkrije, kakšno življenje je, ko si starejši. Zavila si je roke in noge z opornicami in povoji za simulacijo artritisa, nosila neravne čevlje in očala, da so ji zameglila pogled. V treh letih je obiskala veliko severno ameriških mest v tej preobleki, poskušala hoditi gor in dol po stopnicah podzemne železnice. Na osnovi svojih izkušenj je izumila veliko novih izdelkov, ki so olajšali delo starejših. Postala je vplivna borka za pravice starejših občanov. Leta 2000 je bila izbrana kot ena izmed 100 najpomembnejših žensk v Ameriki. Njen najnovejši projekt je oblikovanje rehabilitacijskih centrov za vojne veterane v ZDA z manjkajočimi okončinami ali z možganskimi poškodbami, tako da se lahko znova naučijo živeti samostojno. Njen celotni pristop »poganja empatijo«, in je ključ za razumevanje, da ena velikost čevljev ne ustreza vsem.

http://en.wikipedia.org/wiki/Patricia_Moore#mediaviewer/File:PattieMooreElderOnBench.jpg
                                                         Fotografija Patricia Moore preoblečena v staro žensko, Vikipedija 2015

No, povzela sem misli avtorja, naštela pet ljudi in pet navdihujočih zgodb (seveda bi jih lahko našteli še veliko več), ki so pomagale k izboljšanju in spremembi socialne in družbene neenakosti. Toda, kako razviti empatijo, ne da bi se preoblekli v 85-letno žensko, ali pa v oblačila revežev in kako preprečiti njegovo zlorabo v smislu, da postane, ali pa ostane le še eno izmed potentnih orodij trženjske ekonomije?

O empatiji se je veliko govorilo tudi v Sloveniji, predvsem pri ustvarjanju političnih sprememb pred in v času protestov med 2012 in 2014, ki pa postaja že skoraj zgodovinski dogodek. Ali smo v Sloveniji pripravljeni na širšo družbeno diskusijo o empatiji in s tem spremembo obstoječih vedenjskih vzorcev, ki prihajajo in se naseljujejo iz, za nas še vedno zahodnega sveta, in ki globoko najedajo človekovo dostojanstvo. In ali so dobrodelne akcije res pravi izraz empatije, ali bi morali drugače razmišljati in ukrepati?

Toliko za uvod. 


Vanja Čibej






Optimum, avtor: Vanja Čibej, 29.01.2015

objavljeno: 17. sep. 2014 21:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. mar. 2015 23:11 ]

Če gre vse v redu, si očitno nekaj prezrl.* Murphijev zakon 

Zgornja trditev je dokaj pesimistična. Večkrat si jo rečem, pa ne takrat ko mi gre vse v redu, temveč ko mi ne gre. Torej v obrnjeni situaciji. Kaj sem torej po svoji naravi? Pesimist ali optimist?

Je ta kozarec napol poln ali napol prazen? 
Pesimist bi rekel, da je kozarec napol prazen, optimist pa da je napol poln.
Kdo ima prav?

V opisani situaciji sem optimist, kajti rečem si stavek: Če gre vse v redu, sem očitno nekaj spregledala. In nadaljujem - ker pa mi ne gre najbolje, je to zato, ker na določene situacije ne morem vplivati. Na ta način se kaj hitro potolažim in tvegam, da ne reagiram tako kot bi morda morala, da bi mi šlo bolje, kajti če ne reagiram, je optimizem morda beg pred resnico, pogled na svet z rožnatimi očali, ali pa vdaja - verjamem v determiniranost, kar pa zopet spominja na pesimizem.  V obeh primerih se prepustim toku, da me odnese neznano kam. Kje je torej meja med optimizmom, pesimizmom in begom pred resničnostjo? Kdaj je optimizem dober in kdaj ni? In ali je pesimizem prava protipomenka optimizmu?

Optimizem ali vedro razpoloženje je lastnost človeka, ki vidi življenje boljše kot je, kar pomeni, da je optimist naiven človek, bodisi, ker je preotročji, premalo izkušen, premalo izobražen, ali pa preveč poenostavlja - tako kot jaz v trenutku pisanja tega besedila. 

Pesimizem ali črnogledost, pa enačimo z negativnostjo in mračnim pogledom na stvarnost okoli sebe. Za pesimiste je vsako prizadevanje iz določenega prepričanja nesmiselno, ker je uspeh nemogoč in kot tak iluzija. Prav tako nas tudi pesimizem hromi in potiska v nedejavnost in pasivnost.

Obstajajo še ljudje, ki jim je ljub realizem. Ti so realisti, gledajo na svet bolj stvarno in pri tem upoštevajo le dejstva ter uresničljive možnosti. Za njih pravijo, da so razumni, saj delujejo izrazito racionalno, če ne že strogo matematično. Včasih radi rečemo, da so hladni, ne-čustveni in ne dovolj srčni.

Sama sem besedo "optimizem" dolga leta razumela kot človekovo lastnost s slabšalnim prizvokom, vendar me je ves čas begala. Če mi je nekdo rekel, da sem optimist, sem razumela, da sem naivna, neuka, da 'sadim rožice', 'živim z glavo v oblakih' itd, odvisno od dane situacije. Begala pa me je predvsem zaradi njenega korena, kajti povezovala sem jo z besedo optimalen, ki pomeni, glede na dane možnosti najugodnejša in najboljša možnost oz. izbira. Slednje pa je daleč od "rožnatih očal", življenja v iluzijah oz. namišljena resničnost, ker pomeni živeti in udejaniti nekaj, kar je v danem trenutku najbolje in najbolj ugodno za nas, ali širše, za okolico. Predvsem pa optimalno stanje ni pasivno stanje, ampak je nekaj, kar nas potiska v aktivno življenje, tako da reagiramo, razmislimo in ukrepamo in glede na dano situacijo poiščemo najboljšo možnost. Optimalno stanje je nestabilno, kajti ves čas sili bodisi na levo, bodisi na desno stran tehtnice, prisili nas, da ves čas držimo čustveno ravnovesje. 
Od tu naprej, pri meni velja zmeda zaradi lastne interpretacije optimizma. Pogledala sem v Slovar Slovenskega knjižnega jezika in in sprašujem se, ali je pojasnitev prava, in ali naj si besedo optimizem razlagam raje kot nekaj, kar pojasnjuje moje najbolj optimalno (najboljše) stanje, ki me nenehno potiska v neko dejanje, da reagiram. Kakorkoli že, optimum pomeni najbolje, pessimus - najslabše in sta si nasprotni, prav tako optimizem proti pesimizmu. Optimizem je veder, pesimizem pa črnogled pogled na svet in na življenje. Problem je torej v samem tolmačenju obeh besed. Obe besedi potrebujeta pridevnik, ki dodatno pojasnjuje npr. skrajni, naivni, nesmiselni, nerealni/realni ... optimizem in skrajni, črnogledi, nesmiselni, črni ... pesimizem. Velikokrat se zgodi, da v življenju izbiramo najboljšo izmed najslabših (pesimističnih) možnosti, ki jih imamo na razpolago in slednja postane najboljša (optimistična) možnost oz. najbolj optimalna. 


Kaj smo torej po svoji naravi, optimisti ali pesimisti? Zelo malo ljudi je takih, ki so izraziti optimisti ali izraziti pesimisti. Največkrat se v nas prepletajo obe omenjeni lastnosti. Baje je na svetu 80 % ljudi, ki so najbolj pogosto podvrženi optimizmu in le 20 % je pesimistov. Ne vem, kako so prišli do teh rezultatov, kako so jih sploh merili. Po mojem niti ni tako zelo pomembno, kaj smo, pomembneje je, kako se v življenju odločamo. Pri pomembnih odločitvah je potrebno pretresanje večjega števila možnosti in upoštevati najslabše in najboljše možnosti, ne glede kakšna je naša perspektiva pogleda na napol prazen ali napol poln kozarec vode. Tako izberemo najbolj optimalno, najboljšo izmed vseh danih rešitev.

Če se vrnemo na Murphya, ki je bil ameriški inženir in je vodil testiranje raketnih sistemov, je še posebej zanimivo, da je zagovarjal predvidevanje najslabših, črnih scenarijev kot ključen princip pri vodenju projektov. Življenje je itak velik projekt, v katerem velikokrat doživljamo črne scenarije in prav je, da smo nanje vsaj malo pripravljeni. Moj dolgoletni sodelavec mi je večkrat rekel, da je raje pesimist, in ko se situacija obrne v želeno smer, je je veliko bolj vesel.

Pomembnejše od tega, ali smo po naravi optimisti ali pesimisti, se mi zdi naša dejavnost, da smo, vsaj večinoma časa, aktivni. Ta mesec smo objavili misel Martina Lutherja Kinga: 'Če ne morete leteti, tecite. Če ne morete teči, hodite. Če ne morete hoditi, se plazite. Karkoli že počnete, pojdite dalje.' In to je pravzaprav bistvo tega, kar sem želela povedati v tem prispevku.

Za razliko od realistov, optimist upošteva še eno spremenljivko pri odločanju, odloča se s srcem. Stavim na optimizem, na optimum, tako kot si besedo subjektivno tolmačim, četudi vidim kozarec napol prazen, že zaradi tega, malo za šalo, malo zares, ker besedno zvezo (v slovenščini) lažje izgovorim. 
 

Besedilo in fotografiji: Vanja Čibej










1-6 of 6