MENU‎ > ‎Odklenjene misli‎ > ‎Objave-Odklenjene misli‎ > ‎

50 odtenkov sive, avtor: Vanja Čibej, 24.2.2015

objavljeno: 24. feb. 2015 08:17 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. mar. 2015 23:49 ]
50 odtenkov siv

Ne morem se zadržati, da ne bi nekaj napisala o svetovnem pojavu filma 50 odtenkov sive.



Tabure ali ženski kavč



Na knjigo me je opozorila prijateljica, ki bere tudi moja besedila, a nič kaj navdušeno. Pa mi nekega dne reče, da je knjigo 50 odtenkov sive prebrala na dah, češ naj bi se po njej zgledovala, če želim, da moja besedila ljudje berejo.

In sem se odpravila. V knjižnico. Seveda, ker je ravno izšla, je bila ob vsem reklamnem pomponu izposojena. Tako sem jo rezervirala in čakala nanjo kar nekaj tednov. Vsa vesela, da sem jo končno dobila v branje, sem se takoj spopadla z njo. In res se je zdelo moje branje boj, toda s takojšnjo predajo, kajti knjigo sem po nekaj minut branja odložila in potem je tri tedne ležala na mojem tabureju, popolnoma nedotaknjena, ko sem jo morala vrniti, saj je bila, kot sem že rekla, zelo zaželeno branje.

Čez čas sem si knjigo ponovno izposodila, kakšno leto je minilo, in zgodba se je ponovila. Običajno berem vse, od slabe literature, do tračev pa vse do klasikov. Da bi odložila leposlovno knjigo, se mi redko zgodi. Ker sem si že zdavnaj rekla, da bom brala tudi besedila, ki mi ne ležijo, sem v ta namen razvila nekoliko trdo samodisciplino. Kaj se je torej spremenilo, da knjige 50 odtenkov sive nisem mogla prebrati? Ne vem. Morda mi v tretjem poskusu uspe. Vsaj tretji del bom prebrala, ker me zanima, kako je pisateljica vso zagato okoli dominantnosti in seksa rešila.

Ampak zdaj k filmu, ki sem ga gledala prejšnji teden. S prijateljico sva se odpravili v kino, ona v pričakovanju nečesa zanimivega, jaz pa tudi. Rezultat, ona je bila razočarana, rekoč, da je knjiga boljša, jaz pa navdušena. Tudi konec me je presenetil in je v meni in občinstvu izzval vzklik presenečenja, pač tistih, ki knjige nismo prebrali. Odzvala sem se tako kot večina gledalcev.




Na mladih, bogatih in lepih svet stoji



Prebrala sem kar nekaj kritik, tako filma kot tudi knjige. Zelo različnih, a vsi se v glavnem osredotočajo na glavno zgodbo: Christian Grey, mlad, lep, bogat in uspešen moški zapelje še mlajšo študentko Anastasio Steel, prav tako zelo uspešno študentko književnosti, toda, to je treba poudariti - naivno! Christian ima vse vzvode, da si Anastasijo podredi (ima denar in moč). Oba sta prelepa! Sodobna zgodba o Pepelki ali Trnljulčici, ki sreča bogatega in mladega poslovneža; samo dovolj pridna in ubogljiva mora biti in Anastasija je vse to, tu pa tam je malce uporniška, kar pa je tudi prav, vsaj pred podpisom pogodbe. Kje je tu kaj slabega in zakaj naj bi film nosil napačno sporočilo? Saj vendar odraža stanje celotne družbe! Tudi jaz sem bila tako vzgojena in tako sem vzgajala svojo hčerko, pa tudi sina (nezavedno, zavestno sem ju vzgajala drugače!) - s pravljicami in lastnim zgledom in tako tudi današnje mame vzgajajo svoje hčerke in sinove in še zelo veliko časa bo preteklo, da se bo pogled na ženske spremenil in da ji bo pripadalo mesto, ki ji pritiče. Naj mi prosim oprostijo tiste ženske, ki takega vzorca, ki se je razvijal čez tisočletja, nimajo.





Skrivnostna soba in skušnjava



Anastasia Steel v filmu ni naivna, oziroma je naivna le toliko, kot vsak, ki se preprosto zaljubi. Ana se je samo zaljubila. Seveda jo begajo njegove kaprice in fetiši in prebujena strast, predvsem pa jo žene radovednost, mika jo razkritje skrivnosti vsebine skrinjice. Vsak ustvarjalni človek je radoveden in vrednost skušnjave je sorazmerno temu primerna. In seveda se tveganja zaveda in seveda jo mučijo dvomi: Bi ali ne bi! Bi! je njena odločitev. Kajti Anastasia si ga želi, poskuša se mu približati in prepričana je, da se bo spremenil. Pokažite mi enega mladega in manj mladega človeka, ki je v razmerju in si tega zavestno ali nezavedno ne želi, vsaj ko prva zaljubljenost mine! Velja za relacijo ženska-moški in obratno.




Sodobna mlada ženska



Anastasia ni ženska, ki živi življenje izpred 200 let, zlepljena na romantiko iz 19. stoletja, je sodobna ženska, ki nosi v v sebi arhetip gejše, ki jo poznamo iz japonske, ganike iz indijske, hetere iz grške kulture ter morda metrese v naši kulturi, pa če nam je to všeč ali ne. Je mlado dekle in ima vse možnosti, da se iz razmerja umakne, če ugotovi, da ji razmerje predstavlja več bolečine kot užitkov. Brez tveganja je življenje povprečno - v milijon odtenkih sive in ne samo v petdesetih. Če nam to ustreza, tudi prav!

Film po malem spominja tudi na Pretty woman, vsaj po razmerju bogat-reven in po podobnosti izvrstnih, karakternih igralcev, ki so še posebej lepi. Priznam, da me je ta lastna misel čisto na začetku filma malo zmotila, a to je tudi vse, kar bi očitala filmu, kajti moja zadržanost do filma je kmalu izpuhtela.





Spregledana zgodba o ženski pedofiliji ali Rugljev aksiom, da so za vse deviantnosti moških krive prav ženske same?



V kritikah (vsaj tistih, ki sem jih brala) je spregledana druga zgodba, ki teče ves čas v ozadju, to je življenjska zgodba Christiana Greya in vloge treh pomembnih žensk v njegovem življenju, matere narkomanke in prostitutke, druge, bogate krušne matere, kjer Christian postane rezultat njene dobrodelnosti, ki se za bogate ljudi nekako spodobi. Krušna mati ga ima nenazadnje rada, je ponosna nanj, ker je uspešen, in je seveda zadovoljna, ker si je končno našel žensko. Tu je še mamina prijateljica, ki je obenem tudi njegova edina prijateljica, in ki ga je pri petnajstih letih uvedla v svet rdeče sobe in sado mazo spolnosti. (Anastazija je zgrožena in jo označi za pedofilko, kar seveda tudi je, vsaj po zakonu). Vsi pomembni ljudje v njegovem življenju so torej zreducirani na ženski spol. Christiana so vzgojile tri ženske, tri matere. Kdo v resnici dominira v njegovem svetu? Kdo je pravzaprav žrtev? In tu bi nemara bil lahko povod za kakšno resnejšo psihoanalizo.




V zameno boš imela mene in pošteno igro



Do vseh žensk ima Christian spoštljiv, boljši izraz bi bil korekten odnos, tudi do Ane, ki ji pravi: V zameno boš imela mene (takšnega kot sem, me boš imela in predvsem - me ne boš poskušala spreminjati!), pa rdeč semafor in podobna pravila. Fer igra. Tudi teorija izbire in svobodne odločitve, ki se jo tako zelo propagira v zahodnem svetu, se v filmu lepo sestavi kot rubikova kocka, saj Christian ves čas poudarja, da je njen pristanek na predlagan pogodbeni odnos popolnoma prostovoljni, film nam razkrije celo nekaj tehnik pogajanj, ki jih Ana kot pametno dekle, kar dobro obvladuje in ji daje vsaj dober občutek vplivanja na razmerje. Tudi pošteno! In seveda nadzor! Veliki brat ves čas opazuje in nadzira ter kaznuje odstopanja od želenega stanja.




On se ne ljubi, ampak f…



Tretja zgodba, ki teče v ozadju, je zgodnji potisk (iniciacija) dečka v svet odraslosti, ki jo lepo ponazarja rdeča soba, v kateri se mešajo užitki in bolečine, kar življenje nenazadnje tudi je. Spolnost je ves čas metafora užitka, še vedno tabu tema, skrita in zaklenjena za vrati, kjer se užitek povečuje sorazmerno s tveganjem bolečine. Večje je tveganje, močnejša je lahko bolečina, a tudi užitek. Film se ne spogleduje s spolnostjo, temveč z življenjem. Spolnost je za Christiana zgolj spolnost, saj kot večina moških seks ne enači z ljubeznijo: On se ne ljubi, ampak fuka. Silovito. Medtem, ko običajna ženska enači spolnost z ljubeznijo; deklica naj ne bi imela prezgodnjih, prepogostih spolnih odnosov, pri dečkih pa je neljubezenska spolnost nekaj povsem normalnega, celo zaželena. Soba je druga metafora za Pandoro, kjer pa se v procesu ustvarjata tako moški kot ženska, oba lepa, razgledana, zvita, utrjena in empatična do te mere, da lahko manipulirata z drugimi, kajti vloge se izmenjujejo (sprva ima Christian podrejeno vlogo, ko na lastni koži občuti podrejenost in se tako zelo dobro nauči empatije, ki mu kasneje pomaga, da postane uspešen Dom).

Je film recept za uspešno življenje zahodnega človeka, ki seveda ne stavi na ljubezen, ampak na mehke in vitke odnose kapitalizma? 



Film, vreden ogleda



Film je, vsaj po mojem mnenju, vreden ogleda, kajti ponazarja zahodni svet v malem, zožen v globoko intimni odnos za zaklenjenimi vrati rdeče sobe, in ki omogoča zares številne interpretacije. Nekoliko dolgi premolki, ki jih nismo navajeni v ameriških filmih, dopuščajo čas, da razmislimo o videnem in slišanem. Tisti, ki so pričakovali bolj trdi seks, so se ob tem seveda dolgočasili.

Tudi oba igralca Jamie Dornan in Dakota Johnson sta odlično odigrala svoji vlogi.

Toliko o filmu, ki je trenutno tako zelo aktualen in baje podira vse rekorde, o knjigi pa je bilo že itak skoraj vse povedano.