MENU‎ > ‎Odklenjene misli‎ > ‎Objave-Odklenjene misli‎ > ‎

Optimum, avtor: Vanja Čibej, 29.01.2015

objavljeno: 17. sep. 2014 21:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. mar. 2015 23:11 ]
Če gre vse v redu, si očitno nekaj prezrl.* Murphijev zakon 

Zgornja trditev je dokaj pesimistična. Večkrat si jo rečem, pa ne takrat ko mi gre vse v redu, temveč ko mi ne gre. Torej v obrnjeni situaciji. Kaj sem torej po svoji naravi? Pesimist ali optimist?

Je ta kozarec napol poln ali napol prazen? 
Pesimist bi rekel, da je kozarec napol prazen, optimist pa da je napol poln.
Kdo ima prav?

V opisani situaciji sem optimist, kajti rečem si stavek: Če gre vse v redu, sem očitno nekaj spregledala. In nadaljujem - ker pa mi ne gre najbolje, je to zato, ker na določene situacije ne morem vplivati. Na ta način se kaj hitro potolažim in tvegam, da ne reagiram tako kot bi morda morala, da bi mi šlo bolje, kajti če ne reagiram, je optimizem morda beg pred resnico, pogled na svet z rožnatimi očali, ali pa vdaja - verjamem v determiniranost, kar pa zopet spominja na pesimizem.  V obeh primerih se prepustim toku, da me odnese neznano kam. Kje je torej meja med optimizmom, pesimizmom in begom pred resničnostjo? Kdaj je optimizem dober in kdaj ni? In ali je pesimizem prava protipomenka optimizmu?

Optimizem ali vedro razpoloženje je lastnost človeka, ki vidi življenje boljše kot je, kar pomeni, da je optimist naiven človek, bodisi, ker je preotročji, premalo izkušen, premalo izobražen, ali pa preveč poenostavlja - tako kot jaz v trenutku pisanja tega besedila. 

Pesimizem ali črnogledost, pa enačimo z negativnostjo in mračnim pogledom na stvarnost okoli sebe. Za pesimiste je vsako prizadevanje iz določenega prepričanja nesmiselno, ker je uspeh nemogoč in kot tak iluzija. Prav tako nas tudi pesimizem hromi in potiska v nedejavnost in pasivnost.

Obstajajo še ljudje, ki jim je ljub realizem. Ti so realisti, gledajo na svet bolj stvarno in pri tem upoštevajo le dejstva ter uresničljive možnosti. Za njih pravijo, da so razumni, saj delujejo izrazito racionalno, če ne že strogo matematično. Včasih radi rečemo, da so hladni, ne-čustveni in ne dovolj srčni.

Sama sem besedo "optimizem" dolga leta razumela kot človekovo lastnost s slabšalnim prizvokom, vendar me je ves čas begala. Če mi je nekdo rekel, da sem optimist, sem razumela, da sem naivna, neuka, da 'sadim rožice', 'živim z glavo v oblakih' itd, odvisno od dane situacije. Begala pa me je predvsem zaradi njenega korena, kajti povezovala sem jo z besedo optimalen, ki pomeni, glede na dane možnosti najugodnejša in najboljša možnost oz. izbira. Slednje pa je daleč od "rožnatih očal", življenja v iluzijah oz. namišljena resničnost, ker pomeni živeti in udejaniti nekaj, kar je v danem trenutku najbolje in najbolj ugodno za nas, ali širše, za okolico. Predvsem pa optimalno stanje ni pasivno stanje, ampak je nekaj, kar nas potiska v aktivno življenje, tako da reagiramo, razmislimo in ukrepamo in glede na dano situacijo poiščemo najboljšo možnost. Optimalno stanje je nestabilno, kajti ves čas sili bodisi na levo, bodisi na desno stran tehtnice, prisili nas, da ves čas držimo čustveno ravnovesje. 
Od tu naprej, pri meni velja zmeda zaradi lastne interpretacije optimizma. Pogledala sem v Slovar Slovenskega knjižnega jezika in in sprašujem se, ali je pojasnitev prava, in ali naj si besedo optimizem razlagam raje kot nekaj, kar pojasnjuje moje najbolj optimalno (najboljše) stanje, ki me nenehno potiska v neko dejanje, da reagiram. Kakorkoli že, optimum pomeni najbolje, pessimus - najslabše in sta si nasprotni, prav tako optimizem proti pesimizmu. Optimizem je veder, pesimizem pa črnogled pogled na svet in na življenje. Problem je torej v samem tolmačenju obeh besed. Obe besedi potrebujeta pridevnik, ki dodatno pojasnjuje npr. skrajni, naivni, nesmiselni, nerealni/realni ... optimizem in skrajni, črnogledi, nesmiselni, črni ... pesimizem. Velikokrat se zgodi, da v življenju izbiramo najboljšo izmed najslabših (pesimističnih) možnosti, ki jih imamo na razpolago in slednja postane najboljša (optimistična) možnost oz. najbolj optimalna. 


Kaj smo torej po svoji naravi, optimisti ali pesimisti? Zelo malo ljudi je takih, ki so izraziti optimisti ali izraziti pesimisti. Največkrat se v nas prepletajo obe omenjeni lastnosti. Baje je na svetu 80 % ljudi, ki so najbolj pogosto podvrženi optimizmu in le 20 % je pesimistov. Ne vem, kako so prišli do teh rezultatov, kako so jih sploh merili. Po mojem niti ni tako zelo pomembno, kaj smo, pomembneje je, kako se v življenju odločamo. Pri pomembnih odločitvah je potrebno pretresanje večjega števila možnosti in upoštevati najslabše in najboljše možnosti, ne glede kakšna je naša perspektiva pogleda na napol prazen ali napol poln kozarec vode. Tako izberemo najbolj optimalno, najboljšo izmed vseh danih rešitev.

Če se vrnemo na Murphya, ki je bil ameriški inženir in je vodil testiranje raketnih sistemov, je še posebej zanimivo, da je zagovarjal predvidevanje najslabših, črnih scenarijev kot ključen princip pri vodenju projektov. Življenje je itak velik projekt, v katerem velikokrat doživljamo črne scenarije in prav je, da smo nanje vsaj malo pripravljeni. Moj dolgoletni sodelavec mi je večkrat rekel, da je raje pesimist, in ko se situacija obrne v želeno smer, je je veliko bolj vesel.

Pomembnejše od tega, ali smo po naravi optimisti ali pesimisti, se mi zdi naša dejavnost, da smo, vsaj večinoma časa, aktivni. Ta mesec smo objavili misel Martina Lutherja Kinga: 'Če ne morete leteti, tecite. Če ne morete teči, hodite. Če ne morete hoditi, se plazite. Karkoli že počnete, pojdite dalje.' In to je pravzaprav bistvo tega, kar sem želela povedati v tem prispevku.

Za razliko od realistov, optimist upošteva še eno spremenljivko pri odločanju, odloča se s srcem. Stavim na optimizem, na optimum, tako kot si besedo subjektivno tolmačim, četudi vidim kozarec napol prazen, že zaradi tega, malo za šalo, malo zares, ker besedno zvezo (v slovenščini) lažje izgovorim. 
 

Besedilo in fotografiji: Vanja Čibej