Velikokrat se sprašujem, kaj dejansko pomeni empatija. Pa bom o tem malce razmišljala.

Ste že slišali za »Emphaty Marketing«? Menda je dokaj sveža ideja v poslovnem svetu, kako bolje prilagoditi ponudbo in povečati konkurenčno prednost tako, da podjetje razume in pogleda skozi oči svojih strank ter tako bolje razume njihove želje. Sodobni marketing dodobra izkorišča vsa spoznanja v psihologiji in pri tem predvsem cilja na čustva svojih potrošnikov.

»Emphaty Marketing« z drugimi besedami pove, kako vstopiti v čevlje nekoga drugega, samo da bi mu prodali še en par, pravi Roman Krznaric, pisec knjige Emphaty. Vendar to ni to, kar je želel povedati. Izdelal je tudi seznam top petih ljudi, ki so, po njegovem, pognali empatijo do njene skrajnosti, tako, da so preoblikovali družbeno politično stanje.

 Frančišek Asiški (roj. 1181 ali 1182) je italijanski svetnik. V letu 1206, je Giovani Bernardone, 23-letni sin premožnega trgovca, v mestu Asisi, odšel na romanje v baziliko Svetega Petra v Rimu, kjer ga je presunil opazen kontrast med razkošjem bazilike in revščino beračev. Tam je prepričal enega od njih, da izmenjajo obleke in preživel preostanek dneva v cunjah in prosil za miloščino. To je bila ena izmed prvih velikih empatij v človeški zgodovini. Ta izkušnja je bila za mladeniča prelomna. Kmalu je ustanovil red manjših bratov, čigar bratje so delali za revne in za gobavce. Papež Gregor IX. je 16. julija 1228, samo dve leti po smrti, razglasil Frančiška Asiškega za svetnika.

 

Martha Beatrice Webb, baronica Passfield (rojena Potter, 1858), je bila angleška sociologinja, ekonomistka, socialistka, zgodovinarka in socialna reformatorka. Na začetku 20. stoletja je vzhodni London postal priljubljeno zbirališče za pisatelje in socialne reformatorje, med njimi Jack London in George Orwell, ki so na ulicah doživljali realnost revščine med brezdomci, berači in brezposelnimi in oživljali socialistično miselnost Beatrice Webb, ki je leta 1887 sestopila iz svojega udobnega meščanskega življenja, oblečena v obleko in škornje, ki so jih takrat nosile delavke v tekstilni tovarni, ter tako pridobila izkušnjo revščine iz prve roke in kot je sama dejala, so ji njene raziskave o kronični revščini v velikih mestih, odprle oči. Njena zmožnost empatije ji je dala navdih za kampanjo za izboljšanje delovnih pogojev v tovarnah in za podporo sindikalnih gibanj. Kasneje je postala vodilna oseba v Fabian Society in soustanoviteljica London School of Economics.

 

                                                                    Fotografija Beatrice in Sidney Webb leta 1895, Vikipedija, 2015

John Howard Griffin, ameriški novinar, se je leta 1959 odločil za preizkus rasne ločnice, da bi okušal realnost črncev, ki živijo na jugu ZDA. Kožo si je potemnil s pomočjo sončnih svetilk in pigmentov in preživel šest tednov v Louisiani, Missisippiju, Georgiji in Južni Karolini. Nihče ni prepoznal njegove prevare. Delal je kot čistilec čevljev in pri tem doživljal različne napade na njegovo dostojanstvenost in segregacijo, kot je hoja nekaj milj, da bi prišel do stranišča, do rasistične verbalne zlorabe in groženj fizičnega nasilja. O tem je pisal v mesečniku Sepija, ki je sponzoriral njegov poizkus in kasneje v svoji knjigi: Black like me. Griffin je svoje življenje posvetil težavam rasne nestrpnosti in se boril za rasno enakost, delal je tudi z Martinom Lutrom Kingom. V njegovi knjigi je pomembno vrednostno sporočilo empatije, da če bi si obuli čevlje drugih, bi videli in se zavedali krivic diskriminacije in tragične nehumanosti in vseh vrst predsodkov, ki jih imamo.

     
      Fotografija John_Howard_Griffin, Vikipedija, 2015

Günther Walraff , nemški pisatelj in raziskovalni novinar je dve leti delal pod krinko priseljenega turškega delavca. Nosil je temne kontaktne leče in črni lasni vložek ter se izpopolnil v polomljeni nemščini in delal na gradbišču, kjer so bila stranišča v katerih si bil do gležnjev v urinu ter v tovarni jekla, kjer so delavci delali brez zaščitnih mask in zaradi vdihavanja prašnih delcev koksa zbolevali za kroničnim bronhitisom. V svojih delih je napisal, da ga niso toliko prizadeli delovni pogoji, bolj ga je prizadelo poniževalno obravnavanje delavcev kot drugorazrednih državljanov. Njegova knjiga o segregaciji tujih delavcev v Nemčiji, je bila prevedena v 30 jezikov, prodanih je bilo 2 milijona izvodov. Njegova spoznanja so privedla do kazenskih preiskav v podjetij, ki so uporabljali nezakonito delovno silo, posledica pa je bila boljša zakonska zaščita priseljencev. Walraff prikazuje edinstveno moč izkustvene empatije za odkrivanje socialne neenakosti, kasneje mu je sledilo kar nekaj preiskovalnih novinarjev.

                                                                                            Fotografija Günther Walraff , Vikipedija, 2015


Patricia Moore je industrijska oblikovalka in gerontologinja in ena izmed vodilnih zastopnikov izkustvene empatije. Njen najbolj znani poskus je bil v poznih 70-tih letih prejšnjega stoletja, ko se je 26-letna preoblekla v 85-letno žensko, da odkrije, kakšno življenje je, ko si starejši. Zavila si je roke in noge z opornicami in povoji za simulacijo artritisa, nosila neravne čevlje in očala, da so ji zameglila pogled. V treh letih je obiskala veliko severno ameriških mest v tej preobleki, poskušala hoditi gor in dol po stopnicah podzemne železnice. Na osnovi svojih izkušenj je izumila veliko novih izdelkov, ki so olajšali delo starejših. Postala je vplivna borka za pravice starejših občanov. Leta 2000 je bila izbrana kot ena izmed 100 najpomembnejših žensk v Ameriki. Njen najnovejši projekt je oblikovanje rehabilitacijskih centrov za vojne veterane v ZDA z manjkajočimi okončinami ali z možganskimi poškodbami, tako da se lahko znova naučijo živeti samostojno. Njen celotni pristop »poganja empatijo«, in je ključ za razumevanje, da ena velikost čevljev ne ustreza vsem.

                                                         Fotografija Patricia Moore preoblečena v staro žensko, Vikipedija 2015

No, povzela sem misli avtorja, naštela pet ljudi in pet navdihujočih zgodb (seveda bi jih lahko našteli še veliko več), ki so pomagale k izboljšanju in spremembi socialne in družbene neenakosti. Toda, kako razviti empatijo, ne da bi se preoblekli v 85-letno žensko, ali pa v oblačila revežev in kako preprečiti njegovo zlorabo v smislu, da postane, ali pa ostane le še eno izmed potentnih orodij trženjske ekonomije?

O empatiji se je veliko govorilo tudi v Sloveniji, predvsem pri ustvarjanju političnih sprememb pred in v času protestov med 2012 in 2014, ki pa postaja že skoraj zgodovinski dogodek. Ali smo v Sloveniji pripravljeni na širšo družbeno diskusijo o empatiji in s tem spremembo obstoječih vedenjskih vzorcev, ki prihajajo in se naseljujejo iz, za nas še vedno zahodnega sveta, in ki globoko najedajo človekovo dostojanstvo. In ali so dobrodelne akcije res pravi izraz empatije, ali bi morali drugače razmišljati in ukrepati?

Toliko za uvod. 

Vanja Čibej