MENU‎ > ‎Odklenjene misli‎ > ‎Objave-Odklenjene misli‎ > ‎

Pribežniška kriza, avtor: Vanja Čibej, 2.3.2016

objavljeno: 1. mar. 2016 20:18 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. dec. 2018 00:44 ]
V roke mi je skoraj dobesedno padla knjiga S. Kirkegaarda, Strah in trepet. Kot nalašč za razmišljanje o strahu, ki zaradi krize beguncev kot pritlehen veter brije okoli nas in nas ovija v svoje vrtince. Begunci namreč predstavljajo nevarnost, saj po mnenju nekaterih (ni jih malo!), ogrožajo združeno Evropo, staro celino belcev in krščanskega sveta. Prihod beguncev enačijo s tihim, mehkim naseljevanjem islamskih ljudi, tihe islamizacije, ki se bo končala s skrajno obliko terorizma, nasilja, vse do končnega propada krščanskega sveta.

Tu pa tam preberem kakšno filozofsko knjigo. Trud za težavno prebijanje skozi besedilo je v celoti poplačan, ko najdem kakšno filozofsko drobtinico, jo vzamem za svojo, jo uporabim, morda v čisto drugem kontekstu in seveda upam, da mi tega ne zamerijo tisti, ki se s filozofijo resno ukvarjajo. Misli potem kasneje razvijam, na osnovi svojih izkušenj, jih režem, oblikujem, glodam in razmišljam o meni neznani naravi in jih poskušam izpeljati v pomene, ki so zares trdno osebni. Tako veliko razmišljam o estetiki in etiki. 

Fotografija: Iztok Geister, Žajbljeve poljane blizu Rakitovca, januar 2016

Pa naj se vrnem na knjigo, v kateri Kirkergard razmišlja o strahu in tesnobi, za primer pa jemlje biblično zgodbo o Abrahamu, katerega vera v boga je bila tako močna, da je bil pripravljen svojega sina Izaka žrtvovati, ga ubiti, in s tem dokazati svojo brezpogojno ljubezen do Boga. To zgodbo sem brala v otroštvu in že takrat sem vedela, da take ljubezni jaz ne premorem, saj nisem sposobna žrtvovati niti sama sebe, kaj šele svoje najdražje (na primer mame, brata, prijateljice ...) v imenu vere, za vero, za ljubezen do vere. Verjetno sem že kot otrok postala zaprisežena ateistka, ker se mi ni zdela pravična tovrstna božja zahteva po takem žrtvovanju. Zdela se mi je popolnoma absurdna. Lahko pa razmišljam drugače in zgodbo interpretiram, kot morda interpretiram ljudske pravljice za otroke, ki v sebi nosijo veliko sporočilnosti in ki nas učijo, da dobro zmaguje nad slabim, da smo sicer pozorni na negativne lastnosti, ki jih nosimo v sebi in smo zaradi tega previdni, pa da je vendarle dobro, če smo dobri, ker se nam dobrota na koncu tisočkrat poplača. Tako si poskušam tolmačiti tudi zgodbo o Abrahamu in Izaku ter očetovi pripravljenosti, da žrtvuje - ubije lastnega sina Izaka (čeprav je verjetno Abraham, ves čas verjel v srečen konec, tako kot se je potem zgodba v nadaljevanju iztekla). Izak na koncu ostane živ. Bog je tudi milosten. Kaj je torej sporočilo te biblične zgodbe? Da je Bog pravičen, zahteva le brezpogojno ljubezen in zvestobo? Bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je bila zgodba, pisana na kožo vladarjev in nosilcev politične oblasti, ki zahteva neomajno zvestobo in po potrebi - žrtvovanje življenj svojih podanikov - vse to za ohranitev njegovega statusa moči kot vladarja ali drugih interesov. V zameno mu ponuja mir in varnost, nekaj kruha in iger (vse je zelo krhko in včasih z diplomatskimi rešitvami kupuje odlog nečesa, kar se po nujnosti v prihodnosti zgodi - bodisi, ker si diplomatske rešitve niti pretirano ne želi, kajti za slednje so vedno potrebni kompromisi, bodisi ker dejansko brani svoje življenje, kot tudi življenje podanikov. Odlog pa ni nič drugega kot spopad s tesnobo, koristi pa kot predpriprava na morebitno žrtvovanje!). Jasno je tudi, da navaden smrtnik tovrstnega žrtvovanja ne prenese, vedno pa se pojavi junak, ki je pripravljen zastaviti svoje življenje in voditi četico navadnih vojakov v boj, in ki ima poleg sposobnosti razvijanja taktičnih, vojaških strategij, tudi sposobnost motiviranja vojakov, da le-ti, s svojimi telesi branijo "vrednote" in določene interese kakršnekoli že politične tvorbe. To bi bila lahko interpretacija te zgodbe. Abraham je arhetip junaka, ki ga, tudi danes, občudujejo, saj je junak. Pripravljen je žrtvovati sebe in vse, kar mu je drago, za ljubezen do popolnosti, za določene vrednote, z neomajno vero, da se bo na koncu vse lepo izteklo in se bo tehtnica pravice nagnila na njegovo stran. 

Poskušam razumeti situacijo, ki me je globoko presunila in navdala s tesnobo, saj se je zgodila tu, prav pred mojim pragom, v moji domovini, če ji lahko rečem domovina, saj se v njej že dolgo ne počutim varna, pa tudi kruha, še manj pa iger, mi ne zagotavlja več. Tesnoba me ne navdaja zaradi groženj nasilja in strahu pred begunci, temveč zaradi reakcij svojih rojakov (starši in učitelji! Prešernove gimnazije v Kranju in še nekaterih občanov iz različnih koncev Slovenije), ki jih je strah pred begunci, tako zelo, da so pripravljeni ogorčeno braniti "pravice svojih otrok - to je, da se ne družijo z otroki, ki so v vojni izgubili svoje starše, ker ti lahko slabo vplivajo nanje in ker so ti apriori nasilni." O kakšnem strahu torej govorimo? Če to ni absurden strah, potem pa res ne vem, kaj strah sploh je in tudi mi ni jasna beseda "absurd".  


Mene ni strah otrok, niti odraslih beguncev (ti niso navadni ljudje, ti so videli vojno, vse njene grozote in neposredno občutili smrt), mene je strah navadnih ljudi - nezmožnih vživljanja v trpljenje drugih in slabočustvenih ljudi, s katerimi sem obdana. Vseh tistih ljudi, ki se odzovejo impulzivno, ne da bi si vzeli čas za razmislek, vsaj za tako pomembne zadeve. Ne morem, res ne zmorem razumeti ta njihov "iracionalen strah in negotovost", s katerimi opravičujejo svoja dejanja. Ničesar ne opravičuje tako nečloveško ravnanje! Saj vendar ti ljudje niso neinteligentni in niso psihopati.

 
Če torej razmišljam o položaju, da bi se pri nas zgodila vojna, bi po vsej verjetnosti želela zavarovati svoje življenje tako, da bi postala begunka, saj tudi pred svojimi rojaki nisem varna, ker v vojni so vsa sredstva dovoljena in ne vem, kdaj lahko dobim nož med rebra, ker drugače razmišljam.

Ali je v današnjem času res potreben Abraham? Zakaj je naša vlada potrebovala toliko časa, da je obsodila ravnanje teh ljudi? Zakaj je tako mlahava in neodločna? Saj gre vendar za temeljno pravico ljudi - pravico do življenja! Kdaj bo končno predstavila prave rešitve pribežniške krize?


Zapisala: Vanja Čibej