MENU‎ > ‎Pismo samemu sebi‎ > ‎

Objave-Pismo samemu sebi

Saj ni res pa je, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 10. jul. 2019 01:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. jul. 2019 04:40 ]


Odprto pismo ZZZS - Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE Nova Gorica, Oddelek imenovanih zdravnikov 


SAJ NI RES PA JE 

Pred tremi leti (maja in junija 2016) sem bila na pet tednov trajajoči rehabilitaciji na Rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani. 


Imam nevrodegenerativno (začelo se je davnega 1999 leta) nevrološko obolenje ALS. Prej »domnevno« PLS (Primarna lateralna skleroza … https://www.mayoclinic.org/…/p…/symptoms-causes/syc-20353968, zdaj ALS ... Amiotrofična lateralna skleroza … https://sl.wikipedia.org/…/Amiotrofi%C4%8Dna_lateralna_skle…  od lanske jeseni. 

Na priporočilo prof. Janeza Zidarja, zaposlenega na Kliničnem institutu za nevrofiziologijo na UKC Ljubljana, je moja zdravnica Enisa Demšar podala predlog na ZZZS OE Nova Gorica.

Danes (torek, 9. julija 2019) dobim odločbo, ki je bila izdana 5. 7. 2019, v kateri piše: citiram:

»Zavarovana oseba Zarja Trkman ni upravičena do zdravljenja v naravnem zdravilišču … Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.
... Pravica do zdraviliškega zdravljenja je zagotovljena pri bolezenskih stanjih, ki so opredeljena v 45. členu Pravil in v primeru, če je pričakovati povrnitev funkcionalnih sposobnosti.
Po pregledu priložene medicinske dokumentacije (izvid napotnega specialista z dne 5.6.2019) imenovani zdravnik ugotavlja, da glede na opisano stanje pri zavarovancu-ki ni možno ugotoviti takšnega bolezenskega stanja, ki v skladu s 45 čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja predstavlja indikacijo za napotitev v zdraviliško zdravljenje ...
V skladu s četrtim odstavkom 81. Člena Zakona pritožba ne zadrži njene izvršitve ...«
Imenovani zdravnik-ica: Kosta Pejić, dr. med.

Ostala sem brez besed. Kako je to možno, kaj naj naredim, v veri, da imam vsaki dve leti pravico do rehabilitacije, pa tega do sedaj nisem izkoristila?
Raziskala bom, nedvomno, kaj je na tem. Nisem pa pripravljena boriti se z mlini na veter (ZZZS, SPIZ), ker je preprosto škoda moje energije, ki jo še kako rabim za zdravljenje, za vsakodnevna opravila ...
Ne prosim za miloščino, ne moledujem, ne zahtevam »nemogočega«.

Zahtevam le tisto, kar mi pripada. Tudi »Pravil« in členov v njih, na katera se sklicuje ZZZS in imenovani zdravnik, ne mislim brati, ker nisem pravnica.

Vem le to, da so moje cimre s Soče, (imajo diagnozo Multipla skleroza) deležne tudi zdraviliškega zdravljenja, pa tudi bolniki s PLS in ALS so do te »rehabilitacije« upravičeni (običajno v zdravilišču »Dva topola« v Izoli).

Zgrožena sem, zapisala sem, pa da vidimo.







Zarje ni, Adriana ni, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 29. jun. 2019 13:17 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. jun. 2019 13:24 ]

Ura je šest. Zvoni, na kapeli zvoni. Znak, da spregovorim tudi tebi, Adrian. 

Zate sem izvedela v težkem trenutku. Ob smrti mojega ljubega moža. Nekdo me je opozoril na intervju Mance Košir s tabo. V oddaji ČAS Za MANCO KOŠIR. Že po nekaj stavkih sem si rekla: TO JE TO. V istem času, ko sem se soočala z izgubo moža, mi je na pot prišel Damijan. Preko njega sem dobila tvoj mejl in ti pisala za intervju. Nemudoma si se odzval ter mi odgovoril na nekaj vprašanj. Objavila sem jih v Spletnem času, katerega ljubiteljska sodelavka sem postala prav takrat. Potem sva se v živo spoznala 15. marca 2016, dober mesec po smrti moža. Na predstavitvi tvoje knjige Izničenje faktorja karme v Novi Gorici. 

Sledila sem ti preko tvojih spletnih strani, marsikaj, kar si napisal,  prevedla in objavila na svojem profilu. Delila sem tvoje objave. 

Priznam, s tvojo pomočjo sem lažje šla skozi težko obdobje ob izgubi moža. Pa tudi sin, ki do takrat ni nič dal na »duhovnost« je samoiniciativno prebral tvojo knjigo Življenje, smrt, življenje. Izjavil je, da tako dobre knjige še ni bral. Izjava, ki se me je dotaknila. Takrat je bil star 30 let. 

Prijavila sem se na delavnico v Novem, še isto leto. Tam sem spoznala Saša, na katerega sem naletela najprej. Postala sva odlična prijatelja. To je bilo leta 2016. Sledila sem tvojemu delu, naredila tečaj IM, se udeleževala vseh tvojih delavnic. Sicer pa saj sam veš. Pomagal si mi na način, ki mi je odgovarjal. Posredno, iz daljave. Brez kakšnih pogovorov. Skratka, hvaležna sem ti za izkušnjo tvoje prisotnosti v svojem življenju. 

Kljub tvojim pomislekom sem uspešno speljala tudi Dekonstrukcijo iluzije. In zdaj živim, polno živim. Pa čeprav si se bal, da bom zapadla v največjo depresijo v svojem življenju. Ni se zgodilo to. Ravno nasprotno. 

Še nikoli se nisem počutila tako uravnoteženo, kot se zdaj. Ne vem, koliko je pri tem tvojih zaslug, pa tudi važno ni. Pomembno je le to, da se v svoji koži zelo dobro počutim. Delujem v skladu s svojo vestjo. Pomagam, če me prosijo za pomoč. Vse, kar delam, delam na prostovoljni ravni. To me osrečuje. Ne denar. Prijateljstva in odnosi z ljudmi, ki so na moji valovni dolžini, me bogatijo. Ne pustim si tega vzeti. Ne nosim maske na obrazu. Sem odkrita in iskrena, da včasih boli, je rekla Lilijana Reljič. 

In zakaj to zdaj pišem? Ker sem tudi jaz le človek, sem tudi ranljiva, s čustvi, ki si jih dovolim izraziti. Ker SEM. Ker hočem, da veš, da SEM. Da obstajam. 

Tudi zato to pišem, ker me moti odnos Adriana do Zarje. Tako to je, zakaj bi se sprenevedala. 

Zarje ni, Adriana ni. Sva le ti in jaz. Čisti duši, brez prepričanj, brez predsodkov. Brez nepotrebnih titul, brez naučenega znanja. Preprosto SVA. 

In naj tako tudi ostane. 

Grem svojo pot, sledim temu, kar delaš, uspelo mi je celo prebrati tvoji dve knjigi, Veličastnega Saturna in zdaj še Sončni labirint. Imam skoraj vse tvoje knjige, a jih ne berem. Nekoč si izjavil, da jih lahko vržem stran, da jih ni treba brati. Ja, ni mi jih treba brati, lahko pa jih poklanjam, kajne? In to tudi delam. 

Zakaj to pišem? Zakaj tako na dolgo, boš morda rekel. Ker sem ti hotela nekaj reči, te nekaj vprašati. A ni več te potrebe. Saj sam veš, ni treba, da to izrečem »na glas«. Očistila sem se navlake in to je smisel tega pisanja. Katarza. Temu rečem katarza.

Želim ti lepo poletje, uživaj še naprej v delu, ki ga opravljaš.

Če se te je moje pismo dotaknilo, če se je dotaknilo Adriana, je moj namen dosežen. Če se ga ni, mi je popolnoma vseeno. Če se boš nanj odzval, je ok, sicer pa tudi.

Govoril-a sem, bi rekel Indijanec.

Pisala sem, bi rekla Zarja. Adrianu je pisala.

Bodi dobro, kjerkoli pač si, delaj še naprej dobro, za ljudi, za naravo.


Z ljubeznijo, Zarja

Love & Light, Aurora


V Novi Gorici, 29.6.2019



Ura je 6.44. Kreativno pisanje? Morda, kdo bi vedel.

Spicy Señorita presenta: ''Vse kar vam noseča najboljša prijateljica NI povedala!'', napisala Adrijana Mijatovič

objavljeno: 29. nov. 2018 01:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. dec. 2018 03:27 ]



Spicy Señorita presenta:
''Vse kar vam noseča najboljša prijateljica NI povedala!''




Zgodilo se je, v Parizu, v najbolj romantičnem mestu na svetu se je en spermij prisesal na najbolj neromantično dekle, ki obstaja!

Nikoli nisem načrtovala družine, otroci so mi bili zanimivi samo za igranje ter učenje neumnosti. Od najboljše prijateljice otroke sem naučila vse tisto, česar otroci ne bi smeli vedeti. Bila sem dekle, ki bi žurersko življenje lahko vštela v delovno dobo ter zahvaljujoč temu, se predčasno upokojila. Dom mi je služil več ali manj za shranjevanje osebnih predmetov, občasno spanje, tuširanje ter kuhanje. A v vlogi varuške sem se znašla zelo dobro, na vlogo mame me je zelo dobro pripravila moja 'bestička' ter njena dva otroka. Mala princeska me je tako rada presenetila s polno 'usrano' plenico ter z bujenjem ponoči, ker ''ji je nekdo vzel cucelj'', mali pikec pa mi je z objemi ter crkljanjem pokazal, da otroci niso samo mala slinava ter kričeča bitja.

Vsaka nosečnost je drugačna, ženske se razlikujemo med seboj, zato ta dogodek vsaka sprejema ter doživlja drugače. Jaz se počutim kot glavna junakinja v grozljivki ''Alien''.
Z Mojco (op. p 'moja najboljša prijateljica) sem preživela ogromno časa v obeh njenih nosečnostih. Zaupala mi je marsikaj, vendar sedaj, ko sama doživljam nosečnost, opažam, da mi je marsikaj zamolčala☺. Jo bom na naslednji kavi malo okregala!

In tako je prišel čas, da vam iskreno, brez dlake na jeziku opišem svoje prigode in nezgode ☺:


1. Test za opravljanje nosečnosti: baje obstaja tudi takšen, kjer lulaš direktno na palčko. Tega, prosim, NE kupujte, ker že z lulanjem v lonček ter namakanje testa v urin sam po sebi ni nič kaj zabavno. Vse skupaj poslabša dejstvo, da je to priporočljivo narediti zjutraj na tešče, pred kavo … DA, PRED KAVO! Rezultat: polulana jaz, polulan lonček ter pozitiven test. Nasvet: spijte tisto hudičevo kavo, ter s pomočjo kegljeve vaje dozirajte urin v lonček!

Fotografija: internet

2. ''Ooopaaa, a smo se malo poredili?''
Ženska do treh mesecev ne bo obširnemu svetu povedala, da je v blaženem stanju. Izjeme so seveda tiste, ki si želijo pozornosti. Vse skupaj pa je težje, če prvo trimesečje preživljaš v poletnem času. Počasi naraščajoč trebušček ter oprijete poletne oblekice in kopalke ne gredo skupaj brez neumne izjave: ''Ali si se malo zredila?''
Najboljši odgovor, ki utiša še tako nesramna usta (ZAKAJ ima človek občutek, da mora nekaj takega sploh vprašati??!! ZAKAJ??!) je: ''DA, postala bom ... DEBELA!''
Svoje najljubše hlače sem morala zamenjati za nosečniške! Že samo 'potovanje' na oddelek za nosečnice mi je bila najbolj grozna stvar, vse od tistega lulanja v lonček! Tukaj sem si z vso pravico lahko rekla: '' #$@&%*!, nimam kaj za oblečt!'' Barbike, ki obožujejo kič ter dekleta brez smisla za modo, bodo našle raj, me, katera najljubša barva je črna in striktno samo črna ter poslušamo glasbo, ki jo ljudje brez okusa imenujejo satanistična, pa stojimo sredi trgovine ter prvič v življenju razmišljamo, da bi kupile … pajkice!!!!!! A ker imam Kim Kardashian postavo brez jošk, sem se vseeno pogumno podala na lov za črnino!
Rezultat: 60€ zapravljenega denarja, jaz še vedno nimam kaj za obleči in ljudje še vedno mislijo da bom debela!

3. Jutranje slabosti: KDO na tem svetu je nosečniško slabost poimenoval 'jutranjo'? KDO??? Ker verjameš vsemu napisanemu ter ti nobena ženska ne pove iskreno, si ob prvi jutranji slabosti rečeš: ''Ah, saj bo hitro minilo … do službe bom že vredu!'' Ko si ob 4ih popoldan v službi še vedno kot kisla limona z lepo zgodovino bruhanja za seboj, ugotoviš, da so ti lagali! Edino iskreno mi je odgovorila moja mama: ''Joooj moja Adrijana, še v življenju nisem toliko 'prekozlala', kot ko sem bila s tabo noseča!'' No super … WC školjka je postala moja nova najboljša prijateljica ter trda opora - dobesedno!
Zjutraj sem se zbudila podobna nekakšni mutaciji zmaja ter mrliča, bila sem kot kup nesreče, ker so mi nevidna bitja izsesala vso energijo … dekletu, ki je oboževalo hrano, ji je le ta smrdela, nakupovanje hrane ter kuhanje kosila je bilo zelo adrenalinsko ter pri 34-ih letih sem si začela kupovati čokolino! Naj vam povem draga dekleta … vse boste izbruhale, ne samo hrano, ampak celega hudiča!
Torej, jutranja slabost traja 24 ur, ne ješ, ne spiš, tvoj novi dom postane WC!


4. Ooo fuj … kakšen je to … izcedek???!
Ženske imamo veliko izbiro intimnih mil ter raznoraznih sredstev, da naša 'prijateljica' diši kot rožica. Jaz celo rada kupim odišavljeni toaletni papir - le najboljše zanjo! A v času nosečnosti doživiš šok, kaj lahko tvoja odišavljena rožica 'izpusti' na 15€ vredne tangice … OMG! Skrbiš zanjo, kot da je iz zlata, v zahvalo pa dobiš nekakšen izcedek ter se počutiš izdano. Moj ginekolog pravi: ''To je čisto normalno, lulika ti sedaj ne bo ravno dišala po rožicah … to so pač hormoni!''

Kupila sem si jumbo XXL družinski paket dnevnih vložkov, s 'prijateljico' sva do nadaljnjega skregani!

5. OMG, ne vidim svoje lulike!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Pa ostanimo še malo pri njej!
To je bilo sporočilo, ki sem ga poslala glavnemu krivcu za svoje stanje. Njemu je bilo to blazno smešno, meni precej manj! Pri vstopu v 6 mesec sem med tuširanjem pograbila britvico, da privoščim svoji prijateljici novo frizurico. Končala sem kot oskubljena kokoš! Zakaj? Ker je zaradi trebuha nisem videla!!! Britje na slepo je bilo blazno neuspešno, minila me je volja, da se lotim še britja nog. Ko sem pojamrala o zaraščenosti svojega telesa sodelavki, ki me vedno razume ter potolaži, je omenila britje z ogledalom … ali to ali da me brije fant ☺. Nič … gremo kupit večje ogledalo☺!

Fotografija: internet

6. Nihanje razpoloženja oziroma: kako te v jok spravi reklama za suhe ter poškodovane lase!
Menstrualni hormoni so proti nosečniškim pravi angeli! Tukaj te resnično nihče ne razume, niti sama sebe … v jok te spravijo razne banalnosti in moja tečnoba je dosegla vrhunec! Dobesedno sem postala pošast ter se iskreno opravičujem svojim prijateljem, ki so se srečali s tem grozljivim bitjem!
Če imaš med menstruacijo občutek, da te nihče nima rad, se med nosečnostjo počutiš, kot da si sama na tem svetu ter so okoli tebe nekakšna nerazumljiva vesoljska bitja. S tvojim telesom se dogajajo čudne ter nerazumljive stvari ter ti razpoloženje lahko pokvari že padli košček čokolade, ki ga zaradi trebuha komaj lahko pobereš!
Mimogrede - gledala sem film 'Pobeg iz Alcatraza' … ne morem opisati količine solz, ki sem jo izpustila, ko je Clint Eastwood pobegnil iz zapora … to ni bil jok, ljudje, to je bilo neutolažljivo jokanje ter cela razpackana maskara plus eyeliner!

7. Vstajanje iz postelje ter nočno obračanje iz boka na bok štejem v ekstremne športe!
Vsa tista dekleta z viški kilogrami, ki ste si poleti nakopale malo sramote s plezanjem na flamingota, veste kako se počutim. Kako se nosečka obrača ponoči v postelji ter kako leze ven iz nje, je dobesedno tako, kot smešni FB posnetki štorastih punc na napihljivem labodu … DOBESEDNO! Med obračanjem sprožim rahli potres, vstajanje iz postelje brez zvočnih efektov ne gre … počutim se kot tank iz 2. svetovne vojne oziroma kot želva, ki se 'prekucne' na bok!

8. Dojenčkova brca v trebuhu kot horror film☺.
Zanimivo je poslušati ženske, kako razneženo govorijo o brcanju ter premikih svojega otročička, zaradi hormonov potočijo tudi kako solzico. In potem sem tukaj jaz. Počutim se kot Sigourney Weaver v horror uspešnici 'Alien'. Vem, da se sliši zelo ne-materinsko, ampak iskreno. Priznam … je zelo lep občutek, ko začutiš svojega otroka in tudi jaz postanem čutvena, a ko ima mala ninja svoje ''žute minute'', samo zaprepadeno čakaš, kdaj bo izkočil iz tvojega trebuha - dobesedno! Da, v meni raste malo vesoljsko bitje, ki bo očitno žurer po mamici☺.

Fotografija: internet

9. Pozor, prihaja Michellin!
V 7 mesecu nosečnosti sem prvič v življenju zasovražila nakupovanje! Zakaj? Ne samo, da se želva premika hitreje kot jaz, ampak zaradi otekanja nog, rastočega trebuha ter bolečin v hrbtu je tvoje gibanje omejeno … ko sem se premikala po shopping centru 0,0005 km/h, mi je moj fant rekel: ''Alo Michellinko, bi šlo tole premikanje malo hitreje?'' Ker se resnično počutiš kot Michellin balon, ter ker je blazno simpatičen in je obljubil tortico, sva nasmejana s polževo hitrostjo prispela na cilj☺.


A kljub raznoraznim nevšečnostim je na koncu, ko objameš svojega dojenčka, vse vredno in pozabljeno … tako vsaj pravijo mamice☺!


Adrijana.


p.s. Bodite brez skrbi, da bom brez dlake na jeziku opisala porod! #ComingSoon




Preberite še: 


http://www.inovelmedia.si/home/dogodki/objave-dogodki/9primorskipravljicnifestival

Predstavljaj si, napisala: Zarja Trkman, oktober 2018

objavljeno: 2. okt. 2018 00:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. okt. 2018 03:19 ]



………. IMAGINE ………… 



Predstavljaj si: 
ujeti neskončni trenutek večnosti. 
Ne moreš? 
Seveda ne, ker nisi bil na njem. 
Če pa si bil, si ga lahko.
In mi smo ga, jaz sem ga. 
Ker vem, da je. 
Ker vem, da obstaja. 
Neskončni trenutek večnosti. 


Tako se mi je zapisalo, ko sem se spočila od tega neskončnega trenutka večnosti. Ki se je zgodil 14. septembra v SReČNI hiši. Med iskrenimi prijatelji, v objemu ISKRENE resničnosti, večnosti. Lahko bi trajal, ta neskončni trenutek večnosti. Ve neskončnost, v večnost.

Bistroumni nesmisel, kot molče trobental bo: Spominjaj se smrti.


Spominjaj se večnosti.


Pa vendarle je bil trenutek, ki še traja, ki je večen. Ki je iskren in srčen. Kot so iskreni in srčni vsi, ki so si vzeli čas za ISKRENO. Ki so mi dali največje darilo, ki ga lahko dobim. Svoj čas, ki so mi poklonili svoj čas. Kot bi mi dali del sebe, ki ga ne bodo nikoli več dobili nazaj.

Trenutek večnosti, ki je neskončen, ki traja in traja.


Streznitev. Spust na zemljo. Z nebes, z neba posutega z zvezdo, tudi zvezdo večera, kot so me nekateri poimenovali. Pa nisem hotela biti, star, še zdaleč ne. Zapisala sem: nisem zvezda, sem SONCE. In zopet nesmisel. Saj SONCE je ZVEZDA.

Torej sem bila zvezda, ker sem sonce in sonce je zvezda.

Filozofiram, ker ne spim. Mi telo ne dopušča. Spanja. Ker je nemirno, ker so tiki, ker so krči, ki jih umirim tako, da vstanem. In sem vstala in zdaj pišem.


Lep je bil večer z ISKRENO. Globoko čustven. Orosilo se je marsikatero oko ob prebiranju besed, ki so se mi zapisale v ISKRENI. Čutila se je izjemna energija, ki nas je povezovala. Vsakega z vsakim. Vsakega s celoto. Vsakega z neskončnim trenutkom večnosti.


Predstavljal si ga,

Neskončen trenutek večnosti.


Imagine,
Infinity moment of eternity.

Imagine je sedaj tvoja, naša pesem, ne od Lennona, mi je napisala Barbara. Ker smo pritegnili občuteno zapeti Imagine z glasom Matije ob spremljavi kitare. Vsi in je zvenela fantastično, ubrano in srčno. Mehki zvoki so odzvanjali v noč. Energija, ki si jo začutil v vsaki celici telesa. Ki te je ponesla v neskončnost, v večnost. V vsenavzočnost zavesti, v mir in tišino.

Aleluja.

Naslednja meni ljuba, zapeta tako, da se je naježila koža, da je srh spreletel telo.

Tako in še lepše je bilo. Božansko in neopisljivo z besedami.

Hvaležna, neizmerno hvaležna sem za ta večer. Ki mi je prinesel olajšanje, da je za mano. Ta večer, večer nabit s čustvi, vserazličnimi, močnimi in presunljivi. Skozi jok do smeha, skozi trnje do zvezd.

Per aspera ad astra. Tako je bilo, taki sta bili dve leti, ki zaznamujejo ISKRENO.

Skozi trnje do zvezd.

Do SONCA in nazaj sem HVALEŽNA. Hvaležna za ta večer, za to danost, za dar, ki ste mi ga poklonili, dragi prijatelji.


Hvala!!!


18. 9. ob 00:14 … saj ni res, pa je.


Napisala: Zarja Trkman




Natečaj za kratko zgodbo

Poseben dan, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 3. sep. 2018 23:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. sep. 2018 23:50 ]

Danes je en tak prav poseben dan. Dan odprtih vrat Tehnike Infinity Alignment v Srečni hiši. Jean Marc je predstavil svojo metodo zainteresiranim poslušalkam, ja prav ste prebrali … le ženske so bile, če izvzamen naša dva moška študenta in avtorja metode. 

Popoldan je sledilo celjenje, ki so ga izvajali »naši«, naša skupina »študentov«, ki že uspešno izvaja Healing, kot se temu reče v angleščini. 

Sama sem se raje prepustila Sašotu, moji sorodni duši. Oba sva en tak nepopisan papir, oba otroka v duši, veže naju neka posebna vez.  Sašotov oče je bil moj najboljši kolega, ko sem učila na Srednji lesarski šoli. In evo, zdaj je pa Sašo moj najboljši, najbolj pristen, najbolj odprt »sošolec« pri študiju IA tehnike. 

Naredil je reading in mi že takoj povedal, da se mu je pokazal moj pokojni mož, češ, da še nisva pretrgala vezi, oz. da ga še nisem spustila, da odide. Začuda!!! 

Kakorkoli, kasneje je sledilo presenetljivo dogajanje. Ko je Sašo delal s svetlobnimi kroglami na meni že drugič, sem šla v globoko meditacijo in doživela  nekaj, kar sva kasneje poskušala s Sašotom razumeti. Vse se je poklopilo. Prav neverjetno!!! 

Mislila sem, da sem zaspala in začela smrčati. Naenkrat sem bila popolnoma prisebna, a še vedno zaprtih oči. »Smrčanje« se je spremenilo v hlastanje za zrakom. Nekam znano mi je bilo, a nisem vedela, kaj se dogaja. Potem sem sproščeno zadihala. Pred očmi se mi je pojavil temen velik krog in v njem majhni možgančki, prave oblike, pisani možgančki. Fascinanten prizor!!! Nikoli do tedaj nisem »videla« slik ob celjenju. Prvič se mi je to zgodila. 

Še zdaj povsem jasno vidim majhne možgane, mavričnih barv, oblika je bila popolna, ni bilo nobenega dvoma … možgani so bili. Majhni možgani! Prizor je trajal kar nekaj sekund, potem me je zajela tema.

Ko Sašo konča, podelim izkušnjo hlastanja za zrakom z njim. On pa: »Imel sem občutek, da si zadihala kot pri rojstvu, ko otroka udarijo po zadnjici in zadiha«. Ko sem mu povedala še za prizor, ki sem ga videla, nisva mogla verjeti. Ne Sašo, niti jaz. Pa vendarle je bilo vse tako jasno. Povezala sva še z Andekom in sklenila sem: »Andek me je spustil, moje hlastanje za zrakom je bilo »rojstvo« nečesa novega.«

Morda se sliši malce neverjetno, utopično, iluzorno, a je bilo tako globoko in tako sinhrono, da ne more biti »kar nekaj«...moja domišljija …. ni bila!!!

Hvala ti, Sašo,  za to neverjetno izkušnjo, izkušnjo nečesa, ki ni v domeni tuzemeljskega življenja, izkušnjo nečesa, kar ne znam poimenovati.

Infinity Alignement.

Hvala tudi tebi, dragi Andek, da si me osvobodil, da si me izpustil, da grem dalje. V neskončnost, kjer se bova ponovno srečala, a v povsem drugi dimenziji, v drugih energijah, kjer je VSE in kjer je Eno.

HVALEŽNOST je to, kar ta trenutek občutim. Hvaležnost do vseh in vsakogar. Neskončna ljubezen me prežema. Objemam ves svet in ga imam neizmerno rada. Rada vse ljudi, vso naravo, ves SVET.

LOVE!!! Ljubezen!

Hvala, hvala, hvala!!!


Zarja Trkman


Spicy Señorita presenta: ''PMS ali: ko ženska postane hudič!'', napisala Adrijana Mijatovič

objavljeno: 29. maj 2018 01:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. maj 2018 02:39 ]



Spicy Señorita presenta:
''PMS ali: ko ženska postane hudič!''



Zakaj sem se odločila, da bom pisala o tej temi? Zato ker mi je fant pri prejšnjem PMS-ju zabrusil: ''Naslednjič, ko boš spet v tistih svojih dnevih, bom izklopil telefon! Ti res nisi normalna!''

PMS - predmenstrualni sindrom … to ni mit, to resnično obstaja! Ne bom pisala o tem, kako imamo ženske občutljive prsi v tem obdobju ali kako smo razdražene in menjavamo razpoloženje 256x na dan ter da nas morajo moški razumeti. NE! Napisala bom resnico …, ker draga dekleta, le priznajte, kapo dol vsem moškim, ki nas prenašajo v tem peklenskem obdobju! ☺



Torej, kako se je vse začelo?
Ko sem bila svobodna, kot ptiček na veji ali po domače povedano, ko sem bila samska, so moj PMS trpele prijateljice in naj izkoristim ta trenutek ter se jim javno zahvalim za vso podporo pri prenašanju svojih dramatičnih izpadov! Za ljubimce mi je bilo vseeno, če so trpeli, v sarkazmu bi lahko diplomirala z odliko, ubogi reveži so raje izklopili zeleno piko na Messengerju, kot prenašali moje napade, na katere bi bil ponosen celo Vladimir Putin. Meni je bilo blazno zabavno, a drugim? Niti ne! A potem je prišla ljubezen … in dobiš moškega, ki tvojega PMS ne bo prenašal in pika! Sem čustveni in nežni labod, pravim jaz … on trdi, da sem psihopatinja! Ko sem mu želela razložiti, da jaz proti temu ne morem nič, da so hormoni močnejši od mene, ter da me takrat mora imeti še bolj rad, mi je zabrusil: ''Ni me v času tvojega PMS-a, javi se, ko te bo minilo!''
Takoj sem se seveda potožila prijateljici, kako je nerazumevajoč ter kje je moja moralna podpora v tem težkem obdobju. Ženska kot ženska se je strinjala, kolega pa mi je rekel: ''Ha ha ha ha, ker car, tip ima jajca!''


Da to ni nekaj, kar smo si izmislile ženske, da bi nam služilo kot izgovor za nenormalno obnašanje, govori podatek, da so predmenstrualni sindrom prvi omenjali že antični Grki. Vendar pa ga je medicina uradno priznala šele leta 1931. Strinjamo se prav vsi, da v času PMS-a nobenemu od spolov ni lahko. Ženske smo ob 8:35 zjutraj z muffinom in kavo v roki nežna bitja, potrebna ljubezni ter objema, pisarimo ter klicarimo svoje partnerje ter sitnarimo z vprašanjem: ''Ali me imaš rad?'' Seveda je edini možni in pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje 'DA', ker to je edini čas, ko moški razmišljajo z vsako možgansko celico v glavi! Čez natanko 45 sekund pa žensko obsede hudič! Tukaj ne pomaga noben eksorcizem ter fraze: ''rad te imam, lepa si, shujšala si,…''. To je tako, kot če bi izpustil razjarjenega bika na ulico, kjer so vsi oblečeni v rdečo! V naši glavi ne funkcionira niti ena možganska celica, v njej je samo eno malo bitje z rožički, ki nas prepričuje, kako je cel svet proti nam, nihče nas ne razume, težko je biti ženska, sem osamljena, bolijo me joški, sem napihnjena, imam mozolj sredi ''face'', za zajtrk sem pojedla 3 muffine ter čips, za kosilo sendvič s suho salamo in 0,5kg majoneze ter čokolado, slabo mi je, spet sem lačna, joče mi se, nihče me nima rad! In po vsem tem pride najhujši možni scenarij … ženska v roko vzame telefon!!!!! Takrat malemu hudičku v naši glavi zrastejo rožički, to malo bitje postane SATAN! In to nisem jaz, to je moja Schauma … mislim, PMS! ☺ Ženske proti temu res ne moremo nič, to bitje je močnejše od nas in ko nas premaga ter prevzame cel naš um in telo se začne teror in kaos! Jaz resnično verjamem, da ženske takrat izgledamo v očeh moških kor Godzilla! In sedaj je prišel trenutek, ko verjetno vsi pričakujete, da vam bom dala kakšen dober nasvet. Za ženske, da bomo lažje preživele to vojno obdobje, ter za moške, da ne boste trpeli tega največjega zla. Naj vam povem iskreno … dober nasvet NE obstaja, tukaj je trpljenje doživljenjsko ter neizogibno. Kruto, a iskreno, in čas je, da se s tem sprijaznimo! Situacijo sicer lahko omilimo, moški lahko zapravite malo premoženje za čokolado ter vsak mesec dobite kakšen novi siv las ter izkoristite 'paket neskončni' s poslanimi sporočili: ''rad te imam, ne nisi tečna, …'' ter lažete, kako jo razumete, ker BOG NE DAJ, da bi žensko v tem času ignorirali!! Tega NE počnite in to je edini nasvet, ki vam ga lahko ponudim ☺. Ženske pa se moramo sprijazniti, da bomo 1x na mesec največje zlo tega sveta in da nas takrat nihče ne more imeti rad, ker smo: katastrofe, hudič, pošast, nekakšen mutant laboda, ki niti slučajno ni nežen!



Torej, kaj smo se naučili iz tega članka? Da zmagovalca tukaj ni! Enkrat mesečno bomo trpeli do konca svojih oziroma njenih dni ☺!

Napisala: Adrijana Mijatovič



Viri fotografij:


https://www.pinterest.com/pin/552676185508182714/


https://pinmastero.blogspot.si/2013/12/haha-every-girl-on-their.html


http://themetapicture.com/just-a-dad-doing-his-job/


https://store.gnarlytees.com/products/pms





Preberite še: 


Jeseni v mestu (Jurij Hudolin)







Jeseni v mestu pod gradom (Jurij Hudolin)






Skrivnostni zajček, napisala: Vanja Čibej

objavljeno: 6. apr. 2018 00:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. apr. 2018 04:22 ]


Zakaj me pelješ 
med vinograde, trate, 
skrivnostni zajček? 




»Kaj delaš narobe?« me je zadnjič vprašala Nataša, moja prijateljica iz srednješolskih let. 

Sedeli sva na nabrežju, v enem izmed barov, jesensko sonce je prijetno grelo, kristalna jasnina se je odbijala od rahlih valov, čolni so se ležerno zibali na modri gladini, jambori jadrnic so mehko žvenketali. Pogled mi je begal na Bele skale in na sosednje mize, kjer sem mimobežno opazila tri mamice, ki so klepetale o svojih otročkih, nekje skritih v vozičkih, skrbno zavitih v tople odejice kot v nekakšnih brlogih. Včasih se je iz zavitih gmot prikazala majhna, tolsta ročica in zamahnila po živopisanih, visečih igračkah, ki so ob udarcu zacingljale kot kovinske reči na golih jamborih jadrnic. 

Mir. Dopoldanski mir, ko se mesto šele prebuja. 

»Ne moreš mi postavljati takih vprašanj. Prenaporno je razmišljati o sebi. Se ti ne zdi?« sem ji rahlo nervozno odgovorila in hkrati opazila znanca, ki je zamišljeno in odsotno hitel po svojih opravkih. Ni me videl, ko sem mu pomahala. Večkrat sem tako nevidna!

»Ne izmikaj se. Odgovoriti si moraš na to vprašanje. Nekaj ni v redu. Spremeniti moraš svoj položaj. Ne sme se ti dogajati, kar se ti dogaja. Enostavno ni prav! Imaš vse potenciale v sebi, da se rešiš vseh teh zagat, v katere si padla. Zagotovo je nekaj, kar delaš narobe. Akcija? Dejanje? Ne vem, ne znam ti drugače pomagati!« je še rekla.

2

Njeno vprašanje me je vznemirilo. Spili sva kavo, pokadila sem še cigareto, pogovor je obvisel v zraku in prijateljičino vprašanje me je spremljalo ves čas na poti domov, ko sem si ga v mislih ponavljala: Le kaj delam narobe? Le kaj delam narobe? Obsesivno in neprizanesljivo. Ko sem prišla domov, sem se razgledala po stanovanju. V njem se počutim prijetno, čeprav je bilo tisti dan, kot tudi druge dneve, le zakaj bi olepševala, razmetano in prašno.

Pogled se mi je ustavil na stenski uri, ki sem jo podedovala od stare mame. Že dve leti ali več je kazala isti čas, ko je utrujeno obstala. Kazala je petnajst minut do petih popoldne. Natanko četrt na pet sta se kazalca na uri ustavila. Nekje pred dvema, morda celo tremi leti. Kdo je že napisal slavni stavek: Točno petnajst minut do petih popoldne se mu je zjasnilo, ali nekaj podobnega? Dostojevski, v svojem Mladeniču? Spomin mi močno peša! Pravzaprav ga za take podrobnosti nisem nikoli imela, kar me je vedno močno jezilo. To bi bilo iskreno.

3

Akcija? Akcija! Odprla sem vrata na uri, pograbila vijak in vzmeti na uri navila s tako močjo, kot bi želela zagnati svoje življenje v smer urnega kazalca. Dovolj je bilo cepetanja na mestu, kajti tako početje je zelo utrudljivo, pusti te v vakuumu, kjer postaneš malodušen in nagnjen k samopoškodbam, kajti sklepi so neenakomerno obremenjeni in se obrabijo. Hmm, zanimiva misel! Sklepi se obrabljajo. Lasje sivijo, na rokah se delajo starostne pege, koža je suha in zahteva posebno nego, napeta lica, ki so me v mladosti jezila, so splahnela, nohti na nogah in rokah pa trdijo in rastejo hitreje kakor plevel. Ali lahko sploh še kaj naredim iz tega življenja, ko iz dneva v dan opažam, da moje moči pešajo?

Tečem, ves čas tečem. Na mestu. Kot zagnan športnik, ki teče po tekočem traku in ves čas preverja pulz in porabo kalorij, le da sama ne računam porabe lastne energije. Sprašujem se, koliko časa bom v takem stanju še vzdržala. Ko bi se le lahko premaknila, vsaj za kakšen centimeter!

4

Razmišljaj, razmišljaj, ukrepaj. In tako naprej, v smeri urnega kazalca. Naprej, naprej, za vsako ceno. To sem vendar jaz! Kazalci se na uri vztrajno premikajo in čas se ponavlja, kazalci se postavijo na četrt na pet, pa natanko na pet, pa četrt čez pet, z Mladeničevim razsvetljenjem ali brez.

5

Ponosna sem, preveč ponosna! Ponos bi lahko primerjali, po krščanskem nauku, s smrtnim grehom. Nekoliko je podoben napuhu. Upiram se vsemu, že apriorno se postavim v obrambno držo, se obdam z oklepom, zidam obrambne zidove in se skrivam pred namišljenimi sovražniki, ki so dovolj abstraktni, da se ne morem boriti proti njim, in ki postavljajo pravila in omejujejo in kratijo mojo svobodo. Vse kar si želim, je preživetje in nekaj malega ustvarjanja, veliko ustvarjanja. To pravico bi želela imeti. No, še bolj si želim, da bi bili moji otroci bolj srečni in vsaj nekoliko bolj prilagojeni kot sem sama. Potem bi bila izpolnjena.

6

Nehaj se upirati! Piši zgodbe! Govori, govori, brez prestanka. Ponavljaj, teci, teci za zajčkom, mogoče ga nekoč uloviš.

7

Ni mi dala duša mira, na knjižni polici sem poiskala knjigo Dostojevskega in po vztrajnem iskanju sem našla besedilo: »Nič se ne vznemirjaj: razložil ti bom razlog; to pa, kar sem ti rekel, je popolnoma pravilno; vse življenje je ena sama blodnja in strmenje; na vsem lepem se ti pa vse skupaj razvozla, vse te neštete uganke, ob petih popoldne! Človeku se kar zameri, ali ne res? Še ni dolgo tega, ko bi bil kaj takega starcu v resnici zameril.«

Ni spodbudno, kajne? Človeku se res kar zameri. To življenje!


Vanja Čibej, 2014



Iz trnja v cvet, napisala: Katarina Vuga

objavljeno: 4. apr. 2018 01:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 20. apr. 2019 06:20 ]


Iz trnja v cvet 
Po dobronamernem posredovanju sorodnikov in prijateljev sem se nekega dne sredi najlepšega pomladnega meseca maja znašla v psihiatrični bolnišnici Idrija na zaprtem oddelku za starejše občane. Ne bom izgubljala veliko besed o psihičnem in telesnem stanju prvega meseca hospitalizacije. Moje misli so bile usmerjene v smrt in ne v življenje, saj je bil edini znosen trenutek zvečer, ko sem zaprla veke z željo, da se ne bi več prebudila v novo jutro in brezupno praznino dneva. 

Bolj ko so bile moje misli usmerjene v minevanje, bolj sem čutila, da me Bog kliče v življenje. Tistih nekaj dni, ki sem jih preživela doma med obema bolnišnicama (pred nekaj dnevi sem se namreč vrnila iz šempetrske bolnice, kjer so me tri tedne zadrževali zaradi kroničnega vnetja črevesne sluznice), se je odvila vrsta dogodkov, ki jih ne morem imenovati drugače kot Božji posegi. Telefon se je kar naprej vrtel in klicali so me tisti, ki jih ne slišim prav pogosto. Bili so tudi klici sošolcev iz srednje šole, saj je bilo tik pred skupnim srečanjem v Kozini, edinkrat, ko se ga nisem mogla udeležiti. Dvakrat me je klicala sestrična iz Ljubljane, ki je nisem slišala že dalj časa. Svak in najbližja prijateljica pa sta se kar naprej prikazovala na vratih. Bil je petek zgodaj popoldne, ko so se hkrati znašli pri meni socialna delavka, svak in prijateljica, ki so me takorekoč zvlekli v psihiatrično ambulanto v Novo Gorico, od tu pa so me z rešilcem odpeljali naravnost v Idrijo. Tik pred tem se je od nekod pojavil pater Krizostom s Kapele, ki mi je podelil blagoslov na pot. Bog res v pravem času poskrbi za človeško bližino. 

Prvi dnevi v psihiatrični bolnišnici so potekali v intenzivnih pogovorih s psihiatri in psihologinjo. Nenavadno je bilo, da sem bila sposobna globokih filozofskih debat, odpovedala pa sem v vsakdanjih, praktičnih opravilih. Ugotovili so globoko depresijo, vzrok zanjo pa so predvideli tudi v zdravilih, ki sem jih v veliki količini jemala zaradi ulceroznega colitisa.

Po dobrem mesecu so začeli učinkovati antidepresivi in pristala sem na odprtem oddelku. Počasi se mi je začela vračati volja do življenja. Najprej sem za nekaj časa prevzela vodenje jutranje telovadbe. Večkrat na dan sem šla na krajše sprehode, saj mi je kondicija zaradi velike izgube telesne teže zelo upadla. Dopoldanske delovne terapije so mi postajale vse bolj zanimive. Navdušila sem se nad razreševanjem osmerosmerk in terapevtka mi je priskrbela mesečno publikacijo Osmerosmerka. Ker rada igram remi, so na oddelku poskrbeli tudi za karte. Izkazalo pa se je, da remija nihče ne igra, zato sem si soigralca postavila kar sama in si tako krajšala čas z miselnimi kombinacijami. Od časa do časa sem tudi kaj prebrala, čeprav so me bolele oči. Zadnjih štirinajst dni pa sem se najbolj zaposlila s kvačkanjem prtičkov v različnih barvnih kombinacijah, saj me je pletenje in kvačkanje dolga leta zelo privlačevalo. Tako se je čas začel kar hitro obračati in dnevi so postajali vse bolj polni. Krepile so se tudi telesne moči in sprehodi so bili vsak dan daljši.

Pa še beseda o stiku z zunanjim svetom. Idrija je za goriške znance in prijatelje kar daleč, pa vendar ni minil teden, da se ne bi kdo pojavil na obisku. Tudi telefonskih klicev je bilo kar veliko, čeprav v začetku skoraj nisem bila sposobna dvigniti slušalke ali koga poklicati. Tako so na mobilnem telefonu ostajali številni neodgovorjeni klici. Pošta je bila kar pogosta, tako se niti malo nisem počutila osamljene in zapuščene.

Velika sreča pa je bila, da v bližini bolnišnice živi sošolka iz srednje šole, ki me je obiskovala vsak teden. Imeli sva dolge, zaupne razgovore in bolezen naju je zelo zbližala. Nadvse sem ji hvaležna tudi za njene spodbudne besede; ob koncu mi je iz veselja, da se mi je depresija tako razblinila, podarila prekrasen klekljan izdelek.

Največ zaslug na tej poti pa pripada sestrinemu možu, ki je prvi dojel moje stanje, saj je imel takrat že sedem let zelo depresivno ženo, ki je odklanjala vsako zdravniško pomoč. Takoj se je pogovoril s psihiatrinjo, ki me je napotila v psihiatrično bolnišnico v Idrijo. Vzdrževal je stalne stike z lečečimi zdravniki in skrbel za vse, kar sem rabila iz zunanjega sveta.

Ta zapis je nastal v začetku avgusta 2010, ko so me odpustili iz psihiatrične bolnišnice. Če bi ta huda preizkušnja, iz katere sem se zdaj dvignila, spodbudila k zdravljenju mojo precej mlajšo sestro, ki me je ves čas spodbujala s pisano besedo, potem bi bilo to trpljenje osmišljeno in vsestransko poplačano. Tako sem takrat razmišljala.

In zgodilo se je čez pet let, da se je moja sestrica prebudila iz dvanajst let trajajoče depresije, zaprta med štiri stene, in se ponovno vrnila v življenje; a na invalidskem vozičku. Prvič po dolgem času smo v večji družbi praznovali njen 62. rojstni dan. Veselje je bilo nepopisno. Hčerka je izjavila, da je bil to najsrečnejši dan v njenem življenju.

In zgodilo se je čez dvajset dni, da je njen mož doživel hudo prometno nesrečo, ki ga je pahnila v komo, njegove bližnje pa v globoko stisko. Ta nezgoda nas je zelo povezala. Izkazalo se je, da je tudi brezposelnost kdaj dobrodošla, saj sta bila oba otroka lahko blizu ljubeči mami; da ima družina veliko prijateljev, ki so čutili z njimi in so jim bili pripravljeni stopiti naproti, molili zanje in jim vzbujali upanje na ugoden izid zdravljenja in v Božjo milost. Ponesrečenec, ki je bil v prijazni bolnišnični sobi s pogledom na šempetrsko cerkev, je bil vsak dan deležen toplih, nežnih dotikov in ljubečih pogledov svojih najbližjih. V težkih trenutkih nam veliko pomeni iskrena beseda, stisk roke, prijazen nasmeh, drobna pozornost, sočutje sester in bratov … Ob takih trenutkih človek odpira srce, raste v sebi, se odpoveduje svoji sebičnosti.

Prav na god sv. Valentina, po treh mesecih hospitalizacije, je sestrinemu možu utihnilo srce. Njegova 94-letna mama, ki je morala doživeti smrt ljubljenega sina, je vnuku rekla samo: Bil je zlata duša. Veš, takih je malo. Ob slovesu mu je sin spregovoril s tako globoko občutenimi besedami, da so se vsem spremljajočim orosile oči. Njegov odhod smo občutili kot nekaj silno nesmiselnega, saj je bil 12 let bolni ženi močno v oporo; in ko se je ravno izvlekla iz depresije, jo je zapustil, in to na vozičku. Spreletaval nas je srh.


Fotografija: Iz trnja v cvet, osebni arhiv avtorice

A Zemljani obračamo, Bog obrne. Moja sestra je situacijo sprejela, se sprijaznila z moževim odhodom in svojim stanjem. Poskrbeli smo ji voziček z dodatnim pogonom, tako da se je lahko premikala po mestu. Kasneje je bila na hospitalizaciji v Soči in stanje se ji je precej izboljšalo. Na začudenje vseh se je na pomlad odpravila s skupino deklet v Assisi, ki jo je močno prevzel. V cerkvi sv. Frančiška je prvič v življenju zmolila Gospodovo molitev. Danes je polna energije, vozi avto, veliko naredi za svoje zdravje, rada piše, obiskuje koncerte, je zelo komunikativna in v družbi priljubljena. Poleti se je odpravila z avtom najprej v Novi Vinodolski na delavnico Adriana Kezeleta, potem se je odpeljala do Splita, kjer jo je čakal Ivan, s katerim sta se že prej spoznala in skupaj sta se odpravila v Bosno. Odšla sta na svetovno konferenco o zdravljenju v piramidah v Visoko. Tam je bil Ivan predavatelj. Kot gostja konference je spoznala vso svetovno duhovno elito in se bo letos maja zopet podala na ta shod v Visoko, tokrat najverjetneje kar sama, kjer se bo družila z njej dragimi svetovnimi duhovnimi učitelji (Patriji iz Indije, Judy z Nove Zelandije, Semir Osmanagić iz Bosne, Madhu iz Indije, Ivan Bavčević s Hrvaške ...)


Fotografija: V Assisiju, marec 2016, osebni arhiv avtorice

V začetku decembra je bila s prijateljico teden dni na Cipru. In že načrtuje za prihodnost.

Življenje je skupek drobnih doživljajev in če smo dovolj subtilni, je lahko polno in bogato v različnih okoliščinah. Velikokrat pa smo v vsakdanjem življenju površni, težimo drug drugemu, se bremenimo z nepotrebnimi podrobnostmi. Kadar nas življenje udari v svojem bistvu, takrat obrobne zadeve postanejo nepomembne in naučimo se razlikovati med bistvenim in nebistvenim.

Križ je Božji preizkus za človeka. Ob trpljenju rastemo in dozorevamo, se notranje prečistimo in lahko ponovno vstanemo. Upanje ne sme nikoli potoniti. V spominu imam besede, ki sem jim pred časom prisluhnila v nedeljskih Ozarah: Bogat je tisti, ki se sprijazni s svojo usodo.


Spicy Señorita presenta: ''Moški brez brade je kot lev brez grive!'', napisala Adrijana Mijatovič

objavljeno: 30. nov. 2017 00:17 avtor: Spletni čas - Inovelmedia



Spicy Señorita presenta:

''Moški brez brade je kot lev brez grive!''





''Fetiš izvira iz francoske besede 'fetiche', ki prihaja iz portugalske besede 'feitico', ta pa ima korenine v latinski besedi 'facticus', ki pomeni 'umeten' ali 'facere - izdelati'.
Fetiš je torej predmet, ki naj bi imel nadnaravne moči ali natančneje, predmet človeške izdelave, ki naj bi imel moč nad ljudmi. Fetišizem je pravzaprav kulturološko pripisovanje pripadajoče vrednosti ali moč predmetu.''

Kljub temu, da ima beseda 'fetiš' več pomenov, je uradna razlaga te besede oziroma po domače povedano: nekaj nam je tako všeč, da nas vzburja! In Adrijana ima fetiš na … BRADO!
Od kod izvirajo fetiši ter zakaj jih imamo, pustimo za drugič ☺. Sedaj se bomo osredotočili na … moško brado!

http://www.beardtricks.net/2017/05/how-to-grow-beard-faster-and-get-that-strong-new-looks-with-style.html?m=1

Brada je v trendu že od leta 2014 in to je bilo prelomno leto, saj so obrazne dlake prešle iz podeželskega okolja ter iz negativnega vidika v prej prepovedana območja, kot je poslovni svet ter politika. Ko sem razmišljala o bradah ter o ideji, da bi napisala nekaj na to temo, so se mi v mislih zataknila naslednja vprašanja: ''Kje se je vse skupaj začelo? Ali ima tudi brada svojo zgodovino?'' Da, ima jo!

Prvo pravo 'bradato' gibanje se je pričelo z rimskim cesarjem Hadrianom 2. st.pr.n.št. in je trajalo okoli 100 let. Bil je sledilec stoične filozofije, ki je trdila, da je slediti pravilom narave bistvenega pomena ter je verjela, da je brada znak modrosti.

https://i.pinimg.com/originals/d5/24/bd/d524bdca447dfb1423fc52aef85d7c43.jpg

Na naslednje večje gibanje smo morali počakati do leta 1100. Samo duhovniki so uporabljali videz gladkega obraza, saj je gladek obraz predstavljal svetost ter čistost. Trend brad se je v naslednjih 100 letih umiril ter se vrnil z miselnostjo, ki je pravila, da je brada na obrazu pokazatelj dobrega zdravja. In ko smo prišli v živahna renesančna leta, so si priznani umetniki ter misleci pustili rasti brado kot simbol njihovega nestrinjanja na cerkveno miselnost. Takrat se je prvič ustanovila povezava med brado ter radikali.

Poraščenost obraza je spet prišlo v ospredje v 20. stoletju. Najprej v 1950ih z beatniško generacijo (skupina ameriških književnikov, katero pisanje je bilo zaznamovano z drogami, spolnostjo, religijo in življenjem na družbenem dnu), nato s hipiji v 1960ih, še posebej preko glasbenega vpliva Beatlov, the Beach Boysov in Barry Whitea. Trend je malo potonil v pozabo v 1980ih zahvaljujoč Tom Sellecku v seriji Magnum PL ter njegovim brkom ☺.

http://beardrevered.tumblr.com/post/162286933761/bearditorium-ben

Vse več teoretikov se strinja, da se je trend brad pojavil, ko se je tradicionalno pojmovanje moškosti začelo ogrožati. Sedaj nosi brado skoraj 55 % moških. In kaj je pravzaprav sprožilo takšno popularnost? Dekleta smo mnenja, da verjetno zato, da bi nas privlačili. Ni ravno res. Se zgodi, da kakšen moški pusti brado zato, da bi bil bolj poželjiv pri ženskah (to so pokazale tudi študije na gorilah ☺), a raziskave so pokazale, da so moški postali zelo obremenjeni ter so pod stalnim pritiskom s strani drugih moških, kjer se borijo za dominantnost, teritorij ter hočejo dati videz agresivnosti ter edinstvenosti s svojim bradatim videzom. Brade so postale cool … brade so postale 'in'…
Znanstveniki pa so ugotovili, da so prazgodovinski moški svojo brado potrebovali zaradi gretja (toplote), da bi zaščitili usta pred tujki ter ustrahovali nasprotnike. A sedaj brado nosijo tako glasbeniki, filmske zvezde, športniki kot politiki ter poslovneži. Brada je prisotna povsod ter je postala zaželena in sprejemljiva na vseh poslovnih področjih ter v svetu slavnih.

http://beardoholic.com/

In ne dolgo nazaj, je moški odšel v trgovino in kupil: šampon za lase ter peno za britje … a zdaj? Moški imajo dokaj pestro izbiro pri kozmetiki za svojo brado. Verjetno prvič v zgodovini razumejo, kako se počutimo ženske, ko izbiramo losjon za telo ali balzam za lase ☺. Moški lahko izbirajo med olji za svojo brado, voski, balzami, serumi za hitrejšo rast brade, glavniki različnih kozmetičnih znamk. Časi, ko so imeli v kopalnici samo 4 stvari (šampon, peno za britje, dezodorant/parfum ter brivnik) so končani ☺.

Trendi pridejo in gredo … a dejstvo je, da bo brada vedno prisotna v naši civilizaciji ter časi, miselnost ter okus se spreminjata … A vendar, naslednjič, ko boste videli moškega, ki nosi brado, se spomnite, da ta oseba predstavlja pravo moškost, ter da je to zelo urejen moški, ki ima stil! ☺


Napisala: Adrijana Mijatovič





Odprto pismo, napisala: Zarja Trkman, november 2017

objavljeno: 27. nov. 2017 01:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. nov. 2017 01:40 ]



Bistvo je očem nevidno, treba je gledati s srcem 

(Mali princ) 


Odprto pismo stanovalcem  


MED TRTAMI 3, Kromberk, Nova Gorica 




OPRAVIČILO - DRUGIČ 



24. aprila letos sem napisala opravičilo stanovalcu, ki je kupil, mislim da celo obe parkirni mesti za invalide. Pa je več kot očitno nekdo moje opravičilo še isti dan odstranil z oglasne deske. 

Na dan vseh svetih se je dogodil neljubi dogodek, ki je mene in sestro Katarino, pri kateri sem bila na obisku, neprijetno vznemiril. Srečanje z lastnikom je bilo vse prej kot prijetno. Nobene empatije z njegove strani, nobene človečnosti. 

Žal mi je, da je prišlo do neljubega dogodka, ki je nama s Katarino pokvaril sicer zelo sveti praznik, ko sva se družili s svojimi predniki. 

Če sem stanovalca kakorkoli prizadela, šokirala, se iskreno opravičujem. 

V navalu žalosti in tudi jeze, ker me sploh ni poslušal, še manj pa slišal, sem reagirala neprimerno, a le tako sem mu lahko pokazala, da tudi jaz prosim, da bi bila slišana in upoštevana. Težko govorim, še težje hodim, zato sem tudi parkirala blizu bloka, tam kjer je še vedno označeno mesto za invalide (2 mesti). Lahko bi se v tem času, odkar me ni bilo, kaj spremenilo.

Apeliram na vas, Vasko in na vse stanovalce, da nemudoma rešite ta problem, ker mi sicer onemogočate obisk sestre z avtomobilom. Mesto za invalide je povsod najbližje objektu, vsaj take so moje izkušnje.

Hvala za vaše razumevanje!

S spoštovanjem, Zarja Trkman

p.s.: prilagam še prejšnje opravičilo

 


OPRAVIČILO


 


PARKIRNO MESTO JE PRIVATNO IN NI VEČ NAMENJENO INVALIDOM

 

Tako je bilo zapisano na listku, ki sem ga dobila zataknjenega za brisalcem v nedeljo, 24. aprila.

Iskreno se opravičujem lastniku parkirnega prostora, ki po zapisanem sodeč ni več namenjeno invalidom. Tega namreč nisem vedela, saj sem doslej vedno parkirala na tem mestu, ko sem prišla na obisk k sestri.

Sem invalidka, imam karto invalida, težko hodim, zato si malo olajšam hojo tako, da parkiram čim bližje. Imam namreč hude težave z ravnotežjem in za gibanje uporabljam skuter ali voziček z dodatnim pogonom, hoduljo in štirinožno palico.

Še enkrat. Moje iskreno opravičilo naj prejme tisti, ki je bil oškodovan za svoje parkirno mesto.

 

Pa vendarle ne morem mimo dejstva, da kljub vsemu ni bilo v človeku, ki mi je zataknil listek za brisalce, vsaj malo empatije. Pričakovala bi vse kaj drugega kot listek z opozorilom. A to je dejansko moj problem, ker so moja pričakovanja drugačna, skratka, še vedno sem jaz tista, ki preveč pričakujem od sočloveka in sem potem razočarana; a nič ne de, naj bo to šola zame - upam pa, da bo tudi za lastnika parkirnega prostora.

Ne bom več parkirala na njem, a pravzaprav ne vem, kje naj bi.  No, to je zopet moj problem, a morebiti bi lastniki stanovanj Med trtami 3 le razmislili tudi o tem, kje bi bilo vredno označiti parkirno mesto za invalide.

 

Hvala za vaše razumevanje.

S spoštovanjem in razumevanjem


 ***



Zgornji dve opravičili sem poslala stanovalcem dveh blokov v Kromberku pri Novi Gorici.

 

Iz njih je več kot očitno razvidno za kaj gre.

 

Postavljam vam vprašanje, vam in vsem, ki boste to brali.

 

Ali smo invalidi res drugorazredni državljani, a si res ne zaslužimo tega, kar nam pripada, a res ne moremo biti slišani. Očitno ne, vsaj taka je moja izkušnja.

 

Razočarana sem, v dno duše žalostna, ker se srečujem že drugič s problemom, ki se očitno tamkajšnjih stanovalcev ne tiče oz. jim sploh ni vredno ukvarjati se z njim. Globoko sem razočarana, pa tudi jezna, ker sem popolnoma nemočna. Sestra se je silno trudila, da bi ta problem parkiranja za invalide, kar se da ugodno rešili, a je zdaj tudi ona odnehala, ker ni vredno, da bi se še ukvarjala z ljudmi, ki imajo očitno vsega dovolj ali preveč, ker se več kot očitno še niso soočili s težkimi preizkušnjami, kot sva se medve s sestro. Ona civilna invalidka, jaz invalidka, moj pokojni mož tudi.

 

Nikomur, prav res nikomur ne privoščim, da bi se mu kaj podobnega zgodilo, kot se je nama s sestro. Upravičeno pričakujem vsaj malo sočutja, vsaj kanček razumevanja, vsaj delček spoštovanja. Če ne do invalidov, pa vsaj do starejših od sebe. A ne enega, niti drugega s sestro nisva bili deležni.

 

Se sploh zavedate, kaj mi delate, stanovalci Med trtami 3 ... onemogočate mi obisk sestre, edine sorodnice, ki je še živa. Pokopala sem očeta in mamo, sestro in moža. Zdaj pa zaradi vaše brezbrižnosti, zaradi vaše arogance, nespoštovanja … ne morem z avtom na obisk k sestri.

 

A imate kamen namesto srca, se sprašujem. Očitno.

 

Nekoga moraš imeti rad, pa četudi je to kamen, poje pesem Toneta Pavčka.

 

Malo se vprašajte, potrkajte na svojo vest, poskusite se postaviti v mojo kožo, poskusite so-čutiti. Ni tako težko, verjemite. Le hoteti je treba. In vse se da. Tudi rešiti ta problem, ki je zame nepremostljiv, ki mi ne omogoča obiskovanja edine sorodnice iz primarne družine, sestre, ki je stara 79 let, ki živi sama, ki se odlično vklaplja v vašo sredino oz. se je do tega trenutka, ki je vedno hvalila odnose med stanovalci. A je tokrat tudi ona razočarana nad vami, nad vašim odnosom do nje, sploh pa nad vašim odnosom do tega problema, do te ovire, pred katero sva se znašli.

 

Za naju to predstavlja oviro, vi pa jo mirno preskakujete, brez kančka slabe vesti, s kamnom namesto srca. Ki sicer utripa, a utripa le … za kaj, se sprašujem. A ne najdem odgovora ali pač …


 ***


Ne morem tega pisma zaključiti s spoštovanjem in razumevanjem, kot sem obe opravičili, lahko zaključim le s tremi besedami.


 

ČLOVEK ZBUDI SE.

 


Bistvo je očem nevidno, treba je gledati s srcem … tako mali princ.



Napisala: Zarja Trkman







1-10 of 30