MENU‎ > ‎Pismo samemu sebi‎ > ‎

Objave-Pismo samemu sebi

Pismo samemu sebi, avtorica: Zarja Trkman, 12. november 2019

objavljeno: 13. nov. 2019 06:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. nov. 2019 06:40 ]



Od višine se zvrti 

Poslušam Vlada Kreslina, Severo Gjurin z Malimi bogovi. Danes je 4 leta, odkar je Andek doživel nesrečo. Kot bi bil še vedno tu, z mano, z nami, njegovimi najdražjimi. Tako občutim ta trenutek. 

»Vzemi me na svojo stran, skrij me v svojo dlan , lahko mi vrneš karto še nocoj, hočem le, da me vidijo s teboj« … poje Severa, poje Vlado … 


Hočem le, da me vidijo s teboj, dragi moj …

Pismo samemu sebi, rubrika v Spletnem času, ki je menda nastala na mojo pobudo. Tako je napisano:


Pismo samemu sebi je najnovejša rubrika, ki je nekakšna terapevtska rubrika, kjer posameznik lahko razglablja, pove, pravzaprav napiše svoje najbolj osebne in intimne izpovedi, razmišljanja, razčiščevanja ... Sporoča tako samemu sebi kot drugim, opomni, da nismo sami in nismo edini, ki imamo življenjske ovire, ki nas čakajo za vogalom, in ki jih moramo preplezati, zaobiti, se boriti, na koncu zrasti in postati močnejši.


Kot pravi sodelavka, ki nas je navdahnila, da smo odprli to rubriko:

"Ideja za rubriko se mi zdi odlična, taka res samoterapevtska. Podpiram idejo z vsem svojim ranjenim srcem, ki ga vedno nosim na dlani (naš veliki pesnik Srečko Kosovel bi rekel - Srce na dlani se posuši). Toda prav z iskrenostjo in odprtim srcem dosežem dimenzije, ki so večini ljudi tuje, a meni je to res prava terapija, saj mi pisanje in izpoved najintimnejših stvari pomeni zdravljenje, tako telesa kot duše in duha."

Pišem, vsak dan pišem. Pravzaprav je vse, kar napišem, pismo samemu sebi. Ker je vse, kar napišem, namenjeno meni, nobenemu drugemu. Kot je tudi vsaka misel, še zlasti tista, ki pride od neznano kje, namenjena meni, nikomur drugemu.

Prav zato je pomembno, kaj mislim, kako povem to, kar mislim, kako udejanjam besede, ki jih izrečem.

Ker gre vse v eter, ker se vse vrača, ker se vse plača, ker kroži. Kroži in se vrne. V taki ali drugačni obliki. Nikomur drugemu kot meni.

»Saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse. In nikdar ne izveš, da so le papir, zmaji, ki že tolko let letijo nad menoj …«

Krila so se mi stopila od strahu, nikoli več … in da so le papir smehljaji, ki smejijo se z menoj …«

Ko vidim v glasbi, v besedilu, v besedah sporočilo, potem je to tisto, kar mi da krila, da poletim tja, kamor mnogim ni dano. Tja, k tebi, ljubi moj, tja nad mavrico, onkraj sonca, onkraj utvar … v resnico!«

Da me vidijo s teboj, da me vidijo s teboj, da me vidijo s teboj … hočem le, da me vidijo s teboj.


HVALEŽNA, blagoslovljena, ljubljena, srečna SEM!

Vir: Youtube - Od višine se zvrti - Vlado Kreslin in Severa Gjurin



Besedilo: Zarja Trkman





V iskanju miru in resnice se zastremi v nebo, avtorica: Janja Grebenšek

objavljeno: 7. sep. 2019 23:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. sep. 2019 23:22 ]


V iskanju miru in resnice se zastremi 
v nebo 

Nebo so napolnile svetlobne pike. In začel se je čas tišine. Ko med hrupom nočnih zvokov obstaneš in tvoj pogled ostaja zaklenjen v neskončno sliko zvezdnatega neba. Loviš trenutek popolne tišine, saj takrat lahko končno izdihneš. 

Težko je opisati milino nevidnosti. Ko se zavedaš svojega obstoja brez potrebe po deljenju trenutka z drugim. Osamljenost se preobrazi v samozadostnost. Čas se začenja razblinjati iz uma. Točke na nebu nudijo vso potrebno pozornost, čas ni več potreben konstrukt za organiziran kaos. Domovanje direktno v družbi ni več na hierarhiji potreb. In svoboda pokaže svojo podobo. Veter zadoni, skozi telo opomni na svobodo krila in željo po njeni podobi. In tokrat je trenutek ta pravi, odločeno za lebdiš v njen objem. Prepustiš se, zaviraš vsako misel dvoma saj drugo je le votlost uma. Vendar teža onemogoča tvoj vzlet. Zvezde te vabijo, čakajo na tvoj prihod, ko ti priklenjeno obsediš. S pogledom navzdol, dih zastane. Ujet v verigo telesa, stremiš v prazno projekcijo sveta.  

V ječi svojega uma poskušaš povezati skupne točke z svojim ječarjem. Kot nagrada, se te večerna milina prilasti in zaslepi tvoj pogled. Zidovi spremenijo svojo podobo in ponudijo ugodnost. Utrujeno lebdiš med nočjo in dnevom, eno postane drugo. Okolica ostaja v meglici dnevne svetlobe, skozi gozd večernega vzdušja. V trenutku brezvetrja se zaveš enakosti zemeljskih bitji in tako stopnja razvoja ni pomembna, uporabnost je razvrednotena, lepota se razblini. In slika kljub brez teže raznolikosti ohranja svojo barvitost.

Pogled ponovno ostaja priklenjen na nebo, tokrat stremi po milini v svobodi. Kako jo ujeti. Ko ves ta čas ostaja le trenutek stran, skoraj na dosegu rok.

Prišel je čas ko je nebo zagorelo, odprlo je svoje oči in zastrmelo nazaj. Puhaste kepe so se začele tvoriti in svet je ponovno nadaljeval s svojo brzino. Ni vidilo svoje smeri le polnil je zagon. Zagon proti čemu? Le redki naj bi poznali odgovor, a še ti ostajajo skeptični da ga. V dnevni svetlobi se veliko mojstrov obada in prepira kdo le pozna pravi odgovor. Kdo le je tokrat postal vsemogočni, kje najti prava navodila in kaj nas čaka ko nas zadane popolna tema. Svoja potovanja skozi leta in leta dvomov in raziskovanj opisujejo vsak z svojo besedo. Z svojim čustvom, z svojo podobo. Kot da vsi iščemo eno in isto podobo z različnimi oblekami. Ena resnica, ki bo dala odgovor. In prav tu se začne kaos, okvirji odločitev nas pripeljejo daleč in ko spoznamo naše zmote, šele takrat nas odpeljejo proti vetru. Ko ne nosimo več teže okvirjev, takrat je telo dovolj lahkotno da za lebdi. Nosi ga le podoba svobode, praznina sveta je zapolnjena z barvitostjo vseh iskalcev svoje resnice. Naj bo nekaj več, naj obstaja kar je, naj zbledi ločnica med prav in narobe. Vsak se bo že pripeljal na svoj konec.

Žal ni ene resnice, pa tudi če je, potem bi morali živeti po danih pravilih. Slediti nalogam, ki nam jih pušča v sledeh narave da bi jo ob koncu izkusili in zaznali v popolnosti. Verjetno mora biti veličasten občutek. Po pravilih se pustimo premetavati in mučiti z namenom da bi le lahko začeli obvladovati našo pot skozi kaos. Tako začenjamo verjeti v nevidnost sil, ozadje ki je vodilo celotnega sistema. Univerzum, ki nam nudi življenje, ki bije z vsakim življenjem kot novim dnem. Tako na koncu obstane le en cilj, dočakati popoln konec, prevzeti odgovornost za vso zmedo, za vso radost in upati z vero da je na koncu le luč ki nas bo vodila do končne poti popolne teme. Kdaj pa le ta pride, nihče ne ve. Le upa.


Besedilo: Janja Grebenšek






Nekje nad mavrico, napisala: Zarja Trkman, september 2019

objavljeno: 7. sep. 2019 19:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. sep. 2019 20:03 ]


Nekje nad mavrico 

(SOMEWHERE OVER THE RAINBOW)


»Lepo ime imaš, DAN!«, tako sem rekla najstniku, Tjašinemu sinu, visokoraslemu fantu. Tvojo mamo sem 4 leta učila in trenirala odbojko. Tedaj je bila tvoja nona predsednica odbojkarskega kluba Merkur. Skupaj z mojo pokojno sestro Klemento sta Jolanda, tvoja babica in Ivan Kovačič postavila temelje novogoriški ženski odbojki.

Pa ne le to, tvoja nona je bila tudi iskrena prijateljica moje sestre, skupaj sta študirali ob delu, Jolanda tudi ob družini, Rajku, tvojemu nonotu, Borutu tvojemu stricu.

Lep spomin me veže na tista leta v odbojki na dneve, ko smo se srečevali s tvojimi najbližjimi na Kaninu (tudi s staro teto Edo in stricem Tonijem, ter z Mojco in Suzano). Pa hribi, gore so nas tudi družile.

Ni še dva meseca, kar sva se z nono Jolando srečali pri frizerju. Ni kazala znakov bolezni. Vedno prisrčno nasmejana ta tvoja nona Jolanda, z nalezljivim smehom, polna vedrine in optimizma, da vendar bo še lepo na tej Zemlji, da bo človek spregledal.

Da bodo ljudje delali v skladu z vrednotami, ki jih je Jolanda vse življenje zagovarjala. Delavnost, spoštovanje, ljubezen. Te vrednote, pa še mnogo drugih jo je krasilo. Lahko si ponosen na svojo babico. Vem, da si ji veliko pomenil in ni čudno, da ti je tvoja mamica Tjaša dala tako lepo ime, Dan.

Naj ji bo lepo, Jolandi, tam nekje daleč, nad mavrico, med zvezdami, kjer so vsi moji predniki, mama, oče, sestra Klementa in nenazadnje moj ljubi Andek. Naj se družijo, naj se smejijo, kartajo, smučajo in plavajo na krilih oblakov, na barvah mavrice.

R.I.P., draga Jolanda, dragi moji vsi. Lepo vam je, svobodni ste. Nekoč, nekje, tam zgoraj se vam pridružim. Z veseljem, ker vem, da vam je lepo.

Ni bolečine, ni žalosti! Ni trpljenja, ni sovraštva!

Je le LJUBEZEN!




Besedilo: Zarja Trkman


Preberite še: 

Raznolike delavnice v VGC Morju Koper, V.Č, september 2019

3. nagrada natečaja za kratko zgodbo 2019: Dare Gozdnikar






Dan na Gori, zapisala: Zarja Trkman

objavljeno: 28. jul. 2019 11:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. avg. 2019 10:35 ]

Draga Zarja! 

Res, lep dan smo si naredili v sredo, poln miline in dušnih dotikov. Srčna hvala za izmenjavo. Lepo je bilo deliti s teboj. Veselim se ponovnega srečanja. Ko boš tako čutila, samo PRIDI. Berem ISKRENO. Dotika se me in me postavlja v realne okvire. Ni spremembe brez bolečine. In bolečina, ki jo deliš izgublja svojo moč. To zelo dobro veš tudi ti. Biti v ravnovesju, v harmoniji, dajati in sprejemati ... pomeni tudi biti zdrav. Tega nas niso naučili. To nas uči življenje. Vsak dan. Vztrajno. Če ne gre zlepa, potem pa zgrda. Zato si napisala ISKRENO. Da bi se nas tvoja zgodba dotaknila, če nas že tuje izkušnje ne učijo. Mogoče pa je že napočil čas, ko se lahko učimo tudi iz izkušenj drugih, saj je to naša odločitev.

Danes sta naju obiskala Orjana in Dražen in sem jim povedala za tvoj obisk. Opazila sta te na slovesu in sta ti zelo hvaležna za prisotnost. 

Silva 


Preživeli smo res en čudovit dan. Si izmenjevali energije, ki so bile polne sočutenja. Izmenjevali smo si izkušnje, trije osemdesetletniki in ena šestinšestedesetletnica, z izjemnimi izkušnjami ob izgubi meni dragih: očeta, mame, sestre in moža. Žalujočima noni in nonotu je bila najina družba (bili sta s sestro) povšeči, prav želela sta si jo. Ker se na slovesu nisva objeli, me je Silva povabila v svoj raj, ki je res raj. Na Goro, v neokrnjeno naravo, s prekrasnim pogledom, z vrtom in rožami, kjer prav vse uspeva, ker je čutiti ljubezen, ki jo modra osemdesetletnika vlagata v vse, česar se lotita. 

V bolečini ob izgubi ljubega 25 letnega vnuka nista sama. Nekaj sto ljudi, morda celo nekaj tisoč se je mlademu košarkarju poklonilo ob raztrosu pepela v Sočo. Prelepa glasba je spremljala obred slovesa in žalovanja. Tista, ki jo je Taras poslušal. Nemo sem stala ob strani in se spraševala, kaj žalujoči občutijo ob vseh izrečenih besed sožalja, ob rokovanjih in objemih. O tem sem Silvo tudi povprašala. 

»Ni mi bilo odveč, ne, ravno nasprotno, bilo mi je lepo, lepa so bila iskrena vsaka srečanja z očmi tistega, ki mi je izrekel sožalje. Bogatili so me s svojo energijo, s svojim sočutjem. Hvaležna sem vsakemu stiku roke, vsakega pogleda, objema. Ker so bili iskreni. Čeprav mnogi neznanci, katerih se je naša bolečina ob izgubi mladeniča dotaknila, so čutili z nami in z žalujočimi podelili bolečino. Ki je tudi zato manjša. Hvaležna sem jim!«, je zaključila Tarasova nona. 

Tudi zato, ker vem, da ji je bilo res do tega, da se družimo, le nekaj dni po boleči izgubi, sem se z veseljem odzvala povabilu. Izkazala sta se za odlična gostitelja. Kosilo je bilo pripravljeno z ljubeznijo, v vsakem grižljaju jo je bilo čutiti. Domača zelenjava, malinovec iz malin, ki jih je nabral Rino, me je spomnila na moje otroštvo, kjer je bil prav domači malinovec največ, kar smo si lahko privoščili. Prav tak, kot smo ga pili na Gori. 

In pogovori? Bogati, lepi, modri, izkušeni. Nobene plehkosti. Le globina, zelena in modra globina. Ki lahko rodi le lep pogovor, ki bogati, prav vsakega, ki mu prisostvuje. 

Poslovili smo se z besedami: »Še pridemo!« In bom tudi šla. Nedvomno! 

Pravi blagoslov, milost, bi rekla sestra Katarina. In tudi »Psi« so bili z nami. Knjiga, ki jo je Silva poklonila svojemu zetu za Abrahama in jo tedaj tudi prebrala. Knjiga, ki sem si jo podarila pred tremi leti za novo leto in jo sedaj prebiram. Knjiga, ki jo je tudi Kiti začela brati na Gori in ki ji jo bom poklonila za rojstni dan. Ker to knjigo preprosto moraš imeti. In jaz jo imam, pa Dražen tudi. Morda je sedaj pravi trenutek, da jo ponovno vzame v roke. Morda, pravim. Kdo ve! Le ON! 



Pogled iz mojega balkona

Tibetanske molilne zastavice, ki jih, mimogrede, ima tudi Silva na Gori, na balkonu ... pogled na Novogoriški "Beverly hills" - Grčna.

Sadovnjak in klopca na mojem vrtu.

Vrt, ki ga obdeluje svakinja, sedaj, ko ga sama ne zmorem in ko moža ni več.

Gredica z rožami.


Besedilo in fotografije: Zarja Trkman




Saj ni res pa je, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 10. jul. 2019 01:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. jul. 2019 04:40 ]


Odprto pismo ZZZS - Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE Nova Gorica, Oddelek imenovanih zdravnikov 


SAJ NI RES PA JE 

Pred tremi leti (maja in junija 2016) sem bila na pet tednov trajajoči rehabilitaciji na Rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani. 


Imam nevrodegenerativno (začelo se je davnega 1999 leta) nevrološko obolenje ALS. Prej »domnevno« PLS (Primarna lateralna skleroza … https://www.mayoclinic.org/…/p…/symptoms-causes/syc-20353968, zdaj ALS ... Amiotrofična lateralna skleroza … https://sl.wikipedia.org/…/Amiotrofi%C4%8Dna_lateralna_skle…  od lanske jeseni. 

Na priporočilo prof. Janeza Zidarja, zaposlenega na Kliničnem institutu za nevrofiziologijo na UKC Ljubljana, je moja zdravnica Enisa Demšar podala predlog na ZZZS OE Nova Gorica.

Danes (torek, 9. julija 2019) dobim odločbo, ki je bila izdana 5. 7. 2019, v kateri piše: citiram:

»Zavarovana oseba Zarja Trkman ni upravičena do zdravljenja v naravnem zdravilišču … Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.
... Pravica do zdraviliškega zdravljenja je zagotovljena pri bolezenskih stanjih, ki so opredeljena v 45. členu Pravil in v primeru, če je pričakovati povrnitev funkcionalnih sposobnosti.
Po pregledu priložene medicinske dokumentacije (izvid napotnega specialista z dne 5.6.2019) imenovani zdravnik ugotavlja, da glede na opisano stanje pri zavarovancu-ki ni možno ugotoviti takšnega bolezenskega stanja, ki v skladu s 45 čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja predstavlja indikacijo za napotitev v zdraviliško zdravljenje ...
V skladu s četrtim odstavkom 81. Člena Zakona pritožba ne zadrži njene izvršitve ...«
Imenovani zdravnik-ica: Kosta Pejić, dr. med.

Ostala sem brez besed. Kako je to možno, kaj naj naredim, v veri, da imam vsaki dve leti pravico do rehabilitacije, pa tega do sedaj nisem izkoristila?
Raziskala bom, nedvomno, kaj je na tem. Nisem pa pripravljena boriti se z mlini na veter (ZZZS, SPIZ), ker je preprosto škoda moje energije, ki jo še kako rabim za zdravljenje, za vsakodnevna opravila ...
Ne prosim za miloščino, ne moledujem, ne zahtevam »nemogočega«.

Zahtevam le tisto, kar mi pripada. Tudi »Pravil« in členov v njih, na katera se sklicuje ZZZS in imenovani zdravnik, ne mislim brati, ker nisem pravnica.

Vem le to, da so moje cimre s Soče, (imajo diagnozo Multipla skleroza) deležne tudi zdraviliškega zdravljenja, pa tudi bolniki s PLS in ALS so do te »rehabilitacije« upravičeni (običajno v zdravilišču »Dva topola« v Izoli).

Zgrožena sem, zapisala sem, pa da vidimo.







Zarje ni, Adriana ni, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 29. jun. 2019 13:17 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. jun. 2019 13:24 ]

Ura je šest. Zvoni, na kapeli zvoni. Znak, da spregovorim tudi tebi, Adrian. 

Zate sem izvedela v težkem trenutku. Ob smrti mojega ljubega moža. Nekdo me je opozoril na intervju Mance Košir s tabo. V oddaji ČAS Za MANCO KOŠIR. Že po nekaj stavkih sem si rekla: TO JE TO. V istem času, ko sem se soočala z izgubo moža, mi je na pot prišel Damijan. Preko njega sem dobila tvoj mejl in ti pisala za intervju. Nemudoma si se odzval ter mi odgovoril na nekaj vprašanj. Objavila sem jih v Spletnem času, katerega ljubiteljska sodelavka sem postala prav takrat. Potem sva se v živo spoznala 15. marca 2016, dober mesec po smrti moža. Na predstavitvi tvoje knjige Izničenje faktorja karme v Novi Gorici. 

Sledila sem ti preko tvojih spletnih strani, marsikaj, kar si napisal,  prevedla in objavila na svojem profilu. Delila sem tvoje objave. 

Priznam, s tvojo pomočjo sem lažje šla skozi težko obdobje ob izgubi moža. Pa tudi sin, ki do takrat ni nič dal na »duhovnost« je samoiniciativno prebral tvojo knjigo Življenje, smrt, življenje. Izjavil je, da tako dobre knjige še ni bral. Izjava, ki se me je dotaknila. Takrat je bil star 30 let. 

Prijavila sem se na delavnico v Novem, še isto leto. Tam sem spoznala Saša, na katerega sem naletela najprej. Postala sva odlična prijatelja. To je bilo leta 2016. Sledila sem tvojemu delu, naredila tečaj IM, se udeleževala vseh tvojih delavnic. Sicer pa saj sam veš. Pomagal si mi na način, ki mi je odgovarjal. Posredno, iz daljave. Brez kakšnih pogovorov. Skratka, hvaležna sem ti za izkušnjo tvoje prisotnosti v svojem življenju. 

Kljub tvojim pomislekom sem uspešno speljala tudi Dekonstrukcijo iluzije. In zdaj živim, polno živim. Pa čeprav si se bal, da bom zapadla v največjo depresijo v svojem življenju. Ni se zgodilo to. Ravno nasprotno. 

Še nikoli se nisem počutila tako uravnoteženo, kot se zdaj. Ne vem, koliko je pri tem tvojih zaslug, pa tudi važno ni. Pomembno je le to, da se v svoji koži zelo dobro počutim. Delujem v skladu s svojo vestjo. Pomagam, če me prosijo za pomoč. Vse, kar delam, delam na prostovoljni ravni. To me osrečuje. Ne denar. Prijateljstva in odnosi z ljudmi, ki so na moji valovni dolžini, me bogatijo. Ne pustim si tega vzeti. Ne nosim maske na obrazu. Sem odkrita in iskrena, da včasih boli, je rekla Lilijana Reljič. 

In zakaj to zdaj pišem? Ker sem tudi jaz le človek, sem tudi ranljiva, s čustvi, ki si jih dovolim izraziti. Ker SEM. Ker hočem, da veš, da SEM. Da obstajam. 

Tudi zato to pišem, ker me moti odnos Adriana do Zarje. Tako to je, zakaj bi se sprenevedala. 

Zarje ni, Adriana ni. Sva le ti in jaz. Čisti duši, brez prepričanj, brez predsodkov. Brez nepotrebnih titul, brez naučenega znanja. Preprosto SVA. 

In naj tako tudi ostane. 

Grem svojo pot, sledim temu, kar delaš, uspelo mi je celo prebrati tvoji dve knjigi, Veličastnega Saturna in zdaj še Sončni labirint. Imam skoraj vse tvoje knjige, a jih ne berem. Nekoč si izjavil, da jih lahko vržem stran, da jih ni treba brati. Ja, ni mi jih treba brati, lahko pa jih poklanjam, kajne? In to tudi delam. 

Zakaj to pišem? Zakaj tako na dolgo, boš morda rekel. Ker sem ti hotela nekaj reči, te nekaj vprašati. A ni več te potrebe. Saj sam veš, ni treba, da to izrečem »na glas«. Očistila sem se navlake in to je smisel tega pisanja. Katarza. Temu rečem katarza.

Želim ti lepo poletje, uživaj še naprej v delu, ki ga opravljaš.

Če se te je moje pismo dotaknilo, če se je dotaknilo Adriana, je moj namen dosežen. Če se ga ni, mi je popolnoma vseeno. Če se boš nanj odzval, je ok, sicer pa tudi.

Govoril-a sem, bi rekel Indijanec.

Pisala sem, bi rekla Zarja. Adrianu je pisala.

Bodi dobro, kjerkoli pač si, delaj še naprej dobro, za ljudi, za naravo.


Z ljubeznijo, Zarja

Love & Light, Aurora


V Novi Gorici, 29.6.2019



Ura je 6.44. Kreativno pisanje? Morda, kdo bi vedel.

Spicy Señorita presenta: ''Vse kar vam noseča najboljša prijateljica NI povedala!'', napisala Adrijana Mijatovič

objavljeno: 29. nov. 2018 01:33 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. dec. 2018 03:27 ]



Spicy Señorita presenta:
''Vse kar vam noseča najboljša prijateljica NI povedala!''




Zgodilo se je, v Parizu, v najbolj romantičnem mestu na svetu se je en spermij prisesal na najbolj neromantično dekle, ki obstaja!

Nikoli nisem načrtovala družine, otroci so mi bili zanimivi samo za igranje ter učenje neumnosti. Od najboljše prijateljice otroke sem naučila vse tisto, česar otroci ne bi smeli vedeti. Bila sem dekle, ki bi žurersko življenje lahko vštela v delovno dobo ter zahvaljujoč temu, se predčasno upokojila. Dom mi je služil več ali manj za shranjevanje osebnih predmetov, občasno spanje, tuširanje ter kuhanje. A v vlogi varuške sem se znašla zelo dobro, na vlogo mame me je zelo dobro pripravila moja 'bestička' ter njena dva otroka. Mala princeska me je tako rada presenetila s polno 'usrano' plenico ter z bujenjem ponoči, ker ''ji je nekdo vzel cucelj'', mali pikec pa mi je z objemi ter crkljanjem pokazal, da otroci niso samo mala slinava ter kričeča bitja.

Vsaka nosečnost je drugačna, ženske se razlikujemo med seboj, zato ta dogodek vsaka sprejema ter doživlja drugače. Jaz se počutim kot glavna junakinja v grozljivki ''Alien''.
Z Mojco (op. p 'moja najboljša prijateljica) sem preživela ogromno časa v obeh njenih nosečnostih. Zaupala mi je marsikaj, vendar sedaj, ko sama doživljam nosečnost, opažam, da mi je marsikaj zamolčala☺. Jo bom na naslednji kavi malo okregala!

In tako je prišel čas, da vam iskreno, brez dlake na jeziku opišem svoje prigode in nezgode ☺:


1. Test za opravljanje nosečnosti: baje obstaja tudi takšen, kjer lulaš direktno na palčko. Tega, prosim, NE kupujte, ker že z lulanjem v lonček ter namakanje testa v urin sam po sebi ni nič kaj zabavno. Vse skupaj poslabša dejstvo, da je to priporočljivo narediti zjutraj na tešče, pred kavo … DA, PRED KAVO! Rezultat: polulana jaz, polulan lonček ter pozitiven test. Nasvet: spijte tisto hudičevo kavo, ter s pomočjo kegljeve vaje dozirajte urin v lonček!

Fotografija: internet

2. ''Ooopaaa, a smo se malo poredili?''
Ženska do treh mesecev ne bo obširnemu svetu povedala, da je v blaženem stanju. Izjeme so seveda tiste, ki si želijo pozornosti. Vse skupaj pa je težje, če prvo trimesečje preživljaš v poletnem času. Počasi naraščajoč trebušček ter oprijete poletne oblekice in kopalke ne gredo skupaj brez neumne izjave: ''Ali si se malo zredila?''
Najboljši odgovor, ki utiša še tako nesramna usta (ZAKAJ ima človek občutek, da mora nekaj takega sploh vprašati??!! ZAKAJ??!) je: ''DA, postala bom ... DEBELA!''
Svoje najljubše hlače sem morala zamenjati za nosečniške! Že samo 'potovanje' na oddelek za nosečnice mi je bila najbolj grozna stvar, vse od tistega lulanja v lonček! Tukaj sem si z vso pravico lahko rekla: '' #$@&%*!, nimam kaj za oblečt!'' Barbike, ki obožujejo kič ter dekleta brez smisla za modo, bodo našle raj, me, katera najljubša barva je črna in striktno samo črna ter poslušamo glasbo, ki jo ljudje brez okusa imenujejo satanistična, pa stojimo sredi trgovine ter prvič v življenju razmišljamo, da bi kupile … pajkice!!!!!! A ker imam Kim Kardashian postavo brez jošk, sem se vseeno pogumno podala na lov za črnino!
Rezultat: 60€ zapravljenega denarja, jaz še vedno nimam kaj za obleči in ljudje še vedno mislijo da bom debela!

3. Jutranje slabosti: KDO na tem svetu je nosečniško slabost poimenoval 'jutranjo'? KDO??? Ker verjameš vsemu napisanemu ter ti nobena ženska ne pove iskreno, si ob prvi jutranji slabosti rečeš: ''Ah, saj bo hitro minilo … do službe bom že vredu!'' Ko si ob 4ih popoldan v službi še vedno kot kisla limona z lepo zgodovino bruhanja za seboj, ugotoviš, da so ti lagali! Edino iskreno mi je odgovorila moja mama: ''Joooj moja Adrijana, še v življenju nisem toliko 'prekozlala', kot ko sem bila s tabo noseča!'' No super … WC školjka je postala moja nova najboljša prijateljica ter trda opora - dobesedno!
Zjutraj sem se zbudila podobna nekakšni mutaciji zmaja ter mrliča, bila sem kot kup nesreče, ker so mi nevidna bitja izsesala vso energijo … dekletu, ki je oboževalo hrano, ji je le ta smrdela, nakupovanje hrane ter kuhanje kosila je bilo zelo adrenalinsko ter pri 34-ih letih sem si začela kupovati čokolino! Naj vam povem draga dekleta … vse boste izbruhale, ne samo hrano, ampak celega hudiča!
Torej, jutranja slabost traja 24 ur, ne ješ, ne spiš, tvoj novi dom postane WC!


4. Ooo fuj … kakšen je to … izcedek???!
Ženske imamo veliko izbiro intimnih mil ter raznoraznih sredstev, da naša 'prijateljica' diši kot rožica. Jaz celo rada kupim odišavljeni toaletni papir - le najboljše zanjo! A v času nosečnosti doživiš šok, kaj lahko tvoja odišavljena rožica 'izpusti' na 15€ vredne tangice … OMG! Skrbiš zanjo, kot da je iz zlata, v zahvalo pa dobiš nekakšen izcedek ter se počutiš izdano. Moj ginekolog pravi: ''To je čisto normalno, lulika ti sedaj ne bo ravno dišala po rožicah … to so pač hormoni!''

Kupila sem si jumbo XXL družinski paket dnevnih vložkov, s 'prijateljico' sva do nadaljnjega skregani!

5. OMG, ne vidim svoje lulike!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Pa ostanimo še malo pri njej!
To je bilo sporočilo, ki sem ga poslala glavnemu krivcu za svoje stanje. Njemu je bilo to blazno smešno, meni precej manj! Pri vstopu v 6 mesec sem med tuširanjem pograbila britvico, da privoščim svoji prijateljici novo frizurico. Končala sem kot oskubljena kokoš! Zakaj? Ker je zaradi trebuha nisem videla!!! Britje na slepo je bilo blazno neuspešno, minila me je volja, da se lotim še britja nog. Ko sem pojamrala o zaraščenosti svojega telesa sodelavki, ki me vedno razume ter potolaži, je omenila britje z ogledalom … ali to ali da me brije fant ☺. Nič … gremo kupit večje ogledalo☺!

Fotografija: internet

6. Nihanje razpoloženja oziroma: kako te v jok spravi reklama za suhe ter poškodovane lase!
Menstrualni hormoni so proti nosečniškim pravi angeli! Tukaj te resnično nihče ne razume, niti sama sebe … v jok te spravijo razne banalnosti in moja tečnoba je dosegla vrhunec! Dobesedno sem postala pošast ter se iskreno opravičujem svojim prijateljem, ki so se srečali s tem grozljivim bitjem!
Če imaš med menstruacijo občutek, da te nihče nima rad, se med nosečnostjo počutiš, kot da si sama na tem svetu ter so okoli tebe nekakšna nerazumljiva vesoljska bitja. S tvojim telesom se dogajajo čudne ter nerazumljive stvari ter ti razpoloženje lahko pokvari že padli košček čokolade, ki ga zaradi trebuha komaj lahko pobereš!
Mimogrede - gledala sem film 'Pobeg iz Alcatraza' … ne morem opisati količine solz, ki sem jo izpustila, ko je Clint Eastwood pobegnil iz zapora … to ni bil jok, ljudje, to je bilo neutolažljivo jokanje ter cela razpackana maskara plus eyeliner!

7. Vstajanje iz postelje ter nočno obračanje iz boka na bok štejem v ekstremne športe!
Vsa tista dekleta z viški kilogrami, ki ste si poleti nakopale malo sramote s plezanjem na flamingota, veste kako se počutim. Kako se nosečka obrača ponoči v postelji ter kako leze ven iz nje, je dobesedno tako, kot smešni FB posnetki štorastih punc na napihljivem labodu … DOBESEDNO! Med obračanjem sprožim rahli potres, vstajanje iz postelje brez zvočnih efektov ne gre … počutim se kot tank iz 2. svetovne vojne oziroma kot želva, ki se 'prekucne' na bok!

8. Dojenčkova brca v trebuhu kot horror film☺.
Zanimivo je poslušati ženske, kako razneženo govorijo o brcanju ter premikih svojega otročička, zaradi hormonov potočijo tudi kako solzico. In potem sem tukaj jaz. Počutim se kot Sigourney Weaver v horror uspešnici 'Alien'. Vem, da se sliši zelo ne-materinsko, ampak iskreno. Priznam … je zelo lep občutek, ko začutiš svojega otroka in tudi jaz postanem čutvena, a ko ima mala ninja svoje ''žute minute'', samo zaprepadeno čakaš, kdaj bo izkočil iz tvojega trebuha - dobesedno! Da, v meni raste malo vesoljsko bitje, ki bo očitno žurer po mamici☺.

Fotografija: internet

9. Pozor, prihaja Michellin!
V 7 mesecu nosečnosti sem prvič v življenju zasovražila nakupovanje! Zakaj? Ne samo, da se želva premika hitreje kot jaz, ampak zaradi otekanja nog, rastočega trebuha ter bolečin v hrbtu je tvoje gibanje omejeno … ko sem se premikala po shopping centru 0,0005 km/h, mi je moj fant rekel: ''Alo Michellinko, bi šlo tole premikanje malo hitreje?'' Ker se resnično počutiš kot Michellin balon, ter ker je blazno simpatičen in je obljubil tortico, sva nasmejana s polževo hitrostjo prispela na cilj☺.


A kljub raznoraznim nevšečnostim je na koncu, ko objameš svojega dojenčka, vse vredno in pozabljeno … tako vsaj pravijo mamice☺!


Adrijana.


p.s. Bodite brez skrbi, da bom brez dlake na jeziku opisala porod! #ComingSoon




Preberite še: 


http://www.inovelmedia.si/home/dogodki/objave-dogodki/9primorskipravljicnifestival

Predstavljaj si, napisala: Zarja Trkman, oktober 2018

objavljeno: 2. okt. 2018 00:25 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 9. okt. 2018 03:19 ]



………. IMAGINE ………… 



Predstavljaj si: 
ujeti neskončni trenutek večnosti. 
Ne moreš? 
Seveda ne, ker nisi bil na njem. 
Če pa si bil, si ga lahko.
In mi smo ga, jaz sem ga. 
Ker vem, da je. 
Ker vem, da obstaja. 
Neskončni trenutek večnosti. 


Tako se mi je zapisalo, ko sem se spočila od tega neskončnega trenutka večnosti. Ki se je zgodil 14. septembra v SReČNI hiši. Med iskrenimi prijatelji, v objemu ISKRENE resničnosti, večnosti. Lahko bi trajal, ta neskončni trenutek večnosti. Ve neskončnost, v večnost.

Bistroumni nesmisel, kot molče trobental bo: Spominjaj se smrti.


Spominjaj se večnosti.


Pa vendarle je bil trenutek, ki še traja, ki je večen. Ki je iskren in srčen. Kot so iskreni in srčni vsi, ki so si vzeli čas za ISKRENO. Ki so mi dali največje darilo, ki ga lahko dobim. Svoj čas, ki so mi poklonili svoj čas. Kot bi mi dali del sebe, ki ga ne bodo nikoli več dobili nazaj.

Trenutek večnosti, ki je neskončen, ki traja in traja.


Streznitev. Spust na zemljo. Z nebes, z neba posutega z zvezdo, tudi zvezdo večera, kot so me nekateri poimenovali. Pa nisem hotela biti, star, še zdaleč ne. Zapisala sem: nisem zvezda, sem SONCE. In zopet nesmisel. Saj SONCE je ZVEZDA.

Torej sem bila zvezda, ker sem sonce in sonce je zvezda.

Filozofiram, ker ne spim. Mi telo ne dopušča. Spanja. Ker je nemirno, ker so tiki, ker so krči, ki jih umirim tako, da vstanem. In sem vstala in zdaj pišem.


Lep je bil večer z ISKRENO. Globoko čustven. Orosilo se je marsikatero oko ob prebiranju besed, ki so se mi zapisale v ISKRENI. Čutila se je izjemna energija, ki nas je povezovala. Vsakega z vsakim. Vsakega s celoto. Vsakega z neskončnim trenutkom večnosti.


Predstavljal si ga,

Neskončen trenutek večnosti.


Imagine,
Infinity moment of eternity.

Imagine je sedaj tvoja, naša pesem, ne od Lennona, mi je napisala Barbara. Ker smo pritegnili občuteno zapeti Imagine z glasom Matije ob spremljavi kitare. Vsi in je zvenela fantastično, ubrano in srčno. Mehki zvoki so odzvanjali v noč. Energija, ki si jo začutil v vsaki celici telesa. Ki te je ponesla v neskončnost, v večnost. V vsenavzočnost zavesti, v mir in tišino.

Aleluja.

Naslednja meni ljuba, zapeta tako, da se je naježila koža, da je srh spreletel telo.

Tako in še lepše je bilo. Božansko in neopisljivo z besedami.

Hvaležna, neizmerno hvaležna sem za ta večer. Ki mi je prinesel olajšanje, da je za mano. Ta večer, večer nabit s čustvi, vserazličnimi, močnimi in presunljivi. Skozi jok do smeha, skozi trnje do zvezd.

Per aspera ad astra. Tako je bilo, taki sta bili dve leti, ki zaznamujejo ISKRENO.

Skozi trnje do zvezd.

Do SONCA in nazaj sem HVALEŽNA. Hvaležna za ta večer, za to danost, za dar, ki ste mi ga poklonili, dragi prijatelji.


Hvala!!!


18. 9. ob 00:14 … saj ni res, pa je.


Napisala: Zarja Trkman




Natečaj za kratko zgodbo

Poseben dan, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 3. sep. 2018 23:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. sep. 2018 23:50 ]

Danes je en tak prav poseben dan. Dan odprtih vrat Tehnike Infinity Alignment v Srečni hiši. Jean Marc je predstavil svojo metodo zainteresiranim poslušalkam, ja prav ste prebrali … le ženske so bile, če izvzamen naša dva moška študenta in avtorja metode. 

Popoldan je sledilo celjenje, ki so ga izvajali »naši«, naša skupina »študentov«, ki že uspešno izvaja Healing, kot se temu reče v angleščini. 

Sama sem se raje prepustila Sašotu, moji sorodni duši. Oba sva en tak nepopisan papir, oba otroka v duši, veže naju neka posebna vez.  Sašotov oče je bil moj najboljši kolega, ko sem učila na Srednji lesarski šoli. In evo, zdaj je pa Sašo moj najboljši, najbolj pristen, najbolj odprt »sošolec« pri študiju IA tehnike. 

Naredil je reading in mi že takoj povedal, da se mu je pokazal moj pokojni mož, češ, da še nisva pretrgala vezi, oz. da ga še nisem spustila, da odide. Začuda!!! 

Kakorkoli, kasneje je sledilo presenetljivo dogajanje. Ko je Sašo delal s svetlobnimi kroglami na meni že drugič, sem šla v globoko meditacijo in doživela  nekaj, kar sva kasneje poskušala s Sašotom razumeti. Vse se je poklopilo. Prav neverjetno!!! 

Mislila sem, da sem zaspala in začela smrčati. Naenkrat sem bila popolnoma prisebna, a še vedno zaprtih oči. »Smrčanje« se je spremenilo v hlastanje za zrakom. Nekam znano mi je bilo, a nisem vedela, kaj se dogaja. Potem sem sproščeno zadihala. Pred očmi se mi je pojavil temen velik krog in v njem majhni možgančki, prave oblike, pisani možgančki. Fascinanten prizor!!! Nikoli do tedaj nisem »videla« slik ob celjenju. Prvič se mi je to zgodila. 

Še zdaj povsem jasno vidim majhne možgane, mavričnih barv, oblika je bila popolna, ni bilo nobenega dvoma … možgani so bili. Majhni možgani! Prizor je trajal kar nekaj sekund, potem me je zajela tema.

Ko Sašo konča, podelim izkušnjo hlastanja za zrakom z njim. On pa: »Imel sem občutek, da si zadihala kot pri rojstvu, ko otroka udarijo po zadnjici in zadiha«. Ko sem mu povedala še za prizor, ki sem ga videla, nisva mogla verjeti. Ne Sašo, niti jaz. Pa vendarle je bilo vse tako jasno. Povezala sva še z Andekom in sklenila sem: »Andek me je spustil, moje hlastanje za zrakom je bilo »rojstvo« nečesa novega.«

Morda se sliši malce neverjetno, utopično, iluzorno, a je bilo tako globoko in tako sinhrono, da ne more biti »kar nekaj«...moja domišljija …. ni bila!!!

Hvala ti, Sašo,  za to neverjetno izkušnjo, izkušnjo nečesa, ki ni v domeni tuzemeljskega življenja, izkušnjo nečesa, kar ne znam poimenovati.

Infinity Alignement.

Hvala tudi tebi, dragi Andek, da si me osvobodil, da si me izpustil, da grem dalje. V neskončnost, kjer se bova ponovno srečala, a v povsem drugi dimenziji, v drugih energijah, kjer je VSE in kjer je Eno.

HVALEŽNOST je to, kar ta trenutek občutim. Hvaležnost do vseh in vsakogar. Neskončna ljubezen me prežema. Objemam ves svet in ga imam neizmerno rada. Rada vse ljudi, vso naravo, ves SVET.

LOVE!!! Ljubezen!

Hvala, hvala, hvala!!!


Zarja Trkman


Spicy Señorita presenta: ''PMS ali: ko ženska postane hudič!'', napisala Adrijana Mijatovič

objavljeno: 29. maj 2018 01:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. maj 2018 02:39 ]



Spicy Señorita presenta:
''PMS ali: ko ženska postane hudič!''



Zakaj sem se odločila, da bom pisala o tej temi? Zato ker mi je fant pri prejšnjem PMS-ju zabrusil: ''Naslednjič, ko boš spet v tistih svojih dnevih, bom izklopil telefon! Ti res nisi normalna!''

PMS - predmenstrualni sindrom … to ni mit, to resnično obstaja! Ne bom pisala o tem, kako imamo ženske občutljive prsi v tem obdobju ali kako smo razdražene in menjavamo razpoloženje 256x na dan ter da nas morajo moški razumeti. NE! Napisala bom resnico …, ker draga dekleta, le priznajte, kapo dol vsem moškim, ki nas prenašajo v tem peklenskem obdobju! ☺



Torej, kako se je vse začelo?
Ko sem bila svobodna, kot ptiček na veji ali po domače povedano, ko sem bila samska, so moj PMS trpele prijateljice in naj izkoristim ta trenutek ter se jim javno zahvalim za vso podporo pri prenašanju svojih dramatičnih izpadov! Za ljubimce mi je bilo vseeno, če so trpeli, v sarkazmu bi lahko diplomirala z odliko, ubogi reveži so raje izklopili zeleno piko na Messengerju, kot prenašali moje napade, na katere bi bil ponosen celo Vladimir Putin. Meni je bilo blazno zabavno, a drugim? Niti ne! A potem je prišla ljubezen … in dobiš moškega, ki tvojega PMS ne bo prenašal in pika! Sem čustveni in nežni labod, pravim jaz … on trdi, da sem psihopatinja! Ko sem mu želela razložiti, da jaz proti temu ne morem nič, da so hormoni močnejši od mene, ter da me takrat mora imeti še bolj rad, mi je zabrusil: ''Ni me v času tvojega PMS-a, javi se, ko te bo minilo!''
Takoj sem se seveda potožila prijateljici, kako je nerazumevajoč ter kje je moja moralna podpora v tem težkem obdobju. Ženska kot ženska se je strinjala, kolega pa mi je rekel: ''Ha ha ha ha, ker car, tip ima jajca!''


Da to ni nekaj, kar smo si izmislile ženske, da bi nam služilo kot izgovor za nenormalno obnašanje, govori podatek, da so predmenstrualni sindrom prvi omenjali že antični Grki. Vendar pa ga je medicina uradno priznala šele leta 1931. Strinjamo se prav vsi, da v času PMS-a nobenemu od spolov ni lahko. Ženske smo ob 8:35 zjutraj z muffinom in kavo v roki nežna bitja, potrebna ljubezni ter objema, pisarimo ter klicarimo svoje partnerje ter sitnarimo z vprašanjem: ''Ali me imaš rad?'' Seveda je edini možni in pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje 'DA', ker to je edini čas, ko moški razmišljajo z vsako možgansko celico v glavi! Čez natanko 45 sekund pa žensko obsede hudič! Tukaj ne pomaga noben eksorcizem ter fraze: ''rad te imam, lepa si, shujšala si,…''. To je tako, kot če bi izpustil razjarjenega bika na ulico, kjer so vsi oblečeni v rdečo! V naši glavi ne funkcionira niti ena možganska celica, v njej je samo eno malo bitje z rožički, ki nas prepričuje, kako je cel svet proti nam, nihče nas ne razume, težko je biti ženska, sem osamljena, bolijo me joški, sem napihnjena, imam mozolj sredi ''face'', za zajtrk sem pojedla 3 muffine ter čips, za kosilo sendvič s suho salamo in 0,5kg majoneze ter čokolado, slabo mi je, spet sem lačna, joče mi se, nihče me nima rad! In po vsem tem pride najhujši možni scenarij … ženska v roko vzame telefon!!!!! Takrat malemu hudičku v naši glavi zrastejo rožički, to malo bitje postane SATAN! In to nisem jaz, to je moja Schauma … mislim, PMS! ☺ Ženske proti temu res ne moremo nič, to bitje je močnejše od nas in ko nas premaga ter prevzame cel naš um in telo se začne teror in kaos! Jaz resnično verjamem, da ženske takrat izgledamo v očeh moških kor Godzilla! In sedaj je prišel trenutek, ko verjetno vsi pričakujete, da vam bom dala kakšen dober nasvet. Za ženske, da bomo lažje preživele to vojno obdobje, ter za moške, da ne boste trpeli tega največjega zla. Naj vam povem iskreno … dober nasvet NE obstaja, tukaj je trpljenje doživljenjsko ter neizogibno. Kruto, a iskreno, in čas je, da se s tem sprijaznimo! Situacijo sicer lahko omilimo, moški lahko zapravite malo premoženje za čokolado ter vsak mesec dobite kakšen novi siv las ter izkoristite 'paket neskončni' s poslanimi sporočili: ''rad te imam, ne nisi tečna, …'' ter lažete, kako jo razumete, ker BOG NE DAJ, da bi žensko v tem času ignorirali!! Tega NE počnite in to je edini nasvet, ki vam ga lahko ponudim ☺. Ženske pa se moramo sprijazniti, da bomo 1x na mesec največje zlo tega sveta in da nas takrat nihče ne more imeti rad, ker smo: katastrofe, hudič, pošast, nekakšen mutant laboda, ki niti slučajno ni nežen!



Torej, kaj smo se naučili iz tega članka? Da zmagovalca tukaj ni! Enkrat mesečno bomo trpeli do konca svojih oziroma njenih dni ☺!

Napisala: Adrijana Mijatovič



Viri fotografij:


https://www.pinterest.com/pin/552676185508182714/


https://pinmastero.blogspot.si/2013/12/haha-every-girl-on-their.html


http://themetapicture.com/just-a-dad-doing-his-job/


https://store.gnarlytees.com/products/pms





Preberite še: 


Jeseni v mestu (Jurij Hudolin)







Jeseni v mestu pod gradom (Jurij Hudolin)






1-10 of 34