Danes bo MOJ. Mauro, srečna sem. 

Moj boš in z mano ti bo lepo, kot bo lepo meni. Uživala bova vsak dan in vsako noč. Vedno skupaj, v dobrem in slabem. Ma ne, ne, poroke ne bo, le tiha globoka zveza. Brez besed, jaz v tebi, ti ob meni, povsod okrog mene, dragi Mauro. 

Razkrijem SKRIVNOST-nega Maurota? 

Mauro je moje novo stanovanje v Gorici, v Italiji. Mauro je ta skrivnostni ljubimec, ki buri mojo domišljijo. Stanovanje, atrijsko stanovanje v Gorici, v prekrasnem okolišu, med trtami in travniki, slivami in češnjami. Pod gozdom, pod Kalvarijo, malo pred Lučnikom, a še v mestu Gorizia. 

Si presenečen-a, začuden-a? silno sem se zabavala, ko sem pisala o njem, o mojem »ljubimcu«. Zagonetno, igrivo, neopredeljivo je bilo moje pisanje. Zdaj pa, ko vem, da bo danes tudi uradno moj tale Mauro, zdaj je skrivnostni ljubimec razkrit. 

Mauro je prekrasen apartma. Atrijsko stanovanje, z dvema atrijema, na JV strani malo večji atrij, na SZ manjši, zelo intimen, obdan z zelenjem, s češnjo nad glavami mojih intimnih gostov. Tale ne bo za vsakega, ker prideš vanj preko spalnice. V mojo spalnico pa nima vstopa vsakdo, hehehe. Le izbranci. Morda pa boš med njimi, kdo bi vedel. 

Stanovanje meri 57 kvadratov, ima tudi klet 8 metrov ter skupni prostor. Atrija merita skupaj kar 75 metrov. Prav zaradi tega, kupujem to stanovanje, ki je bilo zgrajeno leta 2010. Zrihtano v nulo, z ograjenim lepim parkiriščem na daljinsko odpiranje, z možnostjo nadstrešnice za avto. 

Ti rečem, ni da ni. Lastnika pa tako prijazna, da je kaj. Nisem še imela opravka s tako fejst mladim parom, s 4-letno hčerkico. Kot da se poznamo od nekdaj. On s Sardinije, ona Napolitanka. On policaj, ona gospodinja. Ja, lahko si privoščijo, da je mamica doma z otrokom. On zasluži dovolj. Oba s prefinjenim okusom za lepo. Stanovanje z najboljšimi materiali, z energetsko oceno B, z nizkimi stroški.

Zadetek v polno. Sprememba življenjskega sloga, med novimi ljudmi, med Italijani, v drugi državi, v mestu z IDENTITETO. To sem rabila. Veliko spremembo, nov izziv. Bom zmogla, ne skrbi!

Srečna in HVALEŽNA za to DANOST, za OBILJE, za leto 2020, za leto krize, ki pa je zame nadvse USPEŠNO.

NAJ BO TAKO do konca leta!

Zagledam ga. Njegove fotografije, njegova dela. Zaljubim se, na prvi pogled. Vanj. Idealen je zame. Sofisticiran, urejen u nulo, bi rekli ta mladi, uglajen. Tako deluje, na prvi pogled. 

Prve dni ga opazujem le od daleč. Vsak dan se peljem 7 km, 20 minut s skuterjem. Ne ve, on ne ve zame, ne še. Tudi prijateljico peljem. Da ga vidi, od daleč, ne prav od daleč. Parkirava, ne vidi naju, midve pa njega lahko mirno opazujeva. Njegov stil, urejenost in sofisticiranost. 

Klavdija: »Idealen je zate, vsaj tako, na prvi pogled. Zaslužiš si ga, saj že tri leta iščeš. Njega! Našla si ga ali pa je on našel tebe. Ob pravem trenutku je bil na pravem mestu,« se zasmeje Klavdija. »Zdaj ne boš več rabila najinega stanovanja, pa tudi svojega ne, lahko se preseliš kar k njemu. Živi v krasnem atrijskem stanovanju, v čudoviti okolici, med travniki in trtami, s Kalvarijo zadaj, nedaleč od Soče, nedaleč od gozda, nedaleč od centra Gorice,« nadaljuje prijateljica. »Naj ti uspe, namenjen ti je, tako sem začutila,« še pripomni moja cimra iz oskrbovanega stanovanja. »Lep je!« 

Strinjam se z njo. Doma navežem stik, preko e-pošte. Komunicirava angleško. Opraviči se za svojo angleščino. Italijan je. Opravičim se za svojo italijanščino, ki je preslaba. Bova angleško, no problem. On. Zasmejem se. Njegova angleščina je celo boljša od moje. 

Do 9. avgusta sem na dopustu. Ko se vrnem se lahko srečava v živo. Pri meni doma,« pravi Mavrizio. Ja, tako mu je ime. Čez 4 mesece bom prost,« nadaljuje. 

»Ok, torej čez teden dni v živo, potem pa, čez 4 mesece ali pa čez osem, ko se vrnem s križarjenja okoli sveta, skupaj, velja?« jaz.

Komaj čakam, da ga vidim, da se ga dotaknem. Začutila sem njegovo lepo energijo, se vanj zaljubila, v njegovo umetnost. Fotograf je, z izbranim okusom za motiv. Za lepo. Prelepe fotke dela. Veliko nagrad je že požel, pa tudi piše dobro. Brala sem njegove objave na njegovem fb profilu. Mojih let je, morda malo mlajši. Ali pa le zgleda tako. Saj tudi jaz ne kažem svojih let. Imava veliko skupnega. Oba obožujeva naravo, živali, imava rada mir in tišino, lepe stvari. Oba izbranega okusa. Tudi on je navdušen nad mojim pisanjem, celo nad mojimi fotkami. Nad mano!

Duši dvojčici, se vprašam. Recimo. Namenjena sva si, o tem ni dvoma. Upam, da bo ljubezen na prvi pogled prerasla v trajno ljubezen.

Nikoli ne reci nikoli, se je še enkrat več izkazal za res-nično. No ja, poročila se ne bom z njim, enkrat je bilo dovolj. Živela pa bom, ob njem, v njem, z njim. Do konca življenja in še naprej.

Andek, hvala, da si mi ga poslal na pot. Da sva se našla. On in jaz. In hvala za tvoj blagoslov in pomoč. Da bodo moje sanje postale resničnost. Le še najina dva odrasla otroka naj dasta žegen in »kupčija« bo sklenjena.

Naj sanjajoča zgodba postane RES-NIČNA. Naj bo tako, kot ON hoče.

HVALEŽNA!

---

---

---

---

Sem Zarja Trkman, invalidsko upokojena profesorica športne vzgoje, v 67 letu sem, v pokoju od leta 1997. Domnevno imam degenerativno nevrološko obolenje, zdaj dve leti hipotetično diagnozo ALS, pred tem pa PLS. Do sedaj sem bila deležna le rehabilitacije na Soči v Ljubljani, obnovitvene rehabilitacije ne dobim že 4 leta, čeprav mi menda pripada vsaki dve leti. 

Za gibanje uporabljam invalidski voziček z dodatnim pogonom, ki sem ga sama kupila, ko je mož doživel prometno nesrečo (zbili so ga na prehodu za kolesarje v Gorici, Italija in je po treh mesecih podlegel hudim poškodbam možganov), zložljiv mini skuter (ZZZS), večji trikolesni skuter (sama sem ga kupila) in hoduljo (ZZZS). Vozim avto z avtomatskimi prestavami. Živim sama, odrasla otroka sta si ustvarila družini daleč stran od mene.

Štiri leta sem ljubiteljska dopisnica Spletnega čas-a, časopisa prihodnosti. Ta medij bom izkoristila za odprto pismo.

Zakaj ga pišem? Pred dvema dnevoma ste z odlokom prepovedali vsako druženje več kot petih ljudi na javnih površinah. Pozivate naj ostanemo doma. Sodu je izbilo dno vaše SMS sporočilo, ki smo ga menda dobili vsi, ki posedujemo mobilni telefon. Sprašujem in ugotavljam naslednje:

---

---

---

Tega odprtega pisma sem se lotila zgolj zato, da osvetlim dogajanje v avli pred Slovesno prireditvijo na kulturni praznik, 8.2.2020, ob 20.00, iz svojega zornega kota. Da opozorim na neresnice, ki se pojavljajo v zapisu Ekipe Kulturnega doma Nova Gorica. Tako je podpisan pričujoči zapis.

Ker sem se počutila drugorazredno, zavrnjeno in užaloščeno. Tako hudo mi še ni bilo, hudo predvsem zato, ker bi od take ustanove, njenih zaposlenih pričakovala več razumevanja in spoštovanja do ljudi, ki se zaradi dejstva, da niso bili povabljeni, niso mogli udeležiti dogodka.


Kulturni dom na socialnem omrežju, Nova Gorica, 11.2.2020

Ob tem, ko še vedno prejemamo številne prisrčne čestitke ob našem jubileju in sobotni slavnosti tako iz domovine kot tujine, se moramo danes odzvati tudi na neresnice.

Neresnice? Kakšne neresnice, lepo vas prosim? Resnici sta najmanj dve. Vaša in moja, pa tudi resnica pričujočih omenjenemu neljubemu dogodku, ki to tudi je.

Ki se pod pretvezo »zavrnjenega vstopa v dvorano na večer slovesne prireditve«

Pretvezo? Zakaj pretvezo? Ni treba pisati »Zavrnjeni vstop v dvorano na večer slovesne prireditve« v opuščajih, ker nam je, ne le meni, tudi drugim bil resnično zavrnjen vstop v dvorano na SLOVESNO PRIREDITEV, ki je prav zaradi tega dobila slab prizvok.

že vse od nedelje

Že v soboto, 8.2.2020 zvečer sem objavila prvo »gloso« na svojem profilu še v času, ko je sloves-nost potekala, razočarana, žalostna in neprijetno presenečena nad tem, kar se je dogajalo v avli Kulturnega doma Nova Gorica, 8. februarja 2020, nekaj pred dvajseto. Skupaj s čestitko ob 40-letnici HIŠE Z USTVARJALNIM NAVDIHOM.

pojavljajo na pričujočem družbenem omrežju. Da ne bomo dolgovezili in utrujali s podrobnostmi, ki jih velika večina najbrž niti ni opazila,

Kako bi jih VEČINA tudi opazila, saj ste vse, ki so imeli vabilo in vstopnico POŠILJALI V DVORANO zaradi PROTOKOLA, bolje povedano prihoda predsednika RS Slovenije Boruta Pahorja.

a so krivične tako do naše hiše kot tudi njenih zaposlenih,

Zakaj so krivične? … so le dejstva, je le moje, naše videnje dogodka … vi jih vidite kot krivične, jaz pa zgolj kot kritiko (dobronamerno oceno) vašega odnosa do ljudi, do mene, če hočete, željne videti svečano prireditev, ljudi, ki imamo radi umetnost , ki sicer morda nismo vaši abonenti, a se redno, pogosto udeležujemo vaših dogodkov ( tu mislim predvsem nase) in to vi dobro veste.

naj izpostavimo le nekaj dejstev, na podlagi katerih je v avli naše hiše prišlo do neljubega dogodka.

1. Na slovesnost ob našem jubileju, ki je bila obenem tudi osrednja slovesnost MONG ob slovenskem kulturnem prazniku, je bil vstop zaradi državnega in občinskega protokola ter s tem posledično omejenega števila sedežev, možen zgolj z vabilom oz. predhodno rezervirano brezplačno vstopnico.

2. Slovesnost je potekala pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja, slavnostnega govornika na prireditvi, kar je od nas terjalo do minute načrtovan in izpeljan protokol. Del tega je dejstvo, da predsednik v dvorano vstopi zadnji, zato smo tudi pozivali obiskovalce v avli, da čim prej zasedejo svoja mesta, rekoč, »da prihaja predsednik in da moramo spoštovati protokol«. Velika večina je našo prošnjo razumela in sprejela brez oklevanja, nekateri pa našim besedam niso prisluhnili niti po tretjem prijaznem opozorilu. Zaradi spoštovanja protokolarnih pravil smo se skušali izogniti temu, da bi predsednik v družbi naše direktorice in novogoriškega župana ter sekretarke državnega protokola predolgo čakal na vstop, zato smo morali glasneje odreagirati, da so nekateri vendarle razumeli in zasedli svoje sedeže v dvorani.

3. Nizkotno in žaljivo je,

Nizkotno in žaljivo? Kaj je žaljivega in nizkotnega v tem, da sem Barbari Poša Belingar povedala, da nimam vstopnice in ne morem v dvorano … »Kako da je nimaš, saj veš, da brez vstopnice ne moreš v dvorano. Bomo videli, kaj se da storiti, ko bodo vsi ljudje zasedli svoje prostore«… tako nekako mi je odgovorila Barbara, zaposlena v Kulturnem domu … nanjo sem se obrnila v upanju, da bo problem vstopa rešila na primeren način … ker jo poznam … vstopnico sem hotela kupiti preko spleta na dan proslave, a to ni bilo mogoče … nisem pa vedela, da sploh niso bile naprodaj … ničesar ni storila, problema ni rešila, Barbara … upala sem, da ga bo!

da se je gospa z gibalnimi omejitvami

Zarja Trkman sem ta gospa z gibalnimi omejitvami, in ni me sram … sprašujem se, zakaj me niste imenovali?

spravila na našo hišo in našo uslužbenko,

Na vašo hišo? In na katero uslužbenko sem se spravila? … prosim za natančen opis, za ime uslužbenke … ker se nisem na nikogar in na nič (vaša hiša) »spravila« (od kje vam to, ta izraz?), a danes še vprašat ne smem nikogar od zaposlenih v vaši HIŠI, vprašat, preprosto vprašanje postavit ali zgolj povedat, da nimam vstopnice in kaj mi je storiti?

ki je le izvajala navodila državnega protokola (

da je sploh kakšen protokol in zakaj sploh je, nisem imela pojma, pa verjetno še veliko drugih ne, kako bi lahko vedeli, če ni bilo nikjer objavljeno,

češ, da ne spoštujemo drugačnosti.

A se to morda nanaša na moj zapis na FB-uku ali kaj, to o drugačnosti?

Gospa, ki je bila še tik pred začetkom prireditve brez vstopnice ni hotela razumeti, da brez nje kot vedno doslej pač ne more v dvorano.

Prišla sem vsaj deset minut pred pričetkom prireditve, pravočasno, da kupim vstopnico, če jo pač moram, a jih ni bilo, zato sem poskusila pri vratarju iti v dvorano brez vstopnice, saj bi tako in tako sedela na svojem skuterju in ne bi nikomur »odžrla« sedeža, kajne?

Spoštovana

Prej nizkotna in žaljiva, zdaj kar na enkrat spoštovana? … hvala lepa, ne rabim spoštovanja na papirju, bi ga bila pa vesela v dejanjih in besedah.

je namreč dobro seznanjena, da je vstop v naše dvorane možen le in edino z vstopnico (plačljivo ali brezplačno)

Ja, to vem že štiri leta, odkar se vaših prireditev udeležujem na vozičku . Ko sem bila prvič na vozičku, prišla sem sama na eno gostujočo prireditev, vsaj zdi se mi in prosila za brezplačen vstop (invalidom je povsod po svetu in tudi v Sloveniji in v drugih ustanovah v Novi Gorici omogočen), sem bila zavrnjena, češ, da nimam spremstva, da ne morem v dvorano, skratka, da ne morem v dvorano brez vstopnice… vstopnico sem kupila in se brez spremstva zapeljala v dvorano, z vozičkom torej, ker sem imela karto … tu ni bilo več vprašanja ali se bom v primeru evakuacije znašla ali ne, važno je bilo, da sem plačala za vstopnico. In od takrat dalje sem vedno kupila vstopnico, če sem hotela na dogodek. In teh sem se udeležila mnogo, to KD dobro ve, saj sem o dogodkih tudi pisala za Spletni čas-opis, katerega sodelavka sem že 4 leta … le enkrat samkrat vstopnice nisem kupila, ko mi je urednica časopisa zrihtala akreditacijo … le enkrat samkrat torej in še takrat pod vašo zahtevo, da o dogodku poročam … jasno mi je bilo, da bom, kot že tolikokrat prej in potem … prilagam linke svojih zapisov o dogodkih, prireditvah, koncertih v vaši HIŠI:

Kako diši svoboda? Kakšne barve je mir? 

---

Zarja Adrianu 

---

Ura je pol šestih, zbudila sem se ob treh in prva misel je bila NLF branje. Kako sem ga doživljala na DEBOX Karmički perilici v Ljubljani? Grandiozno. 

Z NLF čitanjem, kot ti temu rečeš, sem se prvič srečala januarja ali februarja lanskega leta v Mariboru na Večeru z Adrianom, ki ga vsako leto organizira Večer, časopisna hiša. Že takrat sem zaslutila nekaj »revolucionarnega«, a nisem vedela (le kako naj bi), kam bo to peljalo. NLF čitanje. Nato sem se z njim srečala lani marca na Aktivaciji na Rogli (haha, si pozabil kaj?, Damjan je mojo trditev potrdil, hihi). Takrat stvar še ni bila dodelana do te mere, kot je sedaj. Potem v oktobru na PREBOJ nisem šla, na Roglo, morda tudi zato, ker sem imela druge načrte (potovanje okoli sveta), morda zato, ker se mi preprosto ni dalo ukvarjati z lumni, ki so bili tedaj plačilno sredstvo za Preboj na Rogli. NE PRENESEM POGOJEVANJA! 

Kakorkoli, v oktobru sem bila na večeru v Kushi, kjer je voditeljica lepo predstavila tebe in tvojo Vrnitev boginje ter Staro Evropo. Pa tudi Sadashivi tantro in Kažipot 2020. Ne vem, kaj je vzrok temu, da sem začutila boginjo v tebi. Postal si mehkejši, dostopnejši, kar za prejšnjega Adriana ne bi mogla trditi. Celo pristopil si k meni, izmenjala sva nekaj besed.

Morda je tudi tisti večer v Kushi, ko je bila voditeljica kar drzna, predrzna z vprašanji tebi, ki si se sicer včasih z odgovorom skušal izmakniti, a ti ni dovolila. Bil si na trenutke celo v zadregi (tako sem te začutila), a si tudi na pobudo iz publike vendarle odgovoril. Spoznala sem NOVEGA ADRIANA. Ne vem, pa tudi važno ni, kaj je vzrok temu. Najverjetneje vrnitev boginje. Boginje v tebi. Ker jo imaš, kot imam jaz Boga v sebi.

Delavnica ta vikend mi je prinesla popoln užitek. Uživala sem v branju, v uvodnih besedah k vsaki osvobajajoči izkušnji, v decentralizaciji vsega … skratka na kratko: vrhunsko. Če izvzamem svojo borbo s kašljem v zadnji petih petljah, zankah rečemo Slovenci. In kako mi je uspelo? Dihanje na minimum, ker me prav dihanje draži, da kašljam. Bilo je kar težko, priznam, a sem uspela. Požela sem celo zahvalo od Marije, ki me je izzvala, da sem povzdignila glas, kar ni v moji navadi. Popizdim le tedaj, ko nisem slišana, ko nisem razumljena. In tokrat je bilo tako. Po kratkem pogovoru s tabo mi je odleglo, še nekaj ljudi je pristopilo k meni, mi reklo naj se ne sekiram, da je Marija pač taka, da se je že marsikdo zakačil z njo. Nekateri so me potrepljali po ramenu. In kot nalašč si ti govoril o empatiji, tudi o duhovni. Vse lepo in prav, Marija se mi je zahvalila, da je zadnja čitanja doživljala kot najlepša. Ok, prav je tako. Preden sem odšla se mi je zahvalila z besedami: »Hvala Zarja za vse, tudi za tvoj izviren humor.«

Naj z nekaj besedami opišem, kako sama doživljam in kaj doživljam ob NLF čitanju. Tvoje besede si sproti prevajam v slovenščino. Da ostanem budna. In ja, uživam, v vsaki besedi, uživam v tekstu, ki prekinja tok »misli« v vsaki karmični petlji. Ne trudim se zapomniti si vsega, čeprav imam občutek, da si bom, da bom lahko na kratko ponovila tvoje čitanje. Ni šans. Sprašujem se, koliko je tu, v tekstu, ki prekine razmišljanje o karmični petlji, koliko je simbolike v njem. Vidim jo, v teh prizorih iz narave, iz živalskega in rastlinskega sveta, iz vse-mir-ja, uni-verzum (ena pesem)-a.

IN POTEM SE ZGODI, BREZČASJE IN BREZPROSTORJE. Wau, kako je lepo. In potem zlatorumeno oko, Sonce, sončev mrk, barve, od zlatorumene do bledorumene, oranžne, rdeče, vijolične … in žarki, ki izvirajo iz svetle točke in se širijo na obod kroga … zvezdice, mozaiki, nevronske mreže … ma ni da ni. Fantastično je, kar ostala bi tam, v tem svetu čudes. In potem tvoj glas, naj odpremo oči. Še nekaj časa ostanem v tem filingu, potem pa se pripravim na naslednje čitanje. SUPERRRRRRRRRRRRRRRRRR!!

Ura je šest. Zvoni na Kapeli. Končujem ta zapis, nadaljujem, ne vem kdaj. Naj bo tako: v toku, zaupanju v življenje, spontanosti, sinhroničnosti, modrosti nedoločenega, duhovni empatiji, brezčasju, skrivnostnosti in zaigranosti (v smislu igre, otroške igre bi lahko rekla)!

HVALEŽNA sem za NLF čitanje, hvaležna za tebe, ki si vstopil v moje življenje v najtežjem trenutku v, ob izgubi moža. HVALA!

---

---

---

Poslušam Vlada Kreslina, Severo Gjurin z Malimi bogovi. Danes je 4 leta, odkar je Andek doživel nesrečo. Kot bi bil še vedno tu, z mano, z nami, njegovimi najdražjimi. Tako občutim ta trenutek. 

»Vzemi me na svojo stran, skrij me v svojo dlan , lahko mi vrneš karto še nocoj, hočem le, da me vidijo s teboj« … poje Severa, poje Vlado … 


Hočem le, da me vidijo s teboj, dragi moj …

Pismo samemu sebi, rubrika v Spletnem času, ki je menda nastala na mojo pobudo. Tako je napisano:


Pismo samemu sebi je najnovejša rubrika, ki je nekakšna terapevtska rubrika, kjer posameznik lahko razglablja, pove, pravzaprav napiše svoje najbolj osebne in intimne izpovedi, razmišljanja, razčiščevanja ... Sporoča tako samemu sebi kot drugim, opomni, da nismo sami in nismo edini, ki imamo življenjske ovire, ki nas čakajo za vogalom, in ki jih moramo preplezati, zaobiti, se boriti, na koncu zrasti in postati močnejši.


Kot pravi sodelavka, ki nas je navdahnila, da smo odprli to rubriko:

"Ideja za rubriko se mi zdi odlična, taka res samoterapevtska. Podpiram idejo z vsem svojim ranjenim srcem, ki ga vedno nosim na dlani (naš veliki pesnik Srečko Kosovel bi rekel - Srce na dlani se posuši). Toda prav z iskrenostjo in odprtim srcem dosežem dimenzije, ki so večini ljudi tuje, a meni je to res prava terapija, saj mi pisanje in izpoved najintimnejših stvari pomeni zdravljenje, tako telesa kot duše in duha."

Pišem, vsak dan pišem. Pravzaprav je vse, kar napišem, pismo samemu sebi. Ker je vse, kar napišem, namenjeno meni, nobenemu drugemu. Kot je tudi vsaka misel, še zlasti tista, ki pride od neznano kje, namenjena meni, nikomur drugemu.

Prav zato je pomembno, kaj mislim, kako povem to, kar mislim, kako udejanjam besede, ki jih izrečem.

Ker gre vse v eter, ker se vse vrača, ker se vse plača, ker kroži. Kroži in se vrne. V taki ali drugačni obliki. Nikomur drugemu kot meni.

»Saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse. In nikdar ne izveš, da so le papir, zmaji, ki že tolko let letijo nad menoj …«

Krila so se mi stopila od strahu, nikoli več … in da so le papir smehljaji, ki smejijo se z menoj …«

Ko vidim v glasbi, v besedilu, v besedah sporočilo, potem je to tisto, kar mi da krila, da poletim tja, kamor mnogim ni dano. Tja, k tebi, ljubi moj, tja nad mavrico, onkraj sonca, onkraj utvar … v resnico!«

Da me vidijo s teboj, da me vidijo s teboj, da me vidijo s teboj … hočem le, da me vidijo s teboj.


HVALEŽNA, blagoslovljena, ljubljena, srečna SEM!

---

---

---

---

Nebo so napolnile svetlobne pike. In začel se je čas tišine. Ko med hrupom nočnih zvokov obstaneš in tvoj pogled ostaja zaklenjen v neskončno sliko zvezdnatega neba. Loviš trenutek popolne tišine, saj takrat lahko končno izdihneš. 

Težko je opisati milino nevidnosti. Ko se zavedaš svojega obstoja brez potrebe po deljenju trenutka z drugim. Osamljenost se preobrazi v samozadostnost. Čas se začenja razblinjati iz uma. Točke na nebu nudijo vso potrebno pozornost, čas ni več potreben konstrukt za organiziran kaos. Domovanje direktno v družbi ni več na hierarhiji potreb. In svoboda pokaže svojo podobo. Veter zadoni, skozi telo opomni na svobodo krila in željo po njeni podobi. In tokrat je trenutek ta pravi, odločeno za lebdiš v njen objem. Prepustiš se, zaviraš vsako misel dvoma saj drugo je le votlost uma. Vendar teža onemogoča tvoj vzlet. Zvezde te vabijo, čakajo na tvoj prihod, ko ti priklenjeno obsediš. S pogledom navzdol, dih zastane. Ujet v verigo telesa, stremiš v prazno projekcijo sveta.  

V ječi svojega uma poskušaš povezati skupne točke z svojim ječarjem. Kot nagrada, se te večerna milina prilasti in zaslepi tvoj pogled. Zidovi spremenijo svojo podobo in ponudijo ugodnost. Utrujeno lebdiš med nočjo in dnevom, eno postane drugo. Okolica ostaja v meglici dnevne svetlobe, skozi gozd večernega vzdušja. V trenutku brezvetrja se zaveš enakosti zemeljskih bitji in tako stopnja razvoja ni pomembna, uporabnost je razvrednotena, lepota se razblini. In slika kljub brez teže raznolikosti ohranja svojo barvitost.

Pogled ponovno ostaja priklenjen na nebo, tokrat stremi po milini v svobodi. Kako jo ujeti. Ko ves ta čas ostaja le trenutek stran, skoraj na dosegu rok.

Prišel je čas ko je nebo zagorelo, odprlo je svoje oči in zastrmelo nazaj. Puhaste kepe so se začele tvoriti in svet je ponovno nadaljeval s svojo brzino. Ni vidilo svoje smeri le polnil je zagon. Zagon proti čemu? Le redki naj bi poznali odgovor, a še ti ostajajo skeptični da ga. V dnevni svetlobi se veliko mojstrov obada in prepira kdo le pozna pravi odgovor. Kdo le je tokrat postal vsemogočni, kje najti prava navodila in kaj nas čaka ko nas zadane popolna tema. Svoja potovanja skozi leta in leta dvomov in raziskovanj opisujejo vsak z svojo besedo. Z svojim čustvom, z svojo podobo. Kot da vsi iščemo eno in isto podobo z različnimi oblekami. Ena resnica, ki bo dala odgovor. In prav tu se začne kaos, okvirji odločitev nas pripeljejo daleč in ko spoznamo naše zmote, šele takrat nas odpeljejo proti vetru. Ko ne nosimo več teže okvirjev, takrat je telo dovolj lahkotno da za lebdi. Nosi ga le podoba svobode, praznina sveta je zapolnjena z barvitostjo vseh iskalcev svoje resnice. Naj bo nekaj več, naj obstaja kar je, naj zbledi ločnica med prav in narobe. Vsak se bo že pripeljal na svoj konec.

Žal ni ene resnice, pa tudi če je, potem bi morali živeti po danih pravilih. Slediti nalogam, ki nam jih pušča v sledeh narave da bi jo ob koncu izkusili in zaznali v popolnosti. Verjetno mora biti veličasten občutek. Po pravilih se pustimo premetavati in mučiti z namenom da bi le lahko začeli obvladovati našo pot skozi kaos. Tako začenjamo verjeti v nevidnost sil, ozadje ki je vodilo celotnega sistema. Univerzum, ki nam nudi življenje, ki bije z vsakim življenjem kot novim dnem. Tako na koncu obstane le en cilj, dočakati popoln konec, prevzeti odgovornost za vso zmedo, za vso radost in upati z vero da je na koncu le luč ki nas bo vodila do končne poti popolne teme. Kdaj pa le ta pride, nihče ne ve. Le upa.

---

Besedilo: Janja Grebenšek

---