MENU‎ > ‎Pismo samemu sebi‎ > ‎

Objave-Pismo samemu sebi

Ko se duša poslovi, napisala: Zarja Trkman, junij 2020

objavljeno: 1. jun. 2020 22:55 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. jun. 2020 22:18 ]


Ko se duša poslovi  


Marjanu: 

»Ljubim te, nič več naju ne more raniti. 
Razpon pomena mojih krhkih besed se je 
razširil in dvignil do neba. V modrino večera. 
Dvignjene so nad nedoseženim horizontom, 
prepletene z znamenji življenja, 
ki ne bo nikoli ugasnilo«. 

Tvoja Tatjana 



Slovo je vedno težko. 

Poslovili smo se primerno našemu, trenutnemu času. V ožjem krogu. Od Marjana, 85 letnega moža sestrične moje mame. V Solkanu, nad solkanskim mostom, kamnitim velikanom nad Sočo. V družinski grob Tatjane, k njenim prednikom, k njenemu očetu, sinu smaragdne reke, ČRNEMU BRATU. Tja, kjer bo zraven Marjana počivala tudi Tatjana. Pod Sveto Goro, na katero so se po sedmini, po skupnem kosilu odpravili mladi, mlada zdravnica Lara in njen mlad mož, jedrski fizik, pa še drugi tudi. Starejši pa smo se poslovili, z objemom, s stiskom rok. 

Bogatejši za nova srečanja, bogatejši za nove pogovore, ki omogočajo pristne odnose. 

Poznala sem le Tatjano in njenega sina Bogdana. Vso ostalo »žlahto« sem spoznala pred pogrebom in na sedmini. Zanimivi, vsi, vsak posebej. Ne vem natanko kam kdo spada, pa tudi važno ni. 

Slovo od Marjana, za katerega je Tatjana skrbela skoraj štiri leta, ob skrbni pomoči medicinske sestre, negovalke, muslimanke Emine, ki se nam je tudi pridružila na kosilu. Tudi moja sestra, ki je imela nekaj besed v slovo Marjanu, jo je še posebej omenila. Hvaležna ji je Tatjana za pomoč in uteho v težkih trenutkih izgube in za vso skrb, ki jo je posvetila Marjanu.

Molimo, je dejal župnik, molimo za Marjanovo dušo. Pevci so nam darovali Bori, bori, pesem Srečka Kosovela, Božično pesem ( Marjan je bil rojen na božič), Hallelujah Leonarda Cohena in še eno, ki ji ne vem imena. Odličen kvartet z dvema solistoma mi je privabil solze v oči. Pri Borih in Hallelujah. Spomin na Andeka je še vedno boleč, zato zelo razumem Tatjano, ki bo ostala sama, živela bo sama, saj so mladi posebej. In prav je tako.

A draga Tatjana, saj veš, da ne boš sama. Marjan bo vedno s tabo, tako kot je tudi Andek z mano. Tu so še tvoji najbližji, tu sva midve s Katarino, ki sva ti obljubili obisk v Kopru ter obisk prijateljev v Malem dolu na Krasu, kjer sta se z Marjanom pogosto mudila, preden je zbolel.

Tu smo vsi, ki te imamo radi. Če drugače ne pa v mislim, z obiskom groba tvojih prednikov, Črnega brata in tvojega Marjana. Katarina bo kot doslej skrbela za grob, jaz pa bom z obiskom pokopališča bila s tabo v mislih.

Bodi močna. Rada te imam, pa vse tvoje tudi. Vesela sem, da mi je bilo dano spoznati jih.

Naj živi ŽIVLJENJE.



Napisala: Zarja Trkman












Večerni razmislek 16, napisala: Aljoša Križ

objavljeno: 5. apr. 2020 22:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. apr. 2020 22:13 ]

Včeraj sem razmišljala o ustavljenem skupnem življenje, danes razmišljam, kaj in kako mi sami s seboj, vsak zase. 

Zadnje tedne je časa dosti, lahko bi rekli, glede na prejšnje življenje preveč, saj smo iz 1.000 obratov prešli na kakšnih 200 in zdaj počasi počnemo vse tako lagano in v tem počasnem ali kar komot življenju prihajajo dnevi, da tega časa, ki ga je dejansko preveč, več ni. In mi navajeni, da moramo delati in hiteti, saj drugače se v zelo kratkem času nabere preveč obveznosti in dela in tako se znajdeš naenkrat zakopan v nenarejenemu, ki mu skoraj nisi več kos. Danes preživet dan ali dnevi, v katerih nisi nič naredil, povzročajo pri človeku izgubljenost, nerealiziranost in slabo počutje. Razmišljam o ljudeh, ki so trenutno brez rednega dela doma in bodo prejeli finančno pomoč in zanje je videti, da je to lahko nekakšen dopust. A zakaj ga je nemogoče uživati, zakaj so naši občutki tako zelo drugačni od tistih, ki smo jih čutili na predhodnih dopustih? 

Nismo na dopustu, tudi ustaljenega življenja nimamo in zmeda ali občutek nečesa izgubljenega v praznih dnevih, izhaja v nepoznavanju takega načina življenja, v negotovosti, kaj nas ta trenutek lahko doleti in v nevednosti kako bo jutri. Taka situacija prav gotovo ni dopust, to si je dobro priznati. Vsa pretirana razmišljanja in predvidevanja za jutri so prav tako negotova in brezpredmetna, saj dejansko nihče od nas dejansko ne ve, kaj in kako bo naprej. 

Tukaj pa nastopi velika razlika med nami in ta čas zaradi te razlike, vsak doživlja po svoje. Ko sem včeraj omenila, da je situacija v naši državi posledica našega prejšnjega življenja in težave, ki jih v državi imamo danes, so težave, ki smo jih imeli v prejšnjem delovanju, tako je tudi z doživljanjem vsakega od nas, svojega dneva ali dnevov. Tisti ljudje, ki so bili pred pandemijo dobro v svoji koži in so imeli trdno postavljeno življenje, hitro ujamejo ritem tudi v spremenjenem življenju in lažje razmišljajo o prihodnosti. Drugim gre težje in z veliko več nihanj v razpoloženju, težje z organizacijo dneva, težje s samimi seboj.
Za zaključek bom napisala nekaj, za kar se lahko motim, je pa moje razmišljanje o eni od velikih resnic. Zaupanje vase, zaupanje v svojo sposobnost prilagajanja življenju, ne premore vsak. Tisti, ki življenje živijo polno, srečno in uspešno, po mojem imajo to zaupanje vase. Drugi imamo s tem težave. Kdaj in kje so nastale? V otroštvu, pri težavah skozi življenje, ki jih nismo prebrodili uspešno, pri smoli, ki smo jo imeli, ali še kje drugje. Nas je družba in njen sistem pripeljal do tega, da smo se toliko prilagajali sistemu, da sebe nismo več imeli. 

Narava nam je skoraj vsem dala vse, dala nam je sposobnosti, da je vsak od nas lahko prepričan, da bo znal in zmogel v vsakem času poskrbeti zase. Smo pa tudi družba, ki je toliko socialna, družba v kateri vsi skupaj hočemo, zmoremo in tudi udejanjamo solidarnost do nemočnih in tistih, ki niso sposobni tega sami. 

Poskusimo verjeti vase, vsakemu od nas so dani vsi pogoji in realno pogledano, čas osamitve ni dopust, a se lahko kljub temu spočijemo in si oprostimo izgubljene dneve in poskusimo, biti čim bolje. In naj nam ne bo nič težko, če tega od prej ne poznamo. Kmalu se bodo začeli novi izzivi in nova doživljanja in zakaj se jih ne bi veselili, saj smo tukaj zato, da jih doživimo in preživimo, čim lepše zmoremo.


Ker imam take dneve tudi jaz in se zavedam tistega, česar nisem pri sebi počistila in uredila v preteklosti, bo mogoče tudi kakšen dan, ko bom težko kaj napisala. 

Še enkrat vabim, da se mi s svojimi razmišljanji pridružite in da kakšen dan delimo vaša in ne samo naša razmišljanja.




Aljoša Križ



Odprto pismo Vladi RS, 23.3.2020, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 30. mar. 2020 00:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 1. apr. 2020 04:46 ]


Odprto pismo vladi RS, lokalnim oblastem in vsakemu, ki ga bo blagovolil prebrati 
(23.3.2020) 

Sem Zarja Trkman, invalidsko upokojena profesorica športne vzgoje, v 67 letu sem, v pokoju od leta 1997. Domnevno imam degenerativno nevrološko obolenje, zdaj dve leti hipotetično diagnozo ALS, pred tem pa PLS. Do sedaj sem bila deležna le rehabilitacije na Soči v Ljubljani, obnovitvene rehabilitacije ne dobim že 4 leta, čeprav mi menda pripada vsaki dve leti. 

Za gibanje uporabljam invalidski voziček z dodatnim pogonom, ki sem ga sama kupila, ko je mož doživel prometno nesrečo (zbili so ga na prehodu za kolesarje v Gorici, Italija in je po treh mesecih podlegel hudim poškodbam možganov), zložljiv mini skuter (ZZZS), večji trikolesni skuter (sama sem ga kupila) in hoduljo (ZZZS). Vozim avto z avtomatskimi prestavami. Živim sama, odrasla otroka sta si ustvarila družini daleč stran od mene.

Štiri leta sem ljubiteljska dopisnica Spletnega čas-a, časopisa prihodnosti. Ta medij bom izkoristila za odprto pismo.

Zakaj ga pišem? Pred dvema dnevoma ste z odlokom prepovedali vsako druženje več kot petih ljudi na javnih površinah. Pozivate naj ostanemo doma. Sodu je izbilo dno vaše SMS sporočilo, ki smo ga menda dobili vsi, ki posedujemo mobilni telefon. Sprašujem in ugotavljam naslednje:

1. Od kje vladi moja telefonska številka mobilnega telefona? To je zloraba zasebnosti.

2. Nima vsak mobilnega telefona, kako ste njih obvestili o zadnjem ukrepu?

3. Nimam televizijskega aparata, ne gledam TV, če hočem kaj pogledati, pogledam na PC, arhivsko. Radija skorajda ne poslušam, razen ko sem na vožnji, da slišim informacije o morebitnih zastojih in obvozih. Ne berem časopisov. Naročena sem le na SENSO. Torej je moj vir informacij le internet, pa prijatelji na FB-uku, ki delijo to in ono in elektronska pošta.

4. Zakaj vlada zganja nepotrebno paniko z vse vrste informacij o korona virusu, zakaj vliva strah ljudem, zakaj delite Slovenijo ponovno na dva pola: tiste, ki prisegajo na vaš način dela, pranja možganov, zavajanja ljudi z tudi lažnimi informacijami … in tiste, ki nismo ovce, ki mislimo s svojo glavo, ki spremljamo tuje medije, kako se drugod spopadajo z epidemijo ali pandemijo?

5. Zakaj ljudi vedno bombardirate s številkami, koliko je okuženih, kje so okuženi, koliko jih potrebuje nujno medicinsko pomoč, koliko ljudi je umrlo (bodisi v naši državi ali drugje po svetu)?

6. Zakaj se ne zgledujete po državah, ki jim je uspelo zajeziti širjenje okužbe nemudoma (recimo Singapur, ki ne zapira šol in vrtcev, ne omejuje gibanja, ne izvaja tako drastičnih ukrepov kot Vlada RS)?

7. Ste se vprašali, kaj doživlja starostnik, ki je izoliran od vseh, ki je omejen na nekaj kvadratnih metrov, ki mu ne omogočite obiskov najbližjih s floskulo: skrbimo zate, ne pridemo, ker nam je mar zate. Sama bi zelo rada videla, da me obiščejo moji najbližji, saj vendarle nisem okužena, pa oni tudi ne, ali pač. Kaj doživlja otrok zaprt v stanovanju, prepotreben gibanja na svežem zraku.

8. Ostani doma je slogan, ki ne zdrži logične presoje. Zakaj ne ostanejo doma vsi državljani Slovenije, zakaj tega ne omogočite staršem otrok, ki delajo v trgovskih centrih, gradbenim delavcem, zaposlenim na Petrolu, v javnih institucijah ... nenazadnje vam, ki delate v IMENU LJUDSTVA. Torej politikom. Zakaj ne, čemu ne. Zakaj veljajo ukrepi le za ene, za druge pač ne? Ali nismo vsi enako ogroženi?

To je le nekaj vprašanj, ki si jih zastavljamo tisti na drugem polu. Tisti, ki nam je mar za človeka. Ki mu privoščimo gibanje na svežem zraku, SONCE, tudi druženje, tudi skrb za tiste, ki potrebujejo pomoč, pa je ne dobijo. Ker naj ostanejo doma.

Doživljam razpad zdravstvenega sistem, bančnega sistema, razpad gospodarstva. Se zavedate, da je 40 % vseh zaposlenih v Sloveniji neposredno povezanih z avtomobilsko industrijo, 40 % s farmacijo, ostalih 20 % pa je zaposlenih nekje drugje. Podatek, ki me je zaskrbel. Avtomobilska industrija, farmacija … ojoj. To je prihodnost naše države. Avtomobili in zdravila?

Kje je samooskrba, kje spodbujanje kmetijstva, tudi malih pridelovalcev hrane?
Kaj boste ukrenili, ko propade zdravstveni sistem, bančni tako in tako nima prihodnosti več, kaj je s šolskim sistemom, ki je tudi krenil v napačno smer? Kaj je s prehodom prevoza tovora na železniške tire, saj vem, da je večina tranzita na tovornjakih, ki gospodujejo na naših avtocestah in jih uporabljajo le za tranzit? Vem, ker se vsak dan vozim po avtocestah in je ta vožnja res travmatična. Kaj dela policija, ki ne skrbi za red na avtocestah, v mestih? Kaj delajo redarji, inšpekcija …?

Sprašujem, ker sem brez izjeme vsak dan ogrožena v mestu, saj prav vsakič, ko se znajdem na prehodu za pešce, vsaj eden prevozi rdečo luč. Da ne govorim o kulturi vožnje, o nestrpni vožnji, o odnosu do pešcev in kolesarjev. Če ne bi bila tako previdna, kot sem, bi me že zdavnaj ne bi bilo več. Tu so še šoferji, ki med vožnjo telefonirajo in še kaj bi se našlo. Pa parkiranje na prehodih, rampah za invalide, parkirnih invalidskih prostorih.

Kje je človečnost, kje zavest ljudi?

Končno! Virus, ki bo morda poskrbel za to, da se bo vsaj del človeštva vprašal, kje je skrenil s poti.
Še nikoli v svojem življenju se nisem počutila tako varne v mestu kot sedaj, sploh pa odkar sem invalidka. Ni veliko prometa, šoferji so strpnejši, zrak je čist, lokali so zaprti. Tišina in mir, ki je blagodejen.

Da se torej tudi brez avtomobila, da se brez šopinga, da se brez hitenja, brezglavega hitenja. Kar naenkrat je časa preveč, prej pa ga ni bilo. Niti zase, še manj za prijatelje.

Zaključek tega pisma:

OSTANI ZDRAV-A, ker je zdravje največja vrednota. Vse ostalo tako in tako že imaš. Če pa nimaš zdravja, ti ne pomaga nobena druga dobrina (avto, hiša, denar …). Ker zdravja ne prodajajo, prijateljev pa tudi ne, bi rekel Mali princ.

In če na sočloveka ne pogledaš s srcem, BOG ti pomagaj.

Hiti počasi in stopimo skupaj, sta moja dva priljubljena slogana. Ne pa: OSTANI DOMA.

Ne bom, ker imam ustavno pravico do gibanja, ki je že tako omejeno … a še tega mi z ukrepi ne dovolite. GIBANJA! Izkoristila sem pravico do govora in pisanja. Tudi tega mi nihče in nikdar ne bo vzel. Ni šans!



Zarja Trkman iz Nove Gorice




Odprto pismo Kulturnemu domu Nova Gorica, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 15. feb. 2020 06:15 avtor: Spletni čas - Inovelmedia


Odprto pismo  

KULTURNEMU DOMU NOVA GORICA 


PESEM O TISTIH 


Pesem o tistih, ki so drugačni, 
ki nosijo močen in samosvoj glas, 
za tistimi ostajajo globoke stopinje, 
za njimi rodi drugačen se čas. 


Tisti, takšni, vsi jih poznamo, 
v sebi venomer nosijo smeh, 
ki ne trpijo laži in krivice, 
ki hodijo včasih po svojih poteh. 


Takšni, ki gledajo zvezdne utrinke in čutijo, 
če je kdaj kdo na tleh, 
ki znajo v ljudeh najti svetlobo 
in jim nemir sije v očeh. 


Takšni so tisti, ki so baje čudni, 
ker ni jim pomembno zlato in oblast, 
njim je le važno, 
da človek v sebi nosi resnico in čast. 


(Srečko Kosovel)



Tega odprtega pisma sem se lotila zgolj zato, da osvetlim dogajanje v avli pred Slovesno prireditvijo na kulturni praznik, 8.2.2020, ob 20.00, iz svojega zornega kota. Da opozorim na neresnice, ki se pojavljajo v zapisu Ekipe Kulturnega doma Nova Gorica. Tako je podpisan pričujoči zapis.

Ker sem se počutila drugorazredno, zavrnjeno in užaloščeno. Tako hudo mi še ni bilo, hudo predvsem zato, ker bi od take ustanove, njenih zaposlenih pričakovala več razumevanja in spoštovanja do ljudi, ki se zaradi dejstva, da niso bili povabljeni, niso mogli udeležiti dogodka.


Kulturni dom na socialnem omrežju, Nova Gorica, 11.2.2020

Ob tem, ko še vedno prejemamo številne prisrčne čestitke ob našem jubileju in sobotni slavnosti tako iz domovine kot tujine, se moramo danes odzvati tudi na neresnice.

Neresnice? Kakšne neresnice, lepo vas prosim? Resnici sta najmanj dve. Vaša in moja, pa tudi resnica pričujočih omenjenemu neljubemu dogodku, ki to tudi je.

Ki se pod pretvezo »zavrnjenega vstopa v dvorano na večer slovesne prireditve«

Pretvezo? Zakaj pretvezo? Ni treba pisati »Zavrnjeni vstop v dvorano na večer slovesne prireditve« v opuščajih, ker nam je, ne le meni, tudi drugim bil resnično zavrnjen vstop v dvorano na SLOVESNO PRIREDITEV, ki je prav zaradi tega dobila slab prizvok.

že vse od nedelje

Že v soboto, 8.2.2020 zvečer sem objavila prvo »gloso« na svojem profilu še v času, ko je sloves-nost potekala, razočarana, žalostna in neprijetno presenečena nad tem, kar se je dogajalo v avli Kulturnega doma Nova Gorica, 8. februarja 2020, nekaj pred dvajseto. Skupaj s čestitko ob 40-letnici HIŠE Z USTVARJALNIM NAVDIHOM.


pojavljajo na pričujočem družbenem omrežju. Da ne bomo dolgovezili in utrujali s podrobnostmi, ki jih velika večina najbrž niti ni opazila,

Kako bi jih VEČINA tudi opazila, saj ste vse, ki so imeli vabilo in vstopnico POŠILJALI V DVORANO zaradi PROTOKOLA, bolje povedano prihoda predsednika RS Slovenije Boruta Pahorja.

a so krivične tako do naše hiše kot tudi njenih zaposlenih,

Zakaj so krivične? … so le dejstva, je le moje, naše videnje dogodka … vi jih vidite kot krivične, jaz pa zgolj kot kritiko (dobronamerno oceno) vašega odnosa do ljudi, do mene, če hočete, željne videti svečano prireditev, ljudi, ki imamo radi umetnost , ki sicer morda nismo vaši abonenti, a se redno, pogosto udeležujemo vaših dogodkov ( tu mislim predvsem nase) in to vi dobro veste.

naj izpostavimo le nekaj dejstev, na podlagi katerih je v avli naše hiše prišlo do neljubega dogodka.

1. Na slovesnost ob našem jubileju, ki je bila obenem tudi osrednja slovesnost MONG ob slovenskem kulturnem prazniku, je bil vstop zaradi državnega in občinskega protokola ter s tem posledično omejenega števila sedežev, možen zgolj z vabilom oz. predhodno rezervirano brezplačno vstopnico.

2. Slovesnost je potekala pod častnim pokroviteljstvom predsednika RS Boruta Pahorja, slavnostnega govornika na prireditvi, kar je od nas terjalo do minute načrtovan in izpeljan protokol. Del tega je dejstvo, da predsednik v dvorano vstopi zadnji, zato smo tudi pozivali obiskovalce v avli, da čim prej zasedejo svoja mesta, rekoč, »da prihaja predsednik in da moramo spoštovati protokol«. Velika večina je našo prošnjo razumela in sprejela brez oklevanja, nekateri pa našim besedam niso prisluhnili niti po tretjem prijaznem opozorilu. Zaradi spoštovanja protokolarnih pravil smo se skušali izogniti temu, da bi predsednik v družbi naše direktorice in novogoriškega župana ter sekretarke državnega protokola predolgo čakal na vstop, zato smo morali glasneje odreagirati, da so nekateri vendarle razumeli in zasedli svoje sedeže v dvorani.

3. Nizkotno in žaljivo je,

Nizkotno in žaljivo? Kaj je žaljivega in nizkotnega v tem, da sem Barbari Poša Belingar povedala, da nimam vstopnice in ne morem v dvorano … »Kako da je nimaš, saj veš, da brez vstopnice ne moreš v dvorano. Bomo videli, kaj se da storiti, ko bodo vsi ljudje zasedli svoje prostore«… tako nekako mi je odgovorila Barbara, zaposlena v Kulturnem domu … nanjo sem se obrnila v upanju, da bo problem vstopa rešila na primeren način … ker jo poznam … vstopnico sem hotela kupiti preko spleta na dan proslave, a to ni bilo mogoče … nisem pa vedela, da sploh niso bile naprodaj … ničesar ni storila, problema ni rešila, Barbara … upala sem, da ga bo!

da se je gospa z gibalnimi omejitvami

Zarja Trkman sem ta gospa z gibalnimi omejitvami, in ni me sram … sprašujem se, zakaj me niste imenovali?

spravila na našo hišo in našo uslužbenko,

Na vašo hišo? In na katero uslužbenko sem se spravila? … prosim za natančen opis, za ime uslužbenke … ker se nisem na nikogar in na nič (vaša hiša) »spravila« (od kje vam to, ta izraz?), a danes še vprašat ne smem nikogar od zaposlenih v vaši HIŠI, vprašat, preprosto vprašanje postavit ali zgolj povedat, da nimam vstopnice in kaj mi je storiti?

ki je le izvajala navodila državnega protokola (

da je sploh kakšen protokol in zakaj sploh je, nisem imela pojma, pa verjetno še veliko drugih ne, kako bi lahko vedeli, če ni bilo nikjer objavljeno,

češ, da ne spoštujemo drugačnosti.

A se to morda nanaša na moj zapis na FB-uku ali kaj, to o drugačnosti?

Gospa, ki je bila še tik pred začetkom prireditve brez vstopnice ni hotela razumeti, da brez nje kot vedno doslej pač ne more v dvorano.

Prišla sem vsaj deset minut pred pričetkom prireditve, pravočasno, da kupim vstopnico, če jo pač moram, a jih ni bilo, zato sem poskusila pri vratarju iti v dvorano brez vstopnice, saj bi tako in tako sedela na svojem skuterju in ne bi nikomur »odžrla« sedeža, kajne?


Spoštovana

Prej nizkotna in žaljiva, zdaj kar na enkrat spoštovana? … hvala lepa, ne rabim spoštovanja na papirju, bi ga bila pa vesela v dejanjih in besedah.

je namreč dobro seznanjena, da je vstop v naše dvorane možen le in edino z vstopnico (plačljivo ali brezplačno)

Ja, to vem že štiri leta, odkar se vaših prireditev udeležujem na vozičku . Ko sem bila prvič na vozičku, prišla sem sama na eno gostujočo prireditev, vsaj zdi se mi in prosila za brezplačen vstop (invalidom je povsod po svetu in tudi v Sloveniji in v drugih ustanovah v Novi Gorici omogočen), sem bila zavrnjena, češ, da nimam spremstva, da ne morem v dvorano, skratka, da ne morem v dvorano brez vstopnice… vstopnico sem kupila in se brez spremstva zapeljala v dvorano, z vozičkom torej, ker sem imela karto … tu ni bilo več vprašanja ali se bom v primeru evakuacije znašla ali ne, važno je bilo, da sem plačala za vstopnico. In od takrat dalje sem vedno kupila vstopnico, če sem hotela na dogodek. In teh sem se udeležila mnogo, to KD dobro ve, saj sem o dogodkih tudi pisala za Spletni čas-opis, katerega sodelavka sem že 4 leta … le enkrat samkrat vstopnice nisem kupila, ko mi je urednica časopisa zrihtala akreditacijo … le enkrat samkrat torej in še takrat pod vašo zahtevo, da o dogodku poročam … jasno mi je bilo, da bom, kot že tolikokrat prej in potem … prilagam linke svojih zapisov o dogodkih, prireditvah, koncertih v vaši HIŠI:

Kako diši svoboda? Kakšne barve je mir? 

Kruha in soli - Marko Hatlak & Kapobanda z gostom Vladkom Stefanovskim v Novi Gorici

Koncert Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo Ljubljana

Tako drugačni tako posebni


Ne vemo pa, če je seznanjena tudi s tem, da morajo biti po požarnem redu vse evakuacijske poti v naši hiši prazne oz. prehodne,

… niso bile prazne oz. prehodne, ker so bile tam kamere, mi je povedal vratar, češ da ne morem mimo, ker so kamere, predsednik RS Borut Pahor pa je lahko šel, pa župan MONG Klemen Miklavič in vaša direktorica Pavla Jarc tudi …. Nelogično!

Kar za seboj povleče neljubo dejstvo, da obiskovalci na invalidskih vozičkih v naših dvoranah sploh ne morejo biti.

Seznanila me je direktorica KD Nova Gorica Pavla Jarc, s katero sva bili FBF, ko se je odzvala na moj zapis na FB-uku o tem, kako sem doživela » dogajanje« pred proslavo, ki se je pač nisem udeležila, ker nisem imela vstopnice ali povabila na predstavo . Povabila me je tudi na sestanek s požarnim inšpektorjem, da bom razumela, zakaj invalidi ne moremo na svojih vozičkih v dvorano. Ničkolikokrat sem bila s svojim mini skuterjem, običajno pri vrsti 12, ki je malo zamaknjena navznoter in ne ovira »evakuacijske poti«. Kako to, da mi je vendarle omogočen ogled, tudi v malo dvorano se spustim ob stopnicah, plačam karto in grem, sedem v zadnjo vrsto? … a se tedaj kdo vpraša, kako bom prišla ven, če bo slučajno požar? Nihče! Imam vstopnico in nobenega ne zanima, da bi potrebovala pomoč v primeru požara!

Mimogrede, na križarjenju s križarkami, je že prvi dan vaja o evakuaciji potnikov v primeru nesreče, požare, naj povem, da bi ladjo zapustili najprej invalidi, nato otroci in šele nato ostali, pa so hodniki na križarkah zelo ozki … mimogrede!

Način postavitve sedežev in sedežni red iz osemdesetih let prejšnjega stoletja namreč omenjenih obiskovalcev ni upošteval, zato imamo v hiši zelo velike probleme.

Ni videti, ker jih do zdaj niste še rešili oz. sploh pristopili k reševanju teh velikih problemov.

Zavedamo se namreč tudi nam krivičnega dejstva,

Več kot očitno se tega ne zavedate, žal, ker bi sicer to že davno rešili, tako ali drugače!

da je dostopnost invalidom na naše prireditve onemogočena,

Sama sem se prireditev vedno udeležila, čeprav sem invalidka na mini skuterju ali vozičku.

a reševanje te problematike žal ni v naši domeni.

Čigavi pa, če ne v vaši, a je morda v moji domeni?

Ne nazadnje pa bi se lahko gibalno ovirana gospa na naši blagajni oglasila še istega dne, vsaj pol ure pred prireditvijo.

Če bi vedela, da je tako, bi se oglasila, če bi vedela, da je prireditev le za povabljene, pa se sploh ne bi odpravila v KD, le kako bi se, če nisem povabljena?

in povedala, da si želi na proslavo.

Ja, želela sem si na proslavo, ne vedoč za vse, kar zdaj vem … post festum … dajte no, ne sprenevedajte se in ne iščite opravičila in izgovorov, ki ne vzdržijo logične presoje.

V primeru, da bi bile vstopnice še na voljo, bi ji sodelavka iz blagajne brez težav zagotovila vstopnico, kot jo nekaterim čakajočim tudi je.

Izkazalo se je, po prostih sedežih sodeč, da so bile vstopnice še na voljo, a žal nobene zame … škoda

Tudi vprašala sem še enkrat na blagajni, če se bo našel prostor zame, a je uslužbenka odšla mimo mene v dvorano, mislim, da mi celo ni nič odgovorila … naj povem, da sem bila na robu joka, tako ponižane in majhne se že dolgo nisem počutila … po Zdravljici in uvodnem govoru, sem uvidela, da ste vsi name pozabili in sem se odpeljala v hladen večer. Hudo oskrunjena, žalostna, prizadeta … in še kaj bi se našlo … bojim se, da ste za vedno izgubili zvesto obiskovalko vaših prireditev!


4. O vsebini prireditve in izstreljene kritike gospe, ki smo ji kljub temu, da ni imela rezervirane vstopnice omogočili ogled proslave, na tem mestu ne bi zgubljali besed, saj se la ta tiče polja osebnega mnenja in okusa, ki ga spoštujemo. Vsekakor pa smo prepričani, da smo dogodek, v organizacijo in izpeljavo katerega je bil vključen celoten kolektiv KDNG, izpeljali na visoki ravni in s srčnostjo, ki nam je bila tolikokrat očitana v teh zadnjih dneh. Žal, in to pravimo z razočaranjem in zelo grenkim priokusom, tudi od ljudi, ki se slovesnosti niso udeležili, a so bili v prvi vrsti za kritiziranje in zgražanje, brez da bi klevetanja sploh preverili.

Za katere ljudi gre? … prosim, da jih imenujete! … hvala! … in koliko ste vi preverili? … ker je to vaša resnica, ki je povsem drugačna od moje in to dobro veste.

5. Med drugim nam je bil očitan tudi elitizem, kar je, če nič drugega vse prej kot smešno. Elitizem, ker smo izvrševali zahteve državnega protokola? Elitizem, ker so zaradi omejenega števila sedežev imeli prednost pri pošiljanju vabil zgolj naši dolgoletni zvesti abonenti in sodelavci? Elitizem, ker je bil na našo proslavo tako kot običajno na vse tovrstne proslave možen vstop samo z vabilom? To ni niti elitistično, še manj pa malomeščansko, zmedeno in posledica neznanja.

Zmedenost in posledica neznanja? … to je na mojem FB profilu zapisala Nelida Nemec. Tudi nje si ne upate imenovati, bog ve, zakaj ne.

To je odraz profesionalnega pristopa in spoštovanja pravil državnega protokola.

Ne sklicujte se na protokol, lepo prosim. Pričakovala bi javno opravičilo, ne pa tako rekoč zelo neprofesionalno obsojanje, kazanje s prstom na ljudi, ki smo »drugačni«, ki smo srčni in smo ljubitelji umetnosti, nedvomno. Zase lahko to trdim in tudi dokazujem z obiskom »kulturnih dogodkov », ki to so.

Takšno neprimerno obnašanje in objavljanje na družbenem omrežju

Kakšno neprimerno objavljanje in obnašanje neki? Kje je tu ustavna pravica govora?

In kje ste vi, Ekipa Kulturnega Doma Nova Gorica objavili ta zapis? Na FB profilu KDNG. Torej na družbenem omrežju.


pa kljub vsemu seveda ne more skaziti našega veselja in ponosa nad vsemi dosežki in 40-letnim delom, ki ga opravljamo srčno, odgovorno, predano in spoštljivo do vseh, ki vstopajo v naš hram kulture.

Mislim, da sem bila ena prvih, ki sem vam čestitala ob vašem jubileju, še preden je bila proslava končana, pred proslavo pa sem delila (na svojem profilu) vašo objavo o dogodku! Torej?

S tem pojasnilom se ograjujemo od nadaljnjega morebitnega nespoštljivega pisanja na to temo. Pred nami so namreč novi izzivi in številni lepi dogodki, ki jih z veliko naklonjenostjo do našega občinstva oblikujemo dan za dnem.



Ekipa Kulturnega doma Nova Gorica.



In kdo stoji za tem pisanjem. Najverjetneje nekdo, ki obvlada, kako se temu streže (morda pravnik). A je neprofesionalno, to lahko z gotovostjo trdim. Naj se podpiše, z imenom in priimkom, ker je več kot jasno, da tega ni napisal nekdo, ki je bil priča neljubemu dogodku. Vem, ker sem bila soudeležena in vem, da tega ni napisala direktorica KD Nova Gorica, ker bi sicer zvenelo povsem drugače. Ne bi bilo toliko neresnic.

Tudi jaz se distanciram od tega nespoštljivega pisanja na to temo, da ne napišem ograjujem. Ker se ne ograjujem, sem svobodna, ne postavljam ograd in meja, v moj prostor lahko vstopi vsak, ki se hoče kulturno pogovarjati z mano. Najmanj, kar sem pričakovala, je bilo povabilo na pogovor, kulturen in odprt, s pričami neljubega dogajanju.

Želim vam še obilo lepih dogodkov v vaši HIŠI, ustvarjalnega dela in rešitev problematike dostopa za invalide v vašo HIŠO!

Hvala, če ste moj zapis prebrali.

Ne pričakujem odgovora in se umikam iz tega DIALOGA.



S SPOŠTOVANJEM IN RAZUMEVANJEM,

Zarja Trkman




V Novi Gorici, 14. februarja 2020,

na Valentinovo, na dan, ko je pred natanko štirimi leti odšel v onostranstvo moj ljubi mož, ki se je z mano udeleževal vaših dogodkov, vedno in vsakič me je spremljal, razen zadnja 4 leta in tri mesece (natančneje od 12. novembra 2015, ko so ga zbili na prehodu za kolesarje v Gorici in je po treh mesecih podlegel hudi poškodbi možganov, bil je praktično neodziven).


Prilagam odmev, edini zapisan komentar na FB profilu Kulturnega doma Nova Gorica.



Nike Škofič:

Združeni ste, enotni, pripravljeni na vsak način dokazati svoj prav. In konec. Kajne? Pa četudi ste se obnašali popolnoma neprofesionalno z arogantnim nasmeškom na obrazu.

Če čakaš vstopnice blizu okenca (so nama ju odstopili vabljeni! Zdaj veste, če me že omenjate), pač ne moreš vstopiti v dvorano. Pa to nikogar ni zanimalo, sploh po zelo grobem, živčnem pristopu vaše zaposlene in neprijaznih besedah, da se odstranimo. A ven? Pred vrata? Ali kam? Trikrat ste to ponovili, haha, a ne petkrat? Enkrat ste pristopili in vas je odneslo. Domnevam, da vas druga plat te zgodbe pri tem incidentu ne zanima. Zelo profesionalno. Pomembna je vaša resnica. Prav tako vas ne zanima, da ste v tiskani publikaciji KD za prireditve in v obvestilih preko interneta "pozabili" napisati, da je proslava ob dnevu kulture in praznovanje obletnice namenjena le vabljenim. Zakaj elitizem? Zato, ker ste ponižali obiskovalce s tem, ko ste jih postavili v manjvreden položaj. Da se odstranimo ob prihodu predsednika. Žalostno je tudi, da ste napisali, kako vi ne morete nič v zvezi z dostopom v dvorane z invalidskimi vozički. Jah. Kdo bi pa moral? Veliko ljudi je ostalo prizadetih tam v avli. Prizadevnih kulturnikov, obiskovalcev vaše ustanove, ljubiteljev umetnosti itd.

S tem vašim člankom dokazujete, da ste nezmotljivi, ali kako? Visoko nad vsemi, brez priznanja, da ste naredili napake, kaj šele opravičila. A vendar živite od ljudi. Tudi od obiskovalcev, zaradi njih ste tam na svojem delovnem mestu, mar ne?

Drugačnost ima več obrazov, ni nujno vidna in niti ni potrebe, da je privilegirana. Vsi si zaslużimo enak, primeren odnos in spoštovanje. Nekaj je hudo narobe, če tega ne dojemate.


foto: David Verlič






Zarja Adrianu, avtorica: Zarja Trkman, november 2019

objavljeno: 19. nov. 2019 01:09 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 19. nov. 2019 01:14 ]



Zarja Adrianu 
Ura je pol šestih, zbudila sem se ob treh in prva misel je bila NLF branje. Kako sem ga doživljala na DEBOX Karmički perilici v Ljubljani? Grandiozno. 

Z NLF čitanjem, kot ti temu rečeš, sem se prvič srečala januarja ali februarja lanskega leta v Mariboru na Večeru z Adrianom, ki ga vsako leto organizira Večer, časopisna hiša. Že takrat sem zaslutila nekaj »revolucionarnega«, a nisem vedela (le kako naj bi), kam bo to peljalo. NLF čitanje. Nato sem se z njim srečala lani marca na Aktivaciji na Rogli (haha, si pozabil kaj?, Damjan je mojo trditev potrdil, hihi). Takrat stvar še ni bila dodelana do te mere, kot je sedaj. Potem v oktobru na PREBOJ nisem šla, na Roglo, morda tudi zato, ker sem imela druge načrte (potovanje okoli sveta), morda zato, ker se mi preprosto ni dalo ukvarjati z lumni, ki so bili tedaj plačilno sredstvo za Preboj na Rogli. NE PRENESEM POGOJEVANJA! 

Kakorkoli, v oktobru sem bila na večeru v Kushi, kjer je voditeljica lepo predstavila tebe in tvojo Vrnitev boginje ter Staro Evropo. Pa tudi Sadashivi tantro in Kažipot 2020. Ne vem, kaj je vzrok temu, da sem začutila boginjo v tebi. Postal si mehkejši, dostopnejši, kar za prejšnjega Adriana ne bi mogla trditi. Celo pristopil si k meni, izmenjala sva nekaj besed.

Morda je tudi tisti večer v Kushi, ko je bila voditeljica kar drzna, predrzna z vprašanji tebi, ki si se sicer včasih z odgovorom skušal izmakniti, a ti ni dovolila. Bil si na trenutke celo v zadregi (tako sem te začutila), a si tudi na pobudo iz publike vendarle odgovoril. Spoznala sem NOVEGA ADRIANA. Ne vem, pa tudi važno ni, kaj je vzrok temu. Najverjetneje vrnitev boginje. Boginje v tebi. Ker jo imaš, kot imam jaz Boga v sebi.

Delavnica ta vikend mi je prinesla popoln užitek. Uživala sem v branju, v uvodnih besedah k vsaki osvobajajoči izkušnji, v decentralizaciji vsega … skratka na kratko: vrhunsko. Če izvzamem svojo borbo s kašljem v zadnji petih petljah, zankah rečemo Slovenci. In kako mi je uspelo? Dihanje na minimum, ker me prav dihanje draži, da kašljam. Bilo je kar težko, priznam, a sem uspela. Požela sem celo zahvalo od Marije, ki me je izzvala, da sem povzdignila glas, kar ni v moji navadi. Popizdim le tedaj, ko nisem slišana, ko nisem razumljena. In tokrat je bilo tako. Po kratkem pogovoru s tabo mi je odleglo, še nekaj ljudi je pristopilo k meni, mi reklo naj se ne sekiram, da je Marija pač taka, da se je že marsikdo zakačil z njo. Nekateri so me potrepljali po ramenu. In kot nalašč si ti govoril o empatiji, tudi o duhovni. Vse lepo in prav, Marija se mi je zahvalila, da je zadnja čitanja doživljala kot najlepša. Ok, prav je tako. Preden sem odšla se mi je zahvalila z besedami: »Hvala Zarja za vse, tudi za tvoj izviren humor.«

Naj z nekaj besedami opišem, kako sama doživljam in kaj doživljam ob NLF čitanju. Tvoje besede si sproti prevajam v slovenščino. Da ostanem budna. In ja, uživam, v vsaki besedi, uživam v tekstu, ki prekinja tok »misli« v vsaki karmični petlji. Ne trudim se zapomniti si vsega, čeprav imam občutek, da si bom, da bom lahko na kratko ponovila tvoje čitanje. Ni šans. Sprašujem se, koliko je tu, v tekstu, ki prekine razmišljanje o karmični petlji, koliko je simbolike v njem. Vidim jo, v teh prizorih iz narave, iz živalskega in rastlinskega sveta, iz vse-mir-ja, uni-verzum (ena pesem)-a.

IN POTEM SE ZGODI, BREZČASJE IN BREZPROSTORJE. Wau, kako je lepo. In potem zlatorumeno oko, Sonce, sončev mrk, barve, od zlatorumene do bledorumene, oranžne, rdeče, vijolične … in žarki, ki izvirajo iz svetle točke in se širijo na obod kroga … zvezdice, mozaiki, nevronske mreže … ma ni da ni. Fantastično je, kar ostala bi tam, v tem svetu čudes. In potem tvoj glas, naj odpremo oči. Še nekaj časa ostanem v tem filingu, potem pa se pripravim na naslednje čitanje. SUPERRRRRRRRRRRRRRRRRR!!

Ura je šest. Zvoni na Kapeli. Končujem ta zapis, nadaljujem, ne vem kdaj. Naj bo tako: v toku, zaupanju v življenje, spontanosti, sinhroničnosti, modrosti nedoločenega, duhovni empatiji, brezčasju, skrivnostnosti in zaigranosti (v smislu igre, otroške igre bi lahko rekla)!

HVALEŽNA sem za NLF čitanje, hvaležna za tebe, ki si vstopil v moje življenje v najtežjem trenutku v, ob izgubi moža. HVALA!





Pismo samemu sebi, avtorica: Zarja Trkman, 12. november 2019

objavljeno: 13. nov. 2019 06:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 13. nov. 2019 06:40 ]



Od višine se zvrti 

Poslušam Vlada Kreslina, Severo Gjurin z Malimi bogovi. Danes je 4 leta, odkar je Andek doživel nesrečo. Kot bi bil še vedno tu, z mano, z nami, njegovimi najdražjimi. Tako občutim ta trenutek. 

»Vzemi me na svojo stran, skrij me v svojo dlan , lahko mi vrneš karto še nocoj, hočem le, da me vidijo s teboj« … poje Severa, poje Vlado … 


Hočem le, da me vidijo s teboj, dragi moj …

Pismo samemu sebi, rubrika v Spletnem času, ki je menda nastala na mojo pobudo. Tako je napisano:


Pismo samemu sebi je najnovejša rubrika, ki je nekakšna terapevtska rubrika, kjer posameznik lahko razglablja, pove, pravzaprav napiše svoje najbolj osebne in intimne izpovedi, razmišljanja, razčiščevanja ... Sporoča tako samemu sebi kot drugim, opomni, da nismo sami in nismo edini, ki imamo življenjske ovire, ki nas čakajo za vogalom, in ki jih moramo preplezati, zaobiti, se boriti, na koncu zrasti in postati močnejši.


Kot pravi sodelavka, ki nas je navdahnila, da smo odprli to rubriko:

"Ideja za rubriko se mi zdi odlična, taka res samoterapevtska. Podpiram idejo z vsem svojim ranjenim srcem, ki ga vedno nosim na dlani (naš veliki pesnik Srečko Kosovel bi rekel - Srce na dlani se posuši). Toda prav z iskrenostjo in odprtim srcem dosežem dimenzije, ki so večini ljudi tuje, a meni je to res prava terapija, saj mi pisanje in izpoved najintimnejših stvari pomeni zdravljenje, tako telesa kot duše in duha."

Pišem, vsak dan pišem. Pravzaprav je vse, kar napišem, pismo samemu sebi. Ker je vse, kar napišem, namenjeno meni, nobenemu drugemu. Kot je tudi vsaka misel, še zlasti tista, ki pride od neznano kje, namenjena meni, nikomur drugemu.

Prav zato je pomembno, kaj mislim, kako povem to, kar mislim, kako udejanjam besede, ki jih izrečem.

Ker gre vse v eter, ker se vse vrača, ker se vse plača, ker kroži. Kroži in se vrne. V taki ali drugačni obliki. Nikomur drugemu kot meni.

»Saj že mama govorila je, da z višine se ne vidi vse. In nikdar ne izveš, da so le papir, zmaji, ki že tolko let letijo nad menoj …«

Krila so se mi stopila od strahu, nikoli več … in da so le papir smehljaji, ki smejijo se z menoj …«

Ko vidim v glasbi, v besedilu, v besedah sporočilo, potem je to tisto, kar mi da krila, da poletim tja, kamor mnogim ni dano. Tja, k tebi, ljubi moj, tja nad mavrico, onkraj sonca, onkraj utvar … v resnico!«

Da me vidijo s teboj, da me vidijo s teboj, da me vidijo s teboj … hočem le, da me vidijo s teboj.


HVALEŽNA, blagoslovljena, ljubljena, srečna SEM!

Vir: Youtube - Od višine se zvrti - Vlado Kreslin in Severa Gjurin



Besedilo: Zarja Trkman





V iskanju miru in resnice se zastremi v nebo, avtorica: Janja Grebenšek

objavljeno: 7. sep. 2019 23:21 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. sep. 2019 23:22 ]


V iskanju miru in resnice se zastremi 
v nebo 

Nebo so napolnile svetlobne pike. In začel se je čas tišine. Ko med hrupom nočnih zvokov obstaneš in tvoj pogled ostaja zaklenjen v neskončno sliko zvezdnatega neba. Loviš trenutek popolne tišine, saj takrat lahko končno izdihneš. 

Težko je opisati milino nevidnosti. Ko se zavedaš svojega obstoja brez potrebe po deljenju trenutka z drugim. Osamljenost se preobrazi v samozadostnost. Čas se začenja razblinjati iz uma. Točke na nebu nudijo vso potrebno pozornost, čas ni več potreben konstrukt za organiziran kaos. Domovanje direktno v družbi ni več na hierarhiji potreb. In svoboda pokaže svojo podobo. Veter zadoni, skozi telo opomni na svobodo krila in željo po njeni podobi. In tokrat je trenutek ta pravi, odločeno za lebdiš v njen objem. Prepustiš se, zaviraš vsako misel dvoma saj drugo je le votlost uma. Vendar teža onemogoča tvoj vzlet. Zvezde te vabijo, čakajo na tvoj prihod, ko ti priklenjeno obsediš. S pogledom navzdol, dih zastane. Ujet v verigo telesa, stremiš v prazno projekcijo sveta.  

V ječi svojega uma poskušaš povezati skupne točke z svojim ječarjem. Kot nagrada, se te večerna milina prilasti in zaslepi tvoj pogled. Zidovi spremenijo svojo podobo in ponudijo ugodnost. Utrujeno lebdiš med nočjo in dnevom, eno postane drugo. Okolica ostaja v meglici dnevne svetlobe, skozi gozd večernega vzdušja. V trenutku brezvetrja se zaveš enakosti zemeljskih bitji in tako stopnja razvoja ni pomembna, uporabnost je razvrednotena, lepota se razblini. In slika kljub brez teže raznolikosti ohranja svojo barvitost.

Pogled ponovno ostaja priklenjen na nebo, tokrat stremi po milini v svobodi. Kako jo ujeti. Ko ves ta čas ostaja le trenutek stran, skoraj na dosegu rok.

Prišel je čas ko je nebo zagorelo, odprlo je svoje oči in zastrmelo nazaj. Puhaste kepe so se začele tvoriti in svet je ponovno nadaljeval s svojo brzino. Ni vidilo svoje smeri le polnil je zagon. Zagon proti čemu? Le redki naj bi poznali odgovor, a še ti ostajajo skeptični da ga. V dnevni svetlobi se veliko mojstrov obada in prepira kdo le pozna pravi odgovor. Kdo le je tokrat postal vsemogočni, kje najti prava navodila in kaj nas čaka ko nas zadane popolna tema. Svoja potovanja skozi leta in leta dvomov in raziskovanj opisujejo vsak z svojo besedo. Z svojim čustvom, z svojo podobo. Kot da vsi iščemo eno in isto podobo z različnimi oblekami. Ena resnica, ki bo dala odgovor. In prav tu se začne kaos, okvirji odločitev nas pripeljejo daleč in ko spoznamo naše zmote, šele takrat nas odpeljejo proti vetru. Ko ne nosimo več teže okvirjev, takrat je telo dovolj lahkotno da za lebdi. Nosi ga le podoba svobode, praznina sveta je zapolnjena z barvitostjo vseh iskalcev svoje resnice. Naj bo nekaj več, naj obstaja kar je, naj zbledi ločnica med prav in narobe. Vsak se bo že pripeljal na svoj konec.

Žal ni ene resnice, pa tudi če je, potem bi morali živeti po danih pravilih. Slediti nalogam, ki nam jih pušča v sledeh narave da bi jo ob koncu izkusili in zaznali v popolnosti. Verjetno mora biti veličasten občutek. Po pravilih se pustimo premetavati in mučiti z namenom da bi le lahko začeli obvladovati našo pot skozi kaos. Tako začenjamo verjeti v nevidnost sil, ozadje ki je vodilo celotnega sistema. Univerzum, ki nam nudi življenje, ki bije z vsakim življenjem kot novim dnem. Tako na koncu obstane le en cilj, dočakati popoln konec, prevzeti odgovornost za vso zmedo, za vso radost in upati z vero da je na koncu le luč ki nas bo vodila do končne poti popolne teme. Kdaj pa le ta pride, nihče ne ve. Le upa.


Besedilo: Janja Grebenšek






Nekje nad mavrico, napisala: Zarja Trkman, september 2019

objavljeno: 7. sep. 2019 19:42 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 7. sep. 2019 20:03 ]


Nekje nad mavrico 

(SOMEWHERE OVER THE RAINBOW)


»Lepo ime imaš, DAN!«, tako sem rekla najstniku, Tjašinemu sinu, visokoraslemu fantu. Tvojo mamo sem 4 leta učila in trenirala odbojko. Tedaj je bila tvoja nona predsednica odbojkarskega kluba Merkur. Skupaj z mojo pokojno sestro Klemento sta Jolanda, tvoja babica in Ivan Kovačič postavila temelje novogoriški ženski odbojki.

Pa ne le to, tvoja nona je bila tudi iskrena prijateljica moje sestre, skupaj sta študirali ob delu, Jolanda tudi ob družini, Rajku, tvojemu nonotu, Borutu tvojemu stricu.

Lep spomin me veže na tista leta v odbojki na dneve, ko smo se srečevali s tvojimi najbližjimi na Kaninu (tudi s staro teto Edo in stricem Tonijem, ter z Mojco in Suzano). Pa hribi, gore so nas tudi družile.

Ni še dva meseca, kar sva se z nono Jolando srečali pri frizerju. Ni kazala znakov bolezni. Vedno prisrčno nasmejana ta tvoja nona Jolanda, z nalezljivim smehom, polna vedrine in optimizma, da vendar bo še lepo na tej Zemlji, da bo človek spregledal.

Da bodo ljudje delali v skladu z vrednotami, ki jih je Jolanda vse življenje zagovarjala. Delavnost, spoštovanje, ljubezen. Te vrednote, pa še mnogo drugih jo je krasilo. Lahko si ponosen na svojo babico. Vem, da si ji veliko pomenil in ni čudno, da ti je tvoja mamica Tjaša dala tako lepo ime, Dan.

Naj ji bo lepo, Jolandi, tam nekje daleč, nad mavrico, med zvezdami, kjer so vsi moji predniki, mama, oče, sestra Klementa in nenazadnje moj ljubi Andek. Naj se družijo, naj se smejijo, kartajo, smučajo in plavajo na krilih oblakov, na barvah mavrice.

R.I.P., draga Jolanda, dragi moji vsi. Lepo vam je, svobodni ste. Nekoč, nekje, tam zgoraj se vam pridružim. Z veseljem, ker vem, da vam je lepo.

Ni bolečine, ni žalosti! Ni trpljenja, ni sovraštva!

Je le LJUBEZEN!




Besedilo: Zarja Trkman


Preberite še: 

Raznolike delavnice v VGC Morju Koper, V.Č, september 2019

3. nagrada natečaja za kratko zgodbo 2019: Dare Gozdnikar






Dan na Gori, zapisala: Zarja Trkman

objavljeno: 28. jul. 2019 11:00 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. avg. 2019 10:35 ]

Draga Zarja! 

Res, lep dan smo si naredili v sredo, poln miline in dušnih dotikov. Srčna hvala za izmenjavo. Lepo je bilo deliti s teboj. Veselim se ponovnega srečanja. Ko boš tako čutila, samo PRIDI. Berem ISKRENO. Dotika se me in me postavlja v realne okvire. Ni spremembe brez bolečine. In bolečina, ki jo deliš izgublja svojo moč. To zelo dobro veš tudi ti. Biti v ravnovesju, v harmoniji, dajati in sprejemati ... pomeni tudi biti zdrav. Tega nas niso naučili. To nas uči življenje. Vsak dan. Vztrajno. Če ne gre zlepa, potem pa zgrda. Zato si napisala ISKRENO. Da bi se nas tvoja zgodba dotaknila, če nas že tuje izkušnje ne učijo. Mogoče pa je že napočil čas, ko se lahko učimo tudi iz izkušenj drugih, saj je to naša odločitev.

Danes sta naju obiskala Orjana in Dražen in sem jim povedala za tvoj obisk. Opazila sta te na slovesu in sta ti zelo hvaležna za prisotnost. 

Silva 


Preživeli smo res en čudovit dan. Si izmenjevali energije, ki so bile polne sočutenja. Izmenjevali smo si izkušnje, trije osemdesetletniki in ena šestinšestedesetletnica, z izjemnimi izkušnjami ob izgubi meni dragih: očeta, mame, sestre in moža. Žalujočima noni in nonotu je bila najina družba (bili sta s sestro) povšeči, prav želela sta si jo. Ker se na slovesu nisva objeli, me je Silva povabila v svoj raj, ki je res raj. Na Goro, v neokrnjeno naravo, s prekrasnim pogledom, z vrtom in rožami, kjer prav vse uspeva, ker je čutiti ljubezen, ki jo modra osemdesetletnika vlagata v vse, česar se lotita. 

V bolečini ob izgubi ljubega 25 letnega vnuka nista sama. Nekaj sto ljudi, morda celo nekaj tisoč se je mlademu košarkarju poklonilo ob raztrosu pepela v Sočo. Prelepa glasba je spremljala obred slovesa in žalovanja. Tista, ki jo je Taras poslušal. Nemo sem stala ob strani in se spraševala, kaj žalujoči občutijo ob vseh izrečenih besed sožalja, ob rokovanjih in objemih. O tem sem Silvo tudi povprašala. 

»Ni mi bilo odveč, ne, ravno nasprotno, bilo mi je lepo, lepa so bila iskrena vsaka srečanja z očmi tistega, ki mi je izrekel sožalje. Bogatili so me s svojo energijo, s svojim sočutjem. Hvaležna sem vsakemu stiku roke, vsakega pogleda, objema. Ker so bili iskreni. Čeprav mnogi neznanci, katerih se je naša bolečina ob izgubi mladeniča dotaknila, so čutili z nami in z žalujočimi podelili bolečino. Ki je tudi zato manjša. Hvaležna sem jim!«, je zaključila Tarasova nona. 

Tudi zato, ker vem, da ji je bilo res do tega, da se družimo, le nekaj dni po boleči izgubi, sem se z veseljem odzvala povabilu. Izkazala sta se za odlična gostitelja. Kosilo je bilo pripravljeno z ljubeznijo, v vsakem grižljaju jo je bilo čutiti. Domača zelenjava, malinovec iz malin, ki jih je nabral Rino, me je spomnila na moje otroštvo, kjer je bil prav domači malinovec največ, kar smo si lahko privoščili. Prav tak, kot smo ga pili na Gori. 

In pogovori? Bogati, lepi, modri, izkušeni. Nobene plehkosti. Le globina, zelena in modra globina. Ki lahko rodi le lep pogovor, ki bogati, prav vsakega, ki mu prisostvuje. 

Poslovili smo se z besedami: »Še pridemo!« In bom tudi šla. Nedvomno! 

Pravi blagoslov, milost, bi rekla sestra Katarina. In tudi »Psi« so bili z nami. Knjiga, ki jo je Silva poklonila svojemu zetu za Abrahama in jo tedaj tudi prebrala. Knjiga, ki sem si jo podarila pred tremi leti za novo leto in jo sedaj prebiram. Knjiga, ki jo je tudi Kiti začela brati na Gori in ki ji jo bom poklonila za rojstni dan. Ker to knjigo preprosto moraš imeti. In jaz jo imam, pa Dražen tudi. Morda je sedaj pravi trenutek, da jo ponovno vzame v roke. Morda, pravim. Kdo ve! Le ON! 



Pogled iz mojega balkona

Tibetanske molilne zastavice, ki jih, mimogrede, ima tudi Silva na Gori, na balkonu ... pogled na Novogoriški "Beverly hills" - Grčna.

Sadovnjak in klopca na mojem vrtu.

Vrt, ki ga obdeluje svakinja, sedaj, ko ga sama ne zmorem in ko moža ni več.

Gredica z rožami.


Besedilo in fotografije: Zarja Trkman




Saj ni res pa je, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 10. jul. 2019 01:26 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. jul. 2019 04:40 ]


Odprto pismo ZZZS - Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, OE Nova Gorica, Oddelek imenovanih zdravnikov 


SAJ NI RES PA JE 

Pred tremi leti (maja in junija 2016) sem bila na pet tednov trajajoči rehabilitaciji na Rehabilitacijskem centru Soča v Ljubljani. 


Imam nevrodegenerativno (začelo se je davnega 1999 leta) nevrološko obolenje ALS. Prej »domnevno« PLS (Primarna lateralna skleroza … https://www.mayoclinic.org/…/p…/symptoms-causes/syc-20353968, zdaj ALS ... Amiotrofična lateralna skleroza … https://sl.wikipedia.org/…/Amiotrofi%C4%8Dna_lateralna_skle…  od lanske jeseni. 

Na priporočilo prof. Janeza Zidarja, zaposlenega na Kliničnem institutu za nevrofiziologijo na UKC Ljubljana, je moja zdravnica Enisa Demšar podala predlog na ZZZS OE Nova Gorica.

Danes (torek, 9. julija 2019) dobim odločbo, ki je bila izdana 5. 7. 2019, v kateri piše: citiram:

»Zavarovana oseba Zarja Trkman ni upravičena do zdravljenja v naravnem zdravilišču … Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.
... Pravica do zdraviliškega zdravljenja je zagotovljena pri bolezenskih stanjih, ki so opredeljena v 45. členu Pravil in v primeru, če je pričakovati povrnitev funkcionalnih sposobnosti.
Po pregledu priložene medicinske dokumentacije (izvid napotnega specialista z dne 5.6.2019) imenovani zdravnik ugotavlja, da glede na opisano stanje pri zavarovancu-ki ni možno ugotoviti takšnega bolezenskega stanja, ki v skladu s 45 čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja predstavlja indikacijo za napotitev v zdraviliško zdravljenje ...
V skladu s četrtim odstavkom 81. Člena Zakona pritožba ne zadrži njene izvršitve ...«
Imenovani zdravnik-ica: Kosta Pejić, dr. med.

Ostala sem brez besed. Kako je to možno, kaj naj naredim, v veri, da imam vsaki dve leti pravico do rehabilitacije, pa tega do sedaj nisem izkoristila?
Raziskala bom, nedvomno, kaj je na tem. Nisem pa pripravljena boriti se z mlini na veter (ZZZS, SPIZ), ker je preprosto škoda moje energije, ki jo še kako rabim za zdravljenje, za vsakodnevna opravila ...
Ne prosim za miloščino, ne moledujem, ne zahtevam »nemogočega«.

Zahtevam le tisto, kar mi pripada. Tudi »Pravil« in členov v njih, na katera se sklicuje ZZZS in imenovani zdravnik, ne mislim brati, ker nisem pravnica.

Vem le to, da so moje cimre s Soče, (imajo diagnozo Multipla skleroza) deležne tudi zdraviliškega zdravljenja, pa tudi bolniki s PLS in ALS so do te »rehabilitacije« upravičeni (običajno v zdravilišču »Dva topola« v Izoli).

Zgrožena sem, zapisala sem, pa da vidimo.







1-10 of 39