MENU‎ > ‎Pismo samemu sebi‎ > ‎

Objave-Pismo samemu sebi

Poseben dan, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 3. sep. 2018 23:46 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 3. sep. 2018 23:50 ]

Danes je en tak prav poseben dan. Dan odprtih vrat Tehnike Infinity Alignment v Srečni hiši. Jean Marc je predstavil svojo metodo zainteresiranim poslušalkam, ja prav ste prebrali … le ženske so bile, če izvzamen naša dva moška študenta in avtorja metode. 

Popoldan je sledilo celjenje, ki so ga izvajali »naši«, naša skupina »študentov«, ki že uspešno izvaja Healing, kot se temu reče v angleščini. 

Sama sem se raje prepustila Sašotu, moji sorodni duši. Oba sva en tak nepopisan papir, oba otroka v duši, veže naju neka posebna vez.  Sašotov oče je bil moj najboljši kolega, ko sem učila na Srednji lesarski šoli. In evo, zdaj je pa Sašo moj najboljši, najbolj pristen, najbolj odprt »sošolec« pri študiju IA tehnike. 

Naredil je reading in mi že takoj povedal, da se mu je pokazal moj pokojni mož, češ, da še nisva pretrgala vezi, oz. da ga še nisem spustila, da odide. Začuda!!! 

Kakorkoli, kasneje je sledilo presenetljivo dogajanje. Ko je Sašo delal s svetlobnimi kroglami na meni že drugič, sem šla v globoko meditacijo in doživela  nekaj, kar sva kasneje poskušala s Sašotom razumeti. Vse se je poklopilo. Prav neverjetno!!! 

Mislila sem, da sem zaspala in začela smrčati. Naenkrat sem bila popolnoma prisebna, a še vedno zaprtih oči. »Smrčanje« se je spremenilo v hlastanje za zrakom. Nekam znano mi je bilo, a nisem vedela, kaj se dogaja. Potem sem sproščeno zadihala. Pred očmi se mi je pojavil temen velik krog in v njem majhni možgančki, prave oblike, pisani možgančki. Fascinanten prizor!!! Nikoli do tedaj nisem »videla« slik ob celjenju. Prvič se mi je to zgodila. 

Še zdaj povsem jasno vidim majhne možgane, mavričnih barv, oblika je bila popolna, ni bilo nobenega dvoma … možgani so bili. Majhni možgani! Prizor je trajal kar nekaj sekund, potem me je zajela tema.

Ko Sašo konča, podelim izkušnjo hlastanja za zrakom z njim. On pa: »Imel sem občutek, da si zadihala kot pri rojstvu, ko otroka udarijo po zadnjici in zadiha«. Ko sem mu povedala še za prizor, ki sem ga videla, nisva mogla verjeti. Ne Sašo, niti jaz. Pa vendarle je bilo vse tako jasno. Povezala sva še z Andekom in sklenila sem: »Andek me je spustil, moje hlastanje za zrakom je bilo »rojstvo« nečesa novega.«

Morda se sliši malce neverjetno, utopično, iluzorno, a je bilo tako globoko in tako sinhrono, da ne more biti »kar nekaj«...moja domišljija …. ni bila!!!

Hvala ti, Sašo,  za to neverjetno izkušnjo, izkušnjo nečesa, ki ni v domeni tuzemeljskega življenja, izkušnjo nečesa, kar ne znam poimenovati.

Infinity Alignement.

Hvala tudi tebi, dragi Andek, da si me osvobodil, da si me izpustil, da grem dalje. V neskončnost, kjer se bova ponovno srečala, a v povsem drugi dimenziji, v drugih energijah, kjer je VSE in kjer je Eno.

HVALEŽNOST je to, kar ta trenutek občutim. Hvaležnost do vseh in vsakogar. Neskončna ljubezen me prežema. Objemam ves svet in ga imam neizmerno rada. Rada vse ljudi, vso naravo, ves SVET.

LOVE!!! Ljubezen!

Hvala, hvala, hvala!!!


Zarja Trkman


Spicy Señorita presenta: ''PMS ali: ko ženska postane hudič!'', napisala Adrijana Mijatovič

objavljeno: 29. maj 2018 01:38 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 29. maj 2018 02:39 ]



Spicy Señorita presenta:
''PMS ali: ko ženska postane hudič!''



Zakaj sem se odločila, da bom pisala o tej temi? Zato ker mi je fant pri prejšnjem PMS-ju zabrusil: ''Naslednjič, ko boš spet v tistih svojih dnevih, bom izklopil telefon! Ti res nisi normalna!''

PMS - predmenstrualni sindrom … to ni mit, to resnično obstaja! Ne bom pisala o tem, kako imamo ženske občutljive prsi v tem obdobju ali kako smo razdražene in menjavamo razpoloženje 256x na dan ter da nas morajo moški razumeti. NE! Napisala bom resnico …, ker draga dekleta, le priznajte, kapo dol vsem moškim, ki nas prenašajo v tem peklenskem obdobju! ☺



Torej, kako se je vse začelo?
Ko sem bila svobodna, kot ptiček na veji ali po domače povedano, ko sem bila samska, so moj PMS trpele prijateljice in naj izkoristim ta trenutek ter se jim javno zahvalim za vso podporo pri prenašanju svojih dramatičnih izpadov! Za ljubimce mi je bilo vseeno, če so trpeli, v sarkazmu bi lahko diplomirala z odliko, ubogi reveži so raje izklopili zeleno piko na Messengerju, kot prenašali moje napade, na katere bi bil ponosen celo Vladimir Putin. Meni je bilo blazno zabavno, a drugim? Niti ne! A potem je prišla ljubezen … in dobiš moškega, ki tvojega PMS ne bo prenašal in pika! Sem čustveni in nežni labod, pravim jaz … on trdi, da sem psihopatinja! Ko sem mu želela razložiti, da jaz proti temu ne morem nič, da so hormoni močnejši od mene, ter da me takrat mora imeti še bolj rad, mi je zabrusil: ''Ni me v času tvojega PMS-a, javi se, ko te bo minilo!''
Takoj sem se seveda potožila prijateljici, kako je nerazumevajoč ter kje je moja moralna podpora v tem težkem obdobju. Ženska kot ženska se je strinjala, kolega pa mi je rekel: ''Ha ha ha ha, ker car, tip ima jajca!''


Da to ni nekaj, kar smo si izmislile ženske, da bi nam služilo kot izgovor za nenormalno obnašanje, govori podatek, da so predmenstrualni sindrom prvi omenjali že antični Grki. Vendar pa ga je medicina uradno priznala šele leta 1931. Strinjamo se prav vsi, da v času PMS-a nobenemu od spolov ni lahko. Ženske smo ob 8:35 zjutraj z muffinom in kavo v roki nežna bitja, potrebna ljubezni ter objema, pisarimo ter klicarimo svoje partnerje ter sitnarimo z vprašanjem: ''Ali me imaš rad?'' Seveda je edini možni in pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje 'DA', ker to je edini čas, ko moški razmišljajo z vsako možgansko celico v glavi! Čez natanko 45 sekund pa žensko obsede hudič! Tukaj ne pomaga noben eksorcizem ter fraze: ''rad te imam, lepa si, shujšala si,…''. To je tako, kot če bi izpustil razjarjenega bika na ulico, kjer so vsi oblečeni v rdečo! V naši glavi ne funkcionira niti ena možganska celica, v njej je samo eno malo bitje z rožički, ki nas prepričuje, kako je cel svet proti nam, nihče nas ne razume, težko je biti ženska, sem osamljena, bolijo me joški, sem napihnjena, imam mozolj sredi ''face'', za zajtrk sem pojedla 3 muffine ter čips, za kosilo sendvič s suho salamo in 0,5kg majoneze ter čokolado, slabo mi je, spet sem lačna, joče mi se, nihče me nima rad! In po vsem tem pride najhujši možni scenarij … ženska v roko vzame telefon!!!!! Takrat malemu hudičku v naši glavi zrastejo rožički, to malo bitje postane SATAN! In to nisem jaz, to je moja Schauma … mislim, PMS! ☺ Ženske proti temu res ne moremo nič, to bitje je močnejše od nas in ko nas premaga ter prevzame cel naš um in telo se začne teror in kaos! Jaz resnično verjamem, da ženske takrat izgledamo v očeh moških kor Godzilla! In sedaj je prišel trenutek, ko verjetno vsi pričakujete, da vam bom dala kakšen dober nasvet. Za ženske, da bomo lažje preživele to vojno obdobje, ter za moške, da ne boste trpeli tega največjega zla. Naj vam povem iskreno … dober nasvet NE obstaja, tukaj je trpljenje doživljenjsko ter neizogibno. Kruto, a iskreno, in čas je, da se s tem sprijaznimo! Situacijo sicer lahko omilimo, moški lahko zapravite malo premoženje za čokolado ter vsak mesec dobite kakšen novi siv las ter izkoristite 'paket neskončni' s poslanimi sporočili: ''rad te imam, ne nisi tečna, …'' ter lažete, kako jo razumete, ker BOG NE DAJ, da bi žensko v tem času ignorirali!! Tega NE počnite in to je edini nasvet, ki vam ga lahko ponudim ☺. Ženske pa se moramo sprijazniti, da bomo 1x na mesec največje zlo tega sveta in da nas takrat nihče ne more imeti rad, ker smo: katastrofe, hudič, pošast, nekakšen mutant laboda, ki niti slučajno ni nežen!



Torej, kaj smo se naučili iz tega članka? Da zmagovalca tukaj ni! Enkrat mesečno bomo trpeli do konca svojih oziroma njenih dni ☺!

Napisala: Adrijana Mijatovič



Viri fotografij:


https://www.pinterest.com/pin/552676185508182714/


https://pinmastero.blogspot.si/2013/12/haha-every-girl-on-their.html


http://themetapicture.com/just-a-dad-doing-his-job/


https://store.gnarlytees.com/products/pms





Preberite še: 


Jeseni v mestu (Jurij Hudolin)







Jeseni v mestu pod gradom (Jurij Hudolin)






Skrivnostni zajček, napisala: Vanja Čibej

objavljeno: 6. apr. 2018 00:35 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 10. apr. 2018 04:22 ]


Zakaj me pelješ 
med vinograde, trate, 
skrivnostni zajček? 




»Kaj delaš narobe?« me je zadnjič vprašala Nataša, moja prijateljica iz srednješolskih let. 

Sedeli sva na nabrežju, v enem izmed barov, jesensko sonce je prijetno grelo, kristalna jasnina se je odbijala od rahlih valov, čolni so se ležerno zibali na modri gladini, jambori jadrnic so mehko žvenketali. Pogled mi je begal na Bele skale in na sosednje mize, kjer sem mimobežno opazila tri mamice, ki so klepetale o svojih otročkih, nekje skritih v vozičkih, skrbno zavitih v tople odejice kot v nekakšnih brlogih. Včasih se je iz zavitih gmot prikazala majhna, tolsta ročica in zamahnila po živopisanih, visečih igračkah, ki so ob udarcu zacingljale kot kovinske reči na golih jamborih jadrnic. 

Mir. Dopoldanski mir, ko se mesto šele prebuja. 

»Ne moreš mi postavljati takih vprašanj. Prenaporno je razmišljati o sebi. Se ti ne zdi?« sem ji rahlo nervozno odgovorila in hkrati opazila znanca, ki je zamišljeno in odsotno hitel po svojih opravkih. Ni me videl, ko sem mu pomahala. Večkrat sem tako nevidna!

»Ne izmikaj se. Odgovoriti si moraš na to vprašanje. Nekaj ni v redu. Spremeniti moraš svoj položaj. Ne sme se ti dogajati, kar se ti dogaja. Enostavno ni prav! Imaš vse potenciale v sebi, da se rešiš vseh teh zagat, v katere si padla. Zagotovo je nekaj, kar delaš narobe. Akcija? Dejanje? Ne vem, ne znam ti drugače pomagati!« je še rekla.

2

Njeno vprašanje me je vznemirilo. Spili sva kavo, pokadila sem še cigareto, pogovor je obvisel v zraku in prijateljičino vprašanje me je spremljalo ves čas na poti domov, ko sem si ga v mislih ponavljala: Le kaj delam narobe? Le kaj delam narobe? Obsesivno in neprizanesljivo. Ko sem prišla domov, sem se razgledala po stanovanju. V njem se počutim prijetno, čeprav je bilo tisti dan, kot tudi druge dneve, le zakaj bi olepševala, razmetano in prašno.

Pogled se mi je ustavil na stenski uri, ki sem jo podedovala od stare mame. Že dve leti ali več je kazala isti čas, ko je utrujeno obstala. Kazala je petnajst minut do petih popoldne. Natanko četrt na pet sta se kazalca na uri ustavila. Nekje pred dvema, morda celo tremi leti. Kdo je že napisal slavni stavek: Točno petnajst minut do petih popoldne se mu je zjasnilo, ali nekaj podobnega? Dostojevski, v svojem Mladeniču? Spomin mi močno peša! Pravzaprav ga za take podrobnosti nisem nikoli imela, kar me je vedno močno jezilo. To bi bilo iskreno.

3

Akcija? Akcija! Odprla sem vrata na uri, pograbila vijak in vzmeti na uri navila s tako močjo, kot bi želela zagnati svoje življenje v smer urnega kazalca. Dovolj je bilo cepetanja na mestu, kajti tako početje je zelo utrudljivo, pusti te v vakuumu, kjer postaneš malodušen in nagnjen k samopoškodbam, kajti sklepi so neenakomerno obremenjeni in se obrabijo. Hmm, zanimiva misel! Sklepi se obrabljajo. Lasje sivijo, na rokah se delajo starostne pege, koža je suha in zahteva posebno nego, napeta lica, ki so me v mladosti jezila, so splahnela, nohti na nogah in rokah pa trdijo in rastejo hitreje kakor plevel. Ali lahko sploh še kaj naredim iz tega življenja, ko iz dneva v dan opažam, da moje moči pešajo?

Tečem, ves čas tečem. Na mestu. Kot zagnan športnik, ki teče po tekočem traku in ves čas preverja pulz in porabo kalorij, le da sama ne računam porabe lastne energije. Sprašujem se, koliko časa bom v takem stanju še vzdržala. Ko bi se le lahko premaknila, vsaj za kakšen centimeter!

4

Razmišljaj, razmišljaj, ukrepaj. In tako naprej, v smeri urnega kazalca. Naprej, naprej, za vsako ceno. To sem vendar jaz! Kazalci se na uri vztrajno premikajo in čas se ponavlja, kazalci se postavijo na četrt na pet, pa natanko na pet, pa četrt čez pet, z Mladeničevim razsvetljenjem ali brez.

5

Ponosna sem, preveč ponosna! Ponos bi lahko primerjali, po krščanskem nauku, s smrtnim grehom. Nekoliko je podoben napuhu. Upiram se vsemu, že apriorno se postavim v obrambno držo, se obdam z oklepom, zidam obrambne zidove in se skrivam pred namišljenimi sovražniki, ki so dovolj abstraktni, da se ne morem boriti proti njim, in ki postavljajo pravila in omejujejo in kratijo mojo svobodo. Vse kar si želim, je preživetje in nekaj malega ustvarjanja, veliko ustvarjanja. To pravico bi želela imeti. No, še bolj si želim, da bi bili moji otroci bolj srečni in vsaj nekoliko bolj prilagojeni kot sem sama. Potem bi bila izpolnjena.

6

Nehaj se upirati! Piši zgodbe! Govori, govori, brez prestanka. Ponavljaj, teci, teci za zajčkom, mogoče ga nekoč uloviš.

7

Ni mi dala duša mira, na knjižni polici sem poiskala knjigo Dostojevskega in po vztrajnem iskanju sem našla besedilo: »Nič se ne vznemirjaj: razložil ti bom razlog; to pa, kar sem ti rekel, je popolnoma pravilno; vse življenje je ena sama blodnja in strmenje; na vsem lepem se ti pa vse skupaj razvozla, vse te neštete uganke, ob petih popoldne! Človeku se kar zameri, ali ne res? Še ni dolgo tega, ko bi bil kaj takega starcu v resnici zameril.«

Ni spodbudno, kajne? Človeku se res kar zameri. To življenje!


Vanja Čibej, 2014



Iz trnja v cvet, napisala: Katarina Vuga

objavljeno: 4. apr. 2018 01:12 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 4. apr. 2018 02:59 ]


Iz trnja v cvet 
Po dobronamernem posredovanju sorodnikov in prijateljev sem se nekega dne sredi najlepšega pomladnega meseca maja znašla v psihiatrični bolnišnici Idrija na zaprtem oddelku za starejše občane. Ne bom izgubljala veliko besed o psihičnem in telesnem stanju prvega meseca hospitalizacije. Moje misli so bile usmerjene v smrt in ne v življenje, saj je bil edini znosen trenutek zvečer, ko sem zaprla veke z željo, da se ne bi več prebudila v novo jutro in brezupno praznino dneva. 

Bolj ko so bile moje misli usmerjene v minevanje, bolj sem čutila, da me Bog kliče v življenje. Tistih nekaj dni, ki sem jih preživela doma med obema bolnišnicama (pred nekaj dnevi sem se namreč vrnila iz šempetrske bolnice, kjer so me tri tedne zadrževali zaradi kroničnega vnetja črevesne sluznice), se je odvila vrsta dogodkov, ki jih ne morem imenovati drugače kot Božji posegi. Telefon se je kar naprej vrtel in klicali so me tisti, ki jih ne slišim prav pogosto. Bili so tudi klici sošolcev iz srednje šole, saj je bilo tik pred skupnim srečanjem v Kozini, edinkrat, ko se ga nisem mogla udeležiti. Dvakrat me je klicala sestrična iz Ljubljane, ki je nisem slišala že dalj časa. Svak in najbližja prijateljica pa sta se kar naprej prikazovala na vratih. Bil je petek zgodaj popoldne, ko so se hkrati znašli pri meni socialna delavka, svak in prijateljica, ki so me takorekoč zvlekli v psihiatrično ambulanto v Novo Gorico, od tu pa so me z rešilcem odpeljali naravnost v Idrijo. Tik pred tem se je od nekod pojavil pater Krizostom s Kapele, ki mi je podelil blagoslov na pot. Bog res v pravem času poskrbi za človeško bližino. 

Prvi dnevi v psihiatrični bolnišnici so potekali v intenzivnih pogovorih s psihiatri in psihologinjo. Nenavadno je bilo, da sem bila sposobna globokih filozofskih debat, odpovedala pa sem v vsakdanjih, praktičnih opravilih. Ugotovili so globoko depresijo, vzrok zanjo pa so predvideli tudi v zdravilih, ki sem jih v veliki količini jemala zaradi ulceroznega colitisa.

Po dobrem mesecu so začeli učinkovati antidepresivi in pristala sem na odprtem oddelku. Počasi se mi je začela vračati volja do življenja. Najprej sem za nekaj časa prevzela vodenje jutranje telovadbe. Večkrat na dan sem šla na krajše sprehode, saj mi je kondicija zaradi velike izgube telesne teže zelo upadla. Dopoldanske delovne terapije so mi postajale vse bolj zanimive. Navdušila sem se nad razreševanjem osmerosmerk in terapevtka mi je priskrbela mesečno publikacijo Osmerosmerka. Ker rada igram remi, so na oddelku poskrbeli tudi za karte. Izkazalo pa se je, da remija nihče ne igra, zato sem si soigralca postavila kar sama in si tako krajšala čas z miselnimi kombinacijami. Od časa do časa sem tudi kaj prebrala, čeprav so me bolele oči. Zadnjih štirinajst dni pa sem se najbolj zaposlila s kvačkanjem prtičkov v različnih barvnih kombinacijah, saj me je pletenje in kvačkanje dolga leta zelo privlačevalo. Tako se je čas začel kar hitro obračati in dnevi so postajali vse bolj polni. Krepile so se tudi telesne moči in sprehodi so bili vsak dan daljši.

Pa še beseda o stiku z zunanjim svetom. Idrija je za goriške znance in prijatelje kar daleč, pa vendar ni minil teden, da se ne bi kdo pojavil na obisku. Tudi telefonskih klicev je bilo kar veliko, čeprav v začetku skoraj nisem bila sposobna dvigniti slušalke ali koga poklicati. Tako so na mobilnem telefonu ostajali številni neodgovorjeni klici. Pošta je bila kar pogosta, tako se niti malo nisem počutila osamljene in zapuščene.

Velika sreča pa je bila, da v bližini bolnišnice živi sošolka iz srednje šole, ki me je obiskovala vsak teden. Imeli sva dolge, zaupne razgovore in bolezen naju je zelo zbližala. Nadvse sem ji hvaležna tudi za njene spodbudne besede; ob koncu mi je iz veselja, da se mi je depresija tako razblinila, podarila prekrasen klekljan izdelek.

Največ zaslug na tej poti pa pripada sestrinemu možu, ki je prvi dojel moje stanje, saj je imel takrat že sedem let zelo depresivno ženo, ki je odklanjala vsako zdravniško pomoč. Takoj se je pogovoril s psihiatrinjo, ki me je napotila v psihiatrično bolnišnico v Idrijo. Vzdrževal je stalne stike z lečečimi zdravniki in skrbel za vse, kar sem rabila iz zunanjega sveta.

Ta zapis je nastal v začetku avgusta 2010, ko so me odpustili iz psihiatrične bolnišnice. Če bi ta huda preizkušnja, iz katere sem se zdaj dvignila, spodbudila k zdravljenju mojo precej mlajšo sestro, ki me je ves čas spodbujala s pisano besedo, potem bi bilo to trpljenje osmišljeno in vsestransko poplačano. Tako sem takrat razmišljala.

In zgodilo se je čez pet let, da se je moja sestrica prebudila iz dvanajst let trajajoče depresije, zaprta med štiri stene, in se ponovno vrnila v življenje; a na invalidskem vozičku. Prvič po dolgem času smo v večji družbi praznovali njen 62. rojstni dan. Veselje je bilo nepopisno. Hčerka je izjavila, da je bil to najsrečnejši dan v njenem življenju.

In zgodilo se je čez dvajset dni, da je njen mož doživel hudo prometno nesrečo, ki ga je pahnila v komo, njegove bližnje pa v globoko stisko. Ta nezgoda nas je zelo povezala. Izkazalo se je, da je tudi brezposelnost kdaj dobrodošla, saj sta bila oba otroka lahko blizu ljubeči mami; da ima družina veliko prijateljev, ki so čutili z njimi in so jim bili pripravljeni stopiti naproti, molili zanje in jim vzbujali upanje na ugoden izid zdravljenja in v Božjo milost. Ponesrečenec, ki je bil v prijazni bolnišnični sobi s pogledom na šempetrsko cerkev, je bil vsak dan deležen toplih, nežnih dotikov in ljubečih pogledov svojih najbližjih. V težkih trenutkih nam veliko pomeni iskrena beseda, stisk roke, prijazen nasmeh, drobna pozornost, sočutje sester in bratov … Ob takih trenutkih človek odpira srce, raste v sebi, se odpoveduje svoji sebičnosti.

Prav na god sv. Valentina, po treh mesecih hospitalizacije, je sestrinemu možu utihnilo srce. Njegova 94-letna mama, ki je morala doživeti smrt ljubljenega sina, je vnuku rekla samo: Bil je zlata duša. Veš, takih je malo. Ob slovesu mu je sin spregovoril s tako globoko občutenimi besedami, da so se vsem spremljajočim orosile oči. Njegov odhod smo občutili kot nekaj silno nesmiselnega, saj je bil 12 let bolni ženi močno v oporo; in ko se je ravno izvlekla iz depresije, jo je zapustil, in to na vozičku. Spreletaval nas je srh.


Fotografija: Iz trnja v cvet, osebni arhiv avtorice

A Zemljani obračamo, Bog obrne. Moja sestra je situacijo sprejela, se sprijaznila z moževim odhodom in svojim stanjem. Poskrbeli smo ji voziček z dodatnim pogonom, tako da se je lahko premikala po mestu. Kasneje je bila na hospitalizaciji v Soči in stanje se ji je precej izboljšalo. Na začudenje vseh se je na pomlad odpravila s skupino deklet v Assisi, ki jo je močno prevzel. V cerkvi sv. Frančiška je prvič v življenju zmolila Gospodovo molitev. Danes je polna energije, vozi avto, veliko naredi za svoje zdravje, rada piše, obiskuje koncerte, je zelo komunikativna in v družbi priljubljena. Poleti sej je odpravila z avtom najprej v Novi Vinodolski na delavnico Adriana Kezeleta. potem se je odpeljala do Splita, kjer jo je čakal Ivan, s katerim sta se že prej spoznala in skupaj sta se odpravila v Bosno. Odšla sta na svetovno konferenco o zdravljenju v piramidah v Visoko. Tam je bil Ivan predavatelj. Kot gostja konference je spoznala vso svetovno duhovno elito in se bo letos maja zopet podala na ta shod v Visoko, tokrat najverjetneje kar sama, kjer se bo družila z njej dragimi svetovnimi duhovnimi učitelji (Patriji iz Indije, Judy z Nove Zelandije, Semir Osmanagić iz Bosne, Madhu iz Indije, Ivan Bavčević s Hrvaške ...)


Fotografija: V Assisiju, marec 2016, osebni arhiv avtorice

V začetku decembra je bila s prijateljico teden dni na Cipru. In že načrtuje za prihodnost.

Življenje je skupek drobnih doživljajev in če smo dovolj subtilni, je lahko polno in bogato v različnih okoliščinah. Velikokrat pa smo v vsakdanjem življenju površni, težimo drug drugemu, se bremenimo z nepotrebnimi podrobnostmi. Kadar nas življenje udari v svojem bistvu, takrat obrobne zadeve postanejo nepomembne in naučimo se razlikovati med bistvenim in nebistvenim.

Križ je Božji preizkus za človeka. Ob trpljenju rastemo in dozorevamo, se notranje prečistimo in lahko ponovno vstanemo. Upanje ne sme nikoli potoniti. V spominu imam besede, ki sem jim pred časom prisluhnila v nedeljskih Ozarah: Bogat je tisti, ki se sprijazni s svojo usodo.


Spicy Señorita presenta: ''Moški brez brade je kot lev brez grive!'', napisala Adrijana Mijatovič

objavljeno: 30. nov. 2017 00:17 avtor: Spletni čas - Inovelmedia



Spicy Señorita presenta:

''Moški brez brade je kot lev brez grive!''





''Fetiš izvira iz francoske besede 'fetiche', ki prihaja iz portugalske besede 'feitico', ta pa ima korenine v latinski besedi 'facticus', ki pomeni 'umeten' ali 'facere - izdelati'.
Fetiš je torej predmet, ki naj bi imel nadnaravne moči ali natančneje, predmet človeške izdelave, ki naj bi imel moč nad ljudmi. Fetišizem je pravzaprav kulturološko pripisovanje pripadajoče vrednosti ali moč predmetu.''

Kljub temu, da ima beseda 'fetiš' več pomenov, je uradna razlaga te besede oziroma po domače povedano: nekaj nam je tako všeč, da nas vzburja! In Adrijana ima fetiš na … BRADO!
Od kod izvirajo fetiši ter zakaj jih imamo, pustimo za drugič ☺. Sedaj se bomo osredotočili na … moško brado!

http://www.beardtricks.net/2017/05/how-to-grow-beard-faster-and-get-that-strong-new-looks-with-style.html?m=1

Brada je v trendu že od leta 2014 in to je bilo prelomno leto, saj so obrazne dlake prešle iz podeželskega okolja ter iz negativnega vidika v prej prepovedana območja, kot je poslovni svet ter politika. Ko sem razmišljala o bradah ter o ideji, da bi napisala nekaj na to temo, so se mi v mislih zataknila naslednja vprašanja: ''Kje se je vse skupaj začelo? Ali ima tudi brada svojo zgodovino?'' Da, ima jo!

Prvo pravo 'bradato' gibanje se je pričelo z rimskim cesarjem Hadrianom 2. st.pr.n.št. in je trajalo okoli 100 let. Bil je sledilec stoične filozofije, ki je trdila, da je slediti pravilom narave bistvenega pomena ter je verjela, da je brada znak modrosti.

https://i.pinimg.com/originals/d5/24/bd/d524bdca447dfb1423fc52aef85d7c43.jpg

Na naslednje večje gibanje smo morali počakati do leta 1100. Samo duhovniki so uporabljali videz gladkega obraza, saj je gladek obraz predstavljal svetost ter čistost. Trend brad se je v naslednjih 100 letih umiril ter se vrnil z miselnostjo, ki je pravila, da je brada na obrazu pokazatelj dobrega zdravja. In ko smo prišli v živahna renesančna leta, so si priznani umetniki ter misleci pustili rasti brado kot simbol njihovega nestrinjanja na cerkveno miselnost. Takrat se je prvič ustanovila povezava med brado ter radikali.

Poraščenost obraza je spet prišlo v ospredje v 20. stoletju. Najprej v 1950ih z beatniško generacijo (skupina ameriških književnikov, katero pisanje je bilo zaznamovano z drogami, spolnostjo, religijo in življenjem na družbenem dnu), nato s hipiji v 1960ih, še posebej preko glasbenega vpliva Beatlov, the Beach Boysov in Barry Whitea. Trend je malo potonil v pozabo v 1980ih zahvaljujoč Tom Sellecku v seriji Magnum PL ter njegovim brkom ☺.

http://beardrevered.tumblr.com/post/162286933761/bearditorium-ben

Vse več teoretikov se strinja, da se je trend brad pojavil, ko se je tradicionalno pojmovanje moškosti začelo ogrožati. Sedaj nosi brado skoraj 55 % moških. In kaj je pravzaprav sprožilo takšno popularnost? Dekleta smo mnenja, da verjetno zato, da bi nas privlačili. Ni ravno res. Se zgodi, da kakšen moški pusti brado zato, da bi bil bolj poželjiv pri ženskah (to so pokazale tudi študije na gorilah ☺), a raziskave so pokazale, da so moški postali zelo obremenjeni ter so pod stalnim pritiskom s strani drugih moških, kjer se borijo za dominantnost, teritorij ter hočejo dati videz agresivnosti ter edinstvenosti s svojim bradatim videzom. Brade so postale cool … brade so postale 'in'…
Znanstveniki pa so ugotovili, da so prazgodovinski moški svojo brado potrebovali zaradi gretja (toplote), da bi zaščitili usta pred tujki ter ustrahovali nasprotnike. A sedaj brado nosijo tako glasbeniki, filmske zvezde, športniki kot politiki ter poslovneži. Brada je prisotna povsod ter je postala zaželena in sprejemljiva na vseh poslovnih področjih ter v svetu slavnih.

http://beardoholic.com/

In ne dolgo nazaj, je moški odšel v trgovino in kupil: šampon za lase ter peno za britje … a zdaj? Moški imajo dokaj pestro izbiro pri kozmetiki za svojo brado. Verjetno prvič v zgodovini razumejo, kako se počutimo ženske, ko izbiramo losjon za telo ali balzam za lase ☺. Moški lahko izbirajo med olji za svojo brado, voski, balzami, serumi za hitrejšo rast brade, glavniki različnih kozmetičnih znamk. Časi, ko so imeli v kopalnici samo 4 stvari (šampon, peno za britje, dezodorant/parfum ter brivnik) so končani ☺.

Trendi pridejo in gredo … a dejstvo je, da bo brada vedno prisotna v naši civilizaciji ter časi, miselnost ter okus se spreminjata … A vendar, naslednjič, ko boste videli moškega, ki nosi brado, se spomnite, da ta oseba predstavlja pravo moškost, ter da je to zelo urejen moški, ki ima stil! ☺


Napisala: Adrijana Mijatovič





Odprto pismo, napisala: Zarja Trkman, november 2017

objavljeno: 27. nov. 2017 01:32 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 27. nov. 2017 01:40 ]



Bistvo je očem nevidno, treba je gledati s srcem 

(Mali princ) 


Odprto pismo stanovalcem  


MED TRTAMI 3, Kromberk, Nova Gorica 




OPRAVIČILO - DRUGIČ 



24. aprila letos sem napisala opravičilo stanovalcu, ki je kupil, mislim da celo obe parkirni mesti za invalide. Pa je več kot očitno nekdo moje opravičilo še isti dan odstranil z oglasne deske. 

Na dan vseh svetih se je dogodil neljubi dogodek, ki je mene in sestro Katarino, pri kateri sem bila na obisku, neprijetno vznemiril. Srečanje z lastnikom je bilo vse prej kot prijetno. Nobene empatije z njegove strani, nobene človečnosti. 

Žal mi je, da je prišlo do neljubega dogodka, ki je nama s Katarino pokvaril sicer zelo sveti praznik, ko sva se družili s svojimi predniki. 

Če sem stanovalca kakorkoli prizadela, šokirala, se iskreno opravičujem. 

V navalu žalosti in tudi jeze, ker me sploh ni poslušal, še manj pa slišal, sem reagirala neprimerno, a le tako sem mu lahko pokazala, da tudi jaz prosim, da bi bila slišana in upoštevana. Težko govorim, še težje hodim, zato sem tudi parkirala blizu bloka, tam kjer je še vedno označeno mesto za invalide (2 mesti). Lahko bi se v tem času, odkar me ni bilo, kaj spremenilo.

Apeliram na vas, Vasko in na vse stanovalce, da nemudoma rešite ta problem, ker mi sicer onemogočate obisk sestre z avtomobilom. Mesto za invalide je povsod najbližje objektu, vsaj take so moje izkušnje.

Hvala za vaše razumevanje!

S spoštovanjem, Zarja Trkman

p.s.: prilagam še prejšnje opravičilo

 


OPRAVIČILO


 


PARKIRNO MESTO JE PRIVATNO IN NI VEČ NAMENJENO INVALIDOM

 

Tako je bilo zapisano na listku, ki sem ga dobila zataknjenega za brisalcem v nedeljo, 24. aprila.

Iskreno se opravičujem lastniku parkirnega prostora, ki po zapisanem sodeč ni več namenjeno invalidom. Tega namreč nisem vedela, saj sem doslej vedno parkirala na tem mestu, ko sem prišla na obisk k sestri.

Sem invalidka, imam karto invalida, težko hodim, zato si malo olajšam hojo tako, da parkiram čim bližje. Imam namreč hude težave z ravnotežjem in za gibanje uporabljam skuter ali voziček z dodatnim pogonom, hoduljo in štirinožno palico.

Še enkrat. Moje iskreno opravičilo naj prejme tisti, ki je bil oškodovan za svoje parkirno mesto.

 

Pa vendarle ne morem mimo dejstva, da kljub vsemu ni bilo v človeku, ki mi je zataknil listek za brisalce, vsaj malo empatije. Pričakovala bi vse kaj drugega kot listek z opozorilom. A to je dejansko moj problem, ker so moja pričakovanja drugačna, skratka, še vedno sem jaz tista, ki preveč pričakujem od sočloveka in sem potem razočarana; a nič ne de, naj bo to šola zame - upam pa, da bo tudi za lastnika parkirnega prostora.

Ne bom več parkirala na njem, a pravzaprav ne vem, kje naj bi.  No, to je zopet moj problem, a morebiti bi lastniki stanovanj Med trtami 3 le razmislili tudi o tem, kje bi bilo vredno označiti parkirno mesto za invalide.

 

Hvala za vaše razumevanje.

S spoštovanjem in razumevanjem


 ***



Zgornji dve opravičili sem poslala stanovalcem dveh blokov v Kromberku pri Novi Gorici.

 

Iz njih je več kot očitno razvidno za kaj gre.

 

Postavljam vam vprašanje, vam in vsem, ki boste to brali.

 

Ali smo invalidi res drugorazredni državljani, a si res ne zaslužimo tega, kar nam pripada, a res ne moremo biti slišani. Očitno ne, vsaj taka je moja izkušnja.

 

Razočarana sem, v dno duše žalostna, ker se srečujem že drugič s problemom, ki se očitno tamkajšnjih stanovalcev ne tiče oz. jim sploh ni vredno ukvarjati se z njim. Globoko sem razočarana, pa tudi jezna, ker sem popolnoma nemočna. Sestra se je silno trudila, da bi ta problem parkiranja za invalide, kar se da ugodno rešili, a je zdaj tudi ona odnehala, ker ni vredno, da bi se še ukvarjala z ljudmi, ki imajo očitno vsega dovolj ali preveč, ker se več kot očitno še niso soočili s težkimi preizkušnjami, kot sva se medve s sestro. Ona civilna invalidka, jaz invalidka, moj pokojni mož tudi.

 

Nikomur, prav res nikomur ne privoščim, da bi se mu kaj podobnega zgodilo, kot se je nama s sestro. Upravičeno pričakujem vsaj malo sočutja, vsaj kanček razumevanja, vsaj delček spoštovanja. Če ne do invalidov, pa vsaj do starejših od sebe. A ne enega, niti drugega s sestro nisva bili deležni.

 

Se sploh zavedate, kaj mi delate, stanovalci Med trtami 3 ... onemogočate mi obisk sestre, edine sorodnice, ki je še živa. Pokopala sem očeta in mamo, sestro in moža. Zdaj pa zaradi vaše brezbrižnosti, zaradi vaše arogance, nespoštovanja … ne morem z avtom na obisk k sestri.

 

A imate kamen namesto srca, se sprašujem. Očitno.

 

Nekoga moraš imeti rad, pa četudi je to kamen, poje pesem Toneta Pavčka.

 

Malo se vprašajte, potrkajte na svojo vest, poskusite se postaviti v mojo kožo, poskusite so-čutiti. Ni tako težko, verjemite. Le hoteti je treba. In vse se da. Tudi rešiti ta problem, ki je zame nepremostljiv, ki mi ne omogoča obiskovanja edine sorodnice iz primarne družine, sestre, ki je stara 79 let, ki živi sama, ki se odlično vklaplja v vašo sredino oz. se je do tega trenutka, ki je vedno hvalila odnose med stanovalci. A je tokrat tudi ona razočarana nad vami, nad vašim odnosom do nje, sploh pa nad vašim odnosom do tega problema, do te ovire, pred katero sva se znašli.

 

Za naju to predstavlja oviro, vi pa jo mirno preskakujete, brez kančka slabe vesti, s kamnom namesto srca. Ki sicer utripa, a utripa le … za kaj, se sprašujem. A ne najdem odgovora ali pač …


 ***


Ne morem tega pisma zaključiti s spoštovanjem in razumevanjem, kot sem obe opravičili, lahko zaključim le s tremi besedami.


 

ČLOVEK ZBUDI SE.

 


Bistvo je očem nevidno, treba je gledati s srcem … tako mali princ.



Napisala: Zarja Trkman







So-čutje, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 26. okt. 2017 03:01 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 6. nov. 2017 01:58 ]

So-čutje


Včeraj smo gostili Patra Gržana v Obrtnem domu, v Novi Gorici. Dvorana je pokala po šivih, še pater je bil prijetno, iskreno presenečen. Zakaj SO-ČUTJE, ker je govoril o njem, potem pa sem doživela eno veliko NE-SOČUTJE, človeško majhnost, človeški pohlep … počutila sem se kot na RAZPRODAJI. Žal. A nič ne de, še eno spoznanje, da človek sicer odobrava SOČUTJE, ko o njem govori pater, a potem pride na plan vse kaj drugega. In to sem včeraj doživela. V borbi za patrove knjige so me ljudje kar pregazili, niso me videli, niti slišali, komaj sem se prebila iz dvorane do dvigala, se umirila in odšla v svet. Na srečo pospremljena z objemi ljudi, ki so mi dragi, ki so-čutijo, ki me imajo radi. Na srečo. SREČO, o kateri je bilo sinoči govora in o odnosih.

Kakšna površinskost se skriva v množici. Je pa že bolje doživeti en prijeten dogodek v objemu ljudi, ki dihajo isti zrak, delijo podobne energije kot jih sama, kot pa v krdelu volkov. Hehehe …

Vidim, da me množica utruja. Pridejo, ker imajo nekoga sicer radi, mu radi prisluhnejo. Potem pa vse, kar so slišali, povozijo. Kakšno sočutje neki? Odnos? Nič od tega. Le borba za vsako ceno. S čim? Na žalost se ne zavedajo, da se borijo sami s sabo, s svojimi lastnostmi, s karmičnimi zankami. Ne najdejo izhoda iz tega labirinta, iz tega klobčiča niti, ki so jih tekom življenja zavozlali v nerešljivo klobko. A bodo že rešili, kar se rešiti da. Nisem obupala nad ČLOVEKOM. Ravno nasprotno. Verjamem vanj oz. bolje … VEM, da prihajajo boljši časi.

Fotografija: Nika Korsič

Prebudi se ČLOVEK, začni spoštovati sočloveka, ga ceniti v tem, za kar je dober, ne poudarjaj njegovih napak! Vsak je v marsičem dober, ni pa vsak za vse. Hvala bogu! Sicer bi bil en velik dolgčas na svetu.

Najbolj so se me dotaknile besede patra Karla, ko je iskreno, kot zna le on, povedal, da so ga 'povozili' že v prvem razredu, ko so njegovi mami predlagali, da ga vpiše v šolo s prilagojenim programom. Doktor znanosti je, danes, ta 'dislektik' in to doktor slovenistike. Lahko verjamete tej ozkosti človeka, oceni, ki jo je podala 'učiteljica', ki je vse prej kot to. Pa veste, da je vsak otrok do 3 leta genij? Ne veste, znanstveno je dokazano. In pater je govoril včeraj prav o tem.

Prisluhniti otroku, ga videti, zalivati njegove talente … to šteje. Ne pa mu govoriti: "Bodi priden. Ne smeš tega. Pazi, da se ne umažeš ..." Ne in ne!!! Dopusti otroku, da se igra, da je iskren, da je ON. Dopusti pa tudi svojemu notranjemu otroku otroško iskrenost, zvedavost in male modrosti, ki jih stresa na vsakem koraku. Pestuj otroka v sebi. Saj ga imaš, nedvomno. Imej ga brezmejno rad, a mu pokaži pot, po kateri naj stopa. Povej mu, da ni ravnih poti, da so bolj ali manj vijugaste, a peljejo v globino srca. In ta globina je tista, ki prinaša mir in srečo. Zanjo pa se je treba odločiti, kot nam je pater povedal.

Podelila sva si blagoslov že pred predavanjem, izmenjala sva nekaj besed. "Kako lepo vozilo imate"; je rekel on. Jaz pa: "Se hočete peljati, ni težko." Pokazala sem mu želvo in zajčka, znaka za počasno in hitrejšo vožnjo. "Raje ne bi, da vam česa ne pokvarim. A veste, da sem se zaletel, v vojski je bilo to, s strojem za ravnanje zemlje. To se je zgodilo samo meni v vsej zgodovini tega stroja, hehehe …", je zaključil pater.

Potem pa še blagoslov ob koncu predavanja, ko sem mu dala pol mandarine in jo je s hvaležnostjo sprejel rekoč: "Hvala, gospa mi je dala pol mandarine, ne celo in tako je prav." Dal je krhlje v usta in se široko nasmejal. Hvala, pater, hvala za iskrenost, neposrednost, vse izkušnje, ki ste jih tako nesebično delili z nami. In še jih boste. Kličem vam: NA ZDRAVJE. In še enkrat HVALA!!!


Zarja Trkman




Preberite še: 

Te dni je drugače (Lidija Polak)

Spicy Señorita presenta: ''Julij Cesar nekoč: prišel, videl, zmagal … 93 milijonov ljudi danes: prišel, videl, naredil selfie, odšel!'', napisala Adrijana Mijatovič

objavljeno: 11. okt. 2017 23:17 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 11. okt. 2017 23:19 ]



Spicy Señorita presenta:
''Julij Cesar nekoč: prišel, videl, zmagal … 93 milijonov ljudi danes: prišel, videl, naredil selfie, odšel!''




''Selfie je beseda, ki označuje posneto fotografijo, ki jo napravi fotograf sam, navadno z mobilnim telefonom (self-portrait). V slovenščini jo prevajamo kot 'sebek', vendar se zdi izraz nekoliko ponesrečen. V slovenski literaturi, je moč zaslediti tudi samo izraz 'selfi'.''

3 letna hčerka moje najboljše prijateljice ve, kaj je to selfi. Seveda sem jo to naučila jaz, samooklicana 'kraljica selfijev' ali kot pravi bestička 'selfie monster' ☺. Vsi poznamo ta fenomen, ki je osvojil planet Zemlja, zato se zdim primerna oseba, da napišem nekaj o tem.

Fotografija: internet

Ste se kdaj vprašali kdaj in predvsem, kdo je krivec, da se vsakodnevno naredi 93 milijonov selfijev, kar pomeni 64.583 slik na minuto? Krivili bomo Roberta Corneliusa. Ameriškemu pionirju v fotografiji je leta 1839 uspelo narediti dagerotip (posnetek, ki je pozitivna slika na spoliranem premazu srebra na bakreni plošči), ki je veljal za komercialno uspešen proces. Hkrati je to bila tudi prva slika osebe. Ker je bil proces slikanja zelo počasen, je lahko stopil pred objektiv za minuto ali dve ter nato zamenjal pokrovček objektiva. In tako smo pred 178 leti dobili prvi selfi. Tako, za sliko vemo … kaj pa beseda? Prva znana uporaba oziroma zapis besede ''selfie'' v elektronski obliki, se je pojavil na avstralskem forumu 13. septembra 2002. Nathan Hope je takrat zapisal:

''Aamm, pijan za prijateljevih 21 let sem se spotaknil ter priletel na stopnico, ter se ugriznil v spodnjo ustnico. Nastala je 1 cm dolga luknja na ustnici, ter se opravičujem za slabo ostrino slike, to je pač selfie!''

Hope je zavrnil misel o tem, da je prav on 'izumil' ta izraz, z izjavo: ''To je bil izraz v splošnem slengu, ki se je v tistem času uporabljal. Opisoval je pač slikanje samega sebe.''


Da bi bilo selfiranje lažje, je Sony Ericsson Z1010 mobilni telefon, ki je ugledal luč sveta konec leta 2003, predstavil koncept sprednje obrnjene kamere (front- facing camera). Z1010 kamera je imela senzor za slikanje samo-portreta ter video klice.

Ok, sedaj vemo, kdaj in kako je nastal prvi selfi ter od kod izhaja beseda, nadaljujmo pa še malo z zgodovino razvoja tega fenomena ☺:
V začetku leta 2000, preden je Facebook postal dominantno socialno omrežje, so bili samo-portreti zelo popularni na MySpace-u. Pisateljica Kate Losse pripoveduje, da med leti 2006 in 2009, ko je Facebook prevzel popularnost MySpace-u, so MySpace slike postale sinonim za fotografijo s slabim okusom novim uporabnikom Facebooka. Prvi Facebook selfiji so za razliko od MySpace bili bolj izostreni, bolj formalni ter okusno izbrani za razliko od 'zafleširanih' selfijev, narejenih na WC-jih, ki so prevladovali na MySpace-u. Po navedbah Lossejeve, so izboljšave v dizajnu- še posebno sprednje kamere pri Iphone 4 ter mobilnih aplikacijah, kot sta Instagram in Snapchat, pripeljalo do preporoda selfijev v letih 2010/2011.
S takojšnjo popularnostjo med mladimi so selfiji s časom postali izredni fenomen. Profesorica življenjskega sloga Jennifer Lee je januarja leta 2011 postala prva oseba, ki je na Instagramu uporabila besedo selfi z oznako #selfie. Ob izteku leta 2012, je Times časopis uvrstil besedo selfi na lestvico ''10 najboljših besed leta''. In čeprav je bila beseda v obtoku že 10 let, je pravi hit postala šele konec leta 2012. In ker je bila beseda že tako pogosto uporabljena, so jo pri Oxfordu uvrstili na internetno verzijo angleškega slovarja. Prav tako je leta 2013 beseda ''selfie'' postala beseda leta! In ko je tega leta osvojila svet, je bila na Instagramu beseda v enem tednu zabeležena s simbolom #selfie kar pod 53 milijonov slikah, na Facebookovih statusih pa kar 368,000 krat.

Tako, z zgodovino in statistiko smo zaključili, opravili smo uradno dolžnost ter predstavili številke, sedaj pa poglejmo kaj pomeni selfi s sociološkega vidika!
Fotografija: internet

Privlačnost selfijev izhajajo iz tega, s kakšno lahkoto so narejeni ter fotografu daje nadzor nad tem, kako se z njim predstavljajo. Mnogi selfiji so narejeni z namenom, da predstavijo laskavo podobo osebe. Istočasno s sexy selfiji, so se na socialnih omrežjih začeli pojavljati selfiji, na katerih so osebe izgledale dokaj neprivlačno, kot humoristični odziv na narcistične ter preveč izzivalne slike.
Sebki so popularni pri obeh spolih. Sociolog Ben Agger opisuje trend selfijev kot: analiziranje ter opazovanje osebe na selfijih pri moških ter porno kulturo pri ženskah. Kar po domače povedano pomeni: ženske s pomočjo selfijev želijo izgledati bolj privlačne, zato s preveč izzivalnimi slikami pri moških izzovejo to, da jih moški vidijo samo kot seksualni objekt. Zato se malo bolje poglobimo v to, zakaj smo tako obsedeni z ''delanjem selfijev''!
Raziskave so pokazale, da selfiji škodujejo samopodobi! Pa poglejmo, kaj imajo za povedat psihologi ☺:
Vsi delamo selfije. Od slavnih pevcev, igralcev, športnikov do navadnih smrtnikov. To je del naše moderne kulture, v kateri vsi sodelujemo brez kakršnega pravega razloga, ker, to pač delajo vsi! Največkrat jih naredimo, da jih objavimo na socialnem omrežju ter vsem pokažemo, kako dobro smo videti oziroma kaj počnemo. In zdi se, da so selfiji obšli standardne socialne norme ter ovire let in ''cool-isma''. Najstniki so obsedeni, staršem je smešno in zabavno da se prepuščajo trendu, slavne osebe brez njih ne morejo, saj s tem pridobijo sledilce in hipsterji jih jemljejo na pol ironično. Videti je, da pristojijo vsem ter da selfiji zavzamejo skoraj celoten naš zid novic na Facebooku in Instagramu … vendar … ali je to dobro? Raziskava Petye Eckler iz Univerzitete Strathclyde, ki jo je predstavila leta maja, leta 2014, pravi, da ni. Po pogovoru z več stotimi študentkami je strokovna ekipa ugotovila, da je preživljanje časa na Facebooku in gledanje selfijev povezano z negativno samopodobo. Zastrašujoče je videti negativen vpliv selfija na mlada dekleta, čeprav bi lahko to iz različnih vidikov predvidevali. Gledanje do potankosti urejenih deklet, ki nam mnogokrat ponudijo sliko, obdelano z Photoshopom, nam vzbudi občutek skrbi, sramu, nevoščljivost ter negotovost. Če vas vprašam, zakaj delate selfije, bom in boste odgovorili, da zato, ker je to zabavno, ker hočete pokazati prijateljem ter vsem, ki vam niso všeč, kako blazno se zabavate. Ampak to ni čisto res, je tako? Selfije delamo zato, da pokažemo, kako dobro izgledamo, da dobimo pozornost, da smo videni in občudovani … s tem se strinja tudi Dr. Terri Apter, psihologinja na Cambridge University. Dr. Apter razlaga to obnašanje kot normalen pojav:
''Smo socialna bitja. Vsi si želimo sodelovati ter biti v stikih z drugimi ljudmi. A če ne dosežemo zastavljenega cilja in nam spodleti, dobimo občutek, da smo nevidni, neopaženi. To je lahko depresivno in frustrirajoče. To je lahko povezano direktno z anksioznostjo pri mladih ženskah, zaradi gledanja selfijev na Facebooku. Ženska pri tem dobi občutek, da vsi okoli nje živijo izjemno življenje, zato lahko pade pod pretirani vpliv ter svojo anksioznost še poveča zaradi sporočila zvezdnikov, ki sporočajo, da če nisi opažen ter občudovan, si nihče!''
To je glavna in najbolj pomembna razlika med samo-portreti v 15. stoletju in selfiji v 21. stoletju. Selfiji prinašajo slabo presojo! Na socialnih omrežjih vidimo slike deklet v spodnjem perilu, v zapeljivih položajih ter z 'joški ven'. V tistem trenutku te nespametne odločitve ne obžalujejo, saj pridobijo pozornost, ki so si jo želele, a takih deklet, ki morajo z napol golim telesom pridobivati všečke, ne spoštuje nihče!

Fotografija: internet

Narcizem, necenzurirane objave ter pretiran seksipil, vodijo k impulzivnemu samo-promoviranju. Torej, kako se boste predstavljali s svojimi selfiji, tako vas bodo ljudje ''gledali'', zato se ne pritožujte, če boste s pomankljivo oblečenimi selfiji privabljale samo 'fu* fehtarje' in neresne moške ter ne boste napredovale ali ne boste dobile zaposlitve, ker imate na svojem Facebook profilu več golega telesa kakor pameti in znanja!
Še najbolj so na udaru najstniki. Zanje je vse to še bolj grozno in težko. So v obdobju, ko se še vedno iščejo, nimajo še razvite prave identitete. So neskladje med tem, kaj hočejo biti ter kaj so poskušali postati. Imajo občutek, da imajo eno priložnost, da se dokažejo, kdo so in če jim to spodleti, jih obda občutek sramu. Če sem iskrena, sem presrečna, da nisem najstnica v obdobju telefomanije, saj mladina ne more uiti selfi fenomenu. Borijo se, tekmujejo ter prosijo za všečkanje slik in objav. Njihov mali svet se vrti okoli lajkov na Facebooku in Instagramu. S tem se vrednotijo, več lajkov imaš, več veljaš! Njihova samovrednota se meri v številu všečkov na selfijih in to je realnost 21. stoletja. Ali je to zelo nevarno? Dr. Apter odgovarja:
''Ali to vzame veliko energije? Se pogosto ukvarjate z nečim, kar je nepomembno? Da, ampak ljudje pač taki smo. Pozitivno je to, da se mladi zavedajo obstoja modernega sveta in se vsakodnevno učijo. S tem se lahko naučijo o socialnih omrežjih, medijih, reakcij ljudi, kaj je popularno … Ni ravno globoko znanje, je pa zanimivo, zabavno in trenutno. Seveda, vse to ne pretehta skrbi o negativni samopodobi ter sprejemanju telesa in videza, a so današnji najstniki vsaj tehnološko osveščeni ter poznajo pasti interneta.''
Zato najstniki … malo več časa zapravite v knjižnici kot pa pred ogledalom s telefonom v roki!

Ali ste vedeli, da so selfiji tesno povezani z narcizmom? Številne študije so pokazale, da bodo narcisoidni ljudje bolj pogosto naredili selfi kot običajni ljudje. Narcis vedno znova išče poti, da zadovoljuje svoj ego ter si tako še dviguje svojo superiornost. Selfi jim dovoljuje, da izpolnjuje svoje potrebe. Največkrat je glavni razlog slikanje svoje obraza in telesa, potrditev svojega dobrega videza. Ko imajo ljudje občutek, da potrebujejo dvig samozavesti, objavijo selfi, dobijo všečke ter pozitivne komentarje, zaradi katerih se bodo počutili ljubljene in občudovane. Raziskave gredo še dlje in pravijo, da osebe, ki zelo pogosto objavljajo sebke, pravzaprav niso zadovoljni s svojim videzom ter naredijo zelo veliko število le-teh iz različnih kotov, da bi bili videti dobro. Da o raznoraznih filtrih ter Photoshop aplikacijah ne izgubljamo časa!

Tako … na kratko sem se razpisala o temi, zaradi katere se velikokrat spričkam s kolegicam in kolegi ☺. Moje punce pretiravajo s filtri in s pomankljivo oblečenimi selfiji, kjer se nato zgodi cela mala draga, ker ima oblečena Adrijana brez dodatnih filtrov več všečkov na sliki … Kolegi me obtožujejo, da iščem pozornost ne vedoč, da karizmatične osebnosti tega ne rabimo početi ☺. Vsaka ženska si za trenutek želi pozornost ter odobravanje moških, pohval, ki letijo iz njihovih ust, priznam … a dokler si z temi všečki in pohvalami ne moreš plačevati položnic ter si privoščiti počitnice tam kjer ne govorijo tvojega jezika, lahko tiste 'lajke' spakiraš v kuverto ter jo pošlješ vesoljčku E. T ☺!


Adrijana Mijatović

Spominjam se - večnosti ... morda, napisala: Zarja Trkman

objavljeno: 26. sep. 2017 01:11 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 26. sep. 2017 01:11 ]

Spominjam se - večnosti ... morda

40 let je tega, kar sva si izrekla usodni dan. Lep jesenski dan je bil. V krogu najože družine. Meni je bila priča sestra Klementa, tebi brat Milan. Intimno, prijetno. Kosilo pri Komelu, večerja pri mojih, potem ogled košarkarske tekme in vožnja preko Sorice na Bled. Ustavila sva se v Klužah, ker je eden od naju bruhal. Ne vem več kdo.

Prva poročna noč v hotelu Kompas na Bledu. Samo padla sva na posteljo od utrujenosti in zaspala. Potem pa na ponedeljek let na Kanarske otoke, na Tenerife. Bilo je lepo, spoznala sva mlad par iz Ljubljane in skupaj smo raziskovali otok. Pico del Teide, plaže, samo mesto, rastlinsko bogastvo in ptice v njem.

44 čudovitih let sva preživela skupaj. V dobrem in slabem. Ko si zbolel, sem ti nesebično stala ob strani. Tudi potem, ko si po operaciji tumorja ostal invalid. Prav nič naju ni moglo ločiti. Tudi ti si mi vedno pomagal, ko sem zbolela, ko sem bila depresivna. Ni bilo pogojev, ki bi mi jih postavljal. Edini si me razumel, prav nihče drug. Brezpogojno si me imel rad. Tako kot sem, radoživo ali nebogljeno, srečno ali žalostno, odprto ali zaprto. Ni bilo pomembno, v kakšnem stanju sem. Ljubil si me z vsem svojim bitjem in jaz tebe.

Koliko krasnih trenutkov je bilo v najinem skupnem življenju. Ustvarila sva si družino, še prej pa ljubek dom, ki si ga z ljubeznijo gradil za nas. Sedim v dnevni sobi, gledam v kamin, gledam v tla, v strop … vse je delo tvojih čudovitih rok. Kako si se loteval prav vsakega dela, me je vedno fasciniralo. Zlate roke si imel in zlato srce. Takih ne delajo več - bi rekel najin Svit, Pika pa - najboljši oče na svetu in jaz - najbolj predan mož.

Fotografija: Nika Korsič

Najino družinsko gnezdo je prekipevalo od ljubezni. Do vsega, kar ponuja narava. Imeli smo se radi tudi takrat, ko je bilo najhuje. Po operaciji, ko si se po 19.-ih dnevih vrnil domov, shujšan, obrit po glavi, z veliko brazgotino, sta te prvič videla otroka in moja mama. Pričakali so naju s kosilom. Nikoli ne bom pozabila tega trenutka. Mama se je zjokala, Pika te je v strahu gledala, Svit pa te je pobožal po glavi rekoč: " Tata, saj si kot ježek". Ganljivo preprosto. Edini se te ni ustrašil, zanj si bil ježek, a še vedno njegov tata. Smeh nam je privabil na ustnice, zadrega je bila premagana in lotili smo se kosila, ki ga je moja mama, ki je bila ves čas tvojega bivanja na kliničnem centru in v času moje odsotnosti, ko sem bila sleherni dan, ves dan pri tebi, z otrokoma. Ona vdova, jaz v Ljubljani pri tebi, a je življenje teklo dalje. Otroka skorajda nista opazila najine odsotnosti.

Spomnim se tudi trenutka, ko je Svit dvignil telefon in ne vem več, komu povedal, da boš operiran, ker imaš bulo v glavi. Tako preprosto, tako enostavno, kot znajo le otroci. 6 let mu je bilo takrat.

Nato pa moje depresije, ki so bile vedno globlje. Do zadnje, ki je trajala kar 12 let.

Bil si ob meni. Živel si svoje življenje, smučal si, kolesaril, hodil v hribe … a se vedno znova vračal v naš dom. Morda si le nekaj noči preživel kje drugje. Lahko bi jih preštela na prste ene roke. Otroka sta bila na srečo že odrasla, a je bilo kljub temu, zanju hudo. Ko sta me ob vikendih videla skrušeno in nemočno. Svit je bil kar jezen name, ker ne naredim koraka k ozdravitvi. Zabubila sem se v svoj svet, za silo funkcionirala v njihovem in to je bilo vse.

Potem pa, kot strela z jasnega, sem se odločila, da bom zopet del njihovega sveta, celega sveta. Zame blagodejno, zate tudi, za Piko in Svita pa kar stresno. Priznam, bilo je na trenutke zelo hudo. V odnosu s sestro, s Piko, s Svitom, pa tudi s tabo.

Velika sprememba. Iz osebe, ki je videla le temo, v osebo svetlobe, sonca, veselja … šok za vse, nedvomno. Potem pa še en šok. Tvoja nesreča in smrt. Po treh mesecih ... Obenem priložnost za duhovno rast vseh, ki smo bedeli ob tebi.

Nisva potrebovala besed. Držala sva se za roke oz. jaz sem te držala in sva bila eno. Eno v vsem, v dobrem in slabem, v lepem in grdem. Ko si se odzival le z očmi, tvoje telo je zgolj vegetiralo, a je bil duh ves pravi, živahen in zgovoren. Bilo nama je lepo. V tišini, s pogledom na tebi tako ljubi Kanin. Bilo nama je prijetno, ko ni bilo nobenega drugega, ko sva bila sama. Kako odrešujoče, kako intimno sva to doživljala. Zate sicer ne vem, ker si bil ujet v svojem telesu, zase pa vem. Tudi sama sem se soočala s svojo invalidnostjo.

Doživljala sem prepotreben mir, daleč od vsega, v najini sobi, stran od vseh in vsega. Jaz z omejenim gibanjem, z omejenim govorom. A ni bilo važno. Bila sva, živela sva in še živiva. Ti v paralelnem svetu jaz v tem, svetu iluzij in vsega, kar iluzije prinašajo. A si ga, ta svet, skušam narediti čim lepšega. Ali mi to uspeva, presodi sam. Mislim, da mi. Še so prisotni vzponi in padci, a čedalje manj jih je. Dosegam neverjetno ravnovesje. Prepotrebno za moj duhovni mir. Tudi okolica to opaža.

Ker se ne sekiram, ker nimam skrbi, delujem malce neodgovorno za ljudi okoli sebe. Moteno, bi rekel Svit, pa Pika tudi. A tako je. Zadovoljna sem s tem, polna sem, umirjena in uravnotežena. Četudi na zunaj ne deluje tako. Zakaj ne? Ker je okolica še vedno ujeta v karmične zanke, v predsodke, pravila, čustva … jaz pa ne več. Sem svobodna, a je ta svoboda za ljudi "kar nekaj". Motena svoboda.

Ne, je prava in edina zveličavna. Je pa zastrašujoča za vse, ki tega ne razumejo.

Sem samosvoja, samozadostna, osvobojena vsega, kar me je kakorkoli omejevalo. Nimam skrbi, ne vznemirjam se zaradi ničesar. To pa moje najbližje bega, a kaj čem. Saj živim sama, neodvisno, nevezano. In to je tisto, kar šteje. Nobenemu ne polagam računov. Pika in Svit živita svoje življenje, daleč od mene. Tebe ni, mame in očeta tudi ne, tudi sestre. Najstarejša sestra je stran, vedno manj se vidiva, ker očitno ne ena ne druga ne čutiva potrebe po druženju. A ko se potrebujeva, se poiščeva in to je vse.

Samozadostnost, neodvisnost, mir, tišina in radost, je to tisto, kar sem hotela. Je!!!

Zarja Trkman








"Čar ljubimcev", napisala: Adrijana Mijatovič

objavljeno: 21. sep. 2017 02:50 avtor: Spletni čas - Inovelmedia



Spicy Señorita presenta:

"Čar ljubimcev"



Prijateljica me je vprašala:

"Daj Adry povej, kaj je fora imeti ljubimca? Zakaj si rajši ne najdeš fanta?"

Ste vedeli, da so ženske, ki imajo ljubimce, bolj zdrave ter precej bolj srečne? Ne bom vam
predstavljala raznorazne raziskave, ampak bom iz naftalina potegnila lastne izkušnje :).

https://sites.google.com/a/inovelmedia.si/i-novel-media/home/pismo-samemu-sebi/objave-pismo-samemu-sebi/_draft_post-1/3a7836027f2073cacf01b2ac61baeb1c.jpg

Stara sem bila 22 let, ko sem se prvič resno srečala z pojmom "ljubimec". Kot neizkušeno ter pridno dekle sem začela spoznavati čare Ljubljane. Z bivšo sodelavko Majo sva postali neločljivi prijateljici in samo njej se lahko zahvalim, da mi je pokazala ter vodila skozi svet, ki ga preprosto dekle iz Škofje Loke ni poznalo. Meni je logika dopovedovala: po končani srednji šoli se boš vpisala na fakulteto ter imela fanta, s katerim boš hodila na zabave. Po končani fakulteti se boš redno zaposlila ter resno začela razmišljati o družini … Stara sem 33 let in še vedno žuriram kot v najstniških letih! In ko sem jih ravno omenila … Kot najstnica si odšla na zabavo, tam spoznala fanta, preživela nekaj ur z njegovim jezikom v ustih, izgubila sta nedolžnost nato pa:

1. nikoli več ga nisi videla,
2. naslednjič sta si po domače povedano vrgla "ignor",
3. sta postala fant in punca.




A ko v svojih 20ih začneš žurirati v velikem mestu, kot je Ljubljana, doživiš prvo
presenečenje. Vse ženske imajo ljubimce … kaj to zdaj pomeni … kako to zgleda … kaj je "fora"
imeti … ljubimca?
"Ali je to tako, kot da bi imela fanta, samo nista "uradno" skupaj in imata lahko še druge zraven?
"Pikica moja neizkušena … ljubimec je nekdo, s katerim imaš samo seks! Vse se vrti samo okoli seksa … družiš se z njim samo zato, da bo na koncu večera padel seks … ne hodiš sama na pijačo z njim ampak prideš k njemu na seks! Ne razlagaš mu o svojem življenju, to ni tvoj prijatelj in v njega se nikakor pod nobenim pogojem ne smeš zaljubiti!"


Meni se je to takrat zdelo kot nekakšna eksotična žival!
"Kaj?? Tukaj obstajajo celo pravila?"
"Ja, in tega se drži, ker če ne boš namesto dobrega seksa imela samo strto srce!"


In ko sem dobila vse potrebne informacije, sem se odločila da si ga najdem … ljubimca! Ker kot mlado in neizkušeno dekle si je treba nabrati čim več … izkušenj ;)!

"Čakaj malo, in kako to izpelješ?"
"Ja nič, začneš šarmirati nekomu, ki ti je všeč in ki ni pripravljen imeti resne zveze ter se prepustiš."

Pisalo se je leto 2007 … drugačni časi, kot sedaj, ko je najti ljubimca tako lahko kot oditi v trgovino po solato!

In tako se je začel … moj vstop v svet ljubimcev!

In stal je tam, ves izklesan kot nekakšen grški bog … poletje in morje je izpeljalo svoj načrt, da sem prvič v življenju tudi jaz okusila to"eksotično žival" :). Ne, ni bil slan, bil je strasten … pokazal mi je, kakšen seks bi morala imeti vsaka ženska!
Ko imaš ljubimca, nikoli ne veš, kdaj se to, karkoli že je, lahko konča. Zato vedno seksaš, kot da je zadnjič! Ker veš, da ta zveza ne bo trajala večno, lahko svoj živalski sexualni nagon izkoristiš maksimalno. Tukaj ni zadržkov, tukaj je samo goli seks! Adrenalin ter spontanost sta samo češnjica na kupčku smetane :).




Ko si najdete ljubimca, se morate obvezno držati in upoštevati najbolj pomembno pravilo:
"NE zaljubi se!"
Ljubimec ne bo postal tvoj fant, niti ne pričakuj tega! Povezuje vaju samo dober seks ter privlačnost in to ne more biti temelj za dobro in uspešno razmerje. Ne nasedajte romantičnim filmom, kjer se zaradi seksa razvije popolna zveza. Tega v realnem življenju ni! Ravno iz teh razlogov ni vsaka ženska zmožna imeti ljubimca. Dekleta, ki so čustvena ter se hitro zaljubijo naj si rajši iščejo fanta za resno zvezo, ter moške, ki se nočejo vezati, prepustijo nam, bolj hladnokrvnim puncam :). Igra je preprosta, če se držiš pravil. Igra je zelo zabavna in iz nje se lahko marsikaj naučiš, marsikaj doživiš. In v petih bistvenih točkah vam bom predstavila, zakaj sem vedno rajši imeli ljubimce kot resne fante ;):

1. Pridobite ogromno izkušenj na področju seksa ter spoznavanje moškega spola :)

Ženska mora znati zadovoljiti moškega, ker če zadovoljitev ne bo dobil pri vas, si bo to poiskal drugje … resnica, ki boli, a tako pač je! Moški zelo radi povedo in pokažejo, kaj hočejo in kaj jih spravlja v ekstazo, zato so toliko bolj hvaležni in pripravljeni narediti zelo veliko za žensko, ki jih zadovolji brez potrebnih razlag ;).

2. Posesivnost in ljubosumje ne obstajata!
Poznate tisti občutek, ko imate partnerja, ki se vas začne lastiti ter je ljubosumen celo na sosedovo mačko, ki se crklja na vašem dekolteju … in vse tiste minute, ko mu morate razlagati, da je blagajnik v Lidlu, ki vam je pohvalil kratko oblekico, drugače spolno usmerjen in raznorazne podobne neumnosti? Tega pri ljubimcih ni … zato me nimamo sivih las ter gubic, ker nam ni potrebo polagati računov, kaj delamo, saj on ni naš fant, kajne?!

3. Zabava!
To je smisel vsega … in najboljše zabave sem doživela z ljubimcem. Zabava do zgodnjih jutranjih ur, vmes je padel en seks na hitro, spet nazaj na zabavo ter za after party ljubljenje do časa kosila … on je oddaljen samo en klic, prav tako tudi ti … ko ti je dolgčas je on na seznamu za hitro klicanje! Hodita na zabave, za katere se fant ali mož pritožuje, da so: preveč razvratne, predaleč, preglasne, neumne, smo prestari, sem utrujen, gremo rajši samo na pivo in podobne bedarije :)

4. Tašča … kaj je to?
Tašča je trn v peti marsikateri ženski … tukaj s tem nimaš opravka! Ker je ne poznaš, ker je ne
spoznaš … moški nikoli ne bo pripeljal svoje ljubimke domov ter rekel mami: "to je moja seks frendica, ne naveži se in ne kuhaj kave!"

5. Bolje znaš ceniti razmerja!
Pride čas, ko tudi divjim dekletom zadiši resna zveza. In ljubimec je nekdo, ki ga v 99 % nikoli ne bi imela za fanta. Ne zato, ker ne bi bil dober, pošten in prijazen, ampak ker sta se spoznala in povsem napačnih razlogov ter vaju povezuje samo seks. In kljub temu, da enkrat prideta do točke, kjer se začneta postopoma pogovarjati in spoznavati, ugotoviš, da so to napačni moški zate. Ker ne razmišljaš z glavo, ko se zapleteš z njimi, razmišljaš z njo … in ona ne ve, kaj je dobro zate! Prej ali slej prideš do zaključka, da resna zveza ne more temeljiti zgolj samo na seksu. Ja, je pomemben, vendar za kvaliteten odnos je potrebno veliko več kot samo dobre igrice med rjuhami! Začneš opažati, kaj te moti na njem in si srečna, da ni tvoj fant in da ga tvoja mama ne pozna. Prav tako med ljubimci ni spoštovanja, saj te bo ali ga boš zamenjala že ob prvi manjši oviri … tukaj ljubezni ni, a tega smo željne prav vse ženske … in ko zaključiš z ljubimcem ter se po tem spustiš v resno zvezo, toliko bolj ceniš moškega, ki ti ponudi to, kar ti ljubimec ni … ljubezen, spoštovanje, ramo za jokanje, par ušes za poslušanje in močne roke za objemanje!


V letu 2017 je to postalo nekaj povsem normalnega. Imeti ljubimca je danes tako, kot imeti doma hišnega ljubljenčka. Nekateri to skrivajo, nekateri se hvalijo … a pozitivno izkušnjo doživijo samo tisti, ki se odločajo pametno, spoštujejo nenapisana pravila in … še 1x opozarjam, to ni za dekleta s slabim srcem ter za psihopatske ženske, ki spremljajo všečke žensk na Facebook in Instagram profilu svojih ljubimcev, kot vernik spremlja vero!
Zadnji dogodki v mojem življenju so me pripeljali k temu, da napišem nekaj o tem … ker kljub izkušnjam, ki jih imam, nismo nikoli prestari, da doživimo nekaj novega, kot na primer to, da končno, po 11ih letih najdeš popolnega ljubimca! Da, drage moje, obstaja … mit, ki je krožil po Ljubljani in okolici je resničen … in vsaka ženska bi ga morala imeti, preden se ustali! Zato vsaki ženski, predvsem samskim dekletom, z veseljem svetujem, naj spusti vse zavore ter si najde ljubimca … naj išče popolnost, ker obstaja, saj ti bo tak moški ponudil orgazme, ki te bojo pustili brez daha … včasih dobesedno ;)!

Adrijana



Vir slik:











1-10 of 26