"Čeprav si na vseh slikah, te strašansko pogrešam,…" /Rumi/, avtorja: Zarja in Svit Trkman

objavljeno: 21. sep. 2016 04:29 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 21. sep. 2016 04:34 ]
"Čeprav si na vseh slikah, te strašansko pogrešam …" /Rumi/ 


Priporočamo: poslušanje glasbe - Rumi, A gift of love 


Pogrešam te moj, Andek, ne tako strašno, kot je zapisal Rumi, pa vendarle. Pogrešam tvoj dotik, objem, dovtipe, pripombe, tvojo zmedenost, ko kaj iščeš, največkrat očala ali ključe od avta. Imaš pa zelo dobrega naslednika, najinega Svita, ki pregovorno velikokrat išče ključe od avta in se vedno nasmejiva ob tem dejstvu, ter se spomniva nate. Pa tudi najina Pika ti je zelo podobna, vedno nekaj išče. Ko pa ne najdete, kar iščete, me pokličete na pomoč: "Zarja, ti, ki vse veš, ali si kje videla to ali ono"… in jaz: "Seveda, tam in tam je"… Tako približno je bilo v naši družinici. Dokler smo še živeli skupaj. Tega je pa že kar nekaj let, natanko danes pa je 7 mesecev, odkar si ti odšel v širna prostranstva, kjer je zagotovo lepše kot na Zemlji, v tem svetu iluzij, kot ga jaz poimenujem.

Pred dvema dnevoma pa je bilo 10 mesecev od prometne nesreče, ki si jo doživel in ki nam je vzela ljubečega in skrbnega očeta ter prijatelja. Za kakšnega človeka gre, je kar najbolje napisal tvoj sin v nagovoru, ki ga je prebral na raztrosu tvojega pepela, ljubi Andek. Tako čutno, tako resnično, tako čustveno, kot zna le on. Dotaknilo se je prav vsakega, ki se je prišel poslovit od tebe, pod mogočne hraste, v objem tišine, ki ti jo je zaigral prijatelj na trobenti, v objem Ene pesmi, Vlada Kreslina, ki so ti jo zapeli taborniki, ubrano in nežno ob spremljavi kitare. Bilo je lepo. Marsikdo mi je kasneje rekel, tvoji prijatelji, Svitovi in Pikini in seveda moji, da si takega slovesa tudi oni želijo. A slovo je slovo, pa naj bo takšno ali drugačno. Takrat, ko izgubiš ljubo osebo, boli. Hudo boli! A čas teče dalje in celi rane, ki pa jih nikoli ne zaceli popolnoma. A jih, ostane pa brazgotina, ki spominja na vse lepe trenutke, ki sva jih preživela skupaj. In tako je tudi prav in lepo.

V ponedeljek sem si, v spomin nate ustvarila en zelo lep dan. S svojim motorčkom sem se povzpela na Staro Goro, obiskala prijatelja Dejana, ki sva si tedne delila na Soči, zdaj pa je on na še dodatni rehabilitaciji v tamkajšnjem Vzgojno varstvenem centru. Bil je vesel mojega obiska, pohvalil se je, da pestuje komaj dva meseca staro deklico Tinkaro in da ga njegova Stanka, prav vsak dan obiskuje, kot ga je tudi že v zelo pozni nosečnosti, na Soči, kjer sva bila skupaj na rehabilitaciji. Če sem Dejanu polepšala dan s svojim obiskom, je bil moj namen dosežen. Le hrabro naprej, Dejan, do zmage, tvoja razširjena družinica te pričakuje!

Nato me je pot zanesla na pokopališče, kjer sem postala s tabo, ki te pogrešam. Nekaj dežnih kapelj mi je spolzelo po licih, niso se pomešale s solzami, kot že tolikokrat prej. Ne, shladile so moje lice in mi povedale, da sva skupaj, v dobrem in slabem. Za vekomaj! Tako močno sem tedaj občutila tvojo prisotnost, da me je kar zabolelo, obenem pa je prijal ta neverjetni občutek enosti. Enosti s tabo in vso naravo. Odrešujoče!!! Pobrala sem želod s kapico in list hrastovega drevesa, se poslovila in odhitela naprej. Pomirjena in spokojna, ker sva skupaj. 

https://en.wikipedia.org/wiki/Oak#/media/File:Loode_tammik_%C3%BClastega_kevadel.jpg
Fotografija: Wikipedia

Mandrija, kraj mojega ponovnega rojstva, pred natanko 20-imi leti, ko sem se po dolgi depresiji, ponovno vrnila med žive, je bila moja naslednja postaja, v tistem čudovitem dnevu, ki sem ga delila s tabo, hrasti, podleskom in konji, temi čudovitimi bitji, ki tako predano gledajo v svet, ki me vedno znova očarajo s svojim slokim telesom, z dolgo grivo in predvsem z očmi. Ko se zazrem vanje, je kot bi se potopila v dno oceana. Prekrasen je ta občutek, zlitosti z večno vodo.

Mandrija me vedno znova preseneti. Tokrat me je z okusnimi fuži s tartufi, s kozarčkom rdečega, rujnega vinčka, s kavico s kepico sladoleda, predvsem pa z mirom in tišino. Ni nas bilo veliko, gostov namreč, a smo si delili mir in dobro postrežbo v tišini, disketno in nemoteče. Fantastično! Tudi nevihta, ki se je bližala, me ni zmotila, par kapelj dežja in malo vetra je bilo vse, kar sem na poti domov, doživela. Domov, v najin skupni dom, ki sva ga s tako ljubeznijo ustvarila, naredila za naju in najino Piko in Svita. Dom, v katerem sva preživela skupaj z otrokoma celih 35 let in kjer ostajam še danes, po skupnih 44-letih, dragi Andek. Naj ti bo tam, kjer si, lepo in dobro. Vem, da me čakaš, čakaš na moj prihod, ko bo prišel moj čas, da se ti pridružim. Bom prišla in skupaj bova počakala še na Piko in Svita, da se ponovno in zopet srečamo, onkraj iluzij in daleč od ponorelega sveta. Prihajamo in odhajamo!!!

Prilagam Svitov nagovor ZLATA DUŠA, ki pove vse, za kakšnega izjemnega človeka gre. Za ANDEKA.

Avtorica: Zarja Trkman



Zlata duša

˝Zlata duša. Takih je na svetu malo, veš?

Te besede je, med najinim jutranjim pogovorom, pred dvema dnevoma uporabila štiriindevetdesetletna modra gospa. Tvoja mama. In veš, ne bom ji oporekal. Prvič zato ne, ker je treba starejše spoštovati in je pametno upoštevati njihova mnenja in nasvete. Predvsem pa zato ne, ker pomenljivejših besed zate preprosto ne bi mogla izbrati.

Čeprav je ob tvojem odhodu v meni zazevala globoka praznina, jo skušam vsak dan znova napolniti s hvaležnostjo. Ne, ker bi bil hvaležen, da si nas zapustil, temveč zato, ker je hvaležnost mnogo pozitivnejše čustvo od žalosti in ker se šele zdaj v vsej svoji globini zavedam, kako trdne temelje si mi postavil v življenju.

Brez tebe nikdar ne bi tako dobro razumel besed vztrajnost in jeklena volja. Ko se ti je štiriindvajset let in en dan pred tvojim dokončnim odhodom življenje čez noč postavilo na glavo, si se moral ponovno naučiti hoditi ter kasneje z neverjetno vztrajnostjo in željo po polnem življenju svojo hojo nadgradil s smučanjem, kolesarjenjem in hribolazenjem. Nikdar ne bom pozabil, kako si pred leti vsak dan hodil na mestno drsališče, ker si v drsanju videl nove možnosti za napredek pri svoji koordinaciji in ravnotežju. Nikoli se nisi pritoževal nad tem, kar ti je življenje vzelo, ampak se vedno spopadal s tem, kar ti ponuja. Bil si pogumni borec v prvi frontni liniji.

Zaradi tebe vem, da povprečni ljudje nikdar ne bodo spreminjali sveta. Z belo brado, klobukom na glavi, kolesom, vedno umazanimi očali in ključi, ki so ti jih znova in znova skrivali, si bil resnično originalen, vsaj na videz te je poznal skoraj vsak Goričan. Škoda, ker jih več ni spoznalo, kako čudovita oseba se skriva za to smešno pojavo. Kadar si le lahko, si naše težave skušal olajšati tako, da si jih zmetal v svojo malho, si jo oprtal na hrbet ter brez jamranja zakorakal v prihodnost. Bil si delaven in pošten. Ni je bilo stvari, ki se je ne bi lotil in osvojil. Gradil ali obnovil si tri hiše in eno stanovanje, na vrtu, v gozdu in v svoji vedno razmetani delavnici si se lotil slehernega opravila. Če si kdaj storil napako, si jo priznal, se zanjo opravičil ter jo skušal popraviti. Na profesionalni poti si bil marljiv študent in kasneje zavzet strojnik. Takšnih ne delajo več.

Že v rani mladosti si mi pokazal, kaj je to strast. Kako so se ti iskrile oči, ko si končno stal na vrhu belih strmin, si nadel smuči, se zazrl v oddaljeni Jadran ter se pognal v dolino, na poti navkreber pa spregovoril par besed s sopotnikom na sedežnici in pozobal suho sadje, ki si ga imel polne žepe.

Kako je bilo s strastjo v postelji, ne vem, vem pa, da ti je skupaj z mamo uspelo narediti in kasneje vzgojiti, to si bom drznil reči, dva čudovita otroka. Le redko si naju s Piko vzgajal z besedami, nikoli nisi kar tja v tri dni delil nasvetov, vedno pa si jih bil pripravljen deliti, če sva te zanje prosila. Tvoj način vzgoje je bil zgled, način življenja, dejanja, ki sva jih lahko opazovala vsak dan, ko sva bila v tvoji družbi.

V zadnjih treh mesecih smo od tebe prejeli še zadnje življenjske nauke. Tvoji ženi, ki si jo imel tako zelo rad, si daljnega leta '77 obljubil, da ji boš stal ob strani do konca svojih dni ter ji kot znak zaobljube na roko nataknil prstan. Tvoja predanost in nesebičnost je bila v tem pogledu neizmerna. Zagotovo si bil tisti, ki je najbolj verjel, da se bo iz temnih oblakov mama nekoč znala pobrati in naposled je, po dvanajstih letih, le tri tedne pred tistim usodnim dnem, to tudi zares storila. Ko si tistega temačnega in meglenega večera s hudimi poškodbami glave obležal na asfaltu v sosednji Gorici, si najbrž vedel, da svoje obljube ne boš mogel več držati. Mami je v tistem trenutku prvič, po skoraj štiridesetih letih, prstan sam od sebe zlezel s prsta in padel na tla. Pobrala ga je, si ga nataknila nazaj na prst ter bila ob tebi skoraj sleherni dan do Valentinove nedelje, ko si naposled odšel. Danes se še bolj zavedam, kako pomembna je tista energija, ki je ne znamo razložiti, a vendar obstaja in kroji naša življenja. V zadnjih treh mesecih si nam pokazal pomen družinskih vezi, z mamo in Piko, s tvojim bratom Milanom in sestro Mirjam ter njunimi družinami in s tvojo mamo Fani smo se povezali bolj kot kdajkoli poprej.

Dragi tata!

Hvala za takšne temelje, zaradi katerih me, kljub tvojemu odhodu, ni strah prihodnosti. V zadnjem času sem spoznal, da se bomo vsi mi s smrtjo najlažje soočili, če bomo živeli polno in iskreno življenje, takšno, kakršnega si živel sam. Resnično upam, da je tam, kjer si zdaj, res tako čarobno, kakor pravijo tisti, ki so doživeli obsmrtno izkušnjo. V resnici tvoja zlata duša bolj sodi v takšen čarobni svet, kakor sem na Zemljo, kjer ljudje drvimo v neko čudno smer. Ko se bomo naslednjič spomnili nate, ne bomo prižigali svečke, ampak se bomo vprašali, ali sledimo plemenitim vrednotam, ki si jih sam poosebljal. Če bo odgovor, da, potem je to najveličastnejši in najmogočnejši spomenik, ki si si ga postavil sam ter se s tem postavil ob bok največjim svetovnim umetnikom.

Tata, odpočij si, ker si dolg in prijeten počitek resnično zaslužiš.

Avtor: Svit Trkman