Preživeli smo res en čudovit dan. Si izmenjevali energije, ki so bile polne sočutenja. Izmenjevali smo si izkušnje, trije osemdesetletniki in ena šestinšestedesetletnica, z izjemnimi izkušnjami ob izgubi meni dragih: očeta, mame, sestre in moža. Žalujočima noni in nonotu je bila najina družba (bili sta s sestro) povšeči, prav želela sta si jo. Ker se na slovesu nisva objeli, me je Silva povabila v svoj raj, ki je res raj. Na Goro, v neokrnjeno naravo, s prekrasnim pogledom, z vrtom in rožami, kjer prav vse uspeva, ker je čutiti ljubezen, ki jo modra osemdesetletnika vlagata v vse, česar se lotita. 

V bolečini ob izgubi ljubega 25 letnega vnuka nista sama. Nekaj sto ljudi, morda celo nekaj tisoč se je mlademu košarkarju poklonilo ob raztrosu pepela v Sočo. Prelepa glasba je spremljala obred slovesa in žalovanja. Tista, ki jo je Taras poslušal. Nemo sem stala ob strani in se spraševala, kaj žalujoči občutijo ob vseh izrečenih besed sožalja, ob rokovanjih in objemih. O tem sem Silvo tudi povprašala. 

»Ni mi bilo odveč, ne, ravno nasprotno, bilo mi je lepo, lepa so bila iskrena vsaka srečanja z očmi tistega, ki mi je izrekel sožalje. Bogatili so me s svojo energijo, s svojim sočutjem. Hvaležna sem vsakemu stiku roke, vsakega pogleda, objema. Ker so bili iskreni. Čeprav mnogi neznanci, katerih se je naša bolečina ob izgubi mladeniča dotaknila, so čutili z nami in z žalujočimi podelili bolečino. Ki je tudi zato manjša. Hvaležna sem jim!«, je zaključila Tarasova nona. 

Tudi zato, ker vem, da ji je bilo res do tega, da se družimo, le nekaj dni po boleči izgubi, sem se z veseljem odzvala povabilu. Izkazala sta se za odlična gostitelja. Kosilo je bilo pripravljeno z ljubeznijo, v vsakem grižljaju jo je bilo čutiti. Domača zelenjava, malinovec iz malin, ki jih je nabral Rino, me je spomnila na moje otroštvo, kjer je bil prav domači malinovec največ, kar smo si lahko privoščili. Prav tak, kot smo ga pili na Gori. 

In pogovori? Bogati, lepi, modri, izkušeni. Nobene plehkosti. Le globina, zelena in modra globina. Ki lahko rodi le lep pogovor, ki bogati, prav vsakega, ki mu prisostvuje. 

Poslovili smo se z besedami: »Še pridemo!« In bom tudi šla. Nedvomno! 

Pravi blagoslov, milost, bi rekla sestra Katarina. In tudi »Psi« so bili z nami. Knjiga, ki jo je Silva poklonila svojemu zetu za Abrahama in jo tedaj tudi prebrala. Knjiga, ki sem si jo podarila pred tremi leti za novo leto in jo sedaj prebiram. Knjiga, ki jo je tudi Kiti začela brati na Gori in ki ji jo bom poklonila za rojstni dan. Ker to knjigo preprosto moraš imeti. In jaz jo imam, pa Dražen tudi. Morda je sedaj pravi trenutek, da jo ponovno vzame v roke. Morda, pravim. Kdo ve! Le ON!