Ena pesem - uni versum, avtorica: Zarja Trkman

objavljeno: 15. maj 2016 02:55 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 15. maj 2016 03:04 ]
ENA PESEM- UNI VERSUM 

Ena pesem, rad bi napisal pesem, 
enostavno, prijazno, ki bi bila brez skrbi, 
ki bi ljudi veselila, 
ki bi še meni dajala moč! 


Brez šoferjev, ki skozi šipe grozijo, 
brez slepih, ki pametne učijo, 
praznin, ki z naslovnic dol zro, 
kravat, ki lepo govorijo, 
a taki pesmi je danes težko. 


Nekaj pa je še takih ljudi, 
ki se jih človek razveseli. 
Nekaj pa je še takih ljudi. 
Nekaj pa je še takih ljudi, 
ki se jih človek razveseli. 
Nekaj pa je še takih ljudi. 


Verjamem, vem, da mi nekoč bo uspela, 
vem, da me takoj bo zadela, 
prijazna bo legla v srce, 
in bo ljudi radostila, 
in bo še sebe potolažila, 
in vsem nam bo dajala moč! 


Nekaj pa je še takih ljudi, 
ki se jih človek razveseli. 
Nekaj pa je še takih ljudi. 
Nekaj pa je še takih ljudi, 
ki se jih človek razveseli. 
Nekaj pa je še takih ljudi. 


Nekaj pa je še takih ljudi, 
ki se jih človek razveseli. 
Nekaj pa je še takih ljudi. 
Rad bi napisal pesem… 
enostavno.

Vlado Kreslin




http://www.kreslin.com/
Fotografija: Luka Matijevič



Spominski dan in večer, BC, 16. april 2016 

Bil je en prav poseben dan in večer, ki ga je Vlado Kreslin začel s pesmijo Ena pesem. Dogodek je bil v BC-u oz. na Prestreljeniku, s spominskim spustom za našega Andeka, nedavno preminulega ljubečega moža in očeta. 


Pika je SPOMINSKI SPUST S PRESTRELJENIKA hotela organizirati na velikonočni ponedeljek, ker je Andek vsa leta, ko je bil Emavs- starodobno srečanje smučarjev na Kaninu, po koncu vzel cepin in se povzpel na Prestreljenik in je to počel celo vrsto let. Ker je bila vremenska napoved slaba, se je Pika odločila za 16. april, kar je sovpadalo tudi s koncertom Vlada Kreslina. Rečeno storjeno. 

Kar 16 prijateljev se je v megli povzpelo na vrh. Takrat pa glej, se je zjasnilo. Kot da bi Andek s svojo svetlobo poskrbel za varnost spusta, zahtevnega spusta, ki zahteva pogum in veliko smučarskega znanja. Pa so se spustili, razen Pike in Svita, ki sta me poklicala in povedala, da se je zvedrilo in da se bosta spustila. Še prej pa sta pogledala na mejni kamen in ugledala številko 14. Njun tata je umrl na Valentinovo 14. februarja, naš skupni dom, ki ga je z veliko ljubeznijo gradil skupaj z mano, pa tudi leži na številki 14. Neverjetna igra številk!? 

Spust je uspel, zadovoljni udeleženci so se vrnili v Bovec. Zvečer pa smo se skupaj odpravili na akustični koncert Vlada Kreslina, ki so ga organizirali tolminski študentje. Zbralo se nas je kakih 80, malo, a obenem veliko, pravzaprav ljudi, ki imamo kantavtorja radi in uživamo v njegovem petju, pa tudi najdemo veliko sporočil v njegovi poeziji. 

Usedli smo se spredaj, da bi čim bolj občutili povezanost s pevcem, kitaristom in poetom. Pozdravil nas je z besedami: "Kako ste"? "Špica", se je oglasila Pika in led je bil prebit, vsi smo se sprostili, Vlado je "špico" pokomentiral in Začel. Prav s pesmijo "Ena pesem", ki jo je zborček štirih tabornic in dveh tabornikov ob spremljavi kitare zapel na raztrosu moževega pepela, pod mogočnimi hrasti, ob ptičjem petju, ob prvih trobenticah, zvončkih in podleskih. S Piko in Svitom smo se spogledali, mene pa je zlomil jok, ki sem se mu predala in prepustila, da so solze polzele po licih. Kako fantastičen začetek koncerta, ki se prelevil v ENO PESEM vseh sodelujočih, ki smo peli, ploskali skupaj s Kreslinom. Ki je svoje pesmi nadgradil z dovtipnimi komentarji, z branjem svoje POJEZIJE (tak je naslov njegove pesniške zbirke) ter z nepogrešljivimi teksti iz povesti o Beltinški bandi VENCI. Kot zna le on. Povezanost z njim je bila tako močna, da sploh ni bilo važno, koliko nas je, ker smo bili ENO. 

Fantastično!!! Po končanem koncertu je naša klapa kar obsedela, nakar se je pojavil Vlado, se usedel na stopnice in začel kramljati z nami. Ker sva ista generacija in je med nama le dober mesec dni narazen, sem mu to tudi povedala, pa tudi to, da sva z možem popeljala na koncert v Gorici desetletnega sina Svita, ki se je navdušil nad njim, ga prepeval in preigraval njegove pesmi doma in pri tabornikih, Pika pa prav tako. Vladove pesmi smo ves čas vrteli možu v bolnici, cele tri mesece. Ko smo Vladu povedali, da je danes poseben dan, ki se je zaključil s prijetnim druženjem, je bil vidno ganjen, empatičen. Prijel me je za roko in zaželel veliko sreče in moči za nadaljevanje poti, ki jo je oblikoval tudi moj mož. Poslovili smo se v upanju, da se bo Vlado odzval našemu vabilu, da bi imel podoben koncert in recital tudi na Lokvah, sredi Banjške in Trnovske planote, v blaženem miru in neokrnjeni naravi, ki s svojo lepoto prav osvobaja. Lokve- Vlado se je spomnil, da je enkrat celo smučal na tamkajšnjem smučišču, davnega leta, ne vem kdaj … je rekel Vlado. 

Da je povezanost med ljudmi tako prisotna, da smo vsi Eno, se nam je zopet pokazala v bogati svetlobi. V svetlobi, ki se ji SRCE reče, ki ne pozna meja. V pesmi in poeziji, ki je tudi glas in beseda duše. Še en dokaz več, da je zavedanje tega tako močno, da kar boli. Smeh in solze, tako očiščujoče in prijetno, da bo ta poseben dan in večer v res nadse prijetni družbi, ostal za vedno zapisan v naših odprtih srcih. 

Hvala Vlado za to izkušnjo ENOSTI, hvala Andek za tvoj angelski poseg, hvala tudi tebi Pika za to idejo, ki smo jo doživeli s tvojimi in Svitovimi prijatelji ter z Vladekom in njegovo poezijo. 

Hvala, hvala, hvala,… 



Napisano z ljubeznijo, v Novi Gorici, 17. malega travna 2016 

Avtorica: Zarja Trkman



P.S.: naj bo ta zapis tudi darilo moji mami, ki bi danes praznovala 103 leta ter darilo tebi, dragi Svit, ki boš jutri dopolnil 30 let in seveda tebi ljuba Pika, ki si rodila tako bogat dan.