---

Iz trnja v cvet 

---

Po dobronamernem posredovanju sorodnikov in prijateljev sem se nekega dne sredi najlepšega pomladnega meseca maja znašla v psihiatrični bolnišnici Idrija na zaprtem oddelku za starejše občane. Ne bom izgubljala veliko besed o psihičnem in telesnem stanju prvega meseca hospitalizacije. Moje misli so bile usmerjene v smrt in ne v življenje, saj je bil edini znosen trenutek zvečer, ko sem zaprla veke z željo, da se ne bi več prebudila v novo jutro in brezupno praznino dneva. 

Bolj ko so bile moje misli usmerjene v minevanje, bolj sem čutila, da me Bog kliče v življenje. Tistih nekaj dni, ki sem jih preživela doma med obema bolnišnicama (pred nekaj dnevi sem se namreč vrnila iz šempetrske bolnice, kjer so me tri tedne zadrževali zaradi kroničnega vnetja črevesne sluznice), se je odvila vrsta dogodkov, ki jih ne morem imenovati drugače kot Božji posegi. Telefon se je kar naprej vrtel in klicali so me tisti, ki jih ne slišim prav pogosto. Bili so tudi klici sošolcev iz srednje šole, saj je bilo tik pred skupnim srečanjem v Kozini, edinkrat, ko se ga nisem mogla udeležiti. Dvakrat me je klicala sestrična iz Ljubljane, ki je nisem slišala že dalj časa. Svak in najbližja prijateljica pa sta se kar naprej prikazovala na vratih. Bil je petek zgodaj popoldne, ko so se hkrati znašli pri meni socialna delavka, svak in prijateljica, ki so me takorekoč zvlekli v psihiatrično ambulanto v Novo Gorico, od tu pa so me z rešilcem odpeljali naravnost v Idrijo. Tik pred tem se je od nekod pojavil pater Krizostom s Kapele, ki mi je podelil blagoslov na pot. Bog res v pravem času poskrbi za človeško bližino. 

Prvi dnevi v psihiatrični bolnišnici so potekali v intenzivnih pogovorih s psihiatri in psihologinjo. Nenavadno je bilo, da sem bila sposobna globokih filozofskih debat, odpovedala pa sem v vsakdanjih, praktičnih opravilih. Ugotovili so globoko depresijo, vzrok zanjo pa so predvideli tudi v zdravilih, ki sem jih v veliki količini jemala zaradi ulceroznega colitisa.

Po dobrem mesecu so začeli učinkovati antidepresivi in pristala sem na odprtem oddelku. Počasi se mi je začela vračati volja do življenja. Najprej sem za nekaj časa prevzela vodenje jutranje telovadbe. Večkrat na dan sem šla na krajše sprehode, saj mi je kondicija zaradi velike izgube telesne teže zelo upadla. Dopoldanske delovne terapije so mi postajale vse bolj zanimive. Navdušila sem se nad razreševanjem osmerosmerk in terapevtka mi je priskrbela mesečno publikacijo Osmerosmerka. Ker rada igram remi, so na oddelku poskrbeli tudi za karte. Izkazalo pa se je, da remija nihče ne igra, zato sem si soigralca postavila kar sama in si tako krajšala čas z miselnimi kombinacijami. Od časa do časa sem tudi kaj prebrala, čeprav so me bolele oči. Zadnjih štirinajst dni pa sem se najbolj zaposlila s kvačkanjem prtičkov v različnih barvnih kombinacijah, saj me je pletenje in kvačkanje dolga leta zelo privlačevalo. Tako se je čas začel kar hitro obračati in dnevi so postajali vse bolj polni. Krepile so se tudi telesne moči in sprehodi so bili vsak dan daljši.

Pa še beseda o stiku z zunanjim svetom. Idrija je za goriške znance in prijatelje kar daleč, pa vendar ni minil teden, da se ne bi kdo pojavil na obisku. Tudi telefonskih klicev je bilo kar veliko, čeprav v začetku skoraj nisem bila sposobna dvigniti slušalke ali koga poklicati. Tako so na mobilnem telefonu ostajali številni neodgovorjeni klici. Pošta je bila kar pogosta, tako se niti malo nisem počutila osamljene in zapuščene.

Velika sreča pa je bila, da v bližini bolnišnice živi sošolka iz srednje šole, ki me je obiskovala vsak teden. Imeli sva dolge, zaupne razgovore in bolezen naju je zelo zbližala. Nadvse sem ji hvaležna tudi za njene spodbudne besede; ob koncu mi je iz veselja, da se mi je depresija tako razblinila, podarila prekrasen klekljan izdelek.

Največ zaslug na tej poti pa pripada sestrinemu možu, ki je prvi dojel moje stanje, saj je imel takrat že sedem let zelo depresivno ženo, ki je odklanjala vsako zdravniško pomoč. Takoj se je pogovoril s psihiatrinjo, ki me je napotila v psihiatrično bolnišnico v Idrijo. Vzdrževal je stalne stike z lečečimi zdravniki in skrbel za vse, kar sem rabila iz zunanjega sveta.

Ta zapis je nastal v začetku avgusta 2010, ko so me odpustili iz psihiatrične bolnišnice. Če bi ta huda preizkušnja, iz katere sem se zdaj dvignila, spodbudila k zdravljenju mojo precej mlajšo sestro, ki me je ves čas spodbujala s pisano besedo, potem bi bilo to trpljenje osmišljeno in vsestransko poplačano. Tako sem takrat razmišljala.

In zgodilo se je čez pet let, da se je moja sestrica prebudila iz dvanajst let trajajoče depresije, zaprta med štiri stene, in se ponovno vrnila v življenje; a na invalidskem vozičku. Prvič po dolgem času smo v večji družbi praznovali njen 62. rojstni dan. Veselje je bilo nepopisno. Hčerka je izjavila, da je bil to najsrečnejši dan v njenem življenju.

In zgodilo se je čez dvajset dni, da je njen mož doživel hudo prometno nesrečo, ki ga je pahnila v komo, njegove bližnje pa v globoko stisko. Ta nezgoda nas je zelo povezala. Izkazalo se je, da je tudi brezposelnost kdaj dobrodošla, saj sta bila oba otroka lahko blizu ljubeči mami; da ima družina veliko prijateljev, ki so čutili z njimi in so jim bili pripravljeni stopiti naproti, molili zanje in jim vzbujali upanje na ugoden izid zdravljenja in v Božjo milost. Ponesrečenec, ki je bil v prijazni bolnišnični sobi s pogledom na šempetrsko cerkev, je bil vsak dan deležen toplih, nežnih dotikov in ljubečih pogledov svojih najbližjih. V težkih trenutkih nam veliko pomeni iskrena beseda, stisk roke, prijazen nasmeh, drobna pozornost, sočutje sester in bratov … Ob takih trenutkih človek odpira srce, raste v sebi, se odpoveduje svoji sebičnosti.

Prav na god sv. Valentina, po treh mesecih hospitalizacije, je sestrinemu možu utihnilo srce. Njegova 94-letna mama, ki je morala doživeti smrt ljubljenega sina, je vnuku rekla samo: Bil je zlata duša. Veš, takih je malo. Ob slovesu mu je sin spregovoril s tako globoko občutenimi besedami, da so se vsem spremljajočim orosile oči. Njegov odhod smo občutili kot nekaj silno nesmiselnega, saj je bil 12 let bolni ženi močno v oporo; in ko se je ravno izvlekla iz depresije, jo je zapustil, in to na vozičku. Spreletaval nas je srh.