Naj si pišem, mi je bilo naročeno. Terapevtsko? Kaj naj si napišem? Kaj me še sploh zanima o sebi? O meni vse vedo drugi. Samo prisluhniti jim moram. Ena znanka iz Ljubljane me ima za črno osebo. Priznam. Najraje kombiniram črno z rdečo. Vampirka sem. Nekdo drug me ima za rahlo ubrisano, ko ga sprašujem, kaj pomeni črka na koncu sporočil. Utaji, da jih piše. Kakor koli. Mogoče imam res privide. Kot sem jih imela takrat, ko sem zrla v neke oči. Svetile so se kot nočno nebo, polne zvezd. Verjetno se jih je prijelo sonce. Potem je mama, ki me opozarja, v kateri lonec naj dam kuhati juho. Da bo ja pravi. In oče, ki me sprašuje, kdo sem. Kaj pa vem, kdo sem. Vprašaj sosede. In seveda sosedje. Ti, ki beležijo vse, kar se sme in kar ne. Vmes je, kar je rekla kokoška kokoški in to petelinčki na vasi popevajo naprej. Potem so neki ljudje, ki verjamejo vame, bolj kot jaz sama. In moja sinova in lestev, ki jo držimo skupaj. Jaz pa. Kdo ve, zakaj. Sestopam. In vendar živim, kakor najbolje znam. Zdaj si pišem pismo. Lepim sliko na FB. Sliko z nasmehom, da bi me nasmejala. Kdaj sem se zadnjič? Ali ti veš? Seveda ne, ne poznaš me. Še sama se ne. Pišem: Draga jaz! Vzemi se v roke. Ne stoj kot klada ob poti. Potuj. Ta mesec imaš za to, da zrežeš meglo v trakove. In si iz njih spleteš šal. Za vse mrzle dneve, ki jih pokojne pusti za sabo. Poljub! li Poslovno? Spoštovana gospa! Vabimo vas, da se sedemnajsto sredo oglasite na našem naslovu, v drugem nadstropju, na oddelku Obračanje želja. Želimo vas naučiti, kako se opleve zaraščena njiva. In kako posaditi zdrave stročnice, ki ne napihujejo. Lep pozdrav! Poravnani Krivopecelj Ljubezensko? Mila li! ne zmorem ostajam v balerinkah ki so shodile to pot z žulji ki sladko dišijo s koraki iz sebe s trni do konca med platnicami povesti čutim te v dnevih hitenja ko barantaš z mano za čas in vsak medenjak spečen iz preliva spomina zapeče željo še globje čutim te v nočeh brez sanj ko obešaš name zvezdne dotike tečeš s kometi želja in se nasmihaš vame iz svetle lune na mirni gladini polnočnega ribnika ostajam od koder sem prišla in ti s tišino šepečem poglej vase za krožnik pod šalčko sem majhna zdaj le odtrgan sem cvet iztrgaj me vse do prsti do kosti korenin pripeta sem nate in me zalivaj Tvoja li. Napisala: Lidija Polak |