Naj si pišem, avtor: Lidija Polak, maj 2016

objavljeno: 4. maj 2016 10:22 avtor: Spletni čas - Inovelmedia   [ posodobljeno 5. maj 2016 09:05 ]


Naj si pišem, mi je bilo naročeno.  

Terapevtsko? 

Kaj naj si napišem? Kaj me še sploh zanima o sebi? O meni vse vedo drugi. Samo prisluhniti jim moram. Ena znanka iz Ljubljane me ima za črno osebo. Priznam. Najraje kombiniram črno z rdečo. Vampirka sem. Nekdo drug me ima za rahlo ubrisano, ko ga sprašujem, kaj pomeni črka na koncu sporočil. Utaji, da jih piše. Kakor koli. Mogoče imam res privide. Kot sem jih imela takrat, ko sem zrla v neke oči. Svetile so se kot nočno nebo, polne zvezd. Verjetno se jih je prijelo sonce. Potem je mama, ki me opozarja, v kateri lonec naj dam kuhati juho. Da bo ja pravi. In oče, ki me sprašuje, kdo sem. Kaj pa vem, kdo sem. Vprašaj sosede. In seveda sosedje. Ti, ki beležijo vse, kar se sme in kar ne. Vmes je, kar je rekla kokoška kokoški in to petelinčki na vasi popevajo naprej.  

Potem so neki ljudje, ki verjamejo vame, bolj kot jaz sama. In moja sinova in lestev, ki jo držimo skupaj. 

Jaz pa. Kdo ve, zakaj. Sestopam.  

In vendar živim, kakor najbolje znam. Zdaj si pišem pismo. Lepim sliko na FB. Sliko z nasmehom, da bi me nasmejala. Kdaj sem se zadnjič? Ali ti veš? Seveda ne, ne poznaš me. Še sama se ne.

Pišem:

Draga jaz!

Vzemi se v roke. Ne stoj kot klada ob poti. Potuj. Ta mesec imaš za to, da zrežeš meglo v trakove. In si iz njih spleteš šal. Za vse mrzle dneve, ki jih pokojne pusti za sabo.


Poljub!

li



Poslovno?

Spoštovana gospa!

Vabimo vas, da se sedemnajsto sredo oglasite na našem naslovu, v drugem nadstropju, na oddelku Obračanje želja. Želimo vas naučiti, kako se opleve zaraščena njiva. In kako posaditi zdrave stročnice, ki ne napihujejo.


Lep pozdrav!

Poravnani Krivopecelj



Ljubezensko?



Mila li!
ne zmorem

ostajam v balerinkah
ki so shodile to pot
z žulji
ki sladko dišijo
s koraki iz sebe
s trni do konca
med platnicami povesti

čutim te v dnevih hitenja
ko barantaš z mano za čas
in vsak medenjak
spečen iz preliva spomina
zapeče željo še globje
čutim te v nočeh brez sanj
ko obešaš name zvezdne dotike
tečeš s kometi želja
in se nasmihaš vame
iz svetle lune
na mirni gladini polnočnega ribnika

ostajam
od koder sem prišla
in ti s tišino šepečem
poglej vase
za krožnik pod šalčko sem majhna
zdaj le odtrgan sem cvet
iztrgaj me vse do prsti
do kosti korenin pripeta
sem nate
in me zalivaj

Tvoja li.



Napisala: Lidija Polak