………. IMAGINE ………… 



Predstavljaj si: 
ujeti neskončni trenutek večnosti. 
Ne moreš? 
Seveda ne, ker nisi bil na njem. 
Če pa si bil, si ga lahko.
In mi smo ga, jaz sem ga. 
Ker vem, da je. 
Ker vem, da obstaja. 
Neskončni trenutek večnosti. 


Tako se mi je zapisalo, ko sem se spočila od tega neskončnega trenutka večnosti. Ki se je zgodil 14. septembra v SReČNI hiši. Med iskrenimi prijatelji, v objemu ISKRENE resničnosti, večnosti. Lahko bi trajal, ta neskončni trenutek večnosti. Ve neskončnost, v večnost.

Bistroumni nesmisel, kot molče trobental bo: Spominjaj se smrti.


Spominjaj se večnosti.


Pa vendarle je bil trenutek, ki še traja, ki je večen. Ki je iskren in srčen. Kot so iskreni in srčni vsi, ki so si vzeli čas za ISKRENO. Ki so mi dali največje darilo, ki ga lahko dobim. Svoj čas, ki so mi poklonili svoj čas. Kot bi mi dali del sebe, ki ga ne bodo nikoli več dobili nazaj.

Trenutek večnosti, ki je neskončen, ki traja in traja.


Streznitev. Spust na zemljo. Z nebes, z neba posutega z zvezdo, tudi zvezdo večera, kot so me nekateri poimenovali. Pa nisem hotela biti, star, še zdaleč ne. Zapisala sem: nisem zvezda, sem SONCE. In zopet nesmisel. Saj SONCE je ZVEZDA.

Torej sem bila zvezda, ker sem sonce in sonce je zvezda.

Filozofiram, ker ne spim. Mi telo ne dopušča. Spanja. Ker je nemirno, ker so tiki, ker so krči, ki jih umirim tako, da vstanem. In sem vstala in zdaj pišem.


Lep je bil večer z ISKRENO. Globoko čustven. Orosilo se je marsikatero oko ob prebiranju besed, ki so se mi zapisale v ISKRENI. Čutila se je izjemna energija, ki nas je povezovala. Vsakega z vsakim. Vsakega s celoto. Vsakega z neskončnim trenutkom večnosti.


Predstavljal si ga,