OPRAVIČILO - DRUGIČ 

24. aprila letos sem napisala opravičilo stanovalcu, ki je kupil, mislim da celo obe parkirni mesti za invalide. Pa je več kot očitno nekdo moje opravičilo še isti dan odstranil z oglasne deske. 

Na dan vseh svetih se je dogodil neljubi dogodek, ki je mene in sestro Katarino, pri kateri sem bila na obisku, neprijetno vznemiril. Srečanje z lastnikom je bilo vse prej kot prijetno. Nobene empatije z njegove strani, nobene človečnosti. 

Žal mi je, da je prišlo do neljubega dogodka, ki je nama s Katarino pokvaril sicer zelo sveti praznik, ko sva se družili s svojimi predniki. 

Če sem stanovalca kakorkoli prizadela, šokirala, se iskreno opravičujem. 

V navalu žalosti in tudi jeze, ker me sploh ni poslušal, še manj pa slišal, sem reagirala neprimerno, a le tako sem mu lahko pokazala, da tudi jaz prosim, da bi bila slišana in upoštevana. Težko govorim, še težje hodim, zato sem tudi parkirala blizu bloka, tam kjer je še vedno označeno mesto za invalide (2 mesti). Lahko bi se v tem času, odkar me ni bilo, kaj spremenilo.

Apeliram na vas, Vasko in na vse stanovalce, da nemudoma rešite ta problem, ker mi sicer onemogočate obisk sestre z avtomobilom. Mesto za invalide je povsod najbližje objektu, vsaj take so moje izkušnje.

Hvala za vaše razumevanje!

S spoštovanjem, Zarja Trkman

p.s.: prilagam še prejšnje opravičilo

OPRAVIČILO

PARKIRNO MESTO JE PRIVATNO IN NI VEČ NAMENJENO INVALIDOM

Tako je bilo zapisano na listku, ki sem ga dobila zataknjenega za brisalcem v nedeljo, 24. aprila.

Iskreno se opravičujem lastniku parkirnega prostora, ki po zapisanem sodeč ni več namenjeno invalidom. Tega namreč nisem vedela, saj sem doslej vedno parkirala na tem mestu, ko sem prišla na obisk k sestri.

Sem invalidka, imam karto invalida, težko hodim, zato si malo olajšam hojo tako, da parkiram čim bližje. Imam namreč hude težave z ravnotežjem in za gibanje uporabljam skuter ali voziček z dodatnim pogonom, hoduljo in štirinožno palico.

Še enkrat. Moje iskreno opravičilo naj prejme tisti, ki je bil oškodovan za svoje parkirno mesto.

Pa vendarle ne morem mimo dejstva, da kljub vsemu ni bilo v človeku, ki mi je zataknil listek za brisalce, vsaj malo empatije. Pričakovala bi vse kaj drugega kot listek z opozorilom. A to je dejansko moj problem, ker so moja pričakovanja drugačna, skratka, še vedno sem jaz tista, ki preveč pričakujem od sočloveka in sem potem razočarana; a nič ne de, naj bo to šola zame - upam pa, da bo tudi za lastnika parkirnega prostora.

Ne bom več parkirala na njem, a pravzaprav ne vem, kje naj bi.  No, to je zopet moj problem, a morebiti bi lastniki stanovanj Med trtami 3 le razmislili tudi o tem, kje bi bilo vredno označiti parkirno mesto za invalide.

Hvala za vaše razumevanje.

S spoštovanjem in razumevanjem

 ***

Zgornji dve opravičili sem poslala stanovalcem dveh blokov v Kromberku pri Novi Gorici.

Iz njih je več kot očitno razvidno za kaj gre.

Postavljam vam vprašanje, vam in vsem, ki boste to brali.

Ali smo invalidi res drugorazredni državljani, a si res ne zaslužimo tega, kar nam pripada, a res ne moremo biti slišani. Očitno ne, vsaj taka je moja izkušnja.

Razočarana sem, v dno duše žalostna, ker se srečujem že drugič s problemom, ki se očitno tamkajšnjih stanovalcev ne tiče oz. jim sploh ni vredno ukvarjati se z njim. Globoko sem razočarana, pa tudi jezna, ker sem popolnoma nemočna. Sestra se je silno trudila, da bi ta problem parkiranja za invalide, kar se da ugodno rešili, a je zdaj tudi ona odnehala, ker ni vredno, da bi se še ukvarjala z ljudmi, ki imajo očitno vsega dovolj ali preveč, ker se več kot očitno še niso soočili s težkimi preizkušnjami, kot sva se medve s sestro. Ona civilna invalidka, jaz invalidka, moj pokojni mož tudi.

Nikomur, prav res nikomur ne privoščim, da bi se mu kaj podobnega zgodilo, kot se je nama s sestro. Upravičeno pričakujem vsaj malo sočutja, vsaj kanček razumevanja, vsaj delček spoštovanja. Če ne do invalidov, pa vsaj do starejših od sebe. A ne enega, niti drugega s sestro nisva bili deležni.

Se sploh zavedate, kaj mi delate, stanovalci Med trtami 3 ... onemogočate mi obisk sestre, edine sorodnice, ki je še živa. Pokopala sem očeta in mamo, sestro in moža. Zdaj pa zaradi vaše brezbrižnosti, zaradi vaše arogance, nespoštovanja … ne morem z avtom na obisk k sestri.

A imate kamen namesto srca, se sprašujem. Očitno.

Nekoga moraš imeti rad, pa četudi je to kamen, poje pesem Toneta Pavčka.

Malo se vprašajte, potrkajte na svojo vest, poskusite se postaviti v mojo kožo, poskusite so-čutiti. Ni tako težko, verjemite. Le hoteti je treba. In vse se da. Tudi rešiti ta problem, ki je zame nepremostljiv, ki mi ne omogoča obiskovanja edine sorodnice iz primarne družine, sestre, ki je stara 79 let, ki živi sama, ki se odlično vklaplja v vašo sredino oz. se je do tega trenutka, ki je vedno hvalila odnose med stanovalci. A je tokrat tudi ona razočarana nad vami, nad vašim odnosom do nje, sploh pa nad vašim odnosom do tega problema, do te ovire, pred katero sva se znašli.

Za naju to predstavlja oviro, vi pa jo mirno preskakujete, brez kančka slabe vesti, s kamnom namesto srca. Ki sicer utripa, a utripa le … za kaj, se sprašujem. A ne najdem odgovora ali pač …

 ***

Ne morem tega pisma zaključiti s spoštovanjem in razumevanjem, kot sem obe opravičili, lahko zaključim le s tremi besedami.

ČLOVEK ZBUDI SE.

Bistvo je očem nevidno, treba je gledati s srcem … tako mali princ.